VSL Sodba II Cp 2102/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na 3.995,34 EUR. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe plačati 1.419,55 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 5.000.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve tožnikovega dobrega imena in časti, ki jo je povzročila tožena stranka z javnimi medijskimi prispevki, objavljeni maja ... Zavrnilo je tudi tožnikov nedenarni zahtevek v obliki javne objave opravičila na radiu ..., TV ... in na prvi strani ... portala ... s črkami v velikosti 5 cm, z zagroženo denarno kaznijo 50.000,00 EUR za vsak neobjavljen primer opravičila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in primarno predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodišču, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da pooblaščenec tožene stranke ni imel veljavnega pooblastila, iz priloženega pooblastila pa tudi ni bilo razvidno, da ga je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker pooblastilo razmerje ni bilo veljavno, niso veljavna tudi vsa nadaljnja procesna dejanja, vključno z odgovorom na tožbo. Prereka zavrnitev izvedbe dokaza za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, s čimer je sodišče prve stopnje podalo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Zavrnitev dokazov tudi ni bila ustrezno obrazložena. Pritožniku sodišče prve stopnje ni dalo ustreznega opozorila po 12. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), z vsebino, da bi moral takoj grajati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka kršila Novinarski kodeks v več členih in 6. člen Zakona o medijih, njen namen pa je bil javni linč in populizem. Tožena stranka ni navedla nobenih dokazov, objavljeni prispevki so tožnika prizadeli in razžalili. Tožena stranka od tožnika ni skušala dobiti izjave in ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Poročanje tožene stranke je bilo senzacionalistično in je javnosti razkrivalo tožnikovo zasebnost. Tožena stranka je poročala v nasprotju z domnevo nedolžnosti in načelom, da je potrebno v dvomu ravnati v korist obdolženca. Od objave predmetnih medijskih prispevkov se o tožniku govori kot o goljufu in prevarantu, brez tega poročanja pa širši javnosti ne bi bil poznan. Tožena stranka je širila tudi neresnične podatke, saj ga je obtožnica iz leta ... bremenila za manjši znesek, kot pa so bile navedbe tožene stranke v medijskih prispevkih. Napačen in v nasprotju z Odvetniško tarifo je tudi izračun stroškov pravdnega postopka, ki jih je tožnik dolžan plačati toženi stranki. Navaja še, da je isto prvostopenjsko sodišče odločalo o vseh njegovih zadevah, zaradi česar je podan dvom v nepristranskost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3Na pritožbo tožnika je odgovorila toženka in zavrnila pritožbene navedbe.

4Pritožba je glede stroškov delno utemeljena, v ostalem pa ni utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila glede pooblastilnega razmerja med toženko in njenim odvetniškim pooblaščencem zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz pooblastila (priloga B1) jasno izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke lastnoročno podpisal pisno pooblastilo konkretnemu odvetniku za zastopanje v tej zadevi. Pooblastilo je opremljeno z žigi, s katerimi poslujeta tako pooblastitelj kot tudi pooblaščenec in je bilo priloženo pravočasno, hkrati z vložitvijo odgovora na tožbo, kot prvega procesnega dejanja toženke. Tudi iz toženkinih ravnanj tekom celotnega pravdnega postopka je razvidno, da ni nobenega dvoma, da je bilo odvetniku pooblastilo dano (vročanje sodnih pošiljk, vabil, udeležba na narokih itd.). Zato je tožnikova zahteva, da bi morala biti procesna dejanja toženke razveljavljena, neutemeljena. V pritožbi citirana sodna praksa na zaključke drugostopenjskega sodišča nima pravno relevantnega vpliva.

6Prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo izvedbe dokaza z zaslišanem izvedenca psihiatrične stroke ni zagrešilo kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve prepričljivo izhaja, da je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek po pravnem temelju, zato izvedba dokazov, ki se tičejo ugotavljanja obsega oziroma višine škode, ni bila potrebna. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da bi izvedenec ugotavljal zgolj obseg tožnikove nematerialne škode, ki mu je nastala z medijskimi objavami toženke. Tako je bila zavrnitev izvedbe tega dokaza s strani prvostopenjskega sodišča pravilna. Enako je utemeljena zavrnitev ostalih dokazov, kar je sodišče prve stopnje prav tako pravilno obrazložilo. Sicer pa pritožba odločitev v tem delu zgolj pavšalno izpodbija.

7Tožnika v pravdnem postopku ni zastopal odvetnik, ampak se je zastopal sam. Sodišče prve stopnje je tožniku na naroku dne 8. 3. 2017 podalo opozorilo po 12. členu ZPP. Tožnik v pritožbi ni povedal, v čem naj bi še posebno opozorilo prvostopenjskega sodišča o možnosti grajanja bistvenih kršitev postopka po 286.b členu ZPP vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Že iz tega razloga je treba zavrniti tudi ta pritožbeni očitek.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe o pristranskosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pritožbeni očitki, da je "okuženo z negativno percepcijo" in "pod močnim vplivom zunanjih faktorjev", delegacija pa da bi bila potrebna z namenom "blaženja skrajnosti v sistemu", ki je "izjemoma lahko pretirano tog", ne držijo. Navedbe so pavšalne in kažejo na siceršnjo tožnikovo splošno nezadovoljstvo z dejstvom, da Okrožno sodišče v Ljubljani (tožnik izpostavlja vse oddelke, tako kazenski kot civilni in gospodarski) vodi več različnih postopkov (tudi stečajni), v katerih je tako ali drugače (so)udeležen tudi tožnik. Dejstvo, da je v več različnih postopkih odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, smo po sebi ne vzbuja dvoma v njegovo nepristranskost, po oceni pritožbenega sodišča pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo treba ravnati v skladu s 66. členom ZPP, saj za uporabo tega člena niso izpolnjeni pogoji, tožnik pa je svoje navedbe glede smotrnosti vodenja pravdnega postopka podal šele v pritožbenem postopku.

9Glede vprašanja, ali je tožena stranka z medijskimi prispevki posegla v osebnostne pravice tožnika (pravica do zasebnosti, do osebnega dostojanstva, do časti in dobrega imena), se drugostopenjsko sodišče v celoti pridružuje prepričljivi obrazložitvi prvostopenjskega sodišča. Ko je tehtalo med dvema temeljnima ustavnima pravicama (svobodo izražanja na toženčevi strani ter varstvom osebnostnih pravic na tožnikovi), je pravilno zaključilo, da je toženka ravnala s profesionalno novinarsko skrbnostjo ter ni nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnika.

10Pomembno poslanstvo novinarskega poročanja je v njegovi informativni funkciji.¹ Prav mediji v najširšem pomenu so tisti, ki pogosto prvi zaznajo določen družbeni problem in ga kot takega izpostavijo ter ga že s svojim izborom ovrednotijo, kot za skupnost pomembnega. Novinarsko delo tako predstavlja pomemben dejavnik pri raziskovanju in obravnavi družbene realnosti (pozitivne ali negativne), kamor je ... nedvomno sodil tudi s strani Davčne uprave Republike Slovenije javno objavljen največji davčni dolg pravne osebe, gospodarske družbe D., d.o.o. (v nadaljevanju D.) do države, katere edini lastnik in njen poslovodja (direktor) je bil tožnik. Nedvomno gre za poročanje na področju, kjer je obstajal interes širše javnosti (največji davčni dolg do države, ki neposredno vpliva na obseg razpoložljivih proračunskih javnih sredstev). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je imel tožnik status relativne javne osebnosti v povezavi s tem konkretnim dogodkom - največjim davčnim dolgom njegove gospodarske družbe ter kazenskim postopkom, ki se je s tem v zvezi odvijal. Dejstvo, da je bil tožnik lastnik in poslovodja gospodarske družbe D., kaže na tesno vez med tožnikom in to pravno osebo. Na spletnem mestu AJPES so v skladu z načelom javnosti sodnega registra pravnih oseb tudi javno dostopni registrski podatki o tem, kdo je kapitalski udeleženec v določeni gospodarski družbi, kot tudi, kdo je zakoniti zastopnik gospodarske družbe (v tem primeru direktor družbe z omejeno odgovornostjo). Glede na to, da je bila pravna oseba, s katero je imel opisano pravno in ekonomsko vez prav tožnik, največji davčni dolžnik v državi, je usmeritev pozornosti k tožniku logična in utemeljena, ob dejstvu, da je siceršnja ločenost in samostojnost obeh pravnih subjektov iz novinarskih prispevkov nedvomno razvidna. Novinarski prispevki toženke so temeljili na javno objavljenih in prosto dostopnih podatkih tako glede omembe največjega davčnega dolga gospodarske družbe D. do države, kot tudi glede javno razpisanega predobravnavnega naroka v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika.

11Neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe, da je bil z objavami novinarskih prispevkov kršen Novinarski kodeks (1., 2., 3., 5., 17., 18. člen), oziroma 6. člen Zakona o medijih. Pred toženko so o tožniku s primerljivo vsebino prvi poročali že drugi mediji (prvič ...), kar dodatno kaže na dejstvo, da je bil tožnik že pred novinarskim poročanjem toženke javno izpostavljen in pritožbene navedbe, da je bil dotlej javnosti nepoznan, ne držijo. Glede na dejstvo, da je sam tožnik izrecno zavrnil možnost, da bi novinarjem podal svojo izjavo, ni dvoma, da je toženka izjavo od tožnika v skladu z Novinarskim kodeksom skušala pridobiti in je ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. To izhaja iz novinarskega prispevka, enako so potrdili tudi zaslišani novinarji. Iz vsebine novinarskih prispevkov je razvidno tudi, da je toženka dosledno spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti, saj novinarji niso nikjer navedli, da bi bil tožnik očitanih kaznivih dejanj že kriv, ali da bi bil pravnomočno obsojen. Ravno obratno, navajali so zgolj, da poteka s tem v zvezi zoper tožnika kazenski postopek, v katerem se zagovarja kot nedolžen. Poročanje se je nanašalo na konkretna dejstva v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih je tožniku očitalo državno tožilstvo, novinarji pa so, glede na vse (javno) dostopne podatke, s katerimi so razpolagali, imeli utemeljen razlog, da so se nanje lahko zanesli.

