VSRS Sklep II DoR 77/2025

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da sta kreditni pogodbi, pogodba o zastavi nepremičnin in notarski zapis, ki so bili sklenjeni med tožnikom in toženko, nični.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Toženka predlaga, naj ji Vrhovno sodišče zoper odločitev sodišča druge stopnje dopusti revizijo glede vprašanj:

◦ Ali mora potrošnik v okviru uveljavljanja ničnosti na podlagi določil 24. člena ZVPot trditi in dokazati, s kakšnimi informacijami je banka v trenutku sklepanja pogodbe razpolagala (oziroma bi mogla in morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagal, vplivale na njegovo voljo za sklenitev kreditne pogodbe?

◦ Ali je treba relevantna dejstva v zvezi z obstojem t.i. informacijskega razkoraka med strankama - tj. obstojem ekonomskih okoliščin, ki so bile relevantne z vidika potrošnikovega razumevanja valutnega tveganja dokazovati z izvedencem ekonomske/finančne stroke ali je ustrezno že sklicevanje na strokovno literaturo?

◦ Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko v izpodbijanih sodbah nista konkretno navedla, s katerimi ekonomskimi okoliščinami naj bi bila tožena stranka seznanjena ter naj bi bile relevantne z vidika potrošnikovega razumevanja valutnega tveganja in posledično njegove odločitve o sklenitvi kreditne pogodbe?

◦ Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko se nista opredelili do navedb tožene stranke (in pripadajoče strokovne literature), da znatna porast CHF v razmerju do EUR ni bila realno predvidljiva?

◦ Ali je očitek pritožbenega sodišča, da tožena stranka naj ne bi navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da s strani Banke Slovenije opisana tveganja niso bila izkazana kot realna predvidljiva možnost, protispisen (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP)?

◦ Ali sta pritožbeno sodišče in sodišče prve stopnje pri odločanju opravili dokazno oceno v nasprotju z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, ta kršitev pa je prerasla v absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP?

◦ Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten (nominacija kredita v CHF), materialnopravno pravilna oziroma:

- ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

- ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2007 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov kot izhaja iz 155. člena URS?;

- ali je sodba SEU št. C-609/19 z dne 10. 6. 2021 neposredno uporabljiva in torej vzpostavlja domnevno (evropskega) povprečnega potrošnika in standard širše informacijske dolžnosti, ki splošno velja ne samo za finančni produkt Helvet Immo, temveč tudi za kreditne pogodbe v CHF kot je obravnavana v predmetni zadevi?

◦ Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre oziroma slabe vere tožene stranke materialnopravno pravilna?

◦ Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se nista opredelila do navedb tožene stranke ter s tem v zvezi predlaganih dokazov glede neobstoja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank?

◦ Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se nista opredelila do navedb tožene stranke, da so se mesečne obveznosti tožnika po Kreditnih pogodbah zvišale zgolj za 20 oziroma 30 EUR?

◦ Ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten tudi v primeru, kadar se domnevno prikrito oziroma nepojasnjeno tveganje sploh ne uresniči v škodo potrošnika in torej sploh ne pride do znatnega povečanja kreditnih obveznosti?

◦ Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

◦ Ali sta zaradi ničnosti kreditne pogodbe nični tudi pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi?

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz navedene določbe niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. člena ZPP).¹

7Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo z večino glasov (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ O vprašanju iz druge alineje 7. točke predloga za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.