VSL Sodba I Cp 1968/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 1168,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2022 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 20,31 EUR stroškov postopka.

2Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ne strinja se z očitkom prvostopenjskega sodišča, da ni specificirano zatrjevala obsega škode. V tabeli 1 je tožeča stranka navedla izvajalce in pa zneske, ki so jih prejeli posamezni izvajalci zdravstvenih storitev. Pojasnila je, da škoda obsega vse stroške za zdravstvene in druge storitve, ki jih je tožeča stranka izplačala zavarovani osebi po določilih ZZVZZ in POZZ. Skupni znesek zdravstvenih storitev je bil 1168,57 EUR. Tožbi je priložila tudi potrdilo o stroških za zavarovano osebo z dne 11. 10. 2022, v katerem so jasno specificirana zdravila in zdravstvene storitve, ki jih je posamezni izvajalec zdravstvene storitve opravil v obravnavanem primeru. Tako je UKC A. opravil rentgensko slikanje, toaleto manjše rane, test motoričnih funkcij, srednje obsežen pregled, začetno oskrbo, odstranitev in popravilo mavca, vse v skupnem znesku 419,04 EUR. S strani ZD B. pa je bila zavarovanka deležna lažje oskrbe na terenu in nujnega reševalnega prevoza v skupnem znesku 660,39 EUR. Zavarovanka je koristila tudi zdravila, ki jih je zagotovila JZ - mestne lekarne v skupnem znesku 75,13 EUR. Strošek ambulantne obravnave v splošni ambulanti je znašal 14,01 EUR. Tožeča stranka je vse zdravstvene storitve jasno specificirala. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nezadostne specifikacije škode, medtem ko očitno šteje, da je sama škoda nastala. Opozarja tudi na sodno prakso, po kateri je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžna dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdani računov le v primeru, če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila. V primerih kot je obravnavani je tožeča stranka odvisna od sodelovanja zavarovane osebe. Ta v vprašalniku z dne 10. 3. 2022 ni opisala, kaj se je dejansko zgodilo, niti ni opisala, kakšne poškodbe je utrpela. Pred narokom za glavno obravnavo je ponovno poskušala pridobiti izjavo zavarovane osebe, vendar ta ni odgovorila. Njeni zavarovanki so nastale telesne poškodbe, ki jih tožeča stranka ni mogla opisati v tožbi, saj ji zavarovanka teh podatkov ni dala. Ugotoviti bi jih bilo mogoče z zaslišanjem zavarovanke, ki pa ga prvostopenjsko sodišče ni izvedlo. Prvostopenjskemu sodišču je dala predlog po prvem odstavku 228. člena ZPP, naj zavarovanki naloži predložitev celotne medicinske dokumentacije. Hkrati je sodišču predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi po vpogledu v medicinski karton zavarovanke podal izvedensko mnenje, katera zatrjevana škoda je posledica obravnavane prometne nesreče. Pri postavljanju trditvene podlage je odvisna od percepcije svoje zavarovane osebe. Na naroku za glavno obravnavo je vložila dopis s povratnico zavarovanki, naj poda izjavo, kaj se je zgodilo 23. 6. 2021, ko je utrpela poškodbe v prometni nesreči, vendar se zavarovanka ni odzvala. Meni, da bi sodišče moralo izvesti zaslišanje zavarovanke in ostalih predlaganih prič. Ker ga ni, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zaključuje, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zatrjevana višina škode tako pomanjkljiva, da onemogoča njeno preverjanje.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Opozarja, da je pritožba tožeče stranke prepozna, če je bila vložena 23. 10. 2024. Meni še, da tožeča stranka uveljavlja nedovoljene pritožbene razloge. Navaja še, da tožeča stranka po prejemu toženkinega odgovora na tožbo ni vložila pripravljalne vloge, torej njenih trditev v odgovoru na pritožbo ni prerekala. Tožeča stranka bi morala vsa dokazila pridobiti sama in jih predložiti najkasneje v tožbi ali pa pravočasno izkazati, najkasneje v tožbi, da te dokumentacije sama ni mogla pridobiti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je toženkin dvom v pravočasnost pritožbe tožeče stranke. Tej je bila izpodbijana sodba vročena 14. 10. 2024, kar pomeni, da se ji je osemdnevni rok za vložitev pritožbe iztekel 22. 10. 2024. Pritožbo je priporočeno oddala na pošto 21. 10. 2024 oziroma pred potekom pritožbenega roka, saj se v skladu z drugim odstavkom 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje dan oddaje priporočene pošiljke na pošto za dan njene izročitve sodišču, na katerega je pošiljka naslovljena.

