VSM Sodba IV Kp 63508/2020

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, obdolženega B. B. pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu je obdolžencema izreklo pogojno obsodbo (pravilno: pogojni obsodbi), v okviru katerih je vsakemu določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 73. člena ZKP (pravilno: KZ-1) je obdolženemu A. A. odvzelo predmet, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, in sicer imitacijo revolverja znamke Le Petit RG56, številka ***. Odločilo je še, da sta obdolženca po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe ter morebitne stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo, v kolikor bodo ugotovljeni, po pravnomočnosti sodbe odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženega B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca očitanega kaznivega dejanja oprosti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ter

- zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, saj se ta v točkah 9 in 10 obrazložitve na izjavi policistov opira na način, kot bi bila slednja očividca dogodka. Ni mu mogoče pritrditi. Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da sta policista C. C. in Č. Č. v okviru neposrednega zaslišanja zgolj opisala celotni potek dogajanja, s katerim sta se seznanila v okviru obravnave predmetne zadeve, na kraj katere sta bila napotena kot policista pri opravljanju službene dolžnosti, kar pomeni, da slednja dogajanja nista opisovala kot očividca, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

5Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu oziroma okoliščini, da se je predmetna plašilka ob zasegu dejansko nahajala v predalu armaturne plošče vozila A. A. , vendar mu niti v tem delu ni mogoče pritrditi. Glede navedene okoliščine se je namreč sodišče prve stopnje opredelilo v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ob sklicevanju na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah (l. št. 15) izpostavilo, da je do napada prišlo po njuni prvi interakciji in zatem, ko je obdolženi A. A. imitacijo revolverja že pospravil v predal. Iz navedenega uradnega zaznamka namreč izhaja, da sta policista ob prihodu na kraj opravila varnostni pregled, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da ima obdolženi A. A. pištolo pospravljeno v predalu vozila. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornik uveljavlja še z navedbami, da so razlogi sodbe nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da si je pri obdolženemu B. B. ustvarilo vtis preudarjene osebe, čeprav v nadaljevanju ni sledilo njegovemu zagovoru glede mehanizma nastanka poškodb pri obdolženemu A. A. , ki je bil sicer v direktnem nasprotju z objektivnim izvedenskim mnenjem. Vendar v zvezi s tem pritožnik zanemari, da si je sodišče prve stopnje vtis, da je obdolženi B.B. preudarjena oseba, ki je bila s pretirano potezo obdolženega A. A. spravljena v občutek ogroženosti, ustvarilo v povezavi z grožnjami obdolženega A. A. , torej v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja grožnje, medtem ko njegovemu zagovoru ni sledilo v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. K navedenemu pa je zgolj dodati, da obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva, kar je upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je tako obdolženega B. B. kot tudi obdolženega A. A. pravilno obravnavalo in zaslišalo kot obdolženca. Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da je temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, obdolženčeva pravica do molka oziroma pravica, da obdolženec v primeru podanega zagovora ni dolžan govoriti resnice, se povzete pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

7Istovrstno kršitev pa pritožnik neutemeljeno uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje kljub izpovedbi priče D. D. , ki je govorila o rjavi plašilki, sprejelo zaključek, da ni bilo mogoče ugotoviti, da gre za imitacijo. Tudi v tem delu zagovorniku ni mogoče pritrditi. Ker so na glavni obravnavi neposredno zaslišani policisti izpovedali, da nepoznavalec ne bi mogel ugotoviti, ali gre za pravo pištolo ali imitacijo in da tudi sam kljub znanju glede orožja ni videl razlike (izpovedba C. C. , povzeta v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe); da je bila pištola na videz prava in da dokler orožja ne vzameš narazen, ne veš, ali gre za pravo orožje ali ne (izpovedba Č. Č., povzeta v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma da se mu je pištola na videz zdela prava, saj tako izgledajo vse, dokler ne poči (izpovedba E. E., povzeta v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), je tudi obdolženi B.B., enako kot so to domnevali policisti, dokler orožja niso pregledali, lahko utemeljeno domneval, da gre za pravo orožje. Glede na navedeno se tako pritožnik v tem delu ne more uspešno sklicevati na izpovedbo priče D. D., ki je bila obravnavanega dne neposredno navzoča, in je takšno izpovedbo po presoji pritožbenega sodišča podala pod vtisom slišanega in ne videnega, saj je izkustveno povsem nesprejemljivo, da bi slednja lahko ocenila, da gre za imitacijo, policisti, ki so z orožjem v vsakodnevnem stiku, pa ne. Kot povsem brezpredmetne pa je v tej zvezi oceniti tudi pritožbene navedbe v smeri, da sodišče prve stopnje predmetne plašilke sploh ni pogledalo. Podlago za takšno ravnanje je namreč imelo v izpovedbah policistov, ki jim je utemeljeno sledilo, in v tretjem odstavku 339. člena ZKP.¹

8Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov v nadaljevanju zagovornik pritožbe v smeri kršitve kazenskega zakona ne obrazloži. Neobrazložene pritožbe na tej podlagi zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

9Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je tudi ocenilo zagovor obdolženega A. A. in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je slednji storil v točki 1 izreka prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

10Bistvo pritožbenih navedb v tem delu predstavlja graja, da ne more držati zagovor obdolženega B. B. , da naj bi obdolženega A. A. želel ločiti od orožja, pri čemer naj bi se slednji močno upiral. Zato naj bi prišlo do borbe in prerivanja, pri čemer naj bi ga telesno in zdravstveno šibkejši obdolženi A. A. vlekel k sebi z močnimi rokami. V tem delu je sicer pritrditi pritožniku, ki pa po presoji pritožbenega sodišča prezre, da zagovoru obdolženega B. B. , kot to izhaja iz točke 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, ni sledilo niti sodišče prve stopnje, zato se takšne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

11Pritožniku je pritrditi tudi glede grobega pristopa obdolženega B. B., ki ga izkazujejo fotografije poškodb obdolženega A. A., za katere je izvedenec medicinske stroke povedal, da so bile prizadejane s pestjo, vendar pa zagovornik pri tem zanemari, da je bil obdolženi B.B. prav zaradi tega ravnanja spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zato je takšne pritožbene navedbe oceniti kot brezpredmetne.

12Upoštevaje navedeno in glede na dejstvo, da so bile torej poškodbe, ki jih je obravnavanega dne utrpel obdolženi A. A., potrjene tudi s strani sodnega izvedenca medicinske stroke, pa je v tej zvezi za obravnavano zadevo nerelevantne šteti tudi pritožbene navedbe o tem, da je obdolženi A. A. policistom že na kraju kazal, da ima nekaj pri očesu, in da policist tega, da ga je obdolženi B.B. udaril, ni želel evidentirati. Poleg navedenega pa se te navedbe ob pregledu uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, iz katerega izhaja, da je imel obdolženi A. A. nekoliko rdeči očesi, izkažejo tudi za netočne.

13V nasprotju s prepričanjem zagovornika je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo tudi, zakaj je zagovor obdolženega A. A. v delu, da plašilke sploh ni uprl v obdolženega B. B. , temveč mu jo je le pokazal tako, da jo je držal na dlani s cevjo obrnjeno k sebi, ocenilo zgolj kot način obrambe. Takšnemu opisu ravnanja namreč ni ustrezala intenzivna reakcija obdolženega B. B., ki je v določenem trenutku dvignil tudi roke. V isti točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje, kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju, pravilno pojasnilo tudi, zakaj v zvezi z grožnjami, ki bi jih naj izrekel obdolženi B.B., ni verjelo zagovoru obdolženega A. A.. Nobenega dvoma sicer ni, da je bil obdolženi B.B. tisti, ki je z mirnimi koraki, kot to izhaja iz posnetka videonadzorne kamere, pristopil do osebnega avtomobila obdolženega A. A., pri čemer pa kljub nasprotnim interesom ni že ob prvi interakciji obdolženemu A. A. zagrozil, da ga bo pretepel, saj navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni niti izkustveno niti logično sprejemljivo.

