VSL Sklep X Kp 40747/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanj v točkah II/1 in II/2 izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu okrožnemu sodniku posamezniku.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka zoper obtožene A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo Specializiranega državnega tožilstva RS, Kt 17872/2014 z dne 18. 5. 2018, ki je obtoženima A. A. in B. B. očitala, da naj bi v sostorilstvu storila kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in obtoženim D. D., C. C. ter E. E. storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Pod točko II/1 izreka je obtožene A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi A. A. in B. B. storila v sostorilstvu kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, obtoženi D. D., C. C. ter E. E. pa vsak kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropskih skupnosti po drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 ter pod točko II/2 izreka obtožene A. A., F. F., G. G., D. D. in C. C. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, obtoženi F. F., G. G., D. D. in C. C. pa vsak kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Oškodovanca Republiko Slovenijo, ki ga zastopa Državno odvetništvo RS, je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

2Zoper sodbo sta državni tožilki vložili pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v "ponovljeno" sojenje pred spremenjen senat oziroma drugega sodnika posameznika.

3Na pritožbo so odgovorili zagovornik obtoženega A. A., zagovornik obtoženega E. E., zagovornik obtoženega G. G., zagovornik obtoženega C. C. in zagovornik obtoženega F. F. ter predlagali njeno zavrnitev.

4Sodišče druge stopnje je postopalo po določbah prvega odstavka 378. člena ZKP, ker sta zagovornika obtoženega A. A. in F. F. v svojem odgovoru na pritožbo predlagala, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbene seje 14. 3. 2025, ki jo je sodišče druge stopnje razpisalo na podlagi 377. člena ZKP, so se od pravilno obveščenih strank udeležili vsi, razen obtožena D. D. in B. B. ter njegov zagovornik H. H., vendar njihovi izostanki s seje niso predstavljali ovire, da senat seje ne bi opravil, upoštevaje določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5Pritožba je utemeljena.

K pritožbi zoper točko II/1 izreka izpodbijane sodbe

6Državni tožilki očitata prvostopenjskemu sodišču zmotno presojo dejanja, ki se očita pod točko II/1 obtoženima A. A. in B. B., da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti po 229. členu KZ-1. Navajata, da se obtoženemu A. A. očita, da je pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente, in sicer zahtevek za izplačilo sofinanciranja upravičenih stroškov izvedbe operacije Večnamenski nogometni stadion X., ki mu je priložil ponarejeno končno situacijo družbe I., d. o. o., obtoženi B. B. pa je odločilno prispeval k storitvi dejanja s tem, da je izdelal zahtevek za izplačilo sofinanciranja upravičenih stroškov izvedbe operacije Večnamenski nogometni stadion X., ki mu je priložil ponarejeno končno situacijo družbe I. d. o. o., medtem ko so obtoženi C. C., D. D. in E. E. pri storitvi kaznivega dejanja naklepno pomagali, in sicer je obtoženi E. E. to končno situacijo, ki je lažno prikazovala, da so bila v okviru izgradnje večnamenskega stadiona opravljena vsa dela po gradbeni pogodbi, izdelal, ter jo je z obtoženima D. D. in C. C. v imenu družbe I. d. o. o. izdal obtoženima A. A. in B. B. Pritožnici grajata utemeljitev sodišča prve stopnje, da je opis dejanja, ki se očita obtoženima A. A. in B. B. pomanjkljiv, ker naj bi v opisu manjkala konkretizacija očitka o neustrezni uporabi sredstev proračuna; ne vsebuje namreč opisa ravnanj, s katerimi obtoženi A. A. ni uporabil sredstev za namen, za katerega so bila dana. Navajata, da se v uvodnem delu opisa (abstraktnem delu), ki se očita obtožencem pod točko II/1 obtožbe, kar je povzeto tudi v izrek sodbe, dejansko nahaja tudi zapis "in je tako neustrezno uporabil sredstva proračuna", za katerega prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da v nadaljevanju opisa ni konkretiziran, vendar pa je, po mnenju pritožnic, ta zapis za očitek dejanja po drugem odstavku 229. člena KZ-1 nebistven oziroma je odveč, saj "neustrezna uporaba" ne predstavlja znaka kaznivega dejanja po drugem odstavku 229. člena KZ-1. Prvostopenjskemu sodišču očitata kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

7Določbe 229. člena KZ-1 so bile v slovenski pravni red vnesene s sprejemom KZ-1 leta 2008, po vsebini pa gre za implementacijo konvencije, pripravljene na podlagi člena K. 3 Pogodbe o Evropski Uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Izraz Evropska skupnost so po podpisu Lizbonske pogodbe redakcijsko nadomestili z izrazom Evropska Unija (Novela KZ-1B iz leta 2011), pri čemer gre za nespremenjeno vsebino inkriminacije, ki se še vedno nanaša na isto entiteto ter na isti proračun.¹ Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba v konkretnem primeru uporabiti KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (leto 2010), saj je ta za obtožence milejši; kasneje spremenjeni KZ-1I namreč določa višji maksimum kazni v prvem in drugem odstavku (zapor do petih let), ne glede na to, da je v četrtem odstavku glede velike premoženjske koristi ali škode zagrožena kazen enaka kot v KZ-1 (kazen enega do osmih let zapora).

