VSL Sklep I Ip 819/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor po izteku roka z dne 25. 11. 2024 zavrne (I. točka izreka sklepa), da se izvršba delno ustavi za dne 15. 2. 2016 plačanih 6,74 EUR (II. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh plačati 970,63 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (III. točka izreka sklepa).

2Zoper I. in III. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je bil nad solidarnim sodolžnikom A. A. v okviru osebnega stečajnega postopka dne 7. 10. 2020 sprejet sklep o odpustu obveznosti, ki učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 28. 9. 2015, torej tudi za terjatev upnika v tem postopku. Upnik zoper navedeni sklep o odpustu obveznosti ni ugovarjal, pri čemer se izrecno pojasnjuje, da je bil upnik tudi edini upnik v predmetnem stečajnem postopku. V konkretnem primeru namen odpusta obveznosti ni bil dosežen, saj je evidentno, da je A. A. sprožil stečajni postopek izključno z namenom, da se razbremeni obveznosti do upnika. Kljub temu pa upnik sklepu o odpustu obveznosti ni ugovarjal. Iz zapisnika o glavni obravnavi v zadevi z opr. št. II K 000/2016 z dne 9. 12. 2019 izhaja izjava upnika, da je solidarni sodolžnik B. B. v letu 2016 poplačal svojo terjatev, česar upnik v odgovoru na ugovor ne prereka, zato je to dejstvo med upnikom in dolžnikom nesporno. Dolžnik je v naslovnem izvršilnem postopku poplačal znesek v skupni višini vsaj 38.758,77 EUR, česar upnik prav tako ne prereka. Nad kupcem C. je bil začet stečajni postopek, v okviru katerega je bila upniku priznana celotna terjatev v višini 19.064,00 EUR, kar izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev. Kupec D. je v celoti poravnal terjatev v višini 2.355,26 EUR, kar je razvidno iz k ugovoru po izteku roka priloženega zapisnika zaslišanja priče, kar pomeni, da upnikova terjatev v tem delu ne obstoji. V tej zvezi pa je dolžnik predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem E. E. Iz dopisa solidarnega sodolžnika F. B. z dne 23. 10. 2024 je razvidno, da svojih obveznosti do upnika ni poravnaval, kar po prepričanju dolžnika pomeni, da mu je upnik dolg odpustil. F. B. je namreč pri upniku tudi zaposlen. Sodišče se do navedenih ugovornih navedb po izteku roka ni vsebinsko opredeljevalo, temveč jih spavšalizirano zavrnilo, kar v pritožbeno grajo dolžnik v nadaljevanju podrobneje uveljavlja. V izpodbijanem sklepu naslovno sodišče povsem neutemeljeno zavzame stališče, da odpust obveznosti, do katerega pride na podlagi pravnomočnega sklepa v postopku osebnega stečaja, ne učinkuje na solidarne sodolžnike, ker naj ne bi šlo za odpust po 397. členu OZ, ki je mogoč le na podlagi sporazuma med upnikom in dolžnikom. Odpust obveznosti enemu solidarnemu dolžniku učinkuje tudi na druge, razen če je bil namen odpusta omejen. V tem smislu je institut odpusta obveznosti v osebnem stečaju funkcionalno in pravno ekvivalenten odpustu po OZ, saj tudi ta temelji na neizpodbijanem soglasju upnika, izraženem z opustitvijo ugovora, kar ima pravno vrednost sporazuma oziroma vsaj opustitve nasprotovanja. Če tega pravnega sredstva ne uporabi, se šteje, da soglaša z odpustom, kar pomeni, da je odpust pravno veljavno uveljavljen, in to z učinki erga omnes, torej tudi v razmerju do solidarnih sodolžnikov. Gre za pravno razbremenitev, ki ima za posledico prenehanje obveznosti kot take, ne zgolj omejeno procesno ustavitev uveljavljanja. Razlaga sodišča bi v praksi popolnoma izničila učinkovitost instituta odpusta, saj bi moral dolžnik, ki je uspešno zaključil postopek osebnega stečaja in pridobil odpust obveznosti, nadalje nositi posredne posledice svoje nekdanje obveznosti, preko regresnih zahtevkov drugih solidarnih dolžnikov, kot je to konkretni primer. Stališče sodišča, da naj bi bila dolžnikova ugovorna navedba o poplačilu dolga s strani B. B. neutemeljena in neizkazana, je materialnopravno napačno. Dolžnik se je v tej zvezi skliceval na zapisnik kazenske zadeve II K 000/2016 z dne 9. 12. 