VSC Sodba Cpg 61/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za sklenitev družbene pogodbe v roku 8 dni in z vsebino, ki je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se na tem mestu ne povzema, (II.) in odločilo, da bo v primeru nesklenitve pogodbe s strani tožene stranke (toženca) družbeno pogodbo iz I. točke izreka nadomestila predmetna sodba, ter (III.), da je toženec dolžan tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni od izdaje sodbe povrniti pravdne stroške v višini 2.013,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

2Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba "razveljavi" in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, meni, da je sodišče prve stopnje ponaredilo dejstvo, da se ni opredelilo do temeljnega ugovora toženca o neobstoju tožbenega temelja in da je nepravilno uporabilo materialno pravo glede veljavnosti opcijske izjave. Toženec v spis vlaga prvo stran pritožbe z dne 11.12.2024 zoper zavrnilno sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici, s potrdilom, da je bila pritožba vložena na pošto 12.12.2024. Tožnik se je skliceval na predmetno sodbo, a ni trdil, da je postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje ga ni pozvalo, da predloži dokaz o pravnomočnosti, ampak je v zvezi s predhodnim vprašanjem ugotovilo oziroma "ponaredilo" dejstvo, da je odločba postala pravnomočna. Gre za ponareditev dejstva, nevestno sojenje in sojenje v korist tožnika. Že iz tega razloga je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Sodišče prve stopnje je ignoriralo ugovor toženca, da gre za konstitutivno tožbo z oblikovalnim zahtevkom, ki bi morala imeti podlago v zakonu. V nadaljevanju pritožbe toženec ponavlja svoja materialnopravna stališča s sklicevanjem na pravno teorijo (S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. dopolnjena in spremenjena izdaja, NN, Zagreb, 2004, str. 408). Konstitutivni zahtevek je namenjen doseganju učinkov oblikovalnega upravičenja, ki temelji v materialnem pravu. Pogodba je izjava volje in ni materialno pravo, katerega značilnost je, da velja inter omnes. Sodišče prve stopnje je vpisani družbi spreminjalo družbeno pogodbo, o čemer lahko odloča le skupščina. Tožnik bi moral postopati po 516. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Družba se ne ustanavlja, ampak vanjo le vstopa novi družbenik. Sodna odločba ne more nadomestiti ustanovitvenega akta družbe. Prodaja poslovnega deleža nima vpliva na vsebino družbene pogodbe. Sprememba enoosebne družbe v večosebno družbo ni nobena izjema. 516. člen ZGD-1 je kogentne narave in ga sodišče ne more zaobiti. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj je sodilo v nasprotju z zakonom. Nakupna opcija ni bila pravilno izvršena. Izročena bi morala biti notarki, ki je bila pooblaščena tudi za vpis sprememb, kar sta pogodbeni stranki izrecno zapisali. Zloraba je nakazilo kupnine odvetniku toženca. Tožnik je bil obveščen, da toženec ne misli sprejeti izpolnitve in da bo v primeru vztrajanja vložil predlog za ugotovitev ničnosti pogodbe. Gre za zlorabo odvetniškega fiduciarnega računa. Ravnanje tožnika je bilo v nasprotju z vestnostjo in poštenjem ter posledično nično. Tudi tem ugovorom se je sodišče prve stopnje izognilo. S ponareditvijo dokaza v korist tožnika in ignoriranjem ugovorov toženca je sodišče prve stopnje kršilo pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pravico do enakega sodnega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

