42. člen ZPrCP

Po ustaljeni sodni praksi je kazenska odgovornost na ravni vzročne zveze izključena le, če je posledica nepredvidljiva ali če storilec nima možnosti, da bi preprečil prepovedano posledico, tudi če bi ravnal skladno s predpisi.1 V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Z vidika obsojenčevih ravnanj je tako odločilna presoja, ali je kljub oškodovančevemu ravnanju obsojenec imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo.

Dispozicija kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 je blanketne narave, zato zakonsko bit tega kaznivega dejanja dopolnjuje razlaga ustreznih predpisov o varnostni cestnega prometa, katerih kršitev spada v njegov dejanski stan. Bistvo očitka kršitve prvega odstavka 98. člena ZPrCP je v tem, da obdolženec ni upošteval omejitev, prepovedi in obveznosti, izražene s prometno signalizacijo, in sicer bočnih ovir. Res je, da so bile bočne ovire postavljene tako, da je bilo med posamezne bočne ovire možno zapeljati z vozilom, kar pa še ne pomeni, da ima zagovornik prav, da obdolženec zgolj zato ni kršil prvega odstavka 98. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, zakaj so bile bočne ovire postavljene na cestišču. Bočne ovire v skladu s Pravilnikom označujejo mesto izvajanja del oziroma so postavljene v cestnem prometu, kjer je promet preusmerjen na desno oziroma levo, torej tam kjer velja poseben prometni režim. Glede na to, da je bila na obravnavanem cestišču oziroma voznem pasu pričakovana smer naravnost, je bilo lahko po presoji pritožbenega sodišča vsakemu povprečnemu vozniku jasno, da so bočne ovire fizično ločevale

Pojem škodljivih posledic v okviru tega instituta zajema vso materialno in nematerialno škodo ter najrazličnejše nevšečnosti, ki jih povzroči storjeni prekršek v sferi različnih oseb oziroma na različnih področjih, neznatna pa je tista škodljiva posledica, ki je nepomembna tako v premoženjskem kot v vrednostnem smislu, kar je treba presoditi ob upoštevanju (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera.

Sodišče prve stopnje je glede na izvedeni dokazni postopek zaključilo, da obstoji dvom v ugotovitev prekrškovnega organa, da je v času očitanega prekrška osebno vozilo, ki je last storilca, vozil storilec. Pri tem je izpostavilo, da storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, da sta identiteto storilca policista ugotavljala s pomočjo biometrije policijskih evidenc, njuni izpovedbi, da sta po sledenju vozila dejansko videla storilca, ki je zbežal iz avtomobila, pa sta neskladni. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano.

Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil). Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.

Drži sicer, da sodišču ni treba izvesti vseh s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar mora izvesti tiste, ki bi, če bi z njimi uspel, mogli ovreči odgovornost obdolženega za prekršek. Glede na to, da izvedenec identitete ni potrdil, ampak je le s sicer veliko verjetnostjo ugotovil, da gre za obdolženega, ni mogoče vnaprej izključiti vsake možnosti, da bi obdolženi s predlaganimi dokazi uspel. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih ni, je poseglo v obdolženčevo pravico do izjave in pravico do obrambe.

Ob tem, ko je dogajanje na posnetku, iz katerega se ne vidi niti osebnega avtomobila in registrske številke niti ne obraza voznika, skladno z izpovedbami policistk (da sta se zapeljali za obdolžencem, ga ustavljali s prižganimi modrimi lučmi na parkirišču hotela F. ter pristopili do vozila), katere sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in verodostojne, sodišče druge stopnje pa to iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, potrjuje, je pritrditi sodišču prve stopnje, da so navedbe, da je bil posnetek nadzornih kamer prirejen in premontiran, ne le neargumentirane, temveč tudi hipotetične.

Prav iz teh razlogov, ko na eni strani spisovno gradivo tako, kot pravilno izpostavlja pritožba, ne izkazuje nobenih poškodb vozila oškodovankine hčere (osebno vozilo VW Golf reg. št. ...) in kar tudi izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dogodka, na drugi strani pa poškodbena lista SB Slovenj Gradec, oba datirana z dne 13. 12. 2021 pojasnjujeta različen način nastanka oškodovankine poškodbe, ima pritožba prav, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena ugotovitev o tem, kako je lahko oškodovankina poškodba sploh nastala.

Pri hipni in instinktivni reakciji v kritični prometni situaciji od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo vedno ravnali najbolj racionalno in optimalno. Ob celoviti presoji vzročne zveze je v takšnih situacijah pravilno izhodišče, da je pravno relevanten vzrok škode ravnanje udeleženca, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo. Le v izjemnih primerih, ko je reakcija oškodovanca na nepravilno vožnjo povsem neobičajna in močno pretirana ali nesorazmerna, se kot pravno relevanten vzrok za nastalo škodo lahko upošteva tudi ravnanje oškodovanca, ki se kaže kot njegov krivdni soprispevek k nastali nesreči v smislu deljene odgovornosti.

Izvedenec je res ugotovil, da bi B. B. teoretično lahko preprečil nesrečo in to ugotovitev je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je nadalje pravilno zaključilo, da teoretična možnost še ne pomeni, da je to tudi vsebina B. B. dolžnostnega ravnanja. Drugače povedano – bilo bi lepo, če bi B. B. nesrečo uspel preprečiti, vendar mu zgolj zaradi tega, ker mu to v danem primeru ni uspelo, še ni mogoče pripisati soodgovornosti za nesrečo.

