VSL Sodba V Cpg 103/2025

I. Tožnikova pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik trpi svoje pritožbene stroške sam, toženki pa naj povrne 373,32 EUR za stroške odgovora na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamud­nimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Izpodbijana sodba

1Tožnik, konzorcij za varstvo zaščitene geografske označbe (v nadaljevanju ZGO) Aceto Balsamico di Modena, je s tožbo zahteval, da se toženki prepove proizvajati in prodajati balzamični kis classico italiano, naj toženka svoj izdelek odpokliče iz gospodarskih tokov, zlasti iz trgovin določenih veletrgovcev, naj uniči vso njegovo zalogo ter poskrbi za objavo uvoda in izreka (ugodilne) sodbe na svoji splet­ni strani in na Facebooku ter na spletnih portalih določenih večjih medijev. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo (pod točkami I. 1.–5. izreka svoje sodbe) in tožnika zavezalo k povrnitvi 1042 EUR toženkinih pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper sodbo v celoti, toženka pa samo zoper odločitev o pravdnih stroških, kolikor naj bi bilo sodišče prve stopnje prezrlo, da je imela tudi določene stroške s prevodi dokaznih listin. Vsaka stranka je odgovorila na nasprotničino pritožbo s predlogom, da se zavrne.

3Sodišče prve stopnje je postavko na toženkinem stroškovniku za stroške prevoda odločbe italijanskega Vrhovnega kasacijskega sodišča v sporu med istim konzorcijem, ki je (pri)tožnik v tej zadevi, in nekim pridelovalcem balzamičnega kisa iz Trentina (tj. z drugega konca Italije), očitno prezrlo. Priznanje in zavrnitev drugih postavk iz njenega stroškovnika je namreč obrazložilo. Tretji odstavek 327. člena in četrti odstavek 326. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določata, da če se vlaga pritožba samo zato, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, se šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba, če pa se tak predlog nanaša samo na stroške postopka, odloči o njem predsednik senata brez naroka. Toženkino pritožbo je zato treba šteti za takšen predlog. O njem pritožbeno sodišče ni odločalo, v nadaljevanju naj to stori sodišče prve stopnje.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti tožnikove pritožbe

a) Procesnopravna vprašanja (pravilno uporabljena pravila o prekluziji)

4Pritožnik ne graja utemeljeno odločitve sodišča prve stopnje, da ni upoštevalo njegove vloge, predložene na drugem naroku. Procesne odločitve, ki so pripeljale do te zavrnitve – vključno s končno odločitvijo – so bile premišljene in usklajene z načeli iz prvega odstavka 11. člena ZPP, po katerih morajo vsi procesni udeleženci prispevati k hitremu in učinkovitemu poteku postopka, kar za stranki pomeni dolžnost pravočasnega in skrbnega uveljavljanja procesnih pravic ter navajanje dejstev in dokazov tako, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Pritožnik ni v celoti tako ravnal.

5Neupoštevanje vloge, ki jo je pritožnik izročil na naroku 28. 10. 2024, je bilo kulminacija procesnega dogajanja, ki je steklo, ko je sodišče sedem mesecev prej (26. 3.) strankama sporočilo, da so sporna samo pravna vprašanja, zato bo lahko razsodilo brez glavne obravnave, in to prednostno, če je v 15 dneh ne bosta izrecno zahtevali (prim. 488. člen ZPP). Takoj ko je pritožnik takšno zahtevo podal, pa je 11. 4. razpisalo prvi (in pripravljalni) narok za 2. 9. (slabih pet mesece pozneje, z dobrimi tremi meseci do sodnih počitnic).

S tako, ravno prav odmerjenim časom (ki strank ne priganja preveč, saj anticipira in primerno upošteva potrebo po izmenjavi informacij in dokazil med pooblaš­čenci in strankami, vključno s pritožnikom, ki je iz tujine in ki zato za to interakcijo načeloma potrebuje nekaj več časa) je strankama, zlasti pritožniku, ki je pokazal namero, da se dodatno izjavi (potem ko se je pred njim zadnja izjavila toženka z odgovorom na tožbo), omogočilo, a) da tako ravnata, kakor tudi – kar se med profesionalnimi pooblaščenci (gl. tretji odstavek 87. člena ZPP) lahko pričakuje, ker je najpogosteje tako –, b) da se na takšno bodoče (s stališča trenutka razpisa prvega naroka) izjavljanje druga druge primerno odzoveta s še nadaljnjo vlogo (eno; ne pa s celim nizom, kar je tudi pogosta slaba, rušilna praksa).

In vendar je pritožnik naslednjo vlogo (na 18 straneh z dokaznimi listinami, ki so označene kot spisovne priloge A 24–81) poslal 16. 8., tj. na zadnji možen dan (upoštevaje zadnjo poved četrtega odstavka 269. člena ZPP; tu ni treba tega analizirati, primerno pa je opozoriti na stališče, da glede na součinkovanje četrtega s petim odstavkom 286. a člena ZPP ni izključena prekluzija izjavljanja celo na prvem naroku). Sodišče je njegovo vlogo prejelo še nekaj dni pozneje, 20. 8., toženki pa je bila vročena šele 22. 8., dober teden pred narokom. S tem je bil izničen trud sodišča, da bi bilo vse potrebno gradivo zbrano že na prvem naroku in da bi se spor po možnosti, ko bodo „vse karte na mizi“, lahko končal bodisi s sodno poravnavo bodisi s sodbo (prim. še drugi odstavek 298. člena ZPP), sicer pa vsaj z jasnim vsebinskim načrtom nadaljnjega pravdanja (zlasti če bi bilo treba izvajati kakšen dokazni postopek, pa ne bi bilo še vseh dokazov pri roki). Prisiljeno z opisanim pritožnikovim ravnanjem, ki ga je praktično zvedlo na vlogo vročevalca, pa je sodišče na prvem naroku toženki lahko zgolj še dodelilo 15-dnevni rok, da se izjavi o pritožnikovi vlogi. Ko je bila vloga, s katero je ta to (pravočasno) storila (na 11 straneh, s prilogami B 12–20), 19. 9. vročena pritožniku, pa je zanj za primer, da se je hotel odzvati, postala še posebej pomembna obveznost iz četrtega odstavka 286. a člena ZPP, da mora stranka vloge „poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja [v tem primeru: toženkine pravice do izjavljanja] ne bo potrebna preložitev naroka“.

