86. člen ZZVZZ

V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Če je delavec stroške zdravljenja povzročil pri delu ali v zvezi z delom, pa čeprav namenoma, in ne gre za kaznivo dejanje, jih mora po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ tožniku povrniti delavčev delodajalec. Določba drugega odstavka 86. člena ZZVZZ izrecno izključuje uporabo prvega odstavka navedenega člena in s tem neposredno odgovornost delavca, tudi če je stroške povrzročil namenoma. Ker imajo določbe ZZVZZ v razmerju do OZ značaj lex specialis (drugi odstavek 1. člena OZ), je pri tovrstnih zahtevkih uporaba drugega odstavka 147. člena OZ posledično izključena.

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.

Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, pomeni, da ni izkazana sklepčnost tožbe, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka.

Pravno razmerje, ki je predmet te pravde, ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. Ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje, je odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1. Varovalni obroč lestve je zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta, zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti. Zanemarjeno je bilo tveganje padca v globino. Preozek podest ozir

Sodba je slabo strukturirana. V skladu s 324. členom ZPP mora namreč vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča. Oškodovanec je bil dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je p

Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.

Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati. Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.

S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je t

Na eni strani ima delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavcev pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani ima delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb.

Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega. Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.

Mnenje izvedencev dr. C. C. in dr. D. D., dopolnitev njunega mnenja in ustno mnenje, ki ga je podal dr. D. D., so jasni, razumljivi in brez nasprotij. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekršilo 22. člen Ustave RS, ker naj bi pri odločanju o dokaznem predlogu glede soočenja vseh izvedencev opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno in dokaz neobrazloženo zavrnilo, ni utemeljen. Pri presoji pravilnosti zavrnitve tega dokaznega predloga je treba izhajati iz določila 254. člena ZPP. Ta v primerih bistvenih razlik, nejasnosti ali nepopolnosti ter nasprotij v izvidu, ki jih ni mogoče preseči z novim zaslišanjem izvedencev, napotuje na ponovitev dokazovanja z istimi ali drugimi izvedenci. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem vseh štirih izvedencev, je ravnalo skladno z 254. členom ZPP. Če so mnenja izvedencev različna, jih sodišče prosto presoja. Sprejme tisto mnenje, ki ga v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejše.

Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Držijo pritožbeni očitki, da viličar sam po sebi ni nevarna stvar ter da razklad tovora z viličarjem sam po sebi ni nevarna dejavnost. Takšna postane šele, če se ob tem ne spoštujejo pogoji in ukrepi za varno delo. Za nevarno dejavnost namreč gre le v tistih primerih, kjer navkljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost in premoženje ljudi. Razklad tovora tako v tem primeru ni predstavljal nevarne dejavnosti sam po sebi, nevaren je postal šele zaradi nepravilnosti pri ravnanju prve in druge toženke. Ker sta tako prva kot druga toženka s svojim nepravilnim ravnanjem oziroma neskrbnim ravnanjem zakrivili nevarnost, se ne moreta razbremeniti odgovornosti za škodo zaradi nepredvidljivega in instiktivnega ravnanja delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja. Držijo očitki prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zaključka, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno, odločilo, da je soprispevek delavca 10-odstotni. Instinktivno ravnanje namreč izključuje protipravnost ravnanja delavca in s tem tudi njegov soprispevek. V takšni situaciji zato oškodovanemu delavcu prve toženke

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je prva toženka pri delavcih, čeprav poučenih o pravilnem načinu dela, očitno dopuščala nevarno prakso opravljanja dela in s tem zanemarila ukrepe za varnost in zdravje pri delu. Prva toženka je dopuščala, da so njeni delavci, čeprav usposobljeni in poučeni o pravilnem načinu dela, na železniškem območju delali, čeprav jim progovni čuvaj za to ni dal dovoljenja, oziroma so kljub njegovi prepovedi delali v času, ko ni bil neposredno prisoten, ko je npr. - kot v tem primeru - skrbel za ustrezno signalizacijo (ko je šel postavit signalno oznako "mesto dela na progi"). Ker je delo ob progi samo po sebi nevarno in je spoštovanje vseh ukrepov varnosti pri delu zato še toliko bolj pomembno, pa bi morala prva toženka na to dosledno paziti in preprečiti vsakršno aktivnost delavcev v nasprotju s tem. Res sicer ni mogoče z navodili in nadzorom delovodje preprečiti prav vsake (morebiti celo ekscesne) napake posameznega delavca, treba pa je vzpostaviti mehanizem takšnega nadzora, ki bi preprečil, da bi se delavci prve toženke predhodno navedenega nedopustnega ravnanja lahko privadili (progovni čuvaj je namreč izp

Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ni založila za izvedenca medicinske stroke, ki bi moral podati mnenje o poškodbah zavarovanca tožeče stranke. Sporna je bila vzročna zveza med poškodbami in zatrjevanim. Vzrok za škodo je bil drugje (izrinjenje sotekmovalca iz proge), nadaljnji vzrok (kam bi padel zavarovanec tožeče stranke, če ne bi bilo merilnega kombija), pa je ostal nedokazan.

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

Odločitev je pravilno oprta na 86. člen ZZVZZ, po katerem ima tožnik pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe.

Po mnenju pritožbenega sodišča delavcem ni mogoče očitati prispevka k nastali škodi. Delavcu, ki je dolžan opraviti svoje delo, ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ni organiziral na varen način, dela pa drugače ni bilo mogoče opraviti. Kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku na prvi stopnji, delavci določenega dela niso mogli opraviti drugače kot s hojo po salonitnih ploščah. Pri polaganju PVC folije (teže cca 70 kg, ena rola je imela 40 m2) je namreč šlo za timsko delo treh delavcev (en delavec je delal luknje na traku, drugi je to pritrjeval, tretji pa varil folijo). Ker na drugačen način dela niso mogli opraviti, pritožba neutemeljeno opozarja, da so vedeli, da se na salonitnih ploščah ne bi smeli zadrževati, kar naj bi delavcem očital tudi izvedenec. Med tovrstnim delom, tudi med (5 minutnim) odmorom, bi morali biti delavci ustrezno varovani v skladu s predpisi, pa niso bili. Če bi delodajalec sprejel ustrezne ukrepe, že zgolj tako, da bi na streho namestil sidrišča in zagotovil, da bi uporabljali varovalno opremo, bi s tem preprečil poškodbo delavcev, kar je potrdil tudi izvedenec v dopolnilnem mnenju.