2019, iz katerega izrecno izhaja izjava upnika, da je solidarni dolžnik B. B. v letu 2016 poplačal svojo terjatev. Sodišče v tem delu zmotno očita dolžniku, da ni konkretiziral, katera terjatev naj bi bila poplačana, v kolikšnem delu in kdaj. Vendar pa je dolžnik v okviru ugovora po izteku roka izrecno uveljavljal, da je bila poplačana ista terjatev, ki je predmet izvršbe, kar izhaja že iz narave obveznosti. Trditveno in dokazno breme, da kljub poplačilu terjatev še vedno obstaja, je v predmetnem primeru nosil upnik, ki pa tega v odgovoru na ugovor ni niti zatrjeval niti dokazoval, temveč je z navedbo o 395. členu OZ implicitno potrdil, da celotna obveznost še ni bila poplačana, ne da bi izpodbijal konkretno trditev o delnem poplačilu. Dalje naslovno sodišče v točki 13 obrazložitve neutemeljeno zavrača ugovor dolžnika, da je bila upniku v stečajnem postopku nad kupcem C. priznana celotna terjatev v višini 19.064,00 EUR. Tako priznana terjatev namreč pomeni, da je bil kupec C. tisti, ki ni plačal svoje obveznosti do upnika, in da je bilo razmerje med dobaviteljem (upnikom) in kupcem (C.) popolnoma jasno. V takem primeru ni mogoče hkrati trditi, da je dolžnik odgovoren za primanjkljaj blaga, če pa je bila terjatev v celoti priznana zoper kupca in je bila posledica običajnega neplačila v poslovnem razmerju. Obrazložitev sodišča iz točke 14, da so ugovorne navedbe o poplačilu terjatve s strani D. v višini 2.355,26 EUR neizkazane in neutemeljene, je v celoti neutemeljena. Dolžnik je namreč v ugovoru po izteku roka jasno in konkretno zatrjeval, da je navedeni kupec svojo obveznost že v celoti poravnal, kar je bilo potrjeno v zapisniku zaslišanja priče E. E. Zgolj zato, ker dolžnik ni razpolagal z neposrednimi listinskimi dokazi o poplačilu (ki jih objektivno nima v posesti, saj gre za pravno razmerje med upnikom in tretjo osebo), to še ne pomeni, da so njegove navedbe neutemeljene. Dolžnik je zadostil standardu konkretizacije, ki velja v postopku ugovora po izteku roka, in predložil dokazni predlog, ki bi ga sodišče moralo izvesti. Tudi obrazložitev sodišča v zvezi z dopisom F. B. z dne 23. 10. 2024 je v celoti neutemeljena. Dolžnik je v ugovoru po izteku roka izrecno navedel, da iz predloženega dopisa izhaja, da F. B. kot eden od solidarnih sodolžnikov dolga do upnika ni poravnal, upnik pa ga za navedeni dolg ne terja. Ob tem je dolžnik utemeljeno postavil vprašanje, ali je bil dolg temu sodolžniku morda odpuščen, ter pozval upnika, naj predloži dokazila o višini morebitnega poplačila in pojasni, zakaj F. B. ne terja, če je zavezan za isto obveznost. Sodišče pa te navedbe povsem neupravičeno zavrne kot neupoštevne, češ da dolžnik ne izkazuje znižanja ali prenehanja terjatve. Pri tem sodišče prezre odločilno okoliščino, da gre tudi v tem primeru za solidarnega dolžnika, ki je še vedno zaposlen pri upniku, upnik pa ga kljub temu ne terja, čeprav bi bil kot solidarni zavezanec za isto obveznost enako odgovoren. Pri tem pa upnik za svojo pasivnost pri izterjavi tega solidarnega sodolžnika ne ponudi nikakršne podlage. Po 395. členu OZ velja, da upnik lahko zahteva izpolnitev celotne obveznosti od kateregakoli solidarnega dolžnika, vendar to tudi pomeni, da bi upnik, če bi ravnal skrbno, moral enakovredno terjati vse solidarne zavezance, razen če je enim izmed njih dolg odpustil ali se z njimi drugače dogovoril. Sodišče pa se do ugovornih navedb bodisi sploh ni opredelilo bodisi jih je zavrnilo na način, ki ne dosega ustavno zahtevanega standarda obrazloženosti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS). Odločitev sodišča, da zavrne dokazni predlog za zaslišanje priče E. E. kot nepotreben, je ravno tako materialnopravno in procesno neutemeljena ter pomeni bistveno kršitev dolžnikove pravice do izjave in do dokazovanja. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi I 256/2015 z dne 3. 11. 2015 dovolilo izvršbo zoper dolžnika na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 96/2013-I z dne 9. 10. 2014. Dne 25. 11. 2024 je dolžnik vložil v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor po izteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

