VSRS Sodba I Ips 32233/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 32233/2016 z dne 17. 2. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora osmim oškodovancem plačati različne zneske, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana. Dolžnost plačila izvira iz priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov, ki so bili tem oškodovancem prisojeni po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer sta bila dva oškodovanca v presežnem delu s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo. S preostalimi tremi priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki so bili oškodovanci po drugem odstavku 105. člena ZKP v celoti napoteni na pravdo. Obsojenec je po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti še stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 3.458,12 EUR in plačati sodno takso v višini 240,00 EUR.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 32233/2016 z dne 26. 2. 2024 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 280,00 EUR.

3Obsojenčev zagovornik je 26. 6. 2024 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je, kot je zapisal, ker: i) dejanje, za katerega je bil obsojenec obsojen, ni kaznivo dejanje, ii) je kazenski pregon zastaral, iii) materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi nepravilne odmere kazenske sankcije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na vloženo zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Predlaga njeno zavrnitev, kajti zahteva v delu ni obrazložena, v ostalem pa vložnik mimo izpodbojnega predmeta iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zatrjuje nepravilno izbiro in napačno odmero kazenske sankcije iz prvega odstavka 374. člena ZKP, namesto prekoračitev zakonskih pooblastil sodišča iz 5. točke 372. člena ZKP.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku. Obsojencu je bil odgovor poslan dvakrat na naslov v Španiji ter na dva naslova v Nemčiji. Z naslovov v Španiji in z enega od naslovov v Nemčiji je bila poštna pošiljka vrnjena z navedbo, da je obsojenec ni dvignil, s preostalega znanega naslova v Nemčiji pa, da je ta nepopoln. Vložnik je odgovor vrhovnega državnega tožilca prejel, vendar se o predlogu in povzetih razlogih ni izjavil.

B.

6Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ta je dolžan kršitve zakona navesti in jih ustrezno obrazložiti (sodba I Ips 224/2013 z dne 21. 12. 2016), sicer jih Vrhovno sodišče vsebinsko ne more preizkusiti. Vložnik se s povzetimi zatrjevanji sklicuje na kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka tega člena. Zakaj dejanje, za katerega je bil obsojenec pravnomočno obsojen, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), vložnik ni obrazložil. Ravnal je enako pomanjkljivo kot v postopku s pritožbo, sodišče druge stopnje pa je zatrjevano kršitev preizkusilo še po uradni dolžnosti iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ter po razumljivih razlogih v 4. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe ugotovilo, da so v izreku prvostopenjske sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena ZKP. Vložnik tem ugotovitvam z neobrazloženim zatrjevanjem navedene kršitve zakona ne more konkurirati, Vrhovno sodišče pa je v postopku po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, različno od sodišča druge stopnje po vloženi pritožbi ne preizkuša po uradni dolžnosti.

7Drugače je glede dela zahteve, v katerem vložnik zatrjuje, da je kazenski pregon zastaral do izdaje oz. vročitve drugostopenjske sodbe (3. točka 372. člena ZKP) in da kazenski zakon, zaradi nesklepčnosti premoženjskopravni zahtevkov ni bil pravilno uporabljen (4. točka 372. člena ZKP). Ker je bilo po razlogih v 4. točki drugostopenjske sodbe kaznivo dejanje dokončano z zadnjim obsojenčevim ravnanjem iz dejanskega opisa v izreku prvostopenjske sodbe dne 18. 4. 2014, kazenski pregon v času odločanja sodišča druge stopnje o pritožbi dne 26. 2. 2024, niti v času izdaje drugostopenjske sodbe dne 29. 3. 2024, ni zastaral. Prav tako ni zastaral v času vročitve overjenega prepisa drugostopenjske sodbe obsojencu dne 12. 7. 2024, saj je pravnomočnost nastopila že 26. 3. 2024, ko je sodišče prve stopnje po drugem odstavku 129. člena ZKP prejelo spise z overjenimi prepisi te sodbe in ne šele dobre tri mesece kasneje.

8Kaj ima navedena nesklepčnost premoženjskopravnih zahtevkov v obrazložitvi zahteve opraviti z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko premoženjskopravni zahtevki v KZ-1 ali v drugem materialnem zakonu niso določeni, ni jasno. Niti po izrecni vložnikovi trditvi v nadaljevanju obrazložitve, po kateri je sklepčnost premoženjskopravnih zahtevkov v prvi vrsti materialno pravno vprašanje in še manj po njegovi povezavi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vse to so namreč samostojni izpodbojni predmeti (razlogi), pri čemer zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko je sodišče druge stopnje na vložnikove identične navedbe v zvezi z izrekom odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, povezane odločbe o posebnem pogoju znotraj izrečene pogojne obsodbe in v zvezi z ustreznimi razlogi v prvostopenjski sodbe, v 9. točki drugostopenjske sodbe pravilno odgovorilo, da priglašeni premoženjskopravni zahtevki niso bili nesklepčni in da se je sodišče prve stopnje o njihovi utemeljenosti ter pravnih podlagah v razlogih prvostopenjske sodbe obrazloženo izjavilo.

9Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno (sodba I Ips 14279/2017 z dne 18. 2. 2021). Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1. To se po razumljivih razlogih v 19. in 20. obrazložitve prvostopenjske sodbe ter po razumljivih razlogih v 8. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe ni zgodilo. Sodišče prve stopnje je izrečeno pogojno obsodbo z določenim posebnim pogojem obsojencu nedvomno utemeljevalo z navedenimi dejanskimi okoliščinami, sodišče druge stopnje pa je te okoliščine po 386. členu ZKP še samo preizkusilo.

C.

10Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker vložnik v uvodu zahteve izrecno zatrjuje, da ni dokazov za obsodilno sodbo, proti koncu obrazložitve zahteve pa še, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti obsojenčevega priznanja, brez predhodnega preizkusa resničnosti priznanja in bi dejstva iz zagovora moralo ugotavljati še z drugimi dokazi, kar vse je v zvezi s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, je Vrhovno sodišče zahtevo po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

11Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerjena pa je bila po tar. št. 7112, 71113, 7152 in 7301 Taksne tarife. Obsojenec je po pridobljenih podatkih prejemnik plače, ki ni dolžan vzdrževati drugih oseb.

12Odločitev je bila sprejeta soglasno.