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da v opisanem dejanju niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, kar je v točki 26 izpodbijane sodbe obrazložilo s tem, da gre pri očitanem kaznivem dejanju goljufije na škodo EU za pravo večaktno kaznivo dejanje, ki zahteva (v konkretnem primeru) opis ravnanj storilca, potrebnih za pridobitev sredstev, s predložitvijo lažne izjave in dokumentov in nadalje tudi opis ravnanj neustrezne uporabe pridobljenih sredstev proračuna EU (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Svojo odločitev je v točki 32 izpodbijane sodbe utemeljilo z dodatno obrazložitvijo, da zakonodajalec, če bi zahteval le eno obliko izvršitvenega ravnanja, ne bi dodal vezaja "in" ter naštel treh različnih načinov izvršitve dejanja in da zakonodajalec loči med poneverbo, neupravičenim zadržanjem in neustrezno uporabo, zato tudi našteje vse tri oblike drugega dela izvršitve kaznivega dejanja.

9Kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti iz prvega odstavka 229. člena po tedaj veljavnem KZ-1 stori, kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu. Kazen predpisana za navedeno kaznivo dejanje je zapor od treh mesecev do treh let. Po določbi drugega odstavka 229. člena KZ-1 se enako kaznuje, kdor pridobi sredstva z dejanji in iz proračunov iz prejšnjega odstavka.

10V prvem odstavku 229. člena KZ-1 je inkriminirana temeljna oblika obravnavanega kaznivega dejanja, ki pomeni izogibanje odhodkom in s tem poneverbo, neupravičeno zadržanje ali neustrezno uporabo sredstev proračuna EU (z različnimi, alternativno določenimi izvršitvenimi ravnanji), v drugem odstavku pa je prav tako inkriminirana temeljna oblika kaznivega dejanja, ki pomeni neupravičeno pridobitev sredstev iz proračuna EU z enakimi alternativnimi izvršitvenimi ravnanji kot po prvem odstavku 229. člena KZ-1. Temeljna razlika med obema inkriminacijama je v tem, da se določbe prvega odstavka omenjenega člena nanašajo na izogibanje odhodkov (odhodkovna kategorija goljufij/prevar) ter s tem na protipravno uporabo sredstev proračuna EU, določbe drugega odstavka pa na pridobivanje teh sredstev, torej na protipravno pridobivanje prihodkov iz proračuna EU (prihodkovna, subvencijska kategorija goljufij/prevar). Inkriminacija po tretjem odstavku 229. člena KZ-1 je kvalificirana oblika goljufije na škodo EU, ki se nanaša na pridobitev velike premoženjske koristi, torej premoženjske koristi, ki presega 50.000,00 EUR.²

11Povedano drugače, kaznivo dejanje po prvem odstavku 229. člena KZ-1 pomeni ravnanje tistega, ki se izogne odhodkom (z različnimi oblikami tihotapljenja, tranzitnih prevar ter lažnega posredovanja podatkov glede blaga), in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva proračuna EU (gre na primer za utaje carin, davkov in drugih dajatev, ki pomenijo odhodke za subjekte pregona).³ Izvršitvene oblike kaznivega dejanja so v prvem odstavku 229. člena KZ-1 alternativno določene, in sicer kot (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov, (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov. Z naštetimi izvršitvenimi oblikami pa še ni storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 229. člena KZ-1, temveč morajo alternativno določena izvršitvena ravnanja povzročiti poneverbo, neupravičeno zadržanje ali neustrezno uporabo sredstev proračuna EU v smislu nastanka prepovedane posledice, sicer ne bo šlo za navedeno kaznivo dejanje oziroma bo dejanje ostalo le pri poskusu.⁴

12Kaznivo dejanje po drugem odstavku 229. člena KZ-1 stori, kdor z istimi izvršitvenimi oblikami, kot so navedene v prvem odstavku 229. člena KZ-1, torej (i) z uporabo lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov (ii), predložitvijo lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) z nerazkrivanjem podatkov pridobi sredstva iz splošnega proračuna EU ali drugih proračunov, ki jih upravlja EU ali se upravljajo v njihovem imenu (gre za organe ali institucije s posebnimi pooblastili, ki upravljajo v imenu in za račun EU).⁵ To so t. i. subvencijske prevare, s katerimi se na škodo EU nezakonito prisvajajo nekateri prihodki (iz proračuna EU), kot so subvencije, dotacije, podpore, premije itd.

13Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnicama, da je razlika med kaznivim dejanjem goljufije na škodo Evropskih skupnosti po prvem odstavku 229. člena KZ-1 in kaznivim dejanjem po drugem odstavku 229. člena KZ-1 v tem, da prvega stori, kdor sredstva iz proračunov EU pridobi z uporabo ali predložitvijo lažnih nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva proračuna EU; s takšnimi ravnanji se storilec izogne odhodkom, zato gre za kazniva dejanja, ki povzročijo škodo na prihodkovni strani proračuna EU, pri dejanju po drugem odstavku 229. člena KZ-1 pa so sredstva dejansko nezakonito pridobljena, saj njihova pridobitev temelji na lažnih oziroma nepravilnih oziroma nepopolnih listinah in izjavah ter jih tako prejemniki niti ne bi smeli pridobiti. Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 229. člena KZ-1 je tako sredstva pridobil v skladu s pravili in bi jih moral porabiti za določene izdatke skladno z namenom dodelitve, pa tega ne stori in zato, da bi sredstva uporabil za nedovoljen namen oziroma jih neupravičeno zadržal, predloži lažne izjave oziroma dokumente,⁶ storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 229. člena KZ-1 pa pridobi sredstva iz proračuna EU na podlagi predloženih lažnih dokazil.