V obdobju enega meseca in enega tedna (od 19. 9. do 28. 10.) se je pritožnik sklenil odzvati še z vlogo (na sedmih straneh) na samem naroku. To je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča prepozno. Če naj bi se namreč toženki zagotovila pravica do izjavljanja, bi bila spet potrebna preložitev naroka. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni odločilno, ali je zadnja pritožnikova vloga vsebovala samo pravna stališča ali pa kakšne nove trditve in dokazne predloge, toženka se je v vsakem primeru imela pravico odzvati, potem ko bi vlogo lahko proučila, česar na sami obravnavi ni bilo mogoče primerno zagotoviti brez dostopa do literature in sodne prakse (ki je v tej zadevi poudarjeno pomembna, gl. v nadalj.) in brez časa za njuno analizo in premislek. V pritožbi se ne uveljavlja utemeljeno neenakega obravnavanja strank; senca tega očitka prej pade na pritožnika samega, saj kot je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno poudarilo, si je vzel pet tednov za vlogo, medtem ko naj bi toženka odgovorila takoj. To pomeni, da ni podana niti izjema, da obravnavano pozno pritožnikovo izjavljanje (vloga, izročena na naroku) ne bi zavleklo spora, niti izjema, da se pritožnik pozno izjavlja brez svoje krivde, pač pa velja pravilo (načelnega pomena), da je vsako pozno strankino izjavljanje, ki sodišče sili v preložitev naroka, prepozno (oboje, pravilo in izjemi izhajajo iz petega v zvezi s četrtim odstavkom 286. a člena ZPP).

6Pritožnik torej sodišču prve stopnje ne očita utemeljeno, da je avtomatično poseglo po prekluziji glede njegove vloge z drugega naroka, saj je odprte pravne pojme iz četrtega in petega odstavka 286. a člena ZPP v opisanih okoliščinah pravilno razložilo in uravnovesilo. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek o napačnem stališču o pravici stranke (tu: toženke), da se odzove (ali po lastni presoji tudi ne odzove) na nasprotnikovo (tu: pritožnikovo) vlogo, ki vsebuje zgolj pravna stališča, potem ko bi imela na voljo zadosten čas za preučitev teh stališč in oceno, ali lahko vplivajo na izid spora. To stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Je posledica bolj splošnega utrjenega stališča, da pravici stranke, da se izjavi, ustreza dolžnost sodišča, da se do izjave stranke (o kateremkoli elementu pravdnega gradiva, pravu ali dejstvih in dokazih) opredeli (izrecno ali konkludentno). Izjema od te dolž­nosti velja za prepozno izjavljanje (opredelitev sodišča je tedaj potrebna samo glede te prepoznosti). Če bi se torej sodišče do vloge, ki jo je pritožnik prinesel šele na narok, moralo vsebinsko opredeliti, je to zato, ker bi potencialno še lahko vplivala na izid spora, ravno zato pa bi do te vloge možnost izjave morala imeti tudi toženka – razen v primeru, kot je ta, ko je bila pritožnikova vloga prepozna. Končno ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na pritožnikov status tuje pravne osebe in potrebo po prevodih in usklajevanju s pooblaščenko. Je namreč povsem posplošeno. In če je pritožnika res kaj nepričakovanega konkretno oviralo, da ne bi bil mogel pravočasno odgovoriti na toženkino zadnjo vlogo (tako, da to ne bi privedlo, spet, do povsem formalnega naroka, kjer se samo izmenjajo vloge, ne da bi se karkoli pretresalo sporni predmet), bi bil moral sodišču prve stopnje predlagati podaljšanje roka in preložitev naroka, in to takoj, ko bi se takšne okoliščine pojavile (prim. tretji odstavek 110. in prvi odstavek 115. člena ZPP).

b) Bistveno dejansko stanje (videz toženkinega kisa) in materialnopravna izhodišča

7Prehajajoč k vsebini, je bistven del dejanskega stanja, kako je bil sporni toženkin izdelek videti:

S trženjem tega izdelka, označenega kot „BALZAMIČNI KIS Classico Italiano“, naj bi bila toženka kršila pritožnikovo ZGO, registrirano z Uredbo Komisije (ES) št. 583/2009 z dne 3. julija 2009 o vpisu označbe v register zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb (Aceto Balsamico di Modena (ZGO)) (v nadaljevanju Uredba Komisije o registraciji Aceto Balsamico di Modena).

8Pravni okvir je sicer naslednji. Uredba o registraciji ZGO Aceto Balsamico di Modena je bila izdana na podlagi Uredbe 510/2006,¹ ki jo je nadomestila Uredba 1151/2012,² to pa je nadomestila Uredba 2024/1143.³ Ta se uporablja od 13. 5. 2024 in torej tudi v tej zadevi.

Materialno pravo, pomembno za presojo v tej zadevi, se kljub temu zakonodajnemu razvoju ni bistveno spreminjalo, zato vsa praksa Sodišča Evropske unije (SEU) o razlagi prejšnjih uredb ostaja aktualna; še več, ker je zadnja od uredb zedinila režim označevanja žganih pijač, vina in kmetijskih proizvodov, je aktualna tudi praksa SEU s tistih sorodnih in prej ločeno urejenih področij. Za ta spor so relevantne določbe, ki se v zadnji iteraciji – gre za ustrezne dele 26. člena Uredbe 2024/1143, naslovljenega Zaščita geografskih označb – glasijo:

„1. Geografske označbe, vpisane v register Unije za geografske označbe, so zaščitene pred:

(a) vsako neposredno ali posredno komercialno rabo za proizvode, ki jih registracija ne zajema, kadar so ti proizvodi primerljivi s proizvodi, registriranimi pod navedenim imenom, ali kadar uporaba te geografske označbe za kateri koli proizvod ali katero koli storitev izkorišča, slabi, zmanjšuje ali kvari sloves zaščitenega imena, tudi kadar so ti proizvodi uporabljeni kot sestavina;

(b) vsako zlorabo, posnemanjem ali namigovanjem,^[4^] tudi če je resnično poreklo proizvodov ali storitev navedeno ali če je zaščiteno ime prevedeno, transkribirano ali prečrkovano ali če mu je dodan izraz, kot so „vr­sta“, „tip“, „metoda“, „kot se proizvaja v“, „imitacija“, „okus“, „kot“ ali podobno, tudi kadar so ti proizvodi uporabljeni kot sestavina;

(c) vsako drugo napačno ali zavajajočo označbo izvora, porekla, značaja ali bistvenih lastnosti proizvoda, ki se uporablja na notranji ali zunanji embalaži, v oglaševalskem gradivu, v dokumentih ali kot informacija na spletnih vmesnikih o zadevnem proizvodu ter pri pakiranju proizvoda v embalažo, ki lahko ustvari napačen vtis o njegovem poreklu;

(d) vsako drugo prakso, ki lahko potrošnike zavede glede pravega porekla proizvoda.

