196. člen ZKP

Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave. Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep. Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vlož

Obdolženec obtožen tudi storitve kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki sta umeščeni v XXIX. poglavje KZ-1 in za kateri je zagrožena kazen od enega do petih let zapora. Drugi odstavek 196. člena ZKP ne dopušča varščine v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pa je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve med drugim tudi kaznivega dejanja iz XXIX. poglavja KZ-1, za katero je predpisana kazen pet ali več let zapora. Torej v predmetni zadevi pripora niti ni možno nadomestiti z milejšim ukrepom varščine.

Če (dokler) sklepa ne podpiše sodnik, tak sklep ni obstoječ, čeprav sicer vsebuje vse ostale zahtevane sestavine. Administrativna oprema pisanja v skladu z zahtevami Sodnega reda za prepise ne more "ustvariti" sodne odločbe, ker je konstituirana šele s podpisom sodnika.

Povedano drugače, varščina kot obdolženčevo premoženje, ki je "zastavljeno", ne more služiti zavarovanju dveh različnih institutov, torej zagotavljanju obdolženčeve navzočnosti v tem kazenskem postopku oziroma uspešnemu dokončanju tega in zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, niti pogojno, kot to predlaga pritožba.

Varščina se lahko odredi le na predlog, ki mora biti konkretiziran: ponujena mora biti v določenem znesku, saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza okoliščinam obravnavane zadeve, to je stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od vsakega posameznega primera.

Sodišče uporabi milejši ukrep (namesto pripora), če so podane okoliščine, ki utemeljujejo pričakovanje, da jih bo tisti, zoper katerega bodo ti ukrepi odrejeni, tudi spoštoval.

Varščina je nadomestni ukrep za pripor iz pripornega razloga begosumnosti, o katerem sodišče odloča, če je varščina ponujena, saj lahko le na tak način presodi, ali varščina ustreza konkretnim okoliščinam obravnavanega primera.

Varščine ni mogoče uporabiti v določenih primerih ponovitvene nevarnosti, kjer ni sorazmernosti med varščino kot premoženjskim, materialnim pojmom in vrednotami, ki jih je potrebno zavarovati, med temi tudi zdravje.

Vrhovno sodišče bo v fazi postopka pred pravnomočnostjo sodbe ugotovilo kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena le tedaj, ko gre za tako imenovane "prima facie" nezakonite dokaze, sicer bo zahtevo zavrnilo, če odločitev temelji na presoji dejstev, ki jih je v postopku šele treba ugotavljati.

Sodišče ni kršilo kazenskega postopka, ko je v obrazložitvi sklepa pri oceni obtoženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti omenilo, da je bil obsojen za takšno kaznivo dejanje v Republiki Italiji in da je bila na Hrvaškem zanj razpisana tiralica italijanskih oblasti. Glede na določbo 2. odstavka 196. člena ZKP v obsojenčevem primeru, ko se mu očitata kaznivi dejanji po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ, ni možno dati varščine.

Na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora ne more vplivati razlaga zagovornikov glede noveliranega 310. člena KZ, njihova negativna ocena sestave obtožnice, trditve o prihodnjem zastaranju in nepravnomočnosti sodbe v tujini, ocena o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča, ki ostajajo na ravni trditev in trditve o sojenju v razumnem roku.

Ker spadata kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in nedovoljenega prometa z orožjem po 1.odstavku 310. člena KZ v XXIX. poglavje KZ, pri čemer je za prvo predpisana kazen zapora od enega do osmih let, za drugo pa od šestih mesecev do petih let, odprava pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ob dani varščini in obljubi obdolženca, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj, ni mogoča (2. odstavek 196. člena ZKP).

Čeprav je obdolženec pobegnil zaradi uvedenega postopka za njegovo izročitev drugi državi in ne zaradi kazenskega postopka, v katerem je položil varščino po 1. odstavku 196. člena ZKP, varščina pripade proračunu. Dejstvo pobega namreč predstavlja oviro za vodenje kazenskega postopka, zato motiv za pobeg ni pomemben.

Tudi v skrajšanem postopku so formalni pogoji za odreditev pripora in ukrepi približevanja določenemu kraju ali osebi enaki, zato lahko traja navedeni ukrep do vložitve obtožnega predloga le 15 dni, tako kot pripor.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.