14V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso⁷ ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.

15Obtoženemu A. A. se očita alternativno določena izvršitvena oblika, to je "predložitev lažne izjave in dokumentov". Navedeni abstraktni očitek je v konkretnem opisu ustrezno pojasnjen z naslednjim besedilom "s tem, da je ministrstvu, pristojnemu za odobritev take ugodnosti, predložil neresnične podatke, pomembne za odobritev ugodnosti", da je "predložil zahtevek za izplačilo sofinanciranja upravičenih stroškov izvedbe operacije … v katerem je lažno zatrjeval, da so vsi v zahtevku prikazani stroški ustrezno evidentirani v poslovnih knjigah MO in da so podatki v zahtevku pravilni, zahtevku pa je priložil ponarejeno končno situacijo družbe I. d. o. o. z dne 15. 10. 2010, in je tako MŠŠ lažnivo prikazal" v nadaljevanju pa konkretni del opisa v treh alinejah določno navaja, kaj naj bi obtoženec lažno prikazal Ministrstvu RS za šolstvo in šport ter pojasni posledico njegovega ravnanja, da je s tem "... uslužbence MŠŠ preslepil, da MO izpolnjuje pogoje za prejem evropskih sredstev in sredstev iz proračuna Republike Slovenije po pogodbi o sofinanciranju … in je tako MO pridobil veliko premoženjsko korist v višini ...".

16Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je torej določno razvidno, da naj bi obtoženi A. A. MŠŠ predložil lažne listine oziroma lažno zatrjeval, da je upravičen do sofinanciranja stroškov izvedbe operacije Večnamenski nogometni stadion X. Abstraktni del opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi sicer dejansko vsebuje poleg očitka "predložitev lažnih izjav in dokumentov" še navedbo in "je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnost", kar ni sestavni del zakonskega opisa očitanega kaznivega dejanja in je ta zapis povsem odveč, navedeno pa na pravilen opis dejanja ne more vplivati, saj je, kot povedano, obtožnica sestavljena v skladu z določbo 269. člena ZKP. Storilec namreč izpolni zakonske znake kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom, ki je v obravnavani zadevi povsem jasen.

17Temu pritrjuje tudi pravna teorija,⁸ ko navaja, da bo v praksi storilec kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 pristojne organe ali institucije z izvršitvenimi oblikami iz prvega stavka⁹ prvega odstavka 229. člena KZ-1 (uporaba ali predložitev lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumentacije ali nerazkrivanje podatkov) večinoma preslepil v smeri, da je upravičen do konkretnih subvencij ali sredstev, ki se izplačujejo iz proračuna EU, pri čemer mu taka sredstva ne bi pripadala, če bi predložil verodostojne, pravilne ali popolne podatke ali listine oziroma, če bi razkril vse podatke, ki vplivajo na dodelitev sredstev iz proračuna EU.

18Upoštevaje povedano so zaključki prvostopenjskega sodišča, da mora opis obtožencem očitanega kaznivega dejanja vsebovati tudi opis ravnanja neustrezne uporabe pridobljenih sredstev iz proračunov EU, ker "zakonodajalec, če bi zahteval le eno obliko izvršitvenega ravnanja, ne bi dodal vezaja "in"¹⁰ in naštel treh različnih načinov izvršitve dejanja (poneverba, neupravičeno zadrževanje, neustrezno uporablja)", zmotni. Pravni pomen in vsebina določbe 229. člena KZ-1 je jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga), iz katerega je razvidno, da zahteva po konkretizaciji ravnanja neustrezne uporabe pridobljenih sredstev iz proračunov EU velja le za kaznivo dejanje goljufije na škodo EU po prvem odstavku 229. člena KZ-1, ne pa tudi za drugi odstavek 229. člena KZ-1, po katerem iz zakonskega besedila jasno izhaja, da gre za sredstva, ki jih je storilec pravzaprav pridobil na podlagi lažnih dokumentov in izjav.¹¹

19Zaradi navedenega sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnicama, da je podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, česar drugačne navedbe zagovornikov obtožencev v odgovorih na pritožbo ne morejo omajati. Pritožnici pravilno opozarjata, da je zaradi napačne odločitve sodišče prve stopnje storilo enako kršitev kazenskega zakona, ko je po pravilih o akcesornosti udeležbe izdalo oprostilno sodbo tudi za obtožene C. C., D. D. in E. E., ki jim obtožba očita, da so storili kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropskih skupnosti po drugem in tretjem odstavku 229. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1. Zaradi ugotovljene kršitve je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo, saj se bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do izvedenih dokazov. Ta ocena pa je v izpodbijani sodbi izostala, ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da dejanje pod točko II/1 izreka izpodbijane sodbe po zakonu ni kaznivo dejanje in je posledično obtožence oprostilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP.

K pritožbi zoper točko II/2 izreka izpodbijane sodbe

20Glede očitkov pod točko II/2 izreka izpodbijane sodbe pritožnici sodišču prve stopnje očitata, da je ocenilo vsa zasežena elektronska sporočila med uslužbenci Mestne občine J. (v nadaljevanju MO), I. d. o. o. in Banka K. diametralno nasprotno, kot jo je ocenilo tožilstvo, in s tem napravilo napačne zaključke, da je šlo v zvezi z dogovorom o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin za pogajanja v iskanju zaščite interesov MO, javnega zavoda Športno rekreacijski center L. in Javnega podjetja parkirišča in tržnice d. o. o. (v nadaljevanju Zavod L. in JP PT), da je šlo za iskanje rešitev glede prevzema obveznosti, da so se pogajali in pogovarjali o različnih zneskih oziroma da je šlo za dlje časa trajajoče usklajevanje vsebine dogovora in da iz v postopku predložene komunikacije izhaja vestnost, varovanje interesa MO in javnih sredstev in zaščita interesov MO. V zvezi s tem pritožnici očitata prvostopenjskemu sodišču zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa tudi, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, torej elektronskimi sporočili.

21Pritožnici na kratko povzemata očitke iz obtožnice, da je obtoženi A. A. izrabil pristojnosti, ki jih ima kot predstojnik Mestne občine J. (v nadaljevanju MO) in po predhodnem dogovoru z obtoženima F. F. in G. G. podpisal z direktorjema družbe I. d. o. o. D. D. in C. C. dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin v Športnem parku X. ter so tako obtoženi A. A., F. F. in G. G. v breme pravnih oseb javnega prava, ki so jih zastopali (F. F. Zavod L., G. G. JP PT), prevzeli finančne obveznosti v višini 1.803.800 EUR, to pa so naredili izključno zato, da bi družbi I. d. o. o. zagotovili izpolnjevanje pogoja, ki ga je konzorcij bank postavil v točki u 2. člena sindicirane kreditne pogodbe za izplačilo kredita, sklenjene med I. d. o. o. in konzorcijem bank, pri tem pa so dogovor prilagodili zahtevam bank in pogojem kreditne pogodbe; na podlagi izpolnjenega pogoja, torej predložitve pogodbe iz točke u 2. člena sindicirane kreditne pogodbe, je konzorcij bank 12. 11. 2010 izplačal v okviru prve in druge tranše črpanja kredita družbi I. d. o. o. kredit v višini 87.900.000 EUR. Zaključujeta, da je bila tranša kredita izplačana na podlagi listine, ki je nastala z zlorabo položaja, torej nezakonito, samo z namenom zagotoviti izpolnitev pogoja in z njim izplačilo kredita, zato predstavlja znesek izplačane tranše kredita v višini 87.900.000 EUR protipravno premoženjsko korist.

22Navedeni pogoj, ki ga je zahteval konzorcij bank za izplačilo kredita, kot pojasnjujeta pritožnici, je temeljil na investicijskem pregledu projekta Športni park X. in informacijskem memorandumu, to je na dokumentih, v katerih je družba I. d. o. o. med pogajanji za odobritev sindiciranega kredita sindikatu bank sama prikazala fiksni bodoči prihodek iz naslova upravljanja parkirnih mest s strani MO v višini 1,8 mio EUR (priloge A223 in naslednje ter A243 in naslednje). Predstavniki družbe I. d. o. o. so se namreč s sindikatom bank v prvi polovici leta 2010 dogovarjali za odobritev kredita za izgradnjo Športnega parka X., med dogovarjanji pa se je spreminjala tako višina sindiciranega kredita kot tudi pogoj za odobritev tega. V nadaljevanju pritožbe pritožnici ob povzemanju številnih elektronskih sporočil in izpovedi zaslišanih prič prvostopenjskemu sodišču očitata, da se do njihove vsebine ni ustrezno oziroma sploh ni opredelilo. Izpostavljata elektronsko sporočilo z 12. 10. 2009, ki ga je direktorica financ in računovodstva I. d. o. o. M. M. poslala C. C. (priloga A559) in ki po njuni oceni potrjuje, da je bil prav obtoženi A. A. tisti, ki je že v letu 2009 pregledoval, usmerjal in nadziral delovanje pravno povsem samostojne gospodarske družbe I. d. o. o. pri pridobitvi kredita. V sporočilu je namreč M. M. direktorju družbe I. d. o. o. C. C. posredovala pripombe oziroma popravke A. A. in podžupanje MO ter članice projektnega sveta N. N. na vlogo družbe I. d. o. o. za odobritev dolgoročnega financiranja, naslovljeno na Banko K., s priloženim finančnim pregledom projekta Športni park X. z 9. 10. 2009 (priloga A560 - A564). Zatrjujeta, da je navedeno še posebej pomembno, ker gre za dokaz, da zamisel obtoženih A. A., C. C. in D. D. o plačilu 1,8 mio EUR najemnin izhaja že iz leta 2009, kasneje pa je bila ta zamisel prek pogoja bank v kreditni pogodbi, kljub jasno izraženim pomislekom uslužbencev MO, realizirana.

23Pritožnici opozarjata tudi, da iz priponke k elektronskemu sporočilu direktorice financ in računovodstva v I. d. o. o. M. M. z dne 3. 6. 2010, poslanega C. C., izhaja, da ta pogoj v osnutku kreditne pogodbe z začetka meseca junija 2010 še ni bil postavljen. Pojasnjujeta, da se v priponki navedenega elektronskega sporočila nahaja osnutek pogodbe o odobritvi kredita, ki je bila glede na predhodno elektronsko sporočilo, poslano s strani O. O. iz Banke K., usklajena med bankami (priloga A566 in naslednje), vendar bi moralo sodišče prve stopnje pri prikazovanju bankam navedenega zneska 1,8 mio EUR pripisati vlogo, ne zgolj in samostojno direktorjema družbe I. d. o. o. C. C. in D. D., temveč kot osrednjo obtoženemu A. A., saj pripombe, opombe in popravki (tudi) tipkarskih napak na dokumentu "finančni pregled projekta ŠPX z dne 9. 10. 2009", ki ga je za banke pripravila družba I. d. o. o. in ki vsebuje tudi 1,8 mio EUR prihodkov, zaračunanih MO za najemnine, izpričujejo, kdo je iz ozadja vodil, spremljal in odrejal posamezna opravila, kakor tudi, kdo jih je bil dolžan izpolnjevati.

24Pritožnici pritrjujeta v izpodbijani sodbi navedenemu zaključku, da je povsem običajno, da je I. d. o. o. ob zaključku projekta zasledoval tudi interes trženja poslovnih prostorov, a hkrati dodajata, da MO ne bi smel biti tisti, ki bi mu ga zagotavljal. Opozarjata na dejstvo, da v trenutku podpisa dogovora, ki je bil pogoj za izplačilo kredita I. d. o. o., zanj niso bili izpolnjeni niti osnovni pogoji in zaključujeta, da okoliščine, da je ostal sklenjen dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nerealiziran ter da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora, kažejo na to, da je bil dogovor sklenjen zaradi "pomoči" I. d. o. o., da se mu izplača kredit, s katerim bo ob konstantnih finančnih težavah lahko nadaljeval gradnjo Športnega parka X., čeprav bi po pogodbi o javnem-zasebnem partnerstvu moral za to imeti zagotovljena sredstva ob njenem podpisu.

25Prvostopenjsko sodišče je sledilo zagovoru obtoženega A. A., ki je povedal, da ni bil sklenjen nikakršen navidezen dogovor glede pridobitve posojila, da se je MO ves čas zavedal, da za normalno funkcioniranje obeh športnih objektov ob prireditvah in dodatno ponudbo nujno potrebuje dodatna parkirišča in druge površine, ki so v lasti I. d. o. o., v času sklepanja dogovora je bil že narejen osnutek razdelitve etažne lastnine in da MO ni nikomur pomagal pri preslepitvi bank glede sindiciranega kredita, saj so bile banke ves čas seznanjene z aktivnostmi v zvezi s sklepanjem dogovora in so se z njim strinjale, banke so I. postavile najmanj 24 pogojev, ki so morali biti izpolnjeni za črpanje prve tranše sindiciranega kredita, zato ne drži, da bi bil ravno podpisani dogovor, ki je predmet obtožbe, odločilen. Zaključilo je, da obtoženemu A. A. izvršitev kaznivega dejanja ni dokazana, svojo odločitev pa je med drugim utemeljilo (točki 156 in 157 izpodbijane sodbe) s tem, da je (i) MO ugotovil potrebo po parkirnih prostorih in drugih prostorov v zasebni lasti, (ii) da je imel dogovor varovalke v korist javnega partnerja, in sicer odložni pogoj za veljavnost dogovora v zvezi z vzpostavitvijo etažne lastnine (1. odstavek 6. člena dogovora) in zagotovitev sredstev v proračunu MO (2. odstavek 6. člena dogovora), kar pomeni, da stopi določilo pogodbe v veljavo takrat, ko se odložni pogoj izpolni, (iii) da je bila potencialna finančna obveznost MO torej odvisna od uresničitve odložnega pogoja in (iv) da odložni pogoj, ki je bil torej dogovorjen v korist MO, nikoli ni nastopil, vendar navedeni zaključki po oceni sodišča druge stopnje niso prepričljivi.

26Resda je vsebina kreditne pogodbe stvar dogovora kreditodajalca (sindikat bank) in kreditojemalca (I. d. o. o.), kot to navaja sodišče prve stopnje v točki 73 obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar se iz spisovne dokumentacije, in sicer priponke elektronskega sporočila z 12. 10. 2009 ob 15:34 uri (priloga A559), to je "Vloge za dolgoročno projekta Trgovski center s parkirno hišo na lokaciji "Športnega parka X." v J." (priloga A560) in Finančnega pregleda projekta ŠPX z 9. 10. 2009 (priloga A561 do 564), ki ga je za banke pripravila družba I. d. o. o., kar izpostavljata pritožnici, nakazuje, da naj bi obtoženi A. A. sodeloval pri sestavljanju vlog za pridobitev sindiciranega kredita, ki si ga je prizadevala dobiti družba I. d. o. o. V navedenih dokumentih so pripombe z vsebino "N. N., potrebno bo dopolniti! ZJ, 10/10/09" in zapisom "Dodatno zavarovanje najemne pogodbe" ter "Potrebno je še dopolniti z bilancami za vso dobo vračanja, kjer se vključijo tudi vsi stroški in prihodki," in opombe ter popravki najmanjših, tudi tipkarskih napak, ki naj bi jih podal obtoženi A. A. skupaj z N. N., kot tudi zapis "pripomba na 1.800.000 EUR prihodkov na leto, kot prispevek MO za stroške". Po povedanem se sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami, da se kot nepravilni nakazujejo zaključki sodišča prve stopnje glede vlog oziroma ravnanj obtoženih A. A., F. F. in G. G. ob usklajevanju vsebine dogovora o najemu parkirišč in drugih prostorov. Pritožnici v zvezi s tem pravilno izpostavljata še vsebino dokumenta - Investicijski pregled projekta ŠPX investitorja z dne 7. 1. 2010 (priloga A223 do 242), iz katerega so razvidni podatki o prispevku MO za upravljanje skupnih površin v fiksnem znesku 1.800.000 EUR, v katerem pa ni govora o najemu parkirišč in drugih prostorov, temveč o upravljanju skupnih površin, kar dodatno vnaša dvom v navedbo sodišča prve stopnje, da je MO predvidevala in ugotovila potrebo po parkirnih prostorih.

