482. člen ZGD-1

Z vidika uporabe 13. člena ZPP je vprašanje pravnomočnosti odločbe drugega sodišča dejstvo in drži zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje lahko uporabilo 214. člen ZPP. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne prereka. Tožnik je zatrjeval, da je bilo predhodno vprašanje rešeno v smislu 13. člena ZPP, medtem ko toženec na prvi stopnji sojenja tega z ničemer ni prerekal. Bilo je pojasnjeno, da se družba v konkretnem primeru ne ustanavlja; da vanjo le vstopa nov družbenik; da je ZGD-1 glede urejanja akta o ustanovitvi pomanjkljiv in je treba uporabiti tudi določbe OZ; ter da je vstop družbenikov v enoosebno d.o.o. specifična situacija, v kateri le-ti morajo soglasno sprejeti družbeno pogodbo in z njo nadomestiti prej s strani edinega družbenika enostransko sprejet ustanovitveni akt. Že predmetno izkazuje pravno podlago za postavitev oblikovalnega zahtevka. Hkrati sam ZGD-1 določa obveznost vpisa novega družbenika v sodni register, kar narekuje v običajni d.o.o. predložitev čistopisa družbene pogodbe, v konkretni situaciji pa seveda sprejem družbene pogodbe. Ker toženec zavrača sklenitev družbene pogodbe

Sodišče pri presoji, ali ima nekdo pravni interes, ne ugotavlja utemeljenosti navedb iz ugovora. Udeleženca sta družbenika subjekta vpisa. Glede na to, da trdita tudi, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža neveljavna, ker je bil odsvojitelj že pred tem izključen iz družbe, gotovo imata pravni interes v tem registrskem postopku, saj je velikost njunega poslovnega deleža odvisna od veljavnosti pogodbe, ki je podlaga o vpisu (posledica izključitve družbenika je sorazmerno povečanje poslovnih deležev).

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Če subjektu vpisa v času sklica skupščine ni znano, da je prišlo do prenosa poslovnega deleža zaradi dedovanja, povabilo, naslovljeno na umrlega družbenika, nima vpliva na pravilnost sklica skupščine. V tem primeru na sklicatelja ni mogoče nasloviti očitka o ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dejstvo naknadne seznanjenosti s spremembami nima povratnega vpliva na pravilnost sklica skupščine.

V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina, torej tudi poslovni delež, preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediščine dediči upravljajo dediščino in z njo razpolagajo skupno. Gre torej za situacijo, ko poslovni delež pripada vsem dedičem kot skupni poslovni delež. D. D. in F. D. sta glede na navedene določbe ZD nedvomno lahko uresničevala svoje korporacijske pravice že s trenutkom smrti družbenika E. D., kot njegova zakonita dediča, še preden sta bila vpisana kot družbenika v sodni register.

Prvostopno sodišče je o tem, kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, A. A. ali B. B., odločilo kot o predhodnem vprašanju, v skladu s 13. členom ZPP v konkretni zadevi, s pravnim učinkom samo v tej pravdi.

Sodišče prve stopnje je glede na pravilne in dovolj raziskane pravno odločilne okoliščine v zadevi sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna ter v zadostni meri in pravilno razumeva stališča VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021. Pravilno razumeva stališče VSRS, da določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ureja samo učinke prenosa pravno poslovne pridobitve poslovnega deleža med družbo na eni strani in med pridobiteljem ter odsvojiteljem na drugi strani, ki so v razmerju do družbe le legitimacijski in omejeni (družba se na legitimacijski učinek vpisov sodni register ne more sklicevati v primeru, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do nje prišlo, družba pa je s tem seznanjena). Neomejeno sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register lahko vodi v zlorabe (kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), ko bi prejšnji imetnik, kljub veljavnemu prenosu poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člen ZGD-1) še vedno izvrševal pravice iz poslovnega deleža.

Tožnica v obravnavani zadevi od sodišča zahteva ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema po pravilih družinskega prava. Za ureditev konkretnih vprašanj, ki se nanašajo na njun položaj družbenikov v d. o. o., pa se uporabljajo pravila korporacijskega prava. Pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega uresničevanja se določijo z družbeno pogodbo. Z družbeno pogodbo je določeno, ali zastopniki delujejo posamično ali skupno. O spremembi družbene pogodbe družbeniki odločajo s sklepi, ki jih sprejmejo na skupščini (505. in 507. člen ZGD-1) in jih ne more nadomestiti sodišče s svojo odločbo. Tožnica tako v tem postopku napačno terja od sodišča odločitev o vprašanju, ki se nanaša na upravljanje družbe, ki ni stranka tega postopka ne na aktivni in ne na pasivni strani. Denarna kazen (33. člen ZIZ) predstavlja izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Njen smisel in namen je v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika oziroma opustitev ravnanj, ki je v nasprotju z vsebino začasne odredbe. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tožencu prepovedalo odtujitev

Kot je sodišče druge stopnje že poudarilo v svoji prvi odločbi I Cpg 137/2021 z dne 2. 9. 2021, nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, ni edina okoliščina, ki ogroža terjatev. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža tudi možnost, da še tekom sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Med drugim sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda (primerjaj drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ). In prav preprečitvi nastanka takšne škode so namenjene regulacijske začasne odredbe, s katerimi se zavaruje obstoječe stanje oziroma obstoječa pravna sfera pred grozečim nasiljem oziroma težko nadomestljivo škodo. Ker takšna začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče izvršbe, lahko do njene izdaje (načelno) pride tudi pri ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih (VS RS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008). Po stališču sodne prakse in teorije1 je takšno začasno odredbo mogoče izdati tudi, če je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. To pa pomeni, da je z izdajo sodbe VSRS II Ip

Prenos poslovnega deleža od odsvojitelja na pridobitelja je izvršen z izvedbo razpolagalnega pravnega posla, tj. s pogodbo o prenosu poslovnega deleža, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, po določbi tretjega odstavka 481. člena ZGD. Vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register ni predpostavka za začetek učinkovanja tega prenosa in torej vpis tega prenosa v sodni register nima oblikovalnih učinkov. 482. člen ZGD-1 ureja položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža v razmerju do družbe. Ureja torej (le) notranja (to je korporacijska) razmerja med družbo in njenimi družbeniki.

Odločitev registrskega sodišča o utemeljenosti vpisa je torej odvisna od presoje, ali je bil sklep z dne 29. 4. 2021 pravno veljavno sprejet in učinkuje (prvi odstavek 33. člena ZSReg), sodišče prve stopnje pa se o tem, ob upoštevanju navedb obeh nasprotnih udeležencev, ki sta jih podala po izdaji sklepa z dne 30. 4. 2021, v izpodbijani odločbi ni ustrezno izreklo. Zgolj sklicevanje na citirano sodbo VSRS, ki se nanaša na stanje pred razvezo pogodbe v zvezi s poslovnim deležem v nominalni vrednosti 7.500,00 EUR, ki je bil predmet Pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža, ne zadošča, zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek.

Vendar pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi 24. 6. 20211 navedla in opozorila, da je bil sklep skupščine 3. 1. 2021, ki ni bil sprejet z zadostno večino, torej izpodbojen, potrjen z novim sklepom na skupščini 4. 3. 2021, na kateri je bila imenovana tudi nova direktorica, zato so nastopile okoliščine po petem odstavku 395. člena ZGD-1, ki določa, da sklepa skupščine ni več mogoče razveljaviti, če je skupščina izpodbojni sklep potrdila z novim sklepom in če proti temu novemu sklepu v izpodbijanem roku ni bila vložena tožba za njegovo razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ali če je bila taka tožba umaknjena ali če je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev novega sklepa ali ugotovitev njegove ničnosti, pravnomočno zavrnjen.

Določba prvega odstavka 35. člena ZNP-1 se v registrskem postopku ne uporablja niti smiselno, saj je to vprašanje v registrskem postopku urejeno posebej. Vložitev pritožbe v registrskem postopku izvršitve sklepa ne zadrži, zato registrsko sodišče tega tudi pravilno ni navedlo v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Ker so družbeniki z Družbeno pogodbo prednostno (predkupno) pravico pri prodaji poslovnih deležev podelili le družbi, družba pa te svoje pravice pri nakupu pred tretjimi osebami ni izkoristila, ta ni prešla na druge družbenike in s tem tudi ne na prvega udeleženca, ampak imajo družbeniki, ki tretjemu prodajajo svoj poslovni delež, v takem primeru tega tretjemu tudi pravico prodati. Registrsko sodišče prekine postopek le, kadar so med udeleženci postopka sporna dejstva o tem, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje. O teh spornih dejstvih registrsko sodišče namreč zaradi specifičnosti registrskega postopka ne more samo odločiti. V predmetnem postopku je sporno, ali je z Družbeno pogodbo subjekta vpisa prednost pri nakupu poslovnega deleža, torej predkupna pravica, urejena drugače kot v četrtem odstavku 481. člena ZGD-1. To pomeni, da ni sporno nobeno d

Stečaj družbe pomeni njeno prenehanje (4. alineja prvega odstavka 521. člena ZGD-1). Če družba z omejeno odgovornostjo (to je družba katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, ki na podlagi tega in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobijo poslovni delež) preneha, prenehajo oziroma izgubijo pravno naravo iz 471. člena ZGD-1 tudi poslovni deleži. ZFPPIPP namreč več ne uporablja termina poslovni delež, pač pa je delež družbenika delež, v sorazmerju s katerim je družbenik po zakonu ali pravilih pravne osebe upravičen prejeti izplačilo iz premoženja pravne osebe po plačilu vseh terjatev upnikov oziroma upnik te pravne osebe (tretji odstavek 9. člena ZFPPIPP). Po začetku stečajnega postopka družbenik tako več ni imetnik poslovnega deleža, pač pa le imetnik terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase, ki se z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži (373. člen ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poslovodja bistveno prepozno upošteval zahtevo manjšinskega družbenika, kar je enako, kot da je ni upošteval oziroma jo zavrnil. Se pravi zahteve manjšinskega družbenika ni sprejel. V tem primeru so bili pritožniki seznanjeni s pravnomočno sodbo in v trenutku njenega prejema, kar je bilo vsaj ob vročitvi zahteve manjšinskega družbenika, je bila izpodbita domneva imetništva M. L. nično pridobljenega poslovnega deleža.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine. Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine. Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz

Ureditev v prvem odstavku 482. člena ZGD-1 ni namenjena temu, da bi se družba sklicevala na legitimacijski učinek vpisov v sodni register, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do odsvojitve prišlo in je bila družba seznanjena s tako materialnopravno spremembo. Golo zanašanje na podatke v sodnem registru bi lahko namreč pripeljalo do tega, da bi prejšnji imetnik še vedno izvrševal korporacijske pravice iz poslovnega deleža kljub veljavnemu pravnoposlovnemu prenosu tega poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člena ZGD-1). To pa bi omogočalo zlorabe. Družba se torej na legitimacijski učinek vpisov v sodni register iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ne more sklicevati neomejeno, zlasti ne v primerih, ko bi to nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

Zmotno je pritožbeno stališče, da odsvojitelj poslovnega deleža po sklenitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža nima več korporacijskih pravic. Te ima v razmerju do družbe vse dotlej, dokler je kot družbenik vpisan v sodni register. Ker se prvi odstavek 6. člena družbene pogodbe glede razpolaganja s svojim poslovnim deležem tako, da ga družbenik prenese na drugo pravno ali fizično osebo, sklicuje na določila družbene pogodbe, pri čemer ne razlikuje med odplačnim in neodplačnim prenosom, je treba za način in postopek prenosa poslovnega deleža smiselno uporabiti določbe pogodbe, ki se nanašajo na odplačen prenos poslovnega deleža tretji osebi tudi pri neodplačnem prenosu poslovnega deleža, torej zlasti določbo o potrebnem soglasju skupščine družbe za prenos. Edino tak prenos namreč družbena pogodba natančneje ureja. Ni namreč videti razumnega razloga, da bi družbena pogodba odplačen prenos poslovnega deleža na tretjega, ki ni družbenik, omejevala s sklepom skupščine, sprejetim s potrebno 90 % večino, neodplačen prenos pa bi bil neomejen in brezpogojno dopusten. Razloga za različno obravnavo dopustnosti prenosa odplačnega in neodplačnega poslovnega deleža namreč predlagatelj

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je legitimacijski učinek prvega odstavka 482. člena ZGD-1 glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika z vsemi korporacijskimi upravičenji, absoluten in nasproten dokaz ni mogoč

Če bi sledili stališču pritožnikov (da ima pridobitelj za nazaj pravico uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, tudi uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, na katero naj ne bi bil pravilno vabljen oziroma na kateri naj ne bi bila upoštevana njegova glasovalna pravica, saj bi takšno pravico imel, če bi bil že v času izvedbe skupščine vpisan v sodni register), bi poleg (spremenjene) določbe prvega odstavka 482. izničili tudi namen (istočasno spremenjene) določbe prvega odstavka 509. člena ZGD-1, v skladu s katero je sklic skupščine pravilen, če jo poslovodja skliče s priporočenim pismom, ki ga pošlje vsem družbenikom, ki so na dan skupščine vpisani v sodni register. Takšno postopanje sodišča, ki je v direktnem nasprotju z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 509. člena ZGD-1, pa ni dopustno. Na dlani je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve), da prvi odstavek 482. člena ZGD-1 določa neizpodbojno domnevo (ne predvideva, da bi bilo mogoče dokazovati drugače) glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za