[…]

7. Kadar je geografska označba sestavljeno ime, ki vsebuje izraz, ki se šteje za generičnega, uporaba tega izraza na splošno ne pomeni ravnanja iz odstavka 1, točki (a) in (b).“

V preambuli Uredbe 2024/1143 je pomembna še 35. uvodna izjava: „Na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča Evropske unije se lahko navajanje geografske označbe [po najsodobnejšem izrazoslovju: namigovanje nanjo] pojavi zlasti, kadar je pri povprečnem evropskem potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, prisotna povezava s proizvodom, označenim z registrirano geografsko označbo, vključno s sklicevanjem na izraz, znak ali drugo označevanje ali embalažo.“

9Ker toženka svojega kisa ni označila (dobesedno) kot Aceto Balsamico di Modena, ji pritožnik ni očital kršitve po točki (a) niti tega ni po tej točki presojalo sodišče prve stopnje. Očitki so se nanašali na točke (b)–(d). Reprodukcija vseh štirih zgoraj pa je bila kljub temu potrebna, ker razgrinja za pravno interpretacijo pomemben „stopnjevan seznam prepovedanih dejanj, v katerem se točka (c) razlikuje od prvih dveh določb. Medtem ko je točka (a) navedenega člena [analognega 26. členu današnje Uredbe 2024/1143] omejena na uporabo zaščitene geografske označbe, točka (b) pa na zlorabo, posnemanje ali navajanje [z današ­njim izrazom: namigovanje], je […] s točko (c) zaščiteno področje razširjeno, saj so vanj vključene „navedbe“ (to je informacije za potrošnike), ki so navedene v opisu, predstavitvi ali označevanju zadevnega proizvoda, in ki so, čeprav v resnici ne namigujejo na zaščiteno geografsko označbo, opredeljene kot „napačn[e] ali zavajajoč[e]“, kar zadeva povezave proizvoda s to označbo“.⁵

Na to stopnjevanje (možna je tudi prispodoba koncentričnih krogov področja varstva) se je SEU navezalo v zadevi C-490/17, Syndicat interprofessionnel de défense du fromage Morbier proti Société Fromagère du Livradois SAS. Kot je razvidno iz sodbe SEU, je v sprožitveni francoski pravdi tožeče združenje („sindikat“) za zaščito sira morbier nacionalnemu pritožbenemu sodišču očitalo, da je „zgolj ugotovilo, da na eni strani značilnosti, na katere se sindikat sklicuje, izhajajo iz zgodovinske tradicije in niso odvisne od naložb, ki so jih izvedli sindikat in njegovi člani, ter da se na drugi strani sir Montboissié, ki ga [v tisti pravdi tožena] družba Société Fromagère du Livradois prodaja od leta 2007, razlikuje od sira Morbier, ne da bi raziskalo, kot mu je bilo predlagano, ali prakse družbe Société Fromagère du Livradois, zlasti kopiranje „pepelnate proge“, značilne za sir Morbier, ne morejo potrošnikov zavesti glede pravega porekla proizvoda“. V sodbi z dne 17. 12. 2020 je SEU najbolj celovito razložilo že same po sebi močno razčlenjene in široko zajemajoče (ter morda tudi delno prekrivajoče se) dejanske stanove iz točk (b)–(d) (pritožbeno sodišče je v izvirnem besedilu sodbe podčrtalo za to zadevo najpomembnejše kriterije):

„[S] členom 13(1)(b) Uredbe št. 510/2006 oziroma členom 13(1)(b) Uredbe št. 1151/2012 so prepovedana ravnanja, s katerimi se v nasprotju s tistimi iz člena 13(1)(a) teh uredb samega zaščitenega imena ne uporablja niti neposredno niti posredno, ampak se z njimi na zaščiteno ime napeljuje tako, da potrošnik ustvari dovolj tesno povezavo s tem imenom (glej po analogiji […] sodbo z dne 7. junija 2018, Scotch Whisky Association, C-44/17, EU:C:2018:415, točka 33).“ (iz 25. točke obrazložitve)

„Natančneje, glede pojma „navajanje“ [kar je danes treba brati „namigovanje“] je ključno merilo to, ali potrošnik, ko se sreča s spornim imenom, takoj pomisli na proizvod, ki ga zajema ZOP [zaščitena označba porekla, poleg ZGO druga podvrsta geografskih označb], kar mora preveriti nacionalno sodišče, pri čemer mora po potrebi upoštevati tudi delno vključitev ZOP v sporno ime, fonetično in/ali vizualno podobnost med tem imenom in to ZOP ter konceptualno bližino med navedenim imenom in navedeno ZOP (glej po analogiji sodbo z dne 7. junija 2018, Scotch Whisky Association, C-44/17, EU:C:2018:415, točka 51).“ (26. točke obrazložitve)

Posebno podvarianto omembe/navajanja/namigovanja⁶ v smislu točke (b) ter v zvezi s pravkar omenjenima „vizualno podobnostjo“ in „konceptualno bližino“ je SEU obravnavalo na primeru queso manchego, se pravi, sira iz Manče, španske pokrajine, ki ji je svetovno slavo zagotovil „vitez žalostne postave“:

„Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 2. maja 2019, Fundación Consejo Regulador de la Denominación de Origen Protegida Queso Manchego (C-614/17, EU:C:2019:344), razsodilo, da je treba člen 13(1)(b) Uredbe št. 510/2006 razlagati tako, da je omemba registriranega imena [namigovanje nanj] lahko posledica uporabe figurativnih znakov. Da bi tako odločilo, je Sodišče v točki 18 navedene sodbe med drugim menilo, da se besedilo te določbe lahko razume tako, da se ne nanaša samo na besede, s katerimi se lahko omeni registrirano ime, ampak tudi na vsak figurativni znak [kot je bila v sprožitveni španski pravdi podoba Don Kihota in mlinov na veter], ki lahko potrošnika spominja na proizvode, katerih ime je zaščiteno. Sodišče je v točki 22 navedene sodbe navedlo, da zato načeloma ni mogoče izključiti, da lahko potrošnik ob figurativnih znakih takoj pomisli na proizvode z registriranim imenom zaradi njihove pojmovne bližine s takim imenom.“ (27. točka obrazložitve)

Naprej, glede točk (c) in nato še (d), je SEU pojasnilo:

„Glede ravnanj iz člena 13(1)(c) Uredbe št. 510/2006 oziroma člena 13(1)(c) Uredbe št. 1151/2012 je treba navesti, da je s tema določbama glede na točki (a) in (b) teh členov zaščiteno področje razširjeno, saj je vanj vključena „vsaka druga […] označba“, torej informacije za potrošnike, ki so navedene na notranji ali zunanji strani embalaže zadevnega proizvoda, v reklamnem gradivu ali dokumentih v zvezi s tem proizvodom, in ki so, čeprav v resnici ne namigujejo na zaščiteno geografsko označbo, op­redeljene kot napačne ali zavajajoče z vidika povezovanja proizvoda s to označbo. Izraz „vsaka druga […] označba“ vključuje informacije, ki so lahko v kakršni koli obliki navedene na notranji ali zunanji strani embalaže zadevnega proizvoda, v reklamnem gradivu ali dokumentih v zvezi s tem proizvodom, zlasti v obliki besedila, slike ali vsebine, s katero se lahko podajo informacije o izvoru, poreklu, značaju ali bistvenih lastnostih tega proizvoda (glej po analogiji sodbo z dne 7. junija 2018, Scotch Whisky Association, C-44/17, EU:C:2018:415, točki 65 in 66).“ (28. točka obrazložitve)

„Glede ravnanj iz člena 13(1)(d) Uredbe št. 510/2006 oziroma člena 13(1)(d) Uredbe št. 1151/2012 […] je iz izraza „vsaka druga praksa“, ki je uporabljen v teh določbah, razvidno, da je namen teh določb zajeti vsako ravnanje, ki še ni zajeto z drugimi določbami teh členov, in s tem zaključiti sistem zaščite registriranih imen.“ (29. točka obrazložitve)

(Kriteriji za uporabo točke (d) so bili še podrobneje razloženi v točkah 36–41, česar v tej obrazložitvi ni treba reproducirati, saj so močno navezani na zatrjevano posnemanje videza morbierja z značilno pepelnato temno progo, ki sirov hlebec seka vodoravno po sredini, kar nima stičnih točk z zdaj aktualno zadevo.)

V relevantnih virih merodajnega materialnega prava za to zadevo na poseben način sklene krog napotitev v zadnjem citatu iz sodbe C-490/19 na sodbo C-432/18, ki razjasnjuje določen pravni segment ravno zadevne ZGO Aceto Balsamico di Modena. SEU je razsodilo, da se zaščita te označbe ne razteza na uporabo posameznih negeografskih izrazov te označbe. „Aceto“ je splošen izraz za kis, „balsamico“ pa je po italijansko pridevnik balzamičen, „ki nima nobene geografske konotacije in ki se v zvezi s kisom splošno uporablja za označevanje kisa, za katerega je značilen sladko[-]kisel okus“: „Za uporabo izrazov „aceto“ in „balsamico“ […] ter uporabo njune kombinacije in prevodov namreč ni mogoče šteti, da lahko ogrozita varstvo, podeljeno zadevni ZGO.“ (iz 34. in 35. točke obrazložitve).⁷

c) Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izpodbijana sodba tesno drži, bodisi z izrecnim in v tem primeru preciznim sklicevanjem na vire v pravu EU bodisi vsebinsko, zgoraj predstavljenih izhodišč. Pravilno je sodišče prve stopnje največ pozornosti namenilo presoji po točki (b).

11Pritožnik ne pripisuje utemeljeno sodišču prve stopnje stališča, da se zaščitena označba lahko uporabi, če med zadevnimi proizvodi ni verjetnosti zmede; zmeda o izvoru je v izpodbijani sodbi omenjena samo pri presoji z vidika prava nelojalne konkurence. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri presoji točke (b) prvega odstavka 26. člena Uredbe 2024/1143 uporabilo vse zgoraj poudarjene kriterije, tj. takšno napeljevanja potrošnika, da se mu v mislih izoblikuje dovolj tesna zveza z zaščitenim imenom, in sicer takšna, da (takoj) pomisli na proizvod, zavarovan z ZGO, to pa se presoja tako, da se upošteva (po potrebi, se pravi, ne vedno in nujno vsega, temveč prilagojeno okoliščinam primera) delno vključitev ZGO v sporno ime, fonetično in/ali vizualno podobnost med tem imenom in to označbo ter konceptualno bližino med imenom in označbo (v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so ta izhodišča natančno povzeta, za popolno kompletnost bi bilo le še treba poudariti, kot je bilo storjeno v predprejšnjem oklepaju, da potrošnik na zaščiteni proizvod pomisli takoj; sicer je bilo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi še pravilno opozorjeno, da kakršnakoli asociacija na ZGO ni dovolj). Te kriterije je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo.

Pravilno je povzelo in uporabilo materialno pravo glede na sodbo SEU C-432/18, da je beseda balzamičen v zvezi s kisom, kar je prva polovica oznake toženkinega izdelka („BALZAMIČNI KIS Classico Italiano“), generična in brez sleherne geografske konotacije (20.–24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V resnici ne gre niti za delno vključitev dela pritožnikove ZGO, ki je generičen (aceto balsamico), v oznako toženkinega izdelka (balzamični kis), pač pa je obakrat uporabljena enakopomenska besedna zveza za vrsto izdelka v dveh jezikih. Pritožbeno stališče, da je balzamični kis prevod besedne zveze aceto balsamico iz pritožnikove ZGO, ne drži. Izraza sta prevod eden drugega iz italijanščine v slovenščino in obratno. Kot izhaja iz sedmega odstavka 26. člena Uredbe 2024/1143, kadar je geografska označba sestavljeno ime, ki vsebuje izraz, ki se šteje za generičnega, uporaba tega izraza na splošno ne pomeni (in kot dodaja pritožbeno sodišče: še tem manj pomeni, kadar je ta generični izraz uporabljen v drugem, v tem primeru slovenskem jeziku) ravnanja iz točka (a) ali (b) iz prvega odstavka. Uporaba takšnega generičnega izraza torej na splošno in sama po sebi ne more voditi v zaključek o kršitvi, lahko pa bi (po naravi stvari malo) prispevala k njemu ob podanih še drugih elementih podobnosti (ki bi morali biti izrazitejši).⁸

Glede teh elementov pa je sodišče prve stopnje ravno tako pravilno sodilo, da sta izraza „balzamični kis classico italiano“ in „aceto balsamico di Modena“ fonetično in vizualno (v bistvenem) različna (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nekaj podobnosti zagotovo je, balzamičen–balsamico [balsámiko] in pri uporabi italijanščine v slovenski označbi toženkinega izdelka, vendar niti po presoji pritožbenega sodišča te niso tako izrazite, da bi povprečni evropski potrošnik – za katerega se privzema, kot je že bilo citirano, da je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (gl. zg. 35. uvodno izjavo Uredbe 2024/1143) –, ko bi naletel na toženkin izdelek, takoj pomislil ravno na ZGO Aceto blasamico di Modena.

In tudi se pritožbeno sodišče s prvostopenjskim še strinja, da niti konceptualne, tj. pojmovne podobnosti (v bistvenem) ni, saj italijanska besedna zveza v poimenovanju toženkinega izdelka sicer aludira na Italijo, kar pa ni tudi pravnoodločilna aluzija ravno na Modeno in na pritožnikovo ZGO. Seveda ker je to mesto in pokrajina v Italiji, določena konceptualna vez obstaja, vendar pa ni bistvena, saj je sama po sebi prešibka, in kot je med drugim utemeljeno poudarjalo sodišče prve stopnje (gl. npr. v 25. točki obrazložitve njegove sodbe), je glede na Uredbo Komisije o registraciji Aceto Balsamico di Modena sloves te ZGO navezan in zato tudi omejen na določeno italijansko območje (pokrajin Modena in Reggio Emilia).

Četudi drži pritožbeno stališče, da je mogoče, da potrošnik ob določenem izdelku pomisli na neko ZGO samo zaradi konceptualne bližine med poimenovanjem izdelka in to ZGO, tudi če fonetične in vizualne podobnosti ni (tako nenazadnje izhaja že iz logike zgoraj opisanega kriterija, sestavljenega iz različnih elementov, ki ne morajo biti vsi hkrati podani), bo zaključek o tem, da se v potrošnikovi zavesti vzpostavi takojšnja jasna (dovolj tesna) miselna povezava med navedenim dvojim, tem lažje doseči, kadar je podanih več elementov podobnosti (vključitev dela ZGO v sporno poimenovanje; fonetična podobnost; vizualna podobnost; konceptualna sorodnost) in/ali kadar so ti intenzivno izraženi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ti elementi v tej zadevi ne posamič ne skupaj tega zaključka ne omogočajo.

Končno, četudi sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo v okviru točke (b), pač pa točke (c), pritožbeno sodišče dodaja, da dejstva iz tistega okvira dodatno utrjujejo zaključek o odsotnosti kršitve po točki (b). Toženkin izdelek vsebuje na prednji strani navedbo v nazobčani rozeti, da gre za slovenski izdelek (gl. tudi slikovno reprodukcijo zgoraj, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji), na etiketi na zadnji strani pa, da ga proizvaja toženka, ki je slovenska družba (prim. 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ti podatki na običajno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega povprečnega potrošnika lahko delujejo le v nasprotni smeri od (šibkih) asociacij, ki jih utegnejo zbujati zgoraj pretreseni elementi oznake toženkinega izdelka glede pritožnikove ZGO.

12Pritožnik se pri izpodbijanju pravkar obravnavane prvostopenjske materialnopravne presoje med drugim sklicuje še na sodbo SEU (v citatih v tej obrazložitvi že navedene zadeve) C-44/17, Scotch Wisky, v odgovor pa je primerno citirati naslednji del sklepnih predlogov pravobranilca Øeja v tisti zadevi:

„67. V zvezi s tem ugotavljam, da predložitveno sodišče, potem ko je navedlo trditve strank iz postopka v glavni stvari, navaja, da „glen“ izvira iz gelščine in pomeni „ozko dolino“ ter da je 31 od skupno 116 žganjarn, ki proizvajajo „Scotch Whisky“, to je viski škotskega porekla, poimenovanih po glen, v kateri so. To sodišče poudarja, da vseeno obstajajo tudi viskiji, proizvedeni zunaj Škotske, ki imajo v svojem imenu izraz „glen“, kot so viskiji „Glen Breton“ iz Kanade, „Glendalough“ iz Irske in „Glen Els“ iz Nemčije. Poleg tega omenja anketo, ki jo je predložila [v izhodiščni nemški pravdi tožeča škotska organizacija] TSWA in jo M. Klotz [toženi nemški prodajalec švabskega single malt viskija Glen Buchenbach] izpodbija, iz katere je med drugim razvidno, da je 4,5 % vprašanih nemških potroš­nikov viskija izjavilo, da ob izrazu „glen“ pomislijo na škotski viski ali nekaj škotskega. 68. Glede na navedeno se strinjam s stališčem Komisije, da ni gotovo, da v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, obstaja zadostna konceptualna bližina med zaščiteno geografsko označbo in izpodbijanim imenom, da bi se to ime lahko obravnavalo kot „navajanje“ navedene označbe v smislu člena 16(b) Uredbe št. 110/2008 [oz. z današnjim izrazoslovjem, kot namigovanje nanjo]. V zvezi s tem bo moralo zgolj in samo predložitveno sodišče preveriti, ali povprečen evropski potrošnik takoj pomisli na „Scotch Whisky“, ko ima pred seboj primerljiv proizvod z imenom „Glen“, čeprav izbira tega imena za poimenovanje viskija nedvomno ni zgolj naključna. Tudi ob domnevi, da bi to sodišče presodilo, da potrošniki izraz „Glen“ sistematično povezujejo z viskijem, bi lahko vseeno manjkala potrebna tesna povezava s škotskim viskijem in torej nujna bližina z označbo „Scotch Whisky“.“ (brez citiranja opomb)