14Zagovornik se z navedbami, da je bila obdolženemu A. A. neupravičeno izrečena kazenska sankcija, in to celo enako visoka, kot je bila izrečena obdolženemu B. B. kljub dejstvu, da je obdolženi A. A. invalid, ki mu je obdolženi B.B. prizadejal poškodbe, razvidne iz predloženih fotografij in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Z njim se niti v tem delu ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev o izbiri vrste in višini odmere kazenske sankcije obdolžencu tehtno utemeljilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je poudarilo težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in nevarnost samega dejanja, pri čemer ni prezrlo, da je bil govor obdolženega A. A. takrat delno že otežen, zaradi česar je z obdolženim B.B. em težje komuniciral. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno ovrednotilo tudi okoliščino, da je obdolženi A. A. obdolženemu B. B. grozil z imitacijo revolverja, zaradi česar je bil ta nedvomno v vznemirjenem čustvenem stanju, ki ga je povzročil ravno obdolženi A. A., zato je kljub dejstvu, da so bile posledice B. B. evega ravnanja hujše, obema obdolžencema izreklo enako kazen. Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), slednjemu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave. Kot olajševalno okoliščino je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca, kot obteževalno okoliščino pa dejstvo, da je obdolženi A. A. grožnjo izvršil s prikazom strelnega orožja, ki predstavlja skrajno neustrezen način razreševanja sporov. Določilo mu je ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi ustrezno preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

15Z navedbami, da so bili obdolžencu v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka, za katere se še sploh ne ve, ali bodo ugotovljeni, pa zagovornik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tako glede rednih kot tudi glede krivdnih stroškov odločilo zgolj po temelju, ne pa tudi po višini, zagovornik po presoji pritožbenega sodišča v tem delu prezre, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja tudi, da bo o teh (morebiti) nastalih stroških odločeno s posebnim sklepom, zoper katerega bo dopustna posebna pritožba. Glede na navedeno se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.

16Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da so razlogi o načinu in časovnici storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe nejasni in v precejšnji meri v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč o tem, da je obdolženi B.B. poškodbo soobdolženemu A. A. povzročil z direktnim udarcem s pestjo, sklepalo na podlagi posnetka videonadzorne kamere, opisanega v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katerega je razvidno, da je obdolženi B.B. stopil proti avtu, se nagnil skozi voznikovo okno, se dvignil ter dvignil roke, nato pa ga udaril na način, da je naglo sunil z roko v notranjost avta. Navedeno pa je po presoji zagovornika v nasprotju s točko 29 razlogov izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da ni bil prisoten kriterij istočasnosti napada, ker je imel obdolženi A. A. čas pospraviti pištolo v predal, preden je prišlo do udarca s strani obdolženega B. B., pri slednjem izključilo uveljavljani silobran. S temi pritožbenimi navedbami pa zagovornik smiselno uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

17S pritožnikom ni mogoče soglašati, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da pri ravnanju obdolženega B. B. ne gre za silobran. V skladu z drugim odstavkom 22. člena KZ-1 sta namreč bistveni sestavini silobrana napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. Čeprav pritožnik meni, da je bila reakcija obdolženega B. B. istočasna in da ta ni mogel vedeti in videti, da je obdolženi A. A. revolver odložil, saj je imel vidno polje le nad streho avta, ni pa imel vpogleda na dogajanje v njem, tem navedbam ni mogoče pritrditi. Nedvomno je, da je obdolženi A. A. s tem, ko je v obdolženega B. B. usmeril imitacijo revolverja, prvi izvršil očitano mu kaznivo dejanje grožnje, vendar pa je slednji, še preden je prišlo do udarca s strani obdolženega B. B. , imitacijo revolverja pospravil v predal avtomobila, kar je ob sklicevanju na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja na l. št. 15, v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Iz navedenega uradnega zaznamka namreč izhaja, da je bilo obravnavanega dne ob prihodu policistov na kraj dogodka ugotovljeno, da je imel obdolženi A. A. pištolo pospravljeno v odprtem predalu vozila, slednji pa je tudi sam povedal, da je pištolo pospravil v predal. Nenazadnje pa tudi iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 11. 8. 2020 na l. št. 6, ki jo je lastnoročno podpisal prav obdolženi B.B. in na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je takrat, ko je neznani moški pištolo pospravil nazaj v predal vozila, sam pristopil do vrat vozila, jih odprl, ga prijel za roki in ga tako držal do prihoda policistov. Ker pri opisanem dogajanju tako ne gre za popolno časovno prekrivanje, je sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju utemeljeno zaključilo, da obdolženi B.B. ni ravnal v silobranu. Zahtevana lastnost napada, da je ta istočasen, namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso² omejuje silobran na primere popolnega časovnega prekrivanja časa izvršitve kaznivega dejanja v silobranu s časom protipravnega napada. Po končanem napadu tako ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje. Zaključkov o tem, da ni šlo za silobran, tudi ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je bila prestrašenost in ogroženost obdolženega B. B. izražena z dviganjem rok in da ni mogoče sklepati, da njegova takojšnja reakcija s prepoznanim udarcem skozi okno ne bi bila še istočasna, čeprav bi obdolženi A. A. v tistem hipu revolver odložil. Obdolženi A. A. namreč revolverja ni odložil v tistem hipu, temveč ga je pospravil, še preden je prišlo do udarca s strani obdolženega B. B. , zato je bil tedaj slednji že napadalec in je bilo torej tudi z njegove strani storjeno kaznivo dejanje. Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju ni kršilo niti določb kazenskega postopka niti kazenskega zakona.

18V zvezi z zagovornikovim sklicevanjem na druge kazenske zadeve pa pritožbeno sodišče dodaja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki, citiranimi v pritožbi, povsem brez teže, saj je vsaka zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. V zadevi VII Kp 15922/2016 z dne 16. 1. 2020, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik, je namreč Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da obdolženec ni ravnal v prekoračenem silobranu, temveč je slednji v celoti ravnal v silobranu, pri čemer je izpostavilo, da zakonska zahteva po istočasnosti napada in obrambe pomeni, da je obramba upravičena in dovoljena, dokler traja napad, kar pa v tej zadevi ni primer. Z obravnavano zadevo pa ni primerljiva niti sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 8336/2013 z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je napad neprekinjeno trajal ves čas in da je bila zato obramba obdolženca nedvomno potrebna.

19Zagovornik pa neutemeljeno izpodbija tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega B. B. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je slednji storil v točki 2 izreka prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

20Bistvo pritožbenih navedb v tem delu predstavlja očitek, da se izjava obdolženega B. B., povzeta v točki 5 obrazložitve te sodbe, ki jo je B.B. podal ob sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 11. 8. 2020, ne sklada z izjavo, ki jo je ta podal kot osumljenec 31. 8. 2020 (l. št. 23), ko je navedel, da se je moški nagnil naprej, ni pa videl, če je pištolo pospravil, pri čemer zagovornik zatrjuje, da objektivna dejstva, vsebovana v posnetku videonadzornih kamer kažejo drugače. Zagovorniku ni mogoče pritrditi, saj iz posnetka videonadzornih kamer v prilogi A4 spisa sploh ni mogoče razbrati, ali je obdolženi A. A. pištolo v avtomobilu pospravil v predal ali ne, temveč je bilo to dejstvo ugotovljeno na podlagi uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja na l. št. 15, na podlagi kazenske ovadbe na l. št. 6 ter na podlagi izpovedb zaslišanih prič, kot je to v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

21V zvezi z zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 11. 8. 2020 na l. št. 5-7 in uradnim zaznamkom o izjavi osumljenca z dne 31. 8. 2020 na l. št. 22-23 pa je po presoji pritožbenega sodišča kot povsem neutemeljene šteti tudi pritožbene navedbe, da je te izjave zapisoval policist in da nanje ni mogoče opreti odločitve. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča kazenska ovadba sicer ni procesno veljaven dokaz, vendar pa ga je, kot v obravnavani zadevi, ko te listine sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe ni niti povzelo (temveč je zgolj navedlo listovno številko spisa, na kateri se ta nahaja), na ta način posredno presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu.³ Ker sme sodišče vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora⁴, za kar očitno ne gre v obravnavani zadevi, pa je tudi pritožbene navedbe v tej smeri šteti kot brezpredmetne.

22Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženega B. B.. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob pravilnem vrednotenju teže in nevarnosti storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje krivde ter ugotovljenih olajševalnih okoliščin, izreklo povsem primerno in pravično sankcijo opominjevalne narave, ki je v korist obdolženca ne gre spreminjati.

23Glede ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, ker se ne nanašajo na pravnorelevantna dejstva, bodisi je nanje ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

24Po obrazloženem, in ker zagovornika obdolženega A. A. in obdolženega B. B. glede odločilnih dejstev ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

25Glede na socialne in premoženjske razmere obdolžencev, ki so razvidne iz njunih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ju oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga sicer morala plačati zaradi neuspešnih pritožb (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Iz navedene določbe izhaja, da se predmeti, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari, lahko med glavno obravnavo pokažejo obdolžencu, po potrebi pa tudi pričam in izvedencem.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55447/2013 z dne 7. 2. 2018.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 26080/2015 z dne 1. 9. 2022.
⁴ Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 953/2019 z dne 1. 12. 2022.