3Tožnik v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim izpostavlja, da je bilo vprašanje veljavnosti Pogodbe med strankama nesporno dejstvo in da so v tem delu toženčeve trditve nedovoljene pritožbene novote. Ugotovitev sodišča o pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Cerknici temelji na procesnem gradivu, kamor po krivdi toženca ni bila vložena njegova pritožba. Sodišče ni bilo dolžno onkraj trditev pravdnih strank samo preverjati pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju. Situacijo je treba presojati v smislu 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi pogodba je materialno pravo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima tožbeni zahtevek vse bistvene sestavine družbene pogodbe po 474. členu ZGD-1, upoštevaje pogodbeno voljo pravdnih strank. Toženec napačno povzema pravno teorijo (glej zgoraj in tudi A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem: 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV založba, 2006. str. 119). Vsebina družbene pogodbe je že bila dogovorjena. Tožnik črpa svoje upravičenje na podlagi Pogodbe, ker je toženec neaktiven, čeprav se je zavezal k sklenitvi družbene pogodbe. Pravno nevzdržno je sklicevanje na konkretno osebo notarja. Situacijo rešuje 98. člen Zakona o notariatu (ZN). Pri nakazilu ni prišlo do zlorabe s strani tožnika, ampak gre kvečjemu za poskus zlorabe s strani toženca.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne bo povzemalo, saj je le-to razvidno že iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi toženec izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje.

6Sodišče prve stopnje o predhodnem vprašanju glede ničnosti Opcijske pogodbe v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno in pravzaprav ni smelo odločati samo, saj je o tem vprašanju že, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pravnomočno, odločilo Okrajno sodišče v Cerknici (glej 13. člen ZPP). Čeprav ni bistveno, toženec v odgovoru na tožbo (op. kasneje se glede prekinitve postopka ni več opredeljeval) ni predlagal prekinitve postopka do "pravnomočne" odločitve, ampak le do odločitve v postopku pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, v katerem je s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti Opcijske pogodbe. Odločilno je, da je po odgovoru na tožbo in toženčevih dveh pripravljalnih vlogah tožnik s prvo pripravljalno vlogo predložil odločbo Okrajnega sodišča v Cerknici in navajal, da je Opcijska pogodba veljavna; da je to potrdilo Okrajno sodišče v Cerknici, ki je zavrnilo (tam toženčev) tožbeni zahtevek za ugotovitev njene ničnosti in s tem "rešilo predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP." Povedano drugače, tožnik je zatrjeval celoten sklop dejstev, to je enega od dejanskih stanov iz 13. člena ZPP, ki (med drugim) obsega tudi dejstvo pravnomočnosti odločitve drugega sodišča. In tega, da je bilo predhodno vprašanje rešeno pred Okrajnim sodiščem v Cerknici v smislu 13. člena ZPP (pravnomočno), toženec, ki je po lastnih navedbah 12.12.2024 zoper sporno odločbo vložil pritožbo, z ničemer ni prerekal. Toženec ni odgovoril na tožnikovo prvo pripravljalno vlogo in na prvem ter edinem naroku za glavno obravnavo dne 30.1.2025 z ničemer ni omenil, da je vložil pritožbo in da predmetno vprašanje ne bi bilo rešeno v smislu 13. člena ZPP (pravnomočno). Z vidika uporabe 13. člena ZPP je vprašanje pravnomočnosti odločbe drugega sodišča dejstvo in drži zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje lahko uporabilo 214. člen ZPP. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne prereka. Tožnik je zatrjeval, da je bilo predhodno vprašanje rešeno v smislu 13. člena ZPP, medtem ko toženec na prvi stopnji sojenja tega z ničemer ni prerekal. Ker je bilo o predhodnem vprašanju neprerekano odločeno pred Okrajnim sodiščem v Cerknici v smislu 13. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da je bila o tem vprašanju izdana pravnomočna sodba. Pravnomočnosti odločbe drugega sodišča ni bilo dolžno preverjati, saj je šlo za neprerekano (nesporno) dejstvo, in tega dejstva "ni ponaredilo," ni "nevestno sodilo" ter ni "sodilo v korist tožnika."

7Z vidika tega spora je torej zaključek o pravnomočnosti odločbe Okrajnega sodišča v Cerknici ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanem (nespornem) dejstvu, medtem ko so k pritožbi predložene listine v prilogi B19 (prva stran pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici s potrdilom o oddaji pošiljke) in toženčeve navedbe, da je zoper predmetno odločbo 12.12.2024 vložil pritožbo z dne 11.12.2024, nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec v pritožbi ne pojasni, zakaj predmetnega brez svoje krivde ni mogel zatrjevati in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (npr. ali v morebitnem odgovoru na tožnikovo prvo pripravljalno vlogo z dne 14.1.2025 ali na prvem in edinem naroku za glavno obravnavo dne 30.1.2025), oziroma ne navaja razlogov, zakaj ta dejstva in dokaze prvič uveljavlja šele v pritožbenem postopku.