SEU je svojemu pravobranilcu tudi glede tega vprašanja pritrdilo, zlasti ko je reklo, da tega, „da mora sporni del znaka pri upoštevni javnosti vzbujati kakršno koli asociacijo na zaščiteno geografsko označbo ali na z njo povezano geografsko območje, ni mogoče sprejeti, ker ne omogoča ugotovitve [pravnoodločilne] dovolj neposredne in nedvoumne povezave med tem spornim delom in to označ­bo“ (iz 53. točke obrazložitve z dodanim poudarkom pritožbenega sodišča v oglatih oklepajih).

Po oceni pritožbenega sodišča je konceptualna bližina med toženkinim balzamičnim kisom (ki da je) „classico italiano“ (se pravi, če se to presoja izolirano od drugih informacij, da je bodisi izdelan v Italiji bodisi po načinu izdelave klasično italijanski, takšen torej, kakršnega izdelujejo ali naj bi ga izdelovali v Italiji; o tem gl. še v nadalj.) in pritožnikovo ZGO še dosti šibkejša kot po pravobranilčevi presoji in presoji SEU v tisti zadevi zaradi besede glen. Vzpostavljanje miselne (konceptualne) povezave z nečim italijanskim je ob obakrat podobnih izdelkih (balzamični kis, viski) šibkejše kot takšno povezovanje z nečim, kar ni samo škotsko, temveč je še poleg tega tipično za škotsko poimenovanje specifičnega izdelka (glen za destilarne viskijev), kar je bilo povrhu (in to ravno zaradi te krepkejše miselne povezave) za označitev nemškega viskija uporabljeno namerno („… izbira tega imena za poimenovanje viskija nedvomno ni zgolj naključna“).

Tega zaključka ne spremenijo niti sodbe in sklepni predlogi v drugih zadevah, ki jih je pritožnik še ponudil v primerjavo (C-75/15, T-291/03, T- 828/16, C-87/97).

13Še nadalje iz okvirov iste točke (b) se v pritožbi poudarja, da je obstajala izrazita vizualna podobnost med toženkinim izdelkom in izdelki, označenimi s pritožnikovo ZGO na slovenskem trgu. Kot je treba opozoriti, pri tem ne gre za vizualno podobnost (besedne) označbe toženkinega izdelka s pritožnikovo ZGO (to je že bilo analizirano zgoraj), temveč za argument, da se je toženka s podobo svojega izdelka povsem približala izdelkom z zadevno ZGO, tj. njihovemu oblikovanju stekleničk, etiket in barvnih shem; na trgovskih policah naj bi se toženkin izdelek z njimi „zlil“.

O tem argumentu (in še nekaterih, ki bodo še povzeti) pritožbeno sodišče poudarja, da je brez dejanske podlage v izpodbijani sodbi. Navedene dejanske okoliš­čine so torej nedovoljene pritožbene novote (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče izpodbijanih sodb po uradni dolžnosti ne preizkuša glede tega, ali je sodišče prve stopnje v njih popolno ugotovilo dejansko stanje in ali se je opredelilo do vseh trditev in dokaznih predlogov (t. p. jih ni prezrlo), ki so jih bili pritožniki ponudili na prvi stopnji, mora morebitne napake sojenja te vrste, če naj jih pritožbeno sodišče upošteva, pritožnik zatrjevati in določno opisati (prim. 8. točko drugega odstavka 339. člena in drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tega ni bilo storjeno glede pritožbeno zatrjevanega podobnega oblikovanja stekleničk, etiket in barvnih shem izdelkov pod zadevno ZGO in toženkinega izdelka (s čimer bi se, če bi bilo to podano, v smislu točke (b) lahko namigovalo na to ZGO oz. bi bilo to morda treba upoštevati kot enega od dejavnikov takšnega namigovanja poleg še zgoraj analiziranih), tj. da bi bil pritožnik kaj od tega na prvi stopnji zatrjeval in/ali dokazoval, sodišče pa prezrlo. Smiselno isto velja glede pritožbeno zatrjevanih dejstev, da se slovenski potrošnik (pri čemer je primerno pripomniti, da je merodajen pravni standard povprečnega evropskega potrošnika) v veliki večini primerov srečuje z balzamičnimi kisi, označenimi s pritožnikovo ZGO, medtem ko naj italijanski kisi od drugod ne bi bili prisotni v enaki meri ali sploh ne (zaradi česar naj slovenski potrošnik izraza classico italiano ob balzamičnem kisu ne bi povezal z Italijo nasploh, temveč z izdelki pod to ZGO). V okvir nedovoljenih pritožbenih novot spada tudi pritožbena trditev, da je toženka po vložitvi tožbe spremenila označbo svojega izdelka, kar naj bi kazalo na priznanje kršitve (gre sicer za očitno neodločilno okoliščino).

14Pritožnik še uveljavlja, da je že na prvi stopnji (na podlagi dokaza, priloženega tožbi) opozarjal, da je toženka v naslovih („URL“) svojih spletnih strani sporni izdelek označevala kot balzamicni-kis-classico-italiano in ga predstavljala kot „klasičen in kakovosten okus italijanskega balzamičnega kisa“. Ta okoliščina spada k presoji kršitve po točki (c) prvega odstavka 26. člena Uredbe 2024/1143. Tudi s to presojo sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče v bistvenem strinja.