6Izpodbijanemu sklepu dolžnik v pritožbi uvodoma osporava iz razloga, ker naj bi sklep o odpustu obveznosti v okviru stečajnega postopka nad solidarnim dolžnikom učinkoval tudi na terjatev upnika v tem postopku. Vendar pa višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da ima odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja enake učinke, kot sporazumen odpust dolga po 397. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

7S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti kot primarno preneha le upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta ni bila plačana do pravnomočnosti sklepa in je tudi ne bo mogoče plačati iz razdelitvene mase v postopku osebnega stečaja, v katerem je bil izdan sklep o odpustu obveznosti (primerjaj prvi odstavek 409. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 410. člena ZFPPIPP). Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha samo pravovarstveni zahtevek, in ne tudi materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, lahko dolžnik (prostovoljno) veljavno (pravno učinkovito) izpolni svojo obveznost tudi v delu, v katerem je upnikov pravovarstveni zahtevek prenehal. Zato taka izpolnitev (plačilo) nima značilnosti neupravičene obogatitve, saj še vedno obstaja veljaven pravni temelj za izpolnitev te obveznosti (primerjaj drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP).¹ Če materialno pravno upravičenje upnika in pravni temelj za izpolnitev ne preneha v razmerju do stečajnega dolžnika, ta toliko manj preneha v razmerju do solidarnih dolžnikov, ki niso v postopku osebnega stečaja.