6Pravilno pa je stališče iz odgovora na pritožbo, da tožeča stranka s pritožbo mdr. uveljavlja tudi nedovoljene pritožbene razloge. Obravnavani spor se je namreč vodil po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti¹, v teh sporih pa so zaradi njihove bagatelnosti pritožbeni razlogi omejeni. Tako se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka torej uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, ko sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7V tem pritožbenem postopku je bistveno vprašanje presoja pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljenega, ker tožnica ni konkretno zatrjevala in izkazala ene od temeljnih predpostavk, ki so podlaga odškodninske odgovornosti, in sicer nastanka škode, oziroma ker ni navedla, katere storitve posameznih izvajalcev zdravstvenih storitev so bile opravljene, in ali so stroški teh storitev vzročno povezani s poškodbo zavarovanke tožeče stranke oziroma škodnim dogodkom. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, pomeni, da ni izkazana sklepčnost tožbe, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka.²

8Trditveno (in dokazno) breme določa materialno pravo. To nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Materialnopravna podlaga odločanja v tem sporu so določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in določbe Obligacijskega zakonika (OZ). V 86. členu ZZVZZ je mdr. določena pravica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod oziroma tožeča stranka) zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja, v 91. členu ZZVZZ pa je škoda, ki jo ima pravico zahtevati, tudi opredeljena. Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih je plačal zavod. V 90 . členu ZZVZZ pa je določeno, da je treba pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode povzročene Zavodu, uporabljati določila Obligacijskega zakonika. Ta v 131. členu določa predpostavke nastanka pravice do povrnitve škode oziroma odškodninske obveznosti. S tem ko zakon predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati da bo njena tožba uspešna.³ Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora tožeča zatrjevati škodni dogodek oziroma nedopustno škodno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

9Ker gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje pravice do povrnitve škode po omenjenih določbah ZZVZZ, je bila tožeča stranka dolžna za izkazanost predpostavke nastanka škode v tožbi navesti, katere stroške za zdravstvene in druge storitve, ki so posledica očitanega škodnega ravnanja toženke oziroma v vzročni zvezi z njim, je plačala za svojo zavarovanko. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, katere stroške je plačala za toženko posameznim izvajalcem zdravstvenih storitev. Navedla je le zneske stroškov in posamezne izvajalce, ne pa tudi katere storitve so bile opravljene. Pri tem navedbe storitev v potrdilu z dne 11.10.2022, ki je priloga tožbe, ni mogoče šteti za del tožbenih trditev.⁴ Hkrati pa, in kar je bistveni razlog izpodbijane odločitve, ni zatrjevala, da so opravljene storitve v vzročni zvezi s škodnim dogodkom oziroma, da je nastanek stroškov za izvedbo teh storitev posledica toženkinega nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe poudarilo, da je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala prav izkazanosti navedene vzročne povezave in pri tem izpostavila vtoževani strošek za zdravilo Euthyrox, ki je namenjeno zdravljenju ščitnice in ga zato ni mogoče povezovati s škodnim dogodkom. Tožeča stranka s pritožbo navedenega odločilnega zaključka prvostopenjskega sodišča ne izpodbija. Navaja le, katere zdravstvene storitve je plačala posameznim izvajalcem, s čimer nedopustno v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti širi dejansko podlago tožbe, in sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi po vpogledu v medicinski karton zavarovane osebe podal izvedensko mnenje, katera zatrjevana škoda je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Tega dokaza prvostopenjsko sodišče pravilno ni izvedlo. Pravilno je navedlo, da bi šlo za nedopusten informativen dokaz.⁵ Ko stranka predlaga izvedbo dokaza, mora navesti, dokazovanju katerih dejstev bo tak dokaz služil. Kot je bilo navedeno, pa tožeča stranka ni zmogla postaviti pravnorelevantnih dejanskih trditev o tem, stroški katerih zdravstvenih storitev so posledica toženkinega nedopustnega ravnanja.

10V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi (451. člen ZPP) oziroma v pripravljalni vlogi, v kateri odgovarja na na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 451. člena ZPP). Tožeča stranka v tožbi ni navedla v prejšnji točki obrazložitve navedenih dejanskih trditev, tožeča stranka pa tožbe ni dopolnila niti po ugovoru toženke iz odgovora na tožbo, v katerem je opozorila na njihovo umankanje. Tožba je ostala nesklepčna in zato neutemeljena. Ker tožba ni bila sklepčna, dokazni postopek za izvedbo ostalih dokazov, ki jih izpostavlja pritožba, ni bil potreben. Neutemeljeno zato tožeča stranka v pritožbi neizvedbo ostalih dokazov uveljavlja kot kršitev določb postopka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11Pritožba je neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP), toženka pa zato, ker jih ni izkazala (drugi odstavek 163. člena v zvezi z 165. členom ZPP).⁶

¹ Spori majhne vrednosti so spor, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP).
² A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 129.
³ J. Zobec, prav tam, str. 345.
⁴ Gre za listinski dokaz, ki služi ugotovitvi resničnosti navedb strank (A. Galič, prav tam, str. 132).
⁵ Dokaz namenjen ugotavljanju dejstev.
⁶ Toženka je zahtevala povrnitev materialnih stroškov v pavšalnem znesku.