397. člen OZ

Ne drži, da ima odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja enake učinke, kot sporazumen odpust obveznosti po obligacijskem pravu. Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha samo pravovarstveni zahtevek, in ne tudi materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, lahko dolžnik (prostovoljno) veljavno (pravno učinkovito) izpolni svojo obveznost tudi v delu, v katerem je upnikov pravovarstveni zahtevek prenehal. Če materialno pravno upravičenje upnika in pravni temelj za izpolnitev ne preneha v razmerju do stečajnega dolžnika, ta toliko manj preneha v razmerju do solidarnih dolžnikov, ki niso v postopku osebnega stečaja. Prav tako ni mogoče šteti, da je (za upnika prisilen, ex lege) odpust obveznosti primerljiv konsenzualnemu odpustu dolga. Tudi, če dolžnik želi primerjati institut odpusta obveznost v stečaju z odpustom dolga v obligacijskem pravu, ta na regresne zahtevke sploh nima nikakršnega vpliva.

Pri obveznosti plačati predujem gre v konkretnem primeru, ko je sodišče plačilo naložilo obema tožnikoma, za večosebno deljivo obveznost. Zanjo solidarnost ni predpisana, te pa ni ob naložitvi plačila določilo niti sodišče. Ker je bil prvi tožnik z odločbo BPP plačila predujma oproščen, bo plačilo nanj odpadajočega dela obveznosti (torej nanj odpadajoče polovice) izvršeno iz sredstev proračuna. Sodišče prve stopnje bi zato predlagan dokaz (po predlogu prvega tožnika) moralo izvesti. Druga tožnica je bila svoj del predujma (torej ½) dolžna plačati, saj plačila ni bila oproščena. V kolikor tudi po pravilnem pozivu druga tožnica svojega dela predujma ne bo plačala, bo izvedbo dokaza po njenem predlogu (ne pa tudi po predlogu prvega tožnika) lahko sodišče opustilo. V tej procesni situaciji pa bo, ko bo o zahtevku tožnikov ponovno odločalo, moralo presoditi tudi to, kakšen pomen ima takšno ravnanje druge tožnice na presojo utemeljenosti zahtevka, upoštevajoč, da sta tožnika sospornika.

Odpoved uveljavljanju stroškovnega zahtevka proti solidarnemu tožencu (in personam) ne pomeni odpusta dolga tudi zoper drugega solidarnega toženca, ampak to pomeni, da se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pade nanj, medtem ko drugi dolžniki solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti (primerjaj drugi odstavek 397. člena OZ). Določba prvega odstavka 405. člena OZ določa, da pade na vsakega dolžnika enak del obveznosti, če ni dogovorjeno ali ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki zgolj polovico stroškov, ki so nastali v prvostopenjskem postopku, hkrati pa ji je dolžna povrniti tudi vse pritožbene stroške.

Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da podatki za leto 2015 niso relevanten kriterij za oceno plačilne sposobnosti, ker so tekoči podatki poslovanja bistveno slabši in ne omogočajo plačila sodne takse, vendar so v prvostopenjskem postopku izostale trditve o navedenem poslabšanju s konkretnimi podatki, ki bi utemeljevali sklepanje o bistvenem poslabšanju poslovanja pritožnice in ogrozitvi njene dejavnosti v primeru plačila sodne takse. Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da je glede na taksno oprostitev preostalih pritožnikov dolžna plačati le sorazmerno manjši del sodne takse. Po 397. členu OZ sicer z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prenehajo obveznosti tudi drugim dolžnikom; če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti. Po izrecni določbi 14. člena ZST-1 pa je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo; če izroči vlogo skupaj več oseb ali

S tem, ko je nadrejeni podrejenega delavca udaril, ker ta ni hotel opraviti odrejenega mu dela, je škoda delavcu nastala pri delu oz. v zvezi z delom in je zanjo odgovoren (tudi) delodajalec. Ker solidarni dolžnik iztoževane terjatve še ni izpolnil in ker mu obravnavani dolg ni bil odpuščen, iztoževana obveznost še ni prenehala.

Konkretno sta stranki pogodbe o poravnavi zgolj tožeča stranka in stranski intervenient – zavarovalnica, pri kateri je bilo proti odgovornosti zavarovano vozilo, ki ga je v času škodnega dogodka vozil delavec tožene stranke. Vendar pa sta zavarovalnica in tožena stranka solidarno zavezani za povrnitev škode tožeči stranki, zato ni potrebno, da bi tožena stranka k pogodbi o poravnavi pristopila, jo sprejela ali izjavila, da se z njo strinja, kakor tudi ni potrebno, da bi zavarovalnica imela pooblastilo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Velja namreč, da so z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prosti obveznosti tudi drugi dolžniki. Že sama pogodba o poravnavi tak odpust dolga izrecno vsebuje, ko določa, da so s plačilom zneska, dogovorjenega s pogodbo o poravnavi, svoje obveznosti prosti zavarovalnica in vse odgovorne osebe iz škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca.