UPRS Sodba II U 49/2022-18

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) ugotovila, da je dolžnik (tožnik v tem upravnem sporu) dolžan na podlagi izvršilnega naslova, to je sklepa Okrajnega sodišča v Celju št. EDPS 570/2019 z dne 28. 5. 2019, ki je postal izvršljiv dne 13. 7. 2019, plačati stroške postopka v znesku 80,00 EUR ter stroške izdaje sklepa v višini 10,00 EUR (1. točka izreka). Zoper dolžnika je FURS dovolila davčno izvršbo, ki se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima ta pri banki A., d.d. Banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri tem pa upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (2. točka izreka). Banka je dolžna dolžnikova zarubljena denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti prenesti oziroma izvrševati prenose zarubljenih denarnih sredstev na prehodni podračun FURS, naveden v izreku odločbe (3. točka izreka). S sklepom je bilo banki prepovedano izplačilo zarubljenih denarnih sredstev, dolžniku pa je bilo do poplačila celotnega dolga prepovedano s temi sredstvi razpolagati (4. točka izreka). Stroški davčne izvršbe so bili naloženi v plačilo dolžniku (5. točka izreka), navedeno pa je tudi bilo, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Okrajno sodišče v Celju kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom ZDavP-2 pri davčnem organu vložilo predlog za izterjavo denarne terjatve, ki je navedena v izreku izvršilnega naslovai. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bila z izpodbijanim sklepom zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeta davčna izvršba.

3Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) je v postopku odločanja o tožnikovi pritožbi prvostopenjski sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da mora tožnik plačati globo v znesku 80,00 EUR skupaj s stroški izdaje sklepa v višini 10,00 EUR, ugotovilo pa je tudi, da obveznost dolžnika temelji na sklepu Okrajnega sodišča v Celju št. PomPR i 1716/2018 z dne 28. 5. 2019, ki je postal izvršljiv dne 13. 7. 2019 (1. točka izreka). Pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski sklep, je ministrstvo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka) in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je ministrstvo ugotovilo, da ima izpodbijani sklep o izvršbi vse obvezne sestavine, ki so določene v 151. členu ZDavP-2, da pa je pri navedbi podatkov o terjani obveznosti v višini 80,00 EUR ter pri navedbi izvršilnega naslova prišlo do določenih pomanjkljivosti. V izpodbijanem sklepu je namreč zmotno navedeno, da predstavlja izvršilni naslov sklep Okrajnega sodišča v Celju št. EDPS 570/2019 z dne 28. 5. 2019, ki je postal izvršljiv dne 13. 7. 2019. Po ugotovitvi ministrstva je iz spisa zadeve razvidno, da predstavlja podlago za obveznost plačila globe (v izpodbijanem sklepu zmotno navedeno "stroškov postopka") v višini 80,00 EUR sklep Okrajnega sodišča v Celju št. PomPR i 1716/2018 z dne 28. 5. 2019, ki je postal izvršljiv dne 13. 7. 2019. Glede na navedeno je ministrstvo v skladu z 251. členom 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevcanju: ZUP) iz razloga ekonomičnosti 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ustrezno spremenilo.

4Pritožbene navedbe pa so po njegovem mnenju neutemeljene. V zvezi z navedbo pritožnika, da bi ga moral davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi zaslišati, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Postopek davčne izvršbe se je začel na predlog predlagatelja izvršbe, ob upoštevanju podatkov, ki jih je ta navedel v predlogu za izvršbo ter na podlagi izvršilnega naslova. Za začetek izvršbe je bistven le obstoj izvršljivega izvršilnega naslova ter ugotovitev, da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. Pritožnik po ugotovitvi ministrstva tudi ne navaja, da bi terjano obveznost do dneva izdaje izpodbijanega sklepa poravnal, zato je neutemeljen njegov očitek, da organ na prvi stopnji pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil vseh za odločitev relevantnih dejstev, zaslišanje pritožnika pa po oceni pritožbenega organa tudi ne bi vplivalo na odločitev.

5Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene njegove pravice iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), saj ni bil izveden pošten postopek, pridobljena pa tudi ni bila sodba v poštenem sodnem postopku, v katerem bi se ugotovilo, da je dolžnik. Kršen je bil tudi 9. člen ZUP, saj ga organ ni zaslišal in izvedel dokazov v njegovo korist. Toženka pred izdajo odločbe tudi ni ugotovila vseh spornih dejstev in okoliščin, pomembnih za odločbo, kot to zahtevata 146. in 138. člen ZUP. Tožnik nadalje očita še, da ni bil deležen javnega sojenja ter da mu ni bila dana možnost priprave in obrambe skladno s 29. členom Ustave Republike Slovenije, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, kar pa FURS ni. Davčni organ mora za sprejem zakonite in pravilne odločitve skladno s 5. členom ZDavP-2 pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožnika kot zavezanca za davek. Poseg v njegovo lastnino in izvršba nista možna brez sodbe sodišča, pri tem pa se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na določila Ustave Republike Slovenije (14., 23., 24., 25. in 33. člen), 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ZDavP-2 (5., 6., 155., 159. in 160. člen) ter ZUP (7., 8. in 9. člen). Sodišču predlaga, da tožbi v celoti ugodi in davčno izvršbo ustavi.

6V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi upravnih aktov ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7V pripravljalnih vlogah z dne 17. 6. 2022 ter z dne 23. 7. 2022 tožnik vztraja pri svojih očitkih o kršitvah pravil postopka, ki naj bi bile zagrešene pri izdaji izpodbijanega sklepa.

8V pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2022 toženka navaja, da v zadevah davčne izvršbe zakon ne predvideva zaslišanja tožnika, prav tako pa tudi ne izvedbe ustne obravnave.

9Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave, ki ji je prisostvovala toženka, tožnik pa se glavne obravneve, kljub temu, da je bil nanjo pravilno vabljen, ni udeležil. Na dan glavne obravnave je v vložišču sodišča pooblastilo za zastopanje tožnika v tej zadevi vložil B. B., ki je v zadevi opr. št. II U 21/2021 pojasnil, da pravniškega državnega izpita nima opravljenega, zaradi česar ta tožnika v postopku pred upravnim sodiščem ne more zastopati. Po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) uporablja tudi v upravnem sporu, lahko namreč stranko pred upravnim sodiščem zastopa le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Glavna obravnava se je tako na predlog toženke opravila v odsotnosti tožnika.¹

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet sodne presoje je sklep FURS št. DT 4933-84814/2019-3 z dne 24. 5. 2021, kot je bil ta spremenjen z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-23-145/2021-2 z dne 12. 1. 2022, s katerim je bila zoper tožnika zaradi neplačanega zneska obveznosti uvedena davčna izvršba na denarna sredstva pri banki.

12V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-23-145/2021-2 z dne 12. 1. 2022, v odgovor toženke na tožbo, v sklep Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. II U 102/2022-10 z dne 18. 7. 2022, v dopis sodišča tožniku v zadevi opr. št. II 50/2022, ki je naslovljen kot "Drugopis odgovora na tožbo toženke z dne 8. 7. 2022, v odgovore toženke na pripravljalne vloge v zadevah opr. št. II U 50/2022, II U 49/2022, II U 17/2022, II U 21/2022, II U 48/2022, II U 23/2022 in II U 19/2022 ter v vse ostale listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

13Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

14Iz upravnega spisa nedvoumno izhaja, da predstavlja v obravnavani zadevi izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena davčna izvršba, sklep Okrajnega sodišča v Celju št. PomPR i 1716/2018 z dne 28. 5. 2019, s katerim je bila tožniku naložena v plačilo denarna sankcija v znesku 80,00 EUR, razvidno pa je tudi, da je navedeni sklep postal izvršljiv dne 13. 7. 2019. Kot to pravilno ugotavlja pritožbeni organ, je davčni organ na prvi stopnji v izreku izpodbijanega sklepa napačno navedel vrsto obveznosti, ki se prisilno izterjuje (namesto denarne sankcije oziroma globe je organ napačno navedel, da obveznost predstavljajo stroški postopka), napačno pa je navedel tudi izvršilni naslov (namesto sklepa št. PomPR i 1716/2018 z dne 28. 5. 2019 je napačno navedel sklep EDPS 570/2019 z dne 28. 5. 2019). Napako v navedbi izvršilnega naslova ter v navedbi vrste dolgovane obveznosti pa je v pritožbenem postopku na podlagi pooblastila iz 251. člena ZUP odpravilo že ministrstvo, ki je v delu 1. točke izreka izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

15V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov), ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.² V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

16Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni pravni naslov, ki je bil izvršljiv (to je sklep št. PomPR i 1716/2018 z dne 28. 5. 2019, ki je postal izvršljiv 13. 7. 2019), tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti tudi ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal, tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Da bi obstajal kateri od razlogov za ustavitev izvršbe (155. člen ZDavP-2), iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, ne zatrjuje pa jih niti tožnik v tožbi. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep tudi vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnik je bil prav tako pravilno poučen, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep samega izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati.

17Na pravilnost izpodbijanega sklepa tudi ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP). Niti ZDavP-2 niti določbe ZUP v tem primeru davčnemu organu ne dajejo pristojnosti ali mu nalagajo obveznosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Za izpodbijanje potrdila o izvršljivosti so predvideni drugi postopki.³ V postopku davčne izvršbe tudi ni mogoče, kot že obrazloženo, uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.

18Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in se je zoper njega tudi pravočasno pritožil. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Sodišče ob tem še pripominja, da po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice, kot izhaja to iz zadeve Ferrazzini proti Italiji⁴, zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP, kar pomeni, da v teh zadevah izvedba javne obravnave ni obvezna. Tožnik pa se v postopku pred sodiščem glavne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen in na kateri je imel možnost javno in ustno predstaviti svoja stališča, tudi ni udeležil. Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, po zakonu niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, po izrecni določbi zakona pa stranke tudi ni mogoče prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS in EKČP, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (navaja zgolj besedilo posameznih določb), zato se sodišče do vprašanja utemeljenosti teh ugovorov ne more opredeliti.

20V skladu z obrazloženim je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Po tretjem odstavku 58. člena ZUS-1 sme sodišče odločiti tudi brez glavne obravnave, če na obravnavo ne pride nobena od strank ali če nanjo ne pride tožnik.
² Sodba UPRS opr. št. II U 133/2019-16 z dne 20. 10. 2021.
³ Sodba VSRS opr. št. I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005, UPRS opr. št. II U191/2009 z dne 22. 9. 2010.
⁴ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 25 obrazložitve.