V kolikor bi sledili stališču zagovornice, da je mogoče preizkus alkoholiziranosti odrediti zgolj vozniku, ki ga je policist neposredno zaznal med vožnjo motornega vozila v cestnem prometu oziroma zelo kratek čas po ustavitvi in prenehanju vožnje, policisti ne bi smeli obravnavati povzročiteljev prometnih nesreč, ki zapustijo kraj prometne nesreče (kot je izpostavilo že Višje sodišče v Mariboru v sodbi PRp 143/2018), kar bi bilo nedopustno.

Obdolžencu se očita vožnja pod vplivom alkohola okoli 12.00 ure, medtem ko je preizkus alkoholiziranosti bil opravljen ob 13.50 uri, vendar je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo, da se zaužiti alkohol razgrajuje v jetrih, ki za razgradnjo alkohola v organizmu potrebujejo določen čas in pravilno sklepalo na to, da je ob izpovedbi obdolženca, da je na parkirišču spal uro in pol pred prihodom policistov, koncentracija alkohola v izdihanem zraku obdolženca v času vožnje bila celo višja od 0,90 miligrama na liter izdihanega zraka. Ob takih dejanskih okoliščinah natančno ugotavljanje koncentracije v času vožnje motornega vozila ni potrebno, saj koncentracija alkohola v obdolženčevem organizmu v času vožnje zagotovo ni mogla biti nižja od 0,52 miligrama na liter izdihanega zraka. Nepomembna je pritožbeno izpostavljena okoliščina, ali je obdolženec v trenutku, ko se je odločil za vožnjo, čutil vpliv alkohola. Ne držijo pritožbene navedbe, da koncentracija alkohola v izdihanem zraku kratek čas po zaužitju ne more biti enaka, kot po tem, ko alkohol prične učinkovati. Velja namreč ravno nasprotno, da je koncentracija alkohola v izdihanem zraku neposredno po zaužit

Nastalo hudo posledico kaznivega dejanja, ki se odraža v smrti oškodovanca, pa je vendarle potrebno ustrezno upoštevati pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Po oceni pritožbenega sodišča smrt oškodovanca v obravnavanih okoliščinah narekuje izrek (in ne samo določitev) predlagane stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v višini deset mesecev.

Posledice hipnega odziva je treba pripisati tistemu, ki je odgovoren za nastanek nevarne situacije.

Neutemeljena sta pritožbena očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati (1) standard konkurence krivdne in objektivne odgovornosti, češ da tovorno vozilo glede na volumen in težo predstavlja nevarnejšo stvar od zavarovančevega vozila (skuterja) in (2) konkurenco tožnici nastale materialne škode in zavarovančeve hude telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi ta dejstva lahko bila pomembna le, če bi bil voznik tovornega vozila soodgovoren za nastalo škodo in bi se odgovornost presojala na podlagi drugega odstavka 154. člena OZ. Če namreč v takem primeru trčita dve motorni vozili, ki sta po svoji teži, hitrosti in drugih lastnostih izrazito različni, pogosto ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja enega in drugega. Zato sodišče v takih primerih upošteva vse okoliščine primera, tudi tiste, ki jih navaja pritožnica. V konkretnem primeru pa ne gre za obojestransko krivdo.

Odgovornost lastnika premikajočega se vozila je opredeljeno v določbi člena 150 OZ, ker za škodo odgovarja imetnik vozila.

Prvostopenjski organ zavrnitev vloge za izdajo soglasja za priključek na občinsko cesto obrazloži zgolj s tem, da so parkirišča zagotovljena tako, da je ovirana manipulacija na funkcionalnem zemljišču in bi bilo nujno potrebno obračati vozila na cesti, kar pa ni dovoljeno skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZPrCP. Vendar ne pojasni, iz katerih dokazov je ugotovil ta dejstva, hkrati pa iz obrazložitve ni razvidno, ali so in na kakšen način so ta dejstva sploh povezana s priključkom na cesto, saj je govora o manipulaciji na funkcionalnem zemljišču in obračanju vozil na cesti. S tem v zvezi so relevantna, vendar nejasna in nasprotujoča, tudi navajanja drugostopenjskega organa, da iz priložene projektne dokumentacije ni vidno, da bi bil priključek interne ceste projektno obdelan, in da ni prikazana manipulacija brez vzvratnega obračanja na interni cesti.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica s tem, ko je pred trkom pogledala v vzvratno ogledalo in v njem videla tožnika, za katerega je upravičeno sklepala, da drži varnostno razdaljo in da je ne bo prehiteval (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), zadostila zahtevi iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP, po kateri se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Pravilno je pojasnilo, da pogled preko rame zaradi premostitve mrtvega kota ni bil potreben, ker je voznica zaznala tožnika že s pogledom v vzvratno ogledalo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

V obravnavani prometni situaciji je za odgovor na vprašanje, ali je pred tožnikom vozeči voznici mogoče očitati protipravno ravnanje, poleg odgovora na vprašanje, ali je pred spremembo smeri vožnje svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazala z utripalkami, odločilno predvsem dejstvo, ali je v trenutku, ko je začela zavijati v levo, tožnik že bil v fazi vožnje mimo nje ali ne. Zaviti v levo bi namreč smela le, v kolikor bi to lahko storila brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Slednje bi, ob siceršnjih enakovrednih povsem nasprotnih trditvah o poteku dogodka obeh pravdnih strank, bilo mogoče ugotoviti le s pomočjo izvedenca ustrezne cestnoprometne stroke, ki pa v prvostopenjskem postopku ni bil predlagan.

Sodišče prve stopnje je sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka, vendar ta dokazni predlog dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek. To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega. Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške