VSL Sklep III Cp 1026/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, plačilo 9.398,23 EUR in uveljavljata izbrisno tožbo glede vknjižene hipoteke) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Podala je primarni in štiri podrejene pobotne ugovore. Sodišče prve stopnje ji je zato izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 1.449 EUR. Toženka je zoper njega vložila ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo in plačilni nalog razveljavilo. Hkrati ji je izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 1.893 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

2Toženka zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹. Predlaga razveljavitev sklepa in odmero sodne takse v višini 405 EUR, oziroma razveljavitev sklepa in vračilo v nov postopek. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper prvotni plačilni nalog prekršilo prepoved reformatio in peius in napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta. To je imelo za posledico odmero takse v previsokem znesku. Konkretna zadeva je bistveno drugačna od sodne prakse, na katero se sodišče sklicuje v izpodbijanem sklepu. Tožnika sta svoj dajatveni zahtevek oblikovala skladno s teorijo salda in na ta način sama izvedla svojevrsten enostranski pobot terjatev. Nista upravičena do brezplačne uporabe toženkinega denarja. Pobotnega ugovora zaradi vključitve obogatitvenih obresti od celotnega zneska izplačane glavnice toženka ne more oblikovati drugače, kot da v zahtevku navede celotno glavnico, kar pa ne pomeni, da je ta glavnica enaka vrednosti spornega predmeta pobotnega ugovora. Sodišče je sodno takso napačno odmerilo od zneska 104.819,40 EUR, od katerega je tožena stranka primarno podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice nasprotnega kondikcijskega zahtevka tožnikov (9.398,23 EUR), zaradi česar bi ta znašala 405 EUR. Taksna obveznost, ki je naložena toženki, je odmerjena od vrednosti, ki je več kot enajstkrat višja od kondikcijskega zahtevka tožnikov, zoper katerega se brani. Sodišče je spregledalo jedro toženkinih navedb, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ji ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa, ob upoštevanju, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF, pomeni kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic.

3Pritožba ni utemeljena.

4Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v 1. točki prvega odstaka 5. člena Zakona o sodnih taksah.² Ta določa, da nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora.³ Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (prvi in tretji odstavek 19. člena ZST-1). V tej zadevi je sporno, od katere vrednosti je moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljeno terjatev.

5Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta in v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot postavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom (9.398,23 EUR), pri odmeri sodne takse zanj nima odločilne teže. Prav tako ne pritožbene trditve o načinu, na katerega tožnika utemeljujeta svoj denarni zahtevek. Odločilno je, da tožnika s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavljata dajatveni (denarni) zahtevek, toženka pa je v naraciji izrecno podanega pobotnega ugovora zapisala, da (primarno)⁴ zahteva ugotovitev obstoja svoje terjatve, "ki znaša EUR protivrednost zneska 111.510,00 CHF s 6 % letnimi obrestmi od dne 23. 6. 2006 do 22. 11. 2024 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 11. 2024 do plačila, preračunano v EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan izdaje sodbe".⁵ To po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 111.510 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. Na dan 10. 2. 2025⁶, preračunano po veljavnem tečaju, je to 104.819,40 EUR. Pravilnosti tega preračuna toženka ne izpodbija. Navedeni znesek je predmet, ki ga je toženka postavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnikov, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme te izbire nosi sama. Vrednost denarne terjatve, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa,⁷ je enaka znesku denarnih enot, na katere se ta terjatev glasi, in ne vrednosti, za katero stranka navznoter ocenjuje, da bo glede na pravna pravila deležna sodnega varstva. Opisana pravna izhodišča so razložena tudi v izpodbijanem sklepu. Zato očitki o absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

6Neutemeljena je tudi pritožbena kritika ustreznosti materialnega procesnega vodstva. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede opredelitve vrednosti pobotnega ugovora. Na pravilnost izpodbijane odločitve in od tam izvirajočo izdajo novega plačilnega naloga tudi ne vpliva okoliščina, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF. Vrsta postopkov, v katerih se toženki očita oškodovanje njenih komitentov, je stvar nje same in na odmero sodne takse ne more vplivati. Sodišče je dolžno upoštevati zgolj določbe ZST-1, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, treba plačati sodno takso. S tem povezani očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice niso utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je s prvotnim plačilnim nalogom, ki je bil z izpodbijanim sklepom razveljavljen, sodno takso za pobotni ugovor odmerilo v višini 1.449 EUR. Z novim plačilnim nalogom, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je sodno takso odmerilo na 1.893 EUR. Višina nove sodne takse presega višino prvotne.

8Prepoved reformatio in peius oziroma prepoved poslabšanja za pritožnico (359. člen ZPP) s tem ni bila kršena. Zato ne, ker to - izvorno kazenskopravno - načelo velja za civilni pritožbeni postopek, v postopku odločanja o odmeri sodne takse pa ne. Na to napotujeta tako jezikovna kot sistematična razlaga 359. člena ZPP in 1. člena ter 34.a člena ZST-1.

9Prepoved torej velja v instančnih civilnih sodnih postopkih in v postopku ugovora zoper plačilni nalog, o katerem odloča sodišče prve stopnje, glede na tretji odstavek 1. člena ZST-1 ni niti smiselno uporabljiva. Iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah⁸, ki je uzakonila tretji odstavek 1. člena ZST-1, izhaja namen zakonodajalca, da s to novelo (med drugim) reši situacijo, ko so se v sodni praksi izoblikovala različna stališča glede tega, kateri predpisi se smiselno uporabljajo ob odločanju o taksnih vprašanjih. V obrazložitvi predloga 1. člena novele ZST-1A je jasno navedeno, da bodo nekatere izmed navedenih situacij "neposredno urejene že s predlaganimi spremembami in dopolnitvami ZST-1 (npr. novi 34.a člen), glede ostalih pa se s predlaganim novim tretjim odstavkom prvega člena zakona na splošno določa, da se smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse."⁹ Stališče zakonodajalca je torej jasno: smiselna uporaba določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pride v poštev le, kadar ZST-1 ne določa drugače.¹⁰ Smiselna uporaba ZPP je tako v primeru postopanja po 34.a člena ZST-1 izključena. Ta določba namreč celostno ureja postopek ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse in postopek, ko sodišče po uradni dolžnosti ugotovi napake v izdanem plačilnem nalogu.

10Da v tem taksnem postopku ne velja prepoved reformatio in peius, neposredno izhaja iz petega odstavka 34.a člena ZST-1. Ta se glasi: "Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena ZST-1 razveljavi. Če je treba, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 34.a člena ZST-1)."¹¹ V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti toženkinega ugovora ugotovilo, da je sodna taksa v izdanem plačilnem nalogu napačno odmerjena, zato je po uradni dolžnosti ravnalo skladno s petim odstavkom 34.a člena ZST-1. Dejstvo, da te pravne podlage v svoji odločitvi ni navedlo, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Ob ugotovitvi, da je bila taksnemu zavezancu s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse odmerjena prenizka sodna taksa, je moralo sodno takso odmeriti v pravilni višini.

11Zato je sodišče prve stopnje pravilno, potem ko je prvotni plačilni nalog razveljavilo, izdalo novega za 1.893 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

12Niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožnica, niti tistih, na katere je pazilo sodišče po uradni dolžnosti, ni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP). Zaradi neuspešnosti s pritožbo toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1.
³ Smiselno enako tudi drugi odstavek 18. člena ZST-1.
⁴ Šlo je za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, zato je sodišče sodno takso odmerilo le od primarnega.
⁵ Str. 27 odgovora na tožbo (list. št. 53 sodnega spisa).
⁶ Dan vložitve pobotnega ugovora.
⁷ Prim. VSL sklep III Cp 1027/2025 z dne 2. 6. 2025, VSL sklep III Cp 970/2025 z dne 28. 5. 2025, VSL sklep III Cp 901/2025 z dne 23. 5. 2025, VSL sklep III Cp 725/2025 z dne 14. 5. 2025, VSL sklep III Cp 572/2025 z dne 15. 4. 2025, vse izdane v zadevah, ki so istovrstne predmetni.
⁸ Ur. l. RS, št. 97/10, v nadaljevanju ZST-1A.
⁹ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A), EPA 1150-V, Poročevalec DZ 93/2010.
¹⁰ Prim. VSL sklep II Cp 2613/2015 z dne 27. 11. 2015, VSL sklep II Cp 3035/2015 z dne 18. 11. 2015, VSL sklep I Cp 1899/2015 z dne 13. 7. 2015.
¹¹ Podobno je v nemškem pravu. Tudi tam sme sodišče po uradni dolžnosti spremeniti vrednost, pomembno za določitev sodnih pristojbin (§ 63 Gerichtskostengesetz, tretji odstavek), in ga pri tem ne zavezuje prepoved spremembe na slabše (tako npr. sklep 6. civilnega senata OLG Frankfurt 6 W 36/24 z dne 11. 7. 2024, točka II. 6. obrazložitve, in tam citirane sodne odločbe).