15Pritožbeno sodišče sicer ne sledi prvostopenjskemu, da izraz classico italiano z ničimer ne nakazuje italijanskega porekla toženkinega izdelka (ki je to zapisalo v 30. točki svoje obrazložitve). Kot že omenjeno zgoraj, če se ta besedna zveza presoja izolirano od drugih informacij na izdelku (v poštev pa bi prišle, če bi bile ugotovljene, tudi druge, ki bi spremljale njegovo trženje, kot so reklame ipd., torej poleg informacij na izdelku tudi informacije o izdelku; za namene te točke obrazložitve se lahko privzame, da je ugotovljeno, na kar je pritožnik opozoril in je bilo to povzeto v prejšnji točki te obrazložitve – toda niti to zaključkov pritožbenega sodišča nič ne spremeni), lahko namreč napeljuje na misel, da je a) ta kis bodisi izdelan v Italiji bodisi da je b) po načinu izdelave klasično italijanski, takšen, kakršnega izdelujejo ali naj bi ga izdelovali v Italiji (s slednjim bi se ga torej želelo opremiti le z nekaj zvena imenitnosti italijanske kulinarične kulture). Vendar pa glede na ostale ugotovitve sodišča prve stopnje (na zgornjem delu etikete izdelka je ime toženkine linije izdelkov Natureta; na etiketi je vrsta izdelka označena v slovenščini, balzamični kis; v rozeti je poudarjeno, da gre za slovenski izdelek; ob straneh embalaže piše, da ga proizvaja toženka, ki ima sedež v ...; opisane so še sestavine in način proizvodnje – 13., 28. in 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi pritožbeno sodišče ob celoviti presoji vseh okoliščin zaključuje, da samo zaradi navedene besedne zveze v italijanščini običajno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni povprečni evropski potrošnik ne bi bil zaveden in bi od zgornjih navedenih variant dovolj zanesljivo izključil prvo (a) na račun druge (b). Zlasti pa da zgolj uporaba te besedne zveze v italijanščini v navedenih okoliščinah ne pomeni, da bi lahko dobil napačen ali zavajajoč vtis o poreklu toženkinega izdelka, povezanem z ZGO Aceto balsamico di Modena.

16Pritožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje na enem mestu navedlo, da izraz „classico italiano“ ne evocira italijanskega porekla, drugje pa, da vendarle aludira na Italijo. Vendar ta nedoslednost ne vpliva na odločitev. Ključno je, da sodišče ob celostni presoji vseh označb na embalaži in drugih okoliščin pravilno ugotovi, da povprečni evropski potrošnik kljub tej italijanski označbi ni zaveden v zvezi z geografskim poreklom izdelka. Poudariti je treba razliko med tem, da izraz napeljuje na Italijo nasploh, in tem, da ustvarja napačen vtis o povezavi z ZGO Aceto Balsamico di Modena.

17Čeprav to ni bilo predmet pritožbe, pritožbeno sodišče zaradi celovitosti dodaja, da se po točki (d) prvega odstavka 26. člena Uredbe 2024/1143 presoja splošna praksa, ki bi lahko potrošnika zavedla glede porekla. Takšna praksa vključuje dejanja, ki niso že zajeta v točkah (a)–(c), in služi kot dopolnilna varovalka. V tej zadevi pa niti označbe na izdelku niti druge okoliščine ne kažejo na to, da bi bila prisotna praksa, ki bi zavajala povprečnega potrošnika. Zato ni podlage za uporabo te določbe.

18Pritožba je formalno razčlenjena na očitke zoper pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter zoper pravilno uporabo materialnega prava. Vsebinsko pa se nanaša izključno na slednje. Deloma temelji tudi na nedovoljenih pritožbenih novotah, ki jih pritožnik v postopku prve stopnje ni uveljavljal ali utemeljeval.

19Za sklep je mogoče povzeti, da v obstoju te pravde odmevajo bojazni, izražene v postopku sprejemanja Uredbe o registraciji Aceto balsamico di Modena (gl. 3. in 5. uvodno izjavo v preambuli te uredbe, in sicer da bi registracija te ZGO lahko ogrozila obstoj proizvodov, ki so se bili v Nemčiji vsaj že pet let zakonito tržili kot Balsamessig/Aceto balsamico; Grčija pa se je bala za proizvodnjo balzamičnega kisa, ki se je tam tržil med drugim pod imeni „balsamico“ ali „balsamon“, in negativnega vpliva, ki bi ga imela registracija označbe Aceto Balsamico di Modena na obstoj proizvodov, ki so bili zakonito na trgu vsaj že pet let), a jih je Komisija vse zavrnila, ker naj ne bi bile upoštevale označbe kot celote, tj. Aceto Balsamico di Modena, ampak samo nekatere njene sestavne dele, in sicer izraze „aceto“, „balsamico“ in „aceto balsamico“ ter njihove prevode. Vendar pa naj bi bila zaščita podeljena sestavljeni označbi Aceto Balsamico di Modena kot celoti. Posamezni negeografski izrazi sestavljene označbe, tudi če bi bili uporabljeni skupaj, in njihov prevod bi se po mnenju Komisije na ozemlju tedanje Skupnosti lahko še naprej uporabljali ob upoštevanju načel in pravil, ki veljajo v njenem pravnem redu (prim. 10. uvodno izjavo). To velja tudi za toženkin izdelek, ki teh načel in pravil niti po presoji pritožbenega sodišča ni kršila.

č) Pritožbeni preizkus ostalih pravnih temeljev

20Pritožbeno sodišče prvostopenjskemu pritrjuje glede neutemeljenosti tožbenih zahtevkov tudi na podlagi Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2). Prvi odstavek 66. člena ZKme-1 prepoveduje, da bi označevanje, oglaševanje oziroma trženje kmetijskih pridelkov in živil ter storitev, ki so povezane s kmetijsko dejavnostjo, besedno, slikovno ali kako drugače zavajalo potrošnika glede resničnosti navedb.⁹ Po oceni pritožbenega sodišča to ni samostojen temelj za tožbo (kršitve se sankcionira na upravnem področju), mogoče pa ga je uveljaviti preko nelojalne konkurence, kot njen poseben primer v panogah, povezanih s kmetijstvom. Pritožnik je toženki očital ravnanje v nasprotju z generalno klavzulo iz drugega odstavka in drugo alinejo tretjega odstavka 134. člena ZPOmK-2. Po njej se kot prepovedano dejanje nelojalne konkurence šteje „prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga“.

21Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 35. in 36. točki svoje obrazložitve, pritožbeno sodišče pa v 15. točki svoje, pravkar navedeno zavajanje in us­tvarjanje zmede nista podana. Pritožniku ni mogoče pritrditi, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo samo na navedbo na etiketi toženkinega izdelka, da gre za slovenski izdelek. Analiza sporočilnosti tega izdelka kot celote je bila v izpodbijani sodbi ponovljena še na koncu obrazložitve, po sistematični in celoviti analizi že na podlagi navedenih uredb o ZGO in v navezavi nanjo (dejanski stanovi po zgoraj navedenih določbah evropskih uredb se z maloprej navedenimi določbami ZKme-1 in ZPOmK-2 v veliki meri prekrivajo). Napis „Classico Italiano“ ob upoštevanju vseh okoliščin ni takšen, da bi povprečnega potrošnika, ki je tudi po slovenskem nacionalnem pravu normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedel ali zmedel glede izvora toženkinega izdelka. Kot utemeljeno odgovarja na pritožbo toženka, obstaja množica proizvodov, ki so narejeni po receptih ali navdihu kulinarike iz drugih držav (italijanske testenine, napolitanska pica, turška kava, grški jogurt itd.), kar je upravičeno omeniti tudi na embalaži; potrošnik je tega vajen in avtomatično ne sklepa, da gre nujno za dejansko poreklo živila. Tega zaključka ne spodkopljejo niti pritožbeno poudarjene okoliščine, da je napis v italijanščini veliko večji od napisa „BALZAMIČNI KIS“ (kar ne drži povsem, saj je resda glavni, vendar zgolj nekoliko večji, pri čemer pa je slednji po drugi strani zapisan z velikimi črkami) ter da linija izdelkov Natureta ne pomeni nujno slovenskega izvora živil (vendar pa je kot linija izdelkov toženke kot slovenske proizvajalke živil eden od dejavnikov, ki skupaj z drugimi prispeva, da slovenski potrošnik ni zaveden niti zmeden o izvoru toženkinega kisa).

d) Končni zaključek

22Ker pritožnikovi očitki niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče (razen nebistvenih, ki jih je odpravilo) ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo, skupaj s stroškovnim zahtevkom, in izpodbijano sodbo potrdilo.

23Toženkin pretehtan odgovor na pritožbo je bil potreben, zato je zanj pritožbeno sodišče po prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP toženki priznalo stroške za njegovo sestavo, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11., drugem odstavku 12. in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife, analogno uporabljenimi na podlagi četrtega odstavka 131. člena Zakona o industrijski lastnini), v znesku 373,32 EUR (500 točk x 1,02 x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Toženka je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

¹ Uredba Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila
² Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil
³ Uredba (EU) 2024/1143 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o geografskih označbah za vino, žgane pijače in kmetijske proizvode ter zajamčenih tradicionalnih posebnostih in neobveznih navedbah kakovosti za kmetijske proizvode, spremembi uredb (EU) št. 1308/2013, (EU) 2019/787 in (EU) 2019/1753 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1151/2012
⁴ V slovenski inačici uredb se ta del ustreznega člena Uredbe 510/2006 glasi "pred vsako zlorabo, posnemanjem ali omembo", v Uredbi 1151/2012 "pred vsako zlorabo, posnemanjem ali navajanjem", medtem ko je v aktualni uredbi na zadnjem mestu uporabljena beseda "namigovanje". Pritožbeno sodišče izhaja iz stališča, da se s tem obseg pravnega varstva ni spreminjal. Težko je dognati, od kod te variacije (ki so jih morali upoštevati prevajalci sklepnih predlogov in sodb SEU v slovenščino), saj je vsaj angleško, nemško, francosko in italijansko besedilo vseskozi shajalo z istim izrazom.
⁵ Mnenje generalnega pravobranilca H. S. Øeja z dne 22. 2. 2018 v zadevi C-44/17 The Scotch Whisky Association proti Michaelu Klotzu, 96. točka sklepnih predlogov, brez reprodukcije opomb.
⁶ Gl. op. 4, zg.
⁷ Tega ni treba posebej raziskovati, vendar je prav možno, da je razlaga v tej zadevi botrovala zgoraj reproduciranemu sodobnemu (glede na navedeno zadevo poznejšemu) zadnjemu odstavku člena o zaščiti geografskih označb, da kadar je geografska označba sestavljeno ime, ki vsebuje izraz, ki se šteje za generičnega, uporaba tega izraza na splošno ne pomeni ravnanja iz odstavka 1, točki (a) in (b). Te (pojasnjevalne) določbe pred Uredbo 2024/1143 ni zaslediti.
⁸ Glede takšne pravne razlage pritožbeno sodišče nima dilem, zato ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj SEU o tem zastavi (v prilogi k pritožbi ponujeno, vendar splošno in nerazčlenjeno) vprašanje. Tako sedmi odstavek 26. člena kot sodba C-432/18, Aceto Balsamico di Modena, sta namreč jasna glede tega, da generični izraz, ki je sestavina ZGO, na splošno oz. sam po sebi ne more pomeniti kršitve, kar nujno implicira, da to lahko pomeni šele ob upoštevanju še nadaljnjih elementov primerjave označitve izdelkov z ZGO. Takšno stališče potrjuje tudi revizijska sodba I ZR 253/16 z dne 28. 5. 2020, s katero je nemško zvezno vrhovno sodišče nadaljevalo svoje sojenje, potem ko je prejelo odgovor na svoje vprašanje v navedeni sodbi SEU. Končno pritožbeno sodišče tudi ni sodišče zadnje instance, ki bi SEU moralo zastaviti vprašanje o interpretaciji evropskega prava, tudi če bi se mu kakšno takš­no vprašanje zastavilo. Tako niso izpolnjeni pogoji niti po drugem niti po tretjem odstavku 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
⁹ V pritožbi se očita tudi napačna uporaba 7. člena Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004. Vsebinsko gre za isti očitek. Gl. še 18. točko drugega odstavka 1. člena ZKme-1, ki pove, da se s tem zakonom ureja izvajanje tudi tiste uredbe.