8Iz argumentacije izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pojasnilo temelj tožbe in svoj zaključek o pravilni izvršitvi opcije (poleg celotnega besedila odločbe glej predvsem 9., 10., 11., 17., 19. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je v zadostni meri odgovorilo na obširne in pravno zmotne ugovorne navedbe toženca, ki jih slednji ponavlja tudi v pritožbi. Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni ignoriralo toženčevih ugovorov, saj je iz vsebine izpodbijane sodbe razvidno, da ugovorov ni prezrlo in da jim (kot pravno povsem zgrešenim preprosto) ni sledilo, s čimer jih je posledično obravnavalo. Zato tožencu ni kršilo pravic iz 6. člena EKČP in in 22. člena URS. Podredno pritožbeno sodišče dodaja, da tudi v primeru, če se sledi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri odgovorilo na ugovorne navedbe toženca in bi bila podana očitana kršitev (smiselno absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je to kršitev na nejavni seji odpravilo samo. V postopku na prvi stopnji sojenja so bili namreč predmet presoje le trditvena podlaga pravdnih strank in izvedeni listinski dokazi (glej drugo, tretjo in šesto alinejo 358. člena ZPP).

9Konkretni tožbeni zahtevek za sklenitev družbene pogodbe ima materialno podlago v sklenjeni Opcijski pogodbi (s katero se je toženec, po uresničenju opcije zavezal skleniti s tožnikom družbeno pogodbo, pri čemer ni pritožbeno sporno, da vsebina družbene pogodbe glede bistvenih sestavin pogodbe izraža pogodbeno voljo strank Opcijske pogodbe) in v določbah zakona (predvsem OZ in tudi ZGD-1). Opcijska pogodba je upoštevaje določbe OZ (npr. o izpolnitvi obveznosti (npr. 270. člen OZ) in o predpogodbi (33. člen OZ)) ustrezna materialnopravna podlaga za oblikovalno (konstitutivno) tožbo in toženčevo drugačno zavzemanje ni utemeljeno. Drži, da so za vložitev takšne tožbe pooblaščene samo osebe, ki jim zakon takšno pravico izrecno priznava (glej zgoraj izpostavljeno pravno teorijo), vendar takšno pravico tožniku OZ priznava. OZ priznava pravico stranke pogodbe, da zahteva njeno izpolnitev in pravico stranke predpogodbe, da zahteva sklenitev pogodbe. In da, konstitutivni zahtevek je namenjen doseganju učinkov oblikovalnega upravičenja, ki temelji v materialnem pravu (glej zgoraj izpostavljeno pravno teorijo), vendar toženec zmotno meni, da predmetnega materialnega prava ne more predstavljati sklenjena Opcijska pogodba. Značilnost materialnega prava ni, da velja med vsemi (erga omnes), ampak gre lahko tudi za materialno pravo, ki velja med strankama pogodbe (inter partes). Vsekakor je iz sklenjene Opcijske pogodbe skupaj z določbami OZ in tudi ZGD-1 razvidna materialnopravna podlaga za oblikovalni tožbeni zahtevek. Tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da iz pravne teorije, ki jo selektivno in zmotno izpostavlja toženec (glej zgoraj), izhaja, da so konstitutivne tožbe dopuščene tudi v situacijah, ki se tičejo pogodbenih odnosov, kjer je dopuščena avtonomija volje, vendar je določene spremembe mogoče doseči le s soglasjem strank, ki pa ga ni. V takšnih primerih lahko sodba sodišča nadomesti pogodbeno voljo ene pogodbene stranke in ravno za takšen primer gre v tej zadevi.

10Značilnost družbene pogodbe je njena dvojna narava. Deloma gre za pogodbo obligacijskega prava (glej določbe OZ o družbeni pogodbi) in deloma za organizacijsko (statusno) pogodbo (glej določbe ZGD-1 o družbeni pogodbi). ZGD-1 niti v splošnem delu niti v poglavju o d.o.o. ni celovito uredil pogodbe o ustanovitvi (družbene pogodbe) in glede določenih vprašanj je treba uporabiti določbe OZ (npr. glede napak pogodbe).² Po presoji pritožbenega sodišča je treba v konkretnem primeru uporabiti najprej določbe OZ o izpolnitvi obveznosti in o predpogodbi, nato pa (ob upoštevanju vseh pomanjkljivosti) tudi določbe ZGD-1, iz katerih izhaja obveznost sklenitve družbene pogodbe. Dejstvo je, da je v konkretnem primeru prišlo do vstopa družbenika v enoosebno d.o.o., kar je situacija, ki jo ZGD-1 izrecno ne rešuje. Prenos poslovnega deleža (481. člen ZGD-1) v običajni (večosebni) d.o.o. pomeni le posredno spremembo družbene pogodbe (op. novi družbenik se v sodni register preprosto vpiše s tem, da predloži (nov) čistopis družbene pogodbe, v katerem je opredeljen kot novi družbenik) in ne gre za spremembo družbene pogodbe po 516. členu ZGD-1. Postopek po 516. členu ZGD-1 je drug postopek, in sicer gre za postopek spremembe družbene pogodbe na skupščini in s sklepi družbenikov, pri katerem se predvideva, da se sestav družbenikov ne spreminja.³ Enoosebna d.o.o. je po ZGD-1 izjemna oblika d.o.o. (op. urejena v 7. oddelku ZGD-1, konkretneje v le štirih členih zakona, ki sledijo določbam o običajni d.o.o.), pri kateri je akt o ustanovitvi sprejet na podlagi enostranske volje ustanovitelja, medtem ko je pri ustanovitvi običajne (večosebne) d.o.o. akt o ustanovitvi izraz soglasne pogodbene volje strank. ZGD-1 izrecno ne ureja vstopa družbenikov v enoosebno d.o.o., vseeno pa pravna teorija⁴ izpostavlja, da ob vstopu novih družbenikov v enoosebno d.o.o. sama družba svoj obstoj nadaljuje, vendar pa morajo družbeniki med seboj skleniti družbeno pogodbo. S slednjo torej morajo nadomestiti enostranski akt o ustanovitvi in, kot je bilo že poudarjeno, ne gre za spremembo družbene pogodbe po 516. členu ZGD-1. Torej tudi ZGD-1 smiselno in preko zahtev po vpisu novih družbenikov v sodni register (glej npr. 482. člen ZGD-1), ki se ga lahko opravi le s predložitvijo čistopisa družbene pogodbe oziroma v konkretnem primeru s predložitvijo (soglasno sklenjene) družbene pogodbe, določa temelj za vložitev konstitutivne tožbe.

11Toženec v pritožbi ne izpodbija dejstva, da je vtoževana družbena pogodba v svojih bistvenih sestavinah izraz njegove in tožnikove pogodbene volje, ki je razvidna iz Opcijske pogodbe. Nejasna in neutemeljena je zato pritožbena navedba, da naj bi sodišče obstoječi d.o.o. določalo organizacijsko obliko d.o.o., firmo, sedež in kar 119 dejavnosti, itd.. Ni namreč razvidno, kaj od tega naj bi bilo v nasprotju s tem, da že ustanovljena družba svoj obstoj preprosto nadaljuje in da vsebina družbene pogodbe odraža dejstvo vstopa novega družbenika v prej enoosebno d.o.o.. 22. člen družbene pogodbe, da o spremembah akta o ustanovitvi odloča skupščina, ni v nasprotju sam s sabo in z izrekom sodbe, saj se nanaša na postopek po 516. členu ZGD-1, ki ni uporabljiv v konkretni situaciji. Tožbeni zahtevek ima v konkretnem primeru lahko za vsebino družbeno pogodbo in neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral tožnik najprej uveljavljati predlog na skupščini družbe po 516. členu ZGD-1 in šele takrat, če bi bil predlog zavrnjen, zahtevati ustrezno pravno varstvo. Toženec ob tem spregleda, da sam evidentno ne želi izpolniti svoje zaveze za sklenitev družbene pogodbe. Obravnavani primer ni primerljiv s primeri, ki jih izpostavlja toženec in ki so le hipotetični ter posledično nanje niti ni potrebno odgovoriti (op. omenja sodno določanje imena in prebivališča otroku ter imena nekaterim že ustanovljenim pravnim osebam).

12Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da se družba v konkretnem primeru ne ustanavlja; da vanjo le vstopa nov družbenik; da je ZGD-1 glede urejanja akta o ustanovitvi pomanjkljiv in je treba uporabiti tudi določbe OZ; ter da je vstop družbenikov v enoosebno d.o.o. specifična situacija, v kateri le-ti morajo soglasno sprejeti družbeno pogodbo in z njo nadomestiti prej s strani edinega družbenika enostransko sprejet ustanovitveni akt. Že predmetno izkazuje pravno podlago za postavitev oblikovalnega zahtevka. Hkrati sam ZGD-1 določa obveznost vpisa novega družbenika v sodni register, kar narekuje v običajni d.o.o. predložitev čistopisa družbene pogodbe, v konkretni situaciji pa seveda sprejem družbene pogodbe. Ker toženec zavrača sklenitev družbene pogodbe, je tožniku treba nuditi pravno varstvo s konstitutivnim zahtevkom. Nenazadnje je v tem sporu bistvena tudi okoliščina, da se je stari družbenik pogodbeno zavezal skleniti družbeno pogodbo in svoje zaveze ne želi izpolniti (glej določbe OZ o izpolnitvi pogodbe in o predpogodbi). Povedano sklepno ni ovir, da se predmetnemu tožbenemu zahtevku ne bi nudilo pravnega varstva in da sodna odločba ne bi "nadomestila prej enostranskega ustanovitvenega akta" (op. to je uresničila izpolnitev Opcijske pogodbe).

13Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila nakupna opcija pravilno izvršena. Sodišče prve stopnje ni sledilo zmotni in neutemeljeni tezi, da sta pogodbenika z dogovorom o izročitvi nakupne opcije konkretni notarki, ki sta jo tudi pooblastili za kasnejši vpis sprememb pri družbi, določili "izrecni pogoj" v smislu, da opcije ni mogoče uresničiti pri drugem notarju. Toženčeva lastna in drugačna razlaga sklenjene Opcijske pogodbe je zmotna. Volje pogodbenih strank, da naj bi bil to izrecni pogoj, ni izkazal. Iz pogodbe ne izhaja, zakaj naj bi prav ta okoliščina v kontekstu Opcijske pogodbe za nakup poslovnih deležev pomenila nekakšno bistveno sestavino pogodbe in izrecni pogoj, brez katerega nakupne opcije ni mogoče realizirati. Nenazadnje drži zavzemanje tožnika, da je bila opcija izročena "prevzemniku notarske pisarne" konkretne notarke in da je sam zakon (glej npr. 98. člen ZN) določil nadaljevanje oziroma kontinuiteto dela, če eden od notarjev preneha z delom (konkretneje hrambo arhiva in poslovanje). Povedano drugače, novi notar je po samem zakonu nadaljeval z delom konkretne notarke.