8Osebni stečaj skupaj z odpustom obveznosti dolžniku dalje nudi možnost, da "terjatve le omejeno poplača, kar mu bo omogočilo novo možnost finančnega preživetja in s tem tudi zasebnega življenja". Namen odpusta je torej dolžniku omogočiti nov začetek. Tak cilj je najprej v interesu dolžnika, hkrati pa tudi v splošnem družbenem interesu. Upnik, ki želi doseči poplačilo svoje terjatve, se s splošnim družbenim interesom odpusta praviloma ne ukvarja. Zanj je odpust pravna dobrota, izključno v korist dolžnika in hkrati postopek, v katerem prevzema precejšen del socialne funkcije države. Odpust obveznosti pravzaprav močno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.² Zato že v osnovi tudi ni mogoče šteti, da je (za upnika prisilen, ex lege) odpust obveznosti primerljiv konsenzualnemu odpustu dolga iz 319.³ in 397. člena OZ. Upnik poleg tega tudi nima takšnih ugovornih razlogov zoper odpust obveznosti, v katerem bi lahko uveljavljal svoje nesoglasje, ne-konsenz z odpustom. Njegovi ugovorni razlogi zoper odpust obveznosti so skladno s 403. členom ZFPPIPP le, če obstaja ovira za odpust obveznosti ali če dolžnik krši svoje splošne ali dodatne obveznosti, ki jih ima v postopku osebnega stečaja. Upnik lahko z ugovorom uveljavlja tudi, da je preizkusno obdobje prekratko. Dolžnik pa lahko z ugovorom uveljavlja, da je preizkusno obdobje predolgo. Zato opustitev vložitve ugovora zoper odpust obveznosti s strani upnika nikakor ne pomeni, da se je upnik z odpustom strinjal in da so tako izpolnjeni enakovredni pogoji za odpust dolga (sporazum), kot so ti določeni v 397. členu OZ. Pogodba o odpustu dolga je dalje nujno neodplačna pogodba, kar pomeni da je bistven namen upnika, da ne želi sprejeti dolžnikove izpolnitve.⁴ S prijavo terjatve v postopek osebnega stečaja takšen namen upnika nedvomno ni podan.

9Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi razlaga sodišča prve stopnje izničila učinkovitost instituta odpusta, saj bi moral dolžnik nadalje nositi posredne poledice svoje nekdanje obveznosti, preko regresnih zahtevkov drugih solidarnih dolžnikov. Že pri odpustu dolga po OZ v primeru, ko dolžnik, ki je izpolnil obveznost in ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (prvi odstavek 404. člen OZ), nima vpliva okoliščina, da je upnik kateremu izmed sodolžnikov dolg odpustil ali zmanjšal. Torej tudi, če dolžnik želi primerjati institut odpusta obveznost v stečaju z odpustom dolga v obligacijskem pravu, ta na regresne zahtevke sploh nima nikakršnega vpliva. Tudi na splošno pa okoliščina, da je obveznost enega od dolžnikov solidarne obveznosti prenehala, nima vpliva na sam obstoj terjatve, ampak se v skladu s tretjim odstavkom 404. člena OZ del obveznosti, ki pade na sodolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, porazdeli sorazmerno na vse ostale sodolžnike.

10Glede ugovorne in pritožbene trditve, da iz zapisnika o glavni obravnavi v zadevi II K 000/2016 izhaja izjava upnika, da je solidarni dolžnik B. B. v letu 2016 poplačal svojo terjatev, višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da dolžnik ni navedel, kdaj in v kakšnem znesku naj bi do delnega poplačila prišlo. Brez takšnih bistvenih podatkov dolžnikovega ugovora niti ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče, ob upoštevanju do dne plačila nateklih obresti, ugotoviti, koliko še znaša preostanek upnikove terjatve oziroma, ali je ta poplačana v celoti. Tak ugovor je tako kot primarno neobrazložen in že iz teh razlogov neutemeljen. Nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da je dokazno breme, da terjatev še vedno obstaja, na upniku, saj je to v popolnem nasprotju z zahtevo po obrazloženosti ugovora iz drugega odstavka 53. člena ZIZ, po kateri je dolžnik tisti, ki mora v ugovoru navesti vsa pravno pomembna dejstva in dokaze o poplačilu terjatve (ugovorni razlog po 8. točki prvega 55. člena ZIZ). Ker ugovor dolžnika v tem delu ni bil obrazložen, je pravno nepomembno, če naj bi upnik v odgovoru na ugovor implicitno pritrdil (pa ni), da je bila terjatev delno poplačana. Ne drži niti, da upnik ni prerekal, da je dolžnik dolg delno poplačal v skupni višini vsaj (ne pa točno) 38.758,77 EUR, saj je v odgovoru na ugovor upnik navedel, da je za vsak z dolžnikove strani plačani znesek ustrezno (delno) umaknil svoj predlog za izvršbo v tej zadevi in da torej postopka za delna plačila ni mogoče ustaviti ponovno.

