91. člen ZZVZZ

V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva oziroma dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, pomeni, da ni izkazana sklepčnost tožbe, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka.

V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.

Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Pritožbeno sodišče kot bistven razlog za nezgodo v tej zadevi vidi zdrs cevi iz viličarja. Ker tožena stranka ni zagotovila pripomočkov, ki bi preprečevali zdrs cevi iz viličarja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prekršila 42. člen Pravilnika. Zmotno je stališče tožene stranke, da dejstvo, da je bil delavec usposobljen za razklad tovora, obenem pomeni tudi, da je bil seznanjen z pravilnim načinom razklada dolgih cevi in nevarnostmi, ki mu pri tem grozijo.

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

32. člen ZPrCP kolesarju dovoljuje vožnjo tudi na območju za pešce, če s tem pešcev ne ogroža. Ker toženka s svojo počasno vožnjo ni nikogar ogrožala, ji ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno. Globa, ki ji je bila naložena v plačilo s strani policije in dejstvo, da jo je plačala, na tako presojo ne vplivata.

Podlago vtoževani terjatvi predstavlja določba prvega odstavka 86. člena ZZVZZ, na podlagi katere ima Zavod za zdravstveno zavarovanje RS pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Ta je v skladu z določbo 91. člena ZZVZZ enaka plačanim stroškom zdravljenja neposrednega oškodovanca zaradi okvare zdravja, do katere je prišlo namenoma ali iz malomarnosti povzročitelja.

Za zadosti opredeljene trditve v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka pravilno predlagala dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, saj je svoje trditve, ki jih je opredelila, v nasprotju z zmotnim pritožbenim stališčem, že na nivoju konkretnosti, morala še dokazati. Tako ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka šele na podlagi izvedenega dokaza nato podala trditve (informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen dokaz) kot zmotno meni pritožba. Trditveno breme se nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je toženki celo ni treba navajati. Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava in ne procesno pravno vprašanje. Pri sklepčnosti gre za abstraktno vprašanje ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi. Pritožba zmotno meni, da je že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škod

Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrep

Opustitev vzdrževanja delovnih strojev je v pravnorelevanatni vzročni zvezi s škodo, ki izvira iz napake na nevzdrževanem stroju. Dejstvo, da delavec ne nosi predpisane zaščitne opreme, čeprav jo je imel na voljo in bil o njeni uporabi ustrezno podučen, ne pretrga vzročne zveze, ampak je to treba obravnavati kot delavčev prispevek k nastanku škode, ki vodi k deljeni odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora po določbi 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih delodajalec delovna mesta urediti tako, da nista ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na takšnih delovnih mestih, in da to pomeni, da bi tožena stranka morala delovni proces ustrezno urediti in zagotoviti varen ter ustrezen način čiščenja vsipnika, ter poskrbeti, da bi bilo možno učinkovito očistiti in preveriti čistočo vsipnika s tal oziroma zagotoviti varno delovno ploščad (varno delovno stojišče) delavcev pri opravljanju tega procesa dela tako, da delavci ne bi mogli pasti in se poškodovati. Ker način, ki ga je navajala tožena stranka, ni bil učinkovit (o čemer so izpovedale že zaslišane priče) in je tožena stranka dopuščala, da so delavci za potrebe čiščenja desne in zadnje strani vsipnika uporabljali nezaščiten lesen ploh, s katerega je padel delavec R., zavarovanec tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje brez pomoči izvedenca za varstvo pri delu tudi povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni zagotovila ustrezne in varne rešitve za izvedbo tega procesa dela. Ukrep, za katerega tožena stranka m

Posredni oškodovanec ima pravico do povrnitve škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja). Takšna odškodnina je torej lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani. V takem primeru praviloma nikoli ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo. Ta se v sodni praksi večinoma giblje med 4 EUR do 6 EUR, v posameznem primeru pa je odvisna od trditev pravdnih strank o višini navedene urne postavke in o morebitnih drugih okoliščinah, ki vplivajo na presojo. Ker cene pomoči družinskih članov mnogokrat ni mogoče natančno ugotoviti, je pri določitvi urne postavke za ovrednotenje stroškov tuje pomoči dopustna u

Za presojo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem delodajalca in škodo pa je z vidika drugega odstavka 87. člena ZZVZZ pomembno, da je nastala škoda posledica dejstva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda z osebo, ki zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog, kar se je pozneje ugotovilo z zdravstvenim pregledom. Treba je ločiti med začasno nezmožnostjo za delo in sposobnostjo za opravljanje določenih del in nalog (tč. 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstvo, da je oseba začasno nezmožna za delo oziroma upravičena do nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela ne pomeni, da je hkrati tudi zdravstveno nesposobna za opravljanje določenih del in nalog.

Tožena stranka vse do dneva nastanka nesreče pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni ob stroju namestila opozorilnih napisov. Protipravnost ravnanja toženke je torej podana. Vprašanje pa je, ali je ravnanje zavarovanca tožnice pretrgalo vzročno zvezo z nastalo škodo. Drži namreč trditev pritožnice, da je soprispevek zavarovanca tožeče stranke pomemben, da je prišlo do poškodbe pri delu, ker delavec ni upošteval pisnih navodil za varno čiščenje valjev v mokrem delu stroja z metodo brizganja z vodo, pač pa je uporabil metodo mehanskega čiščenja, ki je imela za posledico zagrabitev krtače in posledične poškodbe roke.

Sodišče mora izvedensko mnenje - upoštevajoč ostale ugotovljene relevantne okoliščine - kritično presoditi, tudi sicer pa je naloga sodišča (in ne izvedenca), da oceni (so)odgovornost udeležencev. Vsak ukrep, ki bi bil usmerjen v varnejše delo, bi na splošno povečal varnost delavcev, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, in to ne glede na to, ali so posamezni ukrepi izrecno zakonsko predpisani. Toženi stranki je zato mogoče očitati, da ni zagotovila varnega dostopa in zadrževanja na delovnem območju ter da je dopustila, da je v nevarno območje vstopil delavec brez ustrezne opreme, delovna oprema pa ni bila nameščena in uporabljena, da bi se odvrnila nevarnost za poškodbe delavcev.

Dokazno breme glede dejstev, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti je bilo na toženki. Glede na to, da se je tožnica ob udarcu v glavo onesvestila in da ima na škodni dogodek amnezijo, je treba soglašati s pritožbeno navedbo, da primarnega strahu ni utrpela. Četudi bi po mnenju izvedenca nevrologa enostaven operativen poseg zmanjšal tožničine težave, ni mogoče zanikati, da vsak operativen poseg predstavlja določeno tveganje oziroma negotovost z vidika poteka in izida zdravljenja. Okoliščine, da se ne podvrže operativnemu posegu, tako ni mogoče šteti oškodovancu v škodo v tem smislu, da je kršil svojo dolžnost glede zmanjševanja škode. Tudi v primeru, da bi tožnica uveljavljala upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, bi v končni posledici povzročena škoda bremenila toženko (na podlagi regresne pravice Zavoda). Toženkin ugovor bi bil lahko pravno relevanten le, če bi zatrjevala, da predmetno plačilo odškodnine zanjo predstavlja dvojno plačilo, ker gre za stroške, ki so bili predhodno že kriti iz zdravstvenega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov in padcev na delovnem mestu tako, da bi mokre pohodne površine porodnega bloka, ki nastanejo zaradi čiščenja, sanirala ali jih primerno in jasno označila za nevarnost pred morebitnimi padci. Te odgovornosti, ki jo toženi stranki nalagajo navedeni predpisi, se tožena stranka ne more rešiti zgolj s tem, da je čiščenje pogodbeno prenesla na specializirani servis.

Zaradi nedoslednosti pri organizaciji dela in njegovem nadzoru je toženi stranki mogoče očitati malomarnost. Ker je k nastanku škode prispeval tudi delavec, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki stroške (izplačila) regresirati le mejah svoje odgovornosti, torej le v delu, za katerega je odgovorna. Zaradi ugotovitve, da je tožena stranka opustila ukrepe varstva pri delu, kar je pogoj za njeno regresno odgovornost, se pritožba neutemeljeno sklicuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkine objektivne odgovornosti.

Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Pravilo o dokaznem bremenu narekuje, da mora tožeča stranka dokazati protipravnost ravnanja, škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka pa, da je ravnala z zadostno oziroma s pričakovano skrbnostjo. Pri opustitvenih odškodninskih deliktih se elementa nedopustnosti ravnanja in krivde prekrivata, saj sta oba opredeljena s pojmom skrbnosti, zato se pritožniku zdi, da sodišče v konkretnem primeru ni ustrezno porazdelilo dokaznega bremena med pravdnima strankama, vendar temu ni tako. Pritožbena izvajanja toženca, da njegova odgovornost ni bila podana, ker noben dokaz ni potrdil malomarnosti, so v nasprotju z domnevo krivde in ravnokar obrazloženim.