14Prav tako okoliščine nakazila kupnine odvetniku toženca, kar je posledica nesodelovanja toženca, pri čemer je toženčev odvetnik bil pooblaščen za sprejemanje denarja za toženca, ne izkazujejo zlorabe s strani tožnika. Plačilo kupnine je bilo pravilno izvršeno že 21.3.2023, zato je nejasno in neutemeljeno zavzemanje, kako naj bi dopis pred nakazilom kupnine z dne 20.4.2023, da toženec "ne misli sprejeti izpolnitve" in da bo v primeru vztrajanja sprožil spor za ugotovitev ničnosti Opcijske pogodbe, vplival na pravilnost izpolnitve oziroma izkazoval zlorabo pri plačilu kupnine. Predmetni dopis je nerelevanten, zato se sodišče prve stopnje do njega in do ugovorov v zvezi z njim, ki se očitno ponavljajo v pritožbi, ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Kupnina je bila torej pravilno izročena 21.3.2023. Če ima pritožnik v mislih morebiti dopis z dne 12.3.2023, le-ta nima vsebine za katero se zavzema, ampak je iz njega razvidno le, da tožniku ni sporočil TRR in da bo v primeru, če bo tožnik vztrajal pri realizaciji Opcijske pogodbe, vložil tožbo na ugotovitev njene ničnosti (priloga B3). Nikjer iz dopisa ne izhaja, da "toženec ne misli sprejeti izpolnitve" (op. konkretneje, da zavrača sprejem kupnine), karkoli naj bi že to pomenilo. Hkrati je v osnovi pravno zgrešeno zavzemanje, da naj bi izpolnitev dolžnika (nakazilo na TRR pooblaščenca upnika), ki je dolžan izpolniti, upniku, ki je pravilno izpolnitev dolžan sprejeti, lahko pomenila nekakšno zlorabo s strani dožnika, ki bi, ker upnik "ne misli sprejeti izpolnitve" in bo v primeru vztrajanja vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe, lahko pomenila neizpolnitev v smislu neplačila kupnine. Denar je bil nakazan toženčevemu pooblaščencu, ki je bil pooblaščen za sprejem denarja za toženca, in s tem je bila izpolnitev pravilno izvršena. Gre za pravno povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki ga v ničemer ne more spremeni trditev, da toženec "ne misli sprejeti izpolnitve," saj je izpolnitev sprejel. Nenazadnje je po lastnih navedbah toženca njegov odvetnik kupnino tožniku vrnil dne 19.4.2023 (op. zanimiva okoliščina je, da je bil zadnji rok za uveljavitev nakupne opcije dne 18.4.2023), in sicer po odbitju stroškov v višini 60,00 EUR, tožnik pa je 21.4.2023 ponovno nakazal kupnino na račun toženčevega pooblaščenca. Le podredno in tudi po lastnih navedbah toženca je treba tako pri presoji določb Opcijske pogodbe o plačilu kupnine v osmih dneh po uveljavitvi opcije upoštevati še določbe OZ o upnikovi zamudi in o posledicah upnikove zamude (glej 300. in 301. člen OZ) ter upoštevanje s strani samega toženca zatrjevano dejstvo, da je očitno sprejel nakazilo kupnine na dan 21.4.2023. Povedano drugače, pravilna in (upoštevaje OZ in Opcijsko pogodbo) pravočasna je bila nenazadnje tudi izpolnitev na dan 21.4.2023. Iz izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja in tožnik je prerekal (glej npr. prvo pripravljalno vlogo), da naj bi tožnik in njegov pooblaščenec vedela, da toženčev odvetnik nima pooblastila "za sprejem izpolnitve," pri čemer je bistvo v pooblastilu za sprejem denarja za toženca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila izpolnitev z nakazilom kupnine dne 21.3.2023 pravilna, medtem ko vračilo denarja po skoraj enem mesecu in z odbitjem nekakšnih stroškov ne pomeni zavrnitve izpolnitve. Vsekakor je bila kupnina nenazadnje pravilno izročena in sprejeta tudi 21.4.2024.

15Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel in pritožbenih stroškov ni priglasil, mora tožniku povrniti njegove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožniku se prizna priglašenih 1.125 točk za odgovor na pritožbo, 21,25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.

¹ Tako B. Zabel: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, komentar k 474. členu ZGD-1.
² Ibidem, komentar k 481. členu ZGD-1.
³ Ibidem, komentar k 474. členu ZGD-1.