11S trditvami, da je bil kupec C. tisti, ki ni plačal svoje obveznosti do upnika in da torej dolžnik ni odgovoren za primanjkljaj blaga, dolžnik prereka temelj obveznosti, kot je vsebovan v izvršilnem naslovu, česar pa v izvršilnem postopku ne more (načelo stroge formalne legalitete). Ob tem so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru niti ni navedel polnega imena pravne osebe "C." niti opravilne številke stečajne zadeve, da bi bilo dolžnikove trditve sploh mogoče preizkusiti. Tudi v tem delu ugovor dolžnika tako ni bil obrazložen.

12Tudi glede terjatve do kupca D., ki jo je ta celoti poravnal v višini 2.355,26 EUR, dolžnik v ugovoru ni navedel, kdaj naj bi do plačila sploh prišlo. Tako ni mogoče preizkusiti niti, ali je ta ugovorna navedba za ugovor po izteku roka pravočasna, niti, kakšen bi bil po delnem plačilu preostanek upnikove terjatve. V samem ugovoru dolžnik v zvezi s tem zaslišanja priče niti ni predlagal, temveč je to storil šele v odgovoru na upnikov ugovor, kar pomeni, da je bil s tem dokaznim predlogom dolžnik prekludiran. Nerelevantne so potemtakem navedbe, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo navedenega dokaza iz razloga, ker so dokazna sredstva enakovredna in ker je dolžnik dokazni predlog v dovolj veliki meri substanciral. Tudi, če bi bil ugovor dolžnika v tem delu obrazložen, pa ni, je dolžnik zaslišanje priče tako predlagal prepozno, z zaslišanjem pa tudi ni dovoljeno dopolnjevati neustrezne oziroma nepopolne trditvene podlage.

13Neutemeljeno dolžnik tudi uveljavlja lastno, zgolj subjektivno sklepanje, da je upnik solidarnemu dolžnik F. B. dolg odpustil, saj je pri upniku zaposlen in ga za dolg ne terja. Zgolj špekulativne navedbe zahtevi po vložitvi obrazloženega ugovora nikakor ne morejo zadostiti. Upnik za morebitno neaktivnost pri izterjavi od tega solidarnega dolžnika ni dolžan ponujati nikakršne podlage. Drži namreč, da lahko po 395. členu OZ upnik terjatev zahteva od kateregakoli solidarnega dolžnika hoče, dokler ni popolnoma izpolnjena. Iz te zakonske določbe nikjer ne izhaja, da mora upnik enakovredno terjati solidarne zavezance, temveč že po jezikovni razlagi določbe velja ravno obratno.

14Končno pa so neutemeljene tudi (sicer pavšalne) pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje do dolžnikovih navedb ni opredelilo ali pri obrazložitvi ni doseglo ustreznega standarda obrazloženosti. Dolžnikov ugovor je bil kratek in skop, zato je obrazložitev sodišča prve stopnje celo presegla zahtevano stopnjo obrazloženosti, tudi sicer pa dolžnik v ničemer ne konkretizira, v čem naj bi bila obrazložitev sklepa pomanjkljiva.

15Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Dr. N. Plavšak, E-PAKET INS s komentarjem ZFPPIPP, urejeno sodno prakso in vzorci, Komentar 408. člena ZFPPIPP.
² M. Lajevec, E-PAKET INS s komentarjem ZFPPIPP, urejeno sodno prakso in vzorci, Komentar 399. člena ZFPPIPP.
³ V skladu s 319. členom OZ obveznost lahko preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Volja za odpust dolga mora biti nedvoumno izjavljena, podana mora biti izjava med upnikom in dolžnikom. Tako npr. sodba I Cpg 840/2010.
⁴ Zato je poslovni namen kavze odpusta dolga največkrat darilo (prim. v zvezi s tem Juhart M,. Obligacijski zakonik (OZ), (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 413).