298. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 125a člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izdalo sklep o predlagateljičinem ugovoru zoper prepis zvočnega zapisa posnetka naroka. Tovrsten sklep sodišča prve stopnje spada med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zoper take sklepe po izrecni določbi četrtega odstavka 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Zakon z namenom zagotovitve učinkovitega pravdanja strank odločitve o tem, katere dokaze bo izvajalo, na kakšen način in v kakšnem obsegu, do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper končno odločbo prepušča prvostopenjskemu sodišču. Zato zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo, da sta oba starša za izvajanje varstva in vzgoje primerna ter da se ocena primernosti vselej opravi skozi prizmo otrokove koristi, zmotno pa je njegovo nadaljnje stališče, da je osnovni pogoj skupnega starševstva visoko medsebojno sodelovanje in spoštljivo komuniciranje med staršema. Zatrjevana slabša komunikacija med staršema ne predstavlja ovire za skupno starševstvo, temveč od sodišča terja, da podrobneje uredi način izvrševanja starševske skrbi.

Prokuristu je dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organ in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na vlaganje pritožb. Prokuristu je torej dano zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. Ker obseg upravičenj ni omejen s pogojem opravljenega pravniškega izpita ali z odobritvijo direktorja družbe, tudi navedenega zakonskega pooblastila ni mogoče pogojevati s tem (tako kot se tudi od zakonitega zastopnika (direktorja družbe), ali upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov) ne zahteva posedovanje pravniškega državnega izpita za zastopanje pred pritožbenim sodiščem. Z izpodbijanima sklepoma je ugotovljeno, kdo je v procesnem smislu zakoniti udeleženec postopka, kar ne pomeni prejudica glede vprašanja, ali ima ta zakoniti udeleženec tudi kakšno materialnopravno pravico na spornih nepremičninah.

Sklep sodišča prve stopnje o takšnem strankinem ugovoru spada med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1)1. Zoper takšne sklepe po izrecni določbi četrtega odstavka 298. člena ZPP ni posebne pritožbe.

Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP). V konkretnem primeru je malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Določba 125.a člena ZPP je namenjena temu, da se položaj stranke v primeru, ko je odrejeno zvočno snemanje naroka, v bistvenem izenači s položajem stranke, ki lahko na naroku ugovarja sodnikovi protokolaciji zapisnika. Tako lahko stranka predvsem ugovarja, da zapisnik ne odraža dejanskega dogajanja na glavni obravnavi. Ugovor v smislu zgoraj citiranega člena je tako omejen na pravilnost prepisa oziroma skladnost prepisa s posnetkom. Vendar pa se tožnik, kot to pravilno izpostavlja v pritožbi, o pravilnosti prepisa sploh ni mogel vsebinsko izreči, saj mu le-ta ni bil vročen. Posledično mu je bilo onemogočeno vložiti ugovor, kot ga predvideva omenjena določba ZPP. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje tožniku ni bila zagotovljena možnost vsebinske kontrole pravilnosti zapisa izvedenega odločilnega dokaza in s tem vpliv na rezultat dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče tako soglaša s pritožbo, da je bilo s tem poseženo v tožnikovo pravico do izjave, zato je utemeljen ugovor procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz zakonske ureditve izhaja, da v sporih glede odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, kar tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo. Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo o

Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazpo

Prvi nasprotni udeleženec nima več aktivne legitimacije zahtevati preživnine za polnoletnega drugega nasprotnega udeleženca, posledično tudi njegova pritožba v delu, ki se nanaša na preživnino za drugega nasprotnega udeleženca, ni dovoljena. Sodna praksa je enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Vendar pa to naziranje sodišča ne odvezuje, da na podlagi 8. člena ZPP skrbno opravi dokazno oceno in svoje ugotovitve tudi argumentirano, logično ter razumljivo predstavi. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Višje sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti razlogov.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v fazi predhodnega postopka zaradi insolventnosti. Sklep sodišča o strankinem ugovoru iz četrtega odstavka 125.a člena ZPP sodi med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave. Zoper te sklepe ni posebne pritožbe, ampak jih je mogoče izpodbijati le skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper nepravilnost zapisnika je zgolj „tehnične“ narave. Stranka, ki ni zadovoljna z odločitvijo o njenem ugovoru, pa ima pravico do pritožbe zoper končno odločbo (v tem primeru zoper sklep o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnico), kjer bo lahko uveljavljala, da prepis zvočnega posnetka ni pravilen in da sodišče nepravilnosti kljub ugovoru ni odpravilo, kar lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu dolžnico napačno poučilo, da ima pravico do pritožbe. Ker zakon stranki ne daje pravice do posebne pritožbe zoper takšen sklep, te pravice dolžnici sodišče ni moglo podeliti, zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrglo na pod

Tako 33. člen ZNP-1 kot 363. člen ZPP jasno določata, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Pravico do pritožbe (zoper katerikoli sklep sodišča) mora zakon torej izrecno izključiti ali omejiti. Izključitev pritožbe po tretjem odstavku 270. člena oz. omejitev po četrtem odstavku 298. člena ZPP je treba razlagati ozko, t.j. da velja le za sklepe, ki se neposredno nanašajo na vodstvo postopka (obravnave), katerega gospodar (dominus litis) je sodnik, ki praviloma samostojno odloča o tem, kako bo vodil postopek. Krog sklepov procesnega vodstva je načeloma odprt, vkolikor so ti sklepi usmerjeni k smotrnemu in ekonomičnemu vodenju postopka, njegovi pospešitvi ob hkratni skrbi za razjasnitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj spornega razmerja in pri tem odločilno ne posegajo v pravice in zavarovane pravne interese strank. Odločanje sodišča po tretjem odstavku 8. člena ZPosS je delno meritorne (in ne zgolj procesne) narave, saj zahteva vsebinsko presojo, ali določena informacija predstavlja poslovno skrivnost (vsaj s stopnjo verjetnosti), takšnim odločitvam pa je težko priznati naravo procesnega vodstva. Sodišče odločitve o obs

Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja. Če torej na podlagi zakona pritožba ni dovoljena ali ni dovoljena posebna pritožba, sodišče stranki take pravice ne more dati, saj ji z napačnim pravnim poukom ni mogoče dati pravice, ki je zakon ne predvideva.

Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP). Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, na podlagi katere točke oziroma odstavka 205. ali 206. člena ZPP je prekinilo postopek in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Navaja pa, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri, je po presoji sodišča prve stopnje podan razlog za prekinitev postopka. Pritožbe

Ugotovljena ogrevana površina toženkinega stanovanja, celotne stavbe in seštevka vseh stavb skupaj, ki se upoštevajo pri delitvi stroškov, so dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Sodišče je za vsak razdelilnik in vsako postavko na njem samo izračunalo vrednost, ki bi jo, upoštevajoč skupen znesek, ki se deli, morala plačati toženka. Mesečne vrednosti postavk, ki jih je priznalo, je seštelo, dobljeni znesek pa odštelo od posamezne vtoževane mesečne vrednosti še neplačanega zneska. Tako je ugotovilo, v kolikšen znesku je posamezni vtoževani znesek utemeljen.

Ustaljena je sodna praksa Vrhovnega sodišča, da zaradi (pravilnega) nudenja materialnega procesnega vodstva ni podan dvom o pristranskosti sodnika.