269. člen ZPP

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica predložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024. Takšno postopanje tožnice in sodišča je bilo skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pritožba zmotno utemeljuje očitek s sklicevanjem na 269. člen ZPP, saj se ta člen nanaša na drugo fazo postopka, tj. na obdobje priprav za glavno obravnavo.

Pritožnica v pritožbi navaja, da je v vmesnem času tudi tožnik vložil pripravljalno vlogo, katero je sodišče prejelo 5. 11. 2019, odpremilo 7. 11. 2019 in jo je pritožnica po lastnih navedbah prejela 12. 11. 2019. Nanjo prej kot v (pretečenih) trinajstih dneh ni mogla odgovoriti. To za izrek kaznovalnega ukrepa ni relevantno. Dejstvo je namreč, da je bila pritožnica pravočasno (in sočasno s tožnikom) opozorjena na možnost izreka sankcije (več kot mesec dni pred narokom). Tako je imela tudi sama možnost, da bi pravočasno vložila pripravljalno vlogo (ki bi bila lahko nadalje pravočasno vročena v seznanitev tožniku).

Toženka je z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plač. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej.

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni. Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred naro

Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno dolo

Stranka, ki izrabi sodni postopek za uveljavljanje pravic, za katere ve oziroma bi morala vedeti, da ji ne gredo, ravna protipravno. Neregistrirano vozilo je "mrtev kapital". Zaradi neurejene dokumentacije ga ni mogoče ne uporabljati ne prodati. Lastnik (ali drug upravičenec) od vozila nima nobenih koristi, njegova vrednost pa kljub temu pada. Ker je zaradi ravnanj toženke avto za tožnico predstavljal le mrtev kapital, je po stališču sodne prakse upravičena do povračila zmanjšane vrednosti avta.

Zavrženje ugotovitvenega dela motenjske tožbe predstavlja neznatni del, s katerim niso nastali dodatni stroški postopka. Nagrada za predložitev zemljiškoknjižnih izpiskov bi se na podlagi tarifne številke 43/5 OT priznala le, če bi šlo za samostojno storitev. V konkretnem primeru pa so bili podatki o nepremičninah pridobljeni v okviru sestave tožbe.

Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.

Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb

V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

Tarif. št. 43 se uporablja le za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Samostojna storitev v tem kontekstu pomeni tisto storitev, ki ne predstavlja opravila, ki je del zastopanja v nekem sodnem postopku (za katerega pa je že predpisana ustrezna tarifa). Ker je prejem odločbe in obvestilo stranki opravilo, ki sodi v okvir zastopanja v pravdnem postopku, ne gre za samostojno opravilo in ni mogoče uporabiti tarif. št. 43.

Sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih določb pravdnega postopka, ne glede na to, da naj bi bila tožena stranka še z vabilom na glavno obravnavo poučena, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za dokazovanje njenih navedb, kot trdi v pritožbi. Napačno opozorilo namreč stranki ne more omogočiti več pravic, kot ji gredo po zakonskih določbah. Skladno s 451. členom ZPP mora namreč v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo - tega pa tožena stranka ni vložila.

Sodišče je toženko obvestilo, da naj sporoči naslov za vabljenje priče v 8 dneh, sicer dokaza ne bo izvedlo. Ker toženka podatkov in naslova priče ni sporočila, sodišče ni bilo dolžno izvesti takšnega dokaza. Prošnja za preložitev naroka, poslana dva dni pred narokom, čeprav je pooblaščenec za razloge vedel že dva meseca pred tem, predstavlja ravnanje v nasprotju z načeli ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe pravic, zato sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti.

Odločbe, ki je pravnomočna, ni več mogoče izpodbijati z novo pritožbo. Taka pritožba je nedovoljena in jo zavrže že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora prekiniti postopek, če je začet postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki.

Sodnica in stečajni upravitelj nista ravnala v nasprotju s pravnimi pravili, zato protipravnost, kot ena izmed odškodninskih predpostavk, ni podana. Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnik v zadnji pripravljalni vlogi navajal nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedel že prej in s tem zatrjeval povsem novo podlago za odškodninsko odgovornost države. Ta pa je bila za toženko brez dvoma presenečenje. Dodatna odškodninska podlaga bi zavlekla spor, potrebna bi bila tudi preložitev naroka. Konkretna pripravljalna vloga tožnika, vložena neposredno na prvem naroku za glavno obravnavo, zato ni bila pravočasna.

Določba tretjega odstavka 269. člena ZPP omejuje število vlog le na fazo priprav na glavno obravnavo, ne pa na čas med pripravljalnim narokom in glavno obravnavo oziroma nadaljnji postopek.

Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da se stroški Državnega odvetništva ne smejo obračunovati po Odvetniški tarifi. Glede na to, da tožnik graja neustavnost zakona, ni utemeljeno njegovo pritožbeno izvajanje po uporabi instituta exceptio illegalis, saj se ta lahko uporabi zgolj v primeru, če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom.