18. člen ZST-1

Pri odmeri sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških je treba upoštevati obseg izpodbijanja stroškovne odločitve.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe. Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s

Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP po temelju, tako da jih je tožniku dolžna povrniti toženka. Ker v takšnem primeru odločitev ne vsebuje višine stroškov, ni mogoče izračunati takse po tarifni številki 3009 (40 % takse za postopek na prvi stopnji). V takšnem primeru je treba uporabiti tarifno številko 30010 (v zvezi z opombo 3e).

Toženka je z zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe želela doseči, da bi se prvostopenjsko sodišče v izreku opredelilo glede njenega pobotnega ugovora in ji s tem dalo možnost, da se zoper ta del - če bi bil zanjo neugoden - pritoži. Tovrstne pomanjkljivosti (tj. pomanjkanje enega izmed členov v veččlenskem izreku sodbe, s katero je odločeno (tudi) o procesnem pobotu) se lahko uveljavijo s pritožbo in ne s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Navedbe o vrednosti spornega predmeta, s katerimi pritožnik izpodbija odmero sodne takse, so torej dopustne (v primeru drugačnega stališča bi bila strankina pravica do pravnega sredstva zoper taksno odmero zgolj navidezna).

Vrednost stranskih terjatev se za odmero sodne takse za pravno sredstvo upošteva le, če je bilo pravno sredstvo vloženo samo zoper odločbo o stranskih terjatvah, sicer pa je bistvena vrednost izpodbijane glavnice. Tožniki utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj jim je za pritožbo izdalo tri plačilne naloge za plačilo sodne takse, medtem ko jim je tožbo taksiralo enotno, z enim plačilnim nalogom. Takšno postopanje je napačno. Tožniki, ki so etažni lastniki stavbe in s tem solastniki njenih skupnih delov, so enotni sosporniki in se štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Kot taki so nerazdelno dolžni plačati le eno sodno takso za pritožbo. Poleg tega je vseh pet tožnikov vložilo pritožbo v eni vlogi (iz vsebine pritožbe je razvidno tudi, da so pritožbeni razlogi za vse tožnike enaki), zato je dejansko uveden samo en postopek, kar pomeni, da se plača samo ena sodna taksa.

Pritožnica upravičeno opozarja na stališče sodne prakse glede načina določanja vrednosti spornega predmeta v zadevah, v katerih je eventualno kumuliranih več pobotnih ugovorov, ki so med seboj deloma vključeni drug v drugega - ko se torej s podrednim pobotnim ugovorom v pobot uveljavlja denarna terjatev v višjem znesku kot s primarnim pobotnim ugovorom. Kot osnova za odmero sodne takse za podredni pobotni ugovor se v takem primeru upošteva razliko med vrednostma obeh v pobot uveljavljenih terjatev.

Kadar sodišče prve stopnje izda nov plačilni nalog zaradi ugoditve strankinemu ugovoru zoper prvotni plačilni nalog, je strankino pravno sredstvo zoper novo odmerjeno sodno takso pritožba in ne ugovor. Pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, od česar je praviloma odvisna višina odmerjene sodne takse, se načeloma vedno upošteva le glavnica, brez vključevanja obresti.

Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Drži, da je bil del tožbe iz obravnavane zadeve P 220/2022 izločen v novo pravdno zadevo P 219/2022, vendar zadeva P 219/2022 predstavlja nov in samostojen postopek, ki teče zaradi vznemirjanja lastninske pravice, medtem ko se pravdna zadeva P 220/2022 nanaša na spor zaradi motenja posesti in zato ne predstavlja istega pravdnega postopka, kot zmotno menita tožnika. Vsebinsko gre za različni tožbi, za kateri je predviden različen postopek. O vsakem zahtevku bo tudi izdana samostojna odločba. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da sta tožnika s plačilom sodne takse v višini 180 EUR v postopku P 219/2022 plačala tudi sodno takso za postopek v pravdni zadevi P 220/2022. Ker sta sodno takso na podlagi določila 3. člena ZST-1 dolžna plačati tožnika, ki sta uvedbo postopka predlagala, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na smrt toženke, za odločitev v zadevi pravno neodločilne. Smrt nasprotne stranke na dolžnost tožnikov plačati sodno takso za postopek ne vpliva, saj za tožnika dolžnost plačila sodne takse nastane in zapade že ob vložitvi tožbe.

Vrednost denarne terjatve, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa, je enaka znesku denarnih enot, na katere se ta terjatev glasi, in ne vrednosti, za katero stranka intimno ocenjuje, da bo glede na pravna pravila deležna sodnega varstva.

Terjatev po primarnem in po podrednem pobotnem ugovoru ima pravno naravo kondikcijske terjatve in sta do višine nižjega istovetna - toženka z obema uveljavlja povračilo zaradi domnevne obogatenosti tožnikov in je podredna terjatev že zajeta v primarnem pobotnem ugovoru, ki je višji od podrednega. S tem gre za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, ki ju je potrebno obravnavati kot en zahtevek in ne za podredni zahtevek v skladu s 182. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, na katerih je pravilno uporabilo materialno pravo. Tako sodne takse od uveljavljanega pobotnega ugovora pravilno ni odmerilo od njegove vrednosti, temveč od vrednosti tožbenega zahtevka, saj pobot, če se izkaže, da je utemeljen, v višjem znesku ni možen.

Sodna taksa za pobotni ugovor se odmeri glede na višino zneska, ki se uveljavlja v pobot, ne glede na višino vtoževanega zneska, pred katerim se toženec brani s pobotom. V postopkih ugovora zoper sklep o odmeri sodne takse ne velja prepoved reformatio in peius.

Sodna taksa se odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnice, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa. Plačilo sodne takse je obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

V plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, je bila sodna taksa pravilno odmerjena od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavljata tožnika z dajatvenim denarnim zahtevkom, nima odločilne teže. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.

Drugi odstavek 18. člena ZST-1 določa, da se za postopek o nasprotni tožbi in ugovoru zaradi pobota plača posebna taksa. Ugovor pobotanja v pravdi predstavlja procesno dejanje (procesno pravno varstvo posebne oblike), ki omogoča, da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njeni terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev.

Gre za terjatve, ki izvirajo iz enega (istega) pravnega razmerja. To bo nastalo v primeru ugotovljene ničnosti kreditnih pogodb, ko bodo na mesto izpolnitvenih zahtevkov stopili kondikcijski zahtevki, ki imajo (enako kot izpolnitveni zahtevki pri dvostranskih pogodbah) vzajemno naravo. Terjatve po primarnem in vseh podrednih pobotnih ugovorih imajo pravno naravo kondikcijske terjatve. Zahtevka po primarnem in drugem podrednem pobotnem ugovoru sta do višine nižjega istovetna - toženka z obema uveljavlja povračilo zaradi domnevne obogatenosti tožnikov. Vključen zahtevek pa ni prava eventualna kumulacija, temveč en zahtevek (v višini večjega). Enako - torej da gre za deloma vključen zahtevek (do višine primarnega podrednega pobotnega ugovora), velja tudi za zahtevek po tretjem podrednem pobotnem ugovoru.

Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.

Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, to je stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbo 179. člena OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).