27Pritožnici utemeljeno opozarjata na posamezna elektronska sporočila, iz katerih se nakazuje, da naj bi obtoženci pripravili dogovor med MO in I. d. o. o. in ga sklenili zaradi zahteve bank in ne zaradi potrebe MO po parkirnih mestih, kot to zatrjuje prvostopenjsko sodišče, in sicer:

- 3. 6. 2010 M. M. C. C. (priloga A591), ki zajema obvestilo o usklajevanju sestanka bank, ki ga je O. O. poslal M. M. in jo prosil, če ga prepošlje C. C.,

- 16. 6. 2010, ki ga je O. O. poslal M. M. (priloga A591), slednja pa ga s svojim komentarjem posreduje D. D., N. N., C. C. in drugim in se nanaša na odgovore Banke K. na njihove pripombe, ki njihovih pripomb oziroma predlogov ni upoštevala, vsaj ne tistih pomembnih ter, da je eden od pogojev za črpanje kredita predložitev pogodbe, sklenjene med kreditojemalcem in MO o najemu parkirnih mest za potrebe investicije, pri čemer se mora pogodba glasiti najmanj v znesku 1,8 mio EUR na leto (prej je bilo to določeno do konca leta 2010 - niso sprejeli njihovega popravka vsebine te pogodbe, da ne gre le za najem); do navedenega elektronskega sporočila se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo,

- 19. 7. 2010 P. P. odvetniku, pravnemu predstavniku I. d. o. o. R. R., C. C., D. D. in F. F. (priloga A635), da "... pogojev za pogodbo še ni, ni določena etažna lastnina in ni še nič v lasti MO - do prevzema, pogodbe o odsvojitvi … dejstvo je da malo prehitevamo, gre pa predvsem za zahtevo banke. Ne bi govorila na tem mestu kakšno … nazadnje sem … o tem govorila z županom. Ni problem samo razpis, v enem delu, ampak tudi utemeljitev zneska.",

- 6. 8. 2010 P. P. S. S. z Oddelka MO za finance in računovodstvo (priloga A637) z vsebino: "... To je eden izmed pogojev za črpanje prve tranše kredita, mora glasiti na ta znesek, župan vztraja. Predlagaj, ... kar je še sprejemljivo, a nujno rabijo. Prosim, če lahko posreduješ F. F. … in PT G. G. ...",

- 6. 8. 2010 S. S. (prilogi A639, A792), iz katerega izhajajo njeni številni pomisleki o upravljanju I. d. o. o. s parkirišči, za storitve pa bi morala plačati MO (najemnina, stroški čiščenja …), kakšna je vloga JP PT in Zavod L., če vse plačuje MO iz proračuna, da ima MO za vse opravljene storitve, omenjene v dogovoru, javna podjetja, ki jih plačuje za storitve, da se prevzema zaveza (obveznosti) pred soglasjem Mestnega sveta, ki bo s proračunom odobril ali zavrnil višino stroškov upravljanja in poslovanja javnega dela in pred sklepanjem pogodbe o prenosu javnega dela na MO (lastništvo je še nedorečeno)...,

- 8. 8. 2010 odgovor R. R. na gornje pripombe (priloga A643), poslan P. P., S. S., T. T. iz MO, C. C. in D. D.: "… Pripombe, ki so jih pristojne službe MO dale k osnutku pogodbe o upravljanju-medsebojnih razmerij (najemna pogodba) so namreč tako vsebinsko pomembne in globoko posegajo, če že ne izničujejo zamisel, da jih bo težko upoštevati, če želimo doseči cilj (in to v nekaj dneh). Cilj je zahteva bančnega konzorcija iz kreditne pogodbe, da mora I. predložiti pogodbo sklenjeno z Mestno občino J., pri čemer mu mora ta zagotavljati najmanj prihodek v višini 1.8 mio € na leto - kreditna pogodba sicer govori o prihodku iz najema parkirnih mest, ta pogodba je pogoj sploh za kakršnokoli črpanje kreditnih sredstev. Osnutek pogodbe je bil zastavljen širše od najema predvsem zato, da bi MO olajšali sklepanje take pogodbe in našli tudi dodatne vire za zahtevani priliv. … prosim predvsem predstavnice MO, da bi v svojih komentarjih pripravljenega osnutka pogodbe vendarle šle korak dlje in ponudile oziroma do sestanka pripravile tudi kakšne rešitve za pripravo pogodbe, ki bo pač morala biti sklenjena v za banke sprejemljivi vsebini in obliki, ob upoštevanju, žal, naslednjih dejstev - mestni proračun še ne razpolaga s temi sredstvi, - I. MO še ne bo izročil parkirišč in verjetno niti drugih objektov - projekt etažne lastnine še ni določen (oziroma lastniško dorečen) …".

28Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče elektronska sporočila povzelo v točkah 95 do 103 izpodbijane sodbe ter zaključilo, da iz povzete korespondence izhaja, da sta S. S. kot finančnica in P. P. kot pravnica zaznali problem interesov in potreb MO pa tudi problem zagotovitve sredstev v proračunu in na to opozorili, ter skopo presodilo, da so se pripravljavci dogovora na strani MO zavedali, da je potrebno ravnati v korist MO pri prevzemu finančnih obveznosti ter da so MO in njeni uslužbenci torej delali v interesu MO in javnih sredstev. Tudi ocena izpovedi prič uslužbencev MO, I., U., Zavoda šport J. in Banke K., ki jo je ponudilo sodišče prve stopnje v točki 110 izpodbijane sodbe, kjer je med drugim navedlo, da pri navedenih pričah sodišče pričakuje resnicoljubnost, pritožbeno sodišče ne prepriča. Pritožnici tako utemeljeno vnašata dvom v pravilno presojo zaseženih elektronskih sporočil, ki je mestoma celo izostala. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da zahtevajo zgoraj povzeta, ter dodatna, v izpodbijani sodbi omenjena elektronska sporočila, ki izkazujejo korespondenco med zaposlenimi na MO in v I. d. o. o. ter med I. d. o. o. in Banka K. o dogovoru glede najema parkirišč, v povezavi z izpovedbami zaslišanih prič celovitejšo presojo, ki je v izpodbijani sodbi pomanjkljiva oziroma je mestoma umanjkala.

29Pravilne so pritožbene navedbe, da je dne 21. 7. 2010 sklenjena sindicirana kreditna pogodba v določbah 2. člena o pogojih za črpanje kredita pod točko u zahtevala, da I. d. o. o., ki je bil kreditojemalec, predloži bankam pogodbo, sklenjeno z MO, katere predmet bo med drugim tudi najem parkirnih mest za potrebe MO, pri čemer mora vrednost najemnin znašati najmanj 1,8 mio EUR na leto (2. člen, razdelek 2.01, predpogoj za prvo črpanje tranše 1, tranše 2 in tranše 3, točka u). Ob upoštevanju ne samo elektronskih sporočil, temveč tudi izpovedi O. O., V. V. in Z. Z. o tem, da kredit družbi I. d. o. o. ne bi bil izplačan, če ne bi bil bankam predložen dogovor oziroma pogodba o najemu parkirnih mest glede na kreditne pogoje, ki jih je vsebovala sindicirana pogodba, pa se utegne izkazati kot zmotno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da sklenitev dogovora ni bil odločilen pogoj niti za sklenitev niti za črpanje kredita. V zvezi s tem so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so priče O. O., Z. Z. in V. V. izpovedale, (i) kako je vsaka banka samostojno, pa tudi agent Banke K., pregledovala izpolnjevanje pogojev in samostojno odločala o nakazilu sredstev agentu, (ii) da dokazni postopek ni potrdil, da bi katerakoli banka problematizirala vsebino dogovora o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin glede odložnega pogoja, (iii) da je morala posamezna banka iz sindikata bank po ugotovitvi izpolnitve pogojev kreditojemalca izpolniti svojo obveznost po kreditni pogodbi z nakazili tranše kredita, sicer pravilni. Vendar pritožnici upravičeno grajata zaključke, povezane z vlogo in ravnanji obtoženih A. A., F. F. in G. G. ter uslužbenk MO o tem, (i) da pri določanju pogojev črpanja kredita obtoženi A. A. ni bil udeležen, (ii) da je MO predvideval in ugotovil potrebo po parkirnih prostorih in drugih prostorov v zasebni lasti, I. d. o. o. pa je poleg pridobitve kredita bank zasledoval tudi interes trženja poslovnih prostorov po zaključku projekta in (iii) ker odložni pogoj, ki je bil dogovorjen v korist MO, nikoli ni nastopil, tudi v tem smislu obtoženemu A. A. ni dokazana izvršitev kaznivega dejanja, saj ni podpisal dogovora zato, da bi pridobil I. protipravno premoženjsko korist, temveč iz razlogov, ki jih navaja v zagovoru. Kot izhaja iz povzetih elektronskih sporočil in izpovedi zaslišanih prič predstavlja predložitev omenjenega dogovora med I. d. o. o. in MO namreč enega od pogojev, ki je moral biti izpolnjen, da so banke izplačale I. d. o. o. sindicirani kredit.

30Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe št. ... za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.

31Pritožnici z v pritožbi povzetimi elektronskimi sporočili, iz katerih med drugim izhaja, da se predstavniki MO in I. d. o. o. zavedajo, da pogoji za podpis dogovora o najemu še niso izpolnjeni, saj površin, ki jih bosta Zavod L. in JP PT d. o. o. na podlagi dogovora o upravljanju in najemu zasebnih površin najela od družbe I. d. o. o. ta niti ne more predati v uporabo, ker ob usklajevanju dogovora še niso bile zgrajene ter tudi, da sta ob sestavljanju oziroma dogovarjanju glede vsebine dogovora tako P. P. kot S. S. (obe zaposleni na MO) opozarjali na nepravilnosti, obtoženi F. F. pa tudi, "da bi bilo slabo, da zavoljo "naglice reševanja I.-a" porušimo pozitivno zgrajeno podobo projekta X.", ter v zvezi z zahtevo bank glede dokazila o letnem pritoku denarja iz naslova najemnin, da ni prepričan, da lahko "napihnejo" njihov (Zavod L.) del na 800.000,00 EUR (priloga A 658), upravičeno vnašata dvom v pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da so obtoženci in uslužbenke MO delali v interesu MO in javnih sredstev.