12Iz novinarskih prispevkov je razvidno, da višina domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi s strani tožnika v januarju ... sama po sebi ni bila odločilna, glede na to, da so bili konkretni (pred)kazenski postopki še v teku (in so se nato tudi združevali, kot je razvidno iz obvestila državnega tožilstva z dne 2. 2. 2017, list št. 26), zneski pa so bili zakroženi na cele številke (milijone). Sporočilo novinarskih prispevkov povprečnemu naslovniku teh medijskih prispevkov je bilo, da so bili dolgovani denarni zneski dokaj visoki. Enako velja tudi za davčni dolg gospodarske družbe D., ki je imela v času objave novinarskih prispevkov za več kot ... EUR davčnega dolga do države. Navsezadnje pa tudi kazenska obtožnica iz junija ... dokazuje, da ima objavljena številka realno podlago v dejanskem stanju (priloga C1, točka 4 na strani 32 obtožnice iz junija ..., predlog državnega tožilstva za odvzem ... EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi). Novinarji tožnika niso označili za goljufa, prevaranta, ali kriminalca, prispevki pa niso bile grobe vrednostne sodbe o tožnikovi osebnosti, ki bi presegle mejo dopustne kritike z zaničevalnim namenom degradacije tožnikove osebnosti. Iz novinarskih prispevkov tudi ni razviden namen javnega linča oziroma populizma, kar so v zaslišanjih potrdili tudi novinarji, z medijskim poročanjem o razmerju tožnika do davčnega dolga njegovega podjetja pa novinarji niso razkrivali tožnikove družinske ali druge zasebnosti, ki ne bi bila povezana s predmetnim davčnim dolgom.

13Pritožba v tem delu tako ni utemeljena, ker tudi kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ni bilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

14Pritožbi je treba delno pritrditi glede očitka o napačno odmerjenih stroških postopka v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Pritožba nima prav, da sodba glede odmere stroškov ni ustrezno obrazložena. Tožena stranka je v stroškovniku določno navedla stroške, katerih povračilo zahteva (163. člen ZPP). Sodna praksa je zavzela stališče, da je dopustno sklicevanje na specifikacijo stroškov, če izhaja iz stroškovnika v sodnem spisu. Vendar so stroški, ki jih je toženki priznalo sodišče prve stopnje, delno priznani v nasprotju z OT. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno priznalo dvakrat po 100 priglašenih točk na podlagi tar. številk 39/1 (posvet in mnenje) in 39/2 (pregled spisa, listin in dokumentacije) OT, čeprav so ti stroški že vsebovani v pripravi prve pisne vloge, v tem primeru tožničinega odgovora na tožbo. Kot je razvidno iz stroškovnika na list. št. 44 sodnega spisa, je prvostopenjsko sodišče brez utemeljenega razloga prištelo še 82,5 EUR stroškov postopka, ki niso obrazloženi oziroma zanje ni razvidna dejanska podlaga za njihovo odmero. Stroški, ki se tako priznajo so: odgovor na tožbo (tar. št. 19/1, 2000 točk), prva pripravljalna vloga tožene stranke (tar. št. 19/1, 2000 točk), zastopanje na naroku dne 8.3.2017 (tar. št. 20/1, 2000 točk), zastopanje na naroku dne 5.4.2017 (tar. št. 20/1, 1000 točk), urnina (6. člen OT, 50 točk) in materialni stroški (11./III člen OT, 2% do 1000 točk, 1% nad 1000 točk, kar znese 80,5 točk). Navedeno znese 7.130,5 točk × 0,459 (vrednost točke iz 13. člena OT) = 3.272,89 EUR, čemur je treba prišteti še 22% DDV, kar znese 3.992,93 EUR, temu znesku pa je treba prišteti še 2,4 EUR stroškov prič, kar predstavlja končni znesek v višini 3.995,34 EUR. Ker je bila pritožba v stroškovnem delu delno utemeljena, je sodišče druge stopnje v tem delu znižalo stroške na končni znesek 3.995,34 EUR.

15Pritožbene navedbe, (razen materialnopravnega izpodbijanja pravilnosti odmere stroškov po OT), niso utemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče v ostalem zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. čl. v zvezi z 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel le v manjšem delu glede stranske terjatve, v ostalem pa ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka, in sicer za odgovor na pritožbo 2500 točk po tar. št. 21/1 OT, materialne stroške 2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk, vse skupaj povečano za DDV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.419,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Prim. Bergant Rakočević: Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa, 2010, št. 15, str. 22.