32Pri tem ni moč spregledati, da so zaslišane priče O. O., V. V. in Z. Z. povedale, da družbi I. d. o. o. brez predložitve obravnavanega dogovora tranša kredita ne bi bila izplačana, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila R. R. z 8. 8. 2010 (priloga A 643). Pritožnici v zvezi s tem utemeljeno opozarjata, da zaključek prvostopenjskega sodišča, da sindicirana kreditna pogodba ni zahtevala realizacije dogovora o najemu parkirnih mest, ni relevanten za obravnavano zadevo ter pravilno izpostavljata, da parkirna mesta še do danes niso zgrajena v celoti, posledično tudi ob sklenitvi dogovora (leta 2010) ni moglo priti do njegove realizacije.

33Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi očitki, da prvostopenjsko sodišče za svoje zaključke glede dejanj pod točko II/2 izreka ni ponudilo prepričljivih razlogov, saj izvedenih dokazov (ključni so povzeti tudi v tej odločbi) ni ocenilo celostno, v medsebojni povezavi, posledično izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanj v točkah II/1 in II/2 izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

34V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti že izvedene dokaze ter se vsebinsko opredeliti tudi do dokazov, ki se nanašajo na očitke pod točko II/1 izreka izpodbijane sodbe, nato pa ponovno presoditi utemeljenost obtožbenih očitkov, in svoje pravne in dejanske zaključke pojasniti ob upoštevanju in kritičnem vrednotenju vseh personalnih in listinskih dokazov, ter sprejeti zaključek o tem, ali sta obtožencem očitani kaznivi dejanji dokazani ali ne. V zvezi s tem bo moralo podati natančne, jasne in prepričljive razloge.

35Razpravljajoča sodnica, ki je zadevo obravnavala, je že zavzela stališče do obravnavane kazenske zadeve, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe četrtega odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje pred drugim okrožnim sodnikom posameznikom.

¹ Glej U. Vrtačnik, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 828 - 829.
² Prav tam.
³ Prav tam, str. 832-833.
⁴ Prav tam, str. 833.
⁵ Prav tam, str. 834 - 835. Gre torej za kaznivo dejanje na škodo odhodkov iz proračuna EU, izvršitvene oblike in objekt kazenskopravnega varstva pa so enaki kot v primeru inkriminacije po prvem odstavku 229. člena KZ-1. Večinoma bo šlo za t. i. subvencijske prevare (goljufije), torej za neupravičeno pridobivanje sredstev iz splošnega proračuna EU, strukturnih skladov EU, sredstev Evropske investicijske banke, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja itd. V praksi bo storilec pristojne organe ali institucije z izvršitvenimi oblikami iz prvega odstavka 229. člena KZ-1 (ki se uporabljajo tudi za primer inkriminacije po drugem odstavku 229. člena KZ-1) večinoma preslepil v smeri, da je upravičen do konkretnih subvencij ali sredstev, ki se izplačujejo iz proračuna EU, pri čemer mu taka sredstva ne bi pripadala, če bi predložil verodostojne, pravilne ali popolne podatke ali listine oziroma če bi razkril vse podatke, ki vplivajo na dodelitev sredstev iz proračuna EU.
⁶ Prav tam, str. 832 in 833.
⁷ Glej Sodbi VS RS I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004 in I Ips 52074/2022 z dne 20. 2. 2025 in druge.
⁸ Glej U. Vrtačnik, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 835.
⁹ Stavek je "skupina besed, zbranih okoli osebne glagolske oblike" (glej Toporišič, J., Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, CZ, 1992), poved (lahko je enostavčna ali večstavčna) pa je najmanjša samostojna enota sporočila in je pravopisno zamejena s končnim ločilom. Zakonsko besedilo prvega odstavka 229. člena KZ-1 je večstavčno, prvi stavek tega besedila pa glasi: "Kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov".
¹⁰ V zakonskem besedilu prvega odstavka 229. člena KZ-1 za naštetimi izvršitvenimi oblikami ne gre zgolj za navedbo veznika "in" (kot to zatrjuje prvostopenjsko sodišče), temveč besedilo vsebuje besedno zvezo "in tako".
¹¹ Beseda "tako" izraža način dejanja, ki je znan iz predhodnega besedila oziroma okoliščin (glej https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=tako). Zato je mogoče tudi s pomočjo logične razlagalne metode ugotoviti, da izhaja iz v prvem odstavku naštetih izvršitvenih oblik dejstvo, da so sredstva (iz splošnega proračuna EU ali drugih proračunov, ki jih upravlja EU ali se upravljajo v njihovem imenu) že v temelju pridobljena na podlagi lažnih dokumentov in izjav, torej neupravičeno, in ni videti nobenega utemeljenega razloga, da zakonsko besedilo iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zajema tudi besedilo "in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu".