VSL Sodba in sklep II Cp 905/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v IV. in V. točki podrednega tožbenega zahtevka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo, potem ko je združilo v skupno obravnavanje zadevi obeh pravdnih strank glede ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo osebno vozilo znamke Peugeot, kavč, televizor, antično stojalo za rože, televizor Sonny ter sokovnik, pri čemer sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka ( IV. in VIII. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožnika, da v skupno premoženje spadajo solastni delež nepremičnine (13/40) z ID znakom 0000-244-900, na naslovu B., shramba na pripadajočem zemljišču te nepremičnine, družba C., d. o. o., umetniške slike ter antično pohištvo, je zavrnilo (III., VI., VII. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval delitev skupnega premoženja v pravdi (IX., X. in XI. točka izreka) ter zahtevek po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo denarna sredstva v višini 63.800 EUR, na katerih je delež tožnice po nasprotni tožbi 9/10, toženca pa 1/10, in na izplačilo tega deleža (II. in III. točka izreka odločitve po nasprotni tožbi). Zaradi nedoločnosti tožbenega zahtevka je sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na podjetniško premoženje - Poslovno svetovanje D. D., s. p., sredstva na osebnem in varčevalnem računu toženke, denarna sredstva v sefu in najemnino iz oddajanja shrambe v najem (V. točka izreka). Zavrglo je tudi tožbo v delu podrednega zahtevka, ki je identičen glavnemu zahtevku (I., II. in III. točka odločitve o podrednem zahtevku). Podredni tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka iz naslova vlaganj v nepremičnino na naslovu B., dolžna povrniti 170.000 EUR, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki plačati del pravdnih stroškov po tožbi in 100 % delež pravdnih stroškov v zvezi s podrednim zahtevkom, toženka - tožnica po nasprotni tožbi pa njemu 100 % delež pravdnih stroškov po nasprotni tožbi (V. točka izreka v okviru podrednega zahtevka in IV. točka izreka v okviru odločitve v zvezi z nasprotno tožbo).

2Zoper odločbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma opozarja na dolgotrajnost postopka in na dejstvo, da je sodišče sodbo izdalo sedem mesecev po zaključku zadnje obravnave.

Graja odločitev o zavrnitvi zahtevka na izplačilo vlaganj, ki glede na materialno procesno vodstvo sodnice za stranki predstavlja presenečenje. Če je sodišče zavzelo stališče, da tega zahtevka ne bo priznalo, bi moralo ravnati skladno s svojim sklepom s 26. 4. 2017, v katerem je tožnika pozivalo na popravo. Tožnik je z vlogo s 23. 5. 2017 tožbo popravil, sodišče pa je izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je vlaganja ocenil. Pred tem je tožnika dodatno pozvalo k specifikaciji vlaganj. Z meritorno odločitvijo mu je onemogočilo postavitev novega zahtevka iz naslova skupnih vlaganj v premoženje drugega zakonca, čeprav imajo ta stvarno pravno naravo in ne zgolj obligacijsko. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zahtevku za povračilo vlaganj je vsebovan tudi ugotovitveni zahtevek. Tožnik je zasledoval delitev premoženja v pravdi, kar ni nedopustno. Sodišče ni izčrpalo materialno procesnega vodstva, saj ni zadovoljivo opravilo pojasnjevalne dolžnosti. Izvedencu ni naložilo, da se opredeli do vprašanja, ali je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Zahtevka tudi ni obravnavalo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku po nasprotni tožbi, saj je prezrlo spremembo tožbe s 13. 12. 2019, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Napačna je odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev, da v skupno premoženje spada družba C., d. o. o., oziroma njen 100 % poslovni delež. Iz podrednega zahtevka je razvidno, da je tožnik postavil pravilen zahtevek.

Sodišče je tožniku kršilo pravico do izjave zaradi pomanjkljivo opravljene pojasnitvene dolžnosti in neizvedbe dokaznih predlogov. Tako je zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi podatkov glede prihrankov in sredstev na računih, z obrazložitvijo, da je bil tožnik na njih pooblaščen do septembra 2015. Toženka po več pozivih ni predložila dohodninskih odločb, izpiskov iz poslovnega računa in osebnih računov, na podlagi katerih bi bilo mogoče podati oceno o vrednosti podjetniškega premoženja z izvedencem finančne stroke. Nelogično je, da je sodišče zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada podjetniško premoženje, zavrglo, zahtevek na izplačilo tega premoženja pa zavrnilo. Znesek na poslovnem računu toženke ob prenehanju zakonske zveze ni enak vrednosti podjetniškega premoženja. Sodišče mu je s procesnim vodenjem in kršitvijo 227. člena ZPP onemogočilo, da bi postavil določljiv zahtevek glede sredstev na računih in v sefu. Pričakoval je, da bo sodišče podatke pridobilo. Ker se je v vlogah spraševal, kam je šel denar z računov, in podal trditve o prenakazilih, bi sodišče poizvedbe moralo narediti. Pooblaščenci strank v postopkih ne morejo pridobivati podatkov, ki so davčna tajnost. Sam je bil pooblaščen le na računih v Sloveniji in ne na Hrvaškem. Sodišče je glede sredstev na računih zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni v celoti izčrpalo dokaznega postopka.

Iz trditev tožnika izhaja, da sta imeli stranki v letu 2005 na knjižici privarčevanih 1.014,34 USD in 22. 816,02 EUR, kar je negiralo trditve toženke, da v letu 2011 nista imeli prihrankov. Že zato bi sodišče moralo izvesti dokaz z vpogledom v račune, izvedenec pa bi potrdil ali ovrgel trditve o prihrankih oziroma porabi vseh sredstev. Izvedenec bi bil potreben tudi za ugotovitev vrednosti podjetniškega premoženja.

Zmotna je dokazna ocena sodišča, da so umetniške slike last toženkine matere. Njeno izpoved bi moralo sodišče kritično ovrednotiti, saj je zainteresirana za uspeh hčerke v postopku. Tožnik ne bi pomagal pri zavarovanju slik, če bi bila njihova lastnica toženkina mati. Ni jasno, zakaj je pri slikah sodišče naredilo drugačen zaključek kot pri osebnem vozilu. Enako velja za antično pohištvo, ki se je nahajalo na podstrešju. Stranki sta ga obnovili in restavrirali ter uporabljali. Sodišče pri odločitvi, ali so bila darila dana toženki ali obema, ni presojalo medsebojnega zaupanja staršev toženke do tožnika.

Sodišče se ni opredelilo do navedb o slamnatem lastništvu toženkine matere na stanovanju na Hrvaškem in o sredstvih, ki sta jih stranki tam hranili.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravdni stranki kot bivša zakonca v tem postopku uveljavljata zahtevke iz naslova obsega in deležev na skupnem premoženju. Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju izraz tožnik uporabljalo tudi za toženca po nasprotni tožbi in izraz toženka za tožnico po nasprotni tožbi. Glede na čas vložitve tožbe materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo določbe 51., 58. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki jih je sodišče pravilno povzelo v 31. točki obrazložitve odločbe. V pritožbenem postopku je sporen obseg skupnega premoženja, kot ga uveljavlja tožnik, medtem ko deleži na njem niso predmet pritožbenega preizkusa.

6Sodišče je pri zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi spregledalo njegovo povišanje in tako s sodbo ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Neobstoječe odločitve s pravnimi sredstvi ni mogoče izpodbijati. Ker nobena od pravdnih strank v 15 dnevnem roku ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe v skladu s 325. členom ZPP, se v tem delu nasprotna tožba šteje za umaknjeno¹.

O zahtevku, da v skupno premoženje spada solastni delež 13/40 nepremičnine na naslovu B. ter shramba na pripadajočem zemljišču te nepremičnine

7Sodišče je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je toženkin oče že v letu 1985 toženki podaril solastniški delež na nepremičnini na naslovu B., ki je v naravi predstavljal dvosobno stanovanje v drugem nadstropju v izmeri 65 m2 ter neizdelano podstrešje. To premoženje je toženka torej pridobila pred pričetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank v letu 1996 in pred sklenitvijo zakonske zveze v letu 2002, zato gre za njeno posebno premoženje. Sodna praksa je po uveljavitvi SPZ enotna, da zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča², in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar. Razjasnitev dejanskega stanja v tej smeri z izvedencem gradbene stroke zato ni bila potrebna. Pravno podlago za reševanje tovrstnih primerov predstavlja določilo 48. člena SPZ, ki velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja tako zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, je glede na navedeno pravilna.

O zahtevku, da v skupno premoženje spada družba C., d. o. o., na kateri ima toženka 100 % delež

8Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom iz 47. točke obrazložitve sodbe, da tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more zajeti gospodarske družbe kot samostojnega pravnega subjekta, temveč le poslovni delež na tej družbi. Ker postavljeni zahtevek ne dopušča drugačne razlage, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, tožnik pa je bil na pomanjkljivost samega zahtevka opozorjen, je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka pravilna. Zavajajoča je pritožbena navedba, da je tožnik glede družbe zahtevek pravilno oblikoval v okviru podrednega zahtevka, saj je ta v tem delu identičen s primarnim in se prav tako nanaša na družbo kot predmet skupnega premoženja.

O umetniških slikah in starem pohištvu

9Tožnik s pavšalnim vztrajanjem, da so bila umetniška dela, zajeta v tožbenem zahtevku, pravdnima strankama podarjena, ne more izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da predstavljajo premoženje toženkine matere. Dejstvo, da so se nekatera od njih nahajala v stanovanju, ki sta ga uporabljali pravdni stranki, o njihovem lastništvu ne pove ničesar. Prav tako v zadevi ni odločilno, kdo je zanje urejal zavarovanje. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik večkrat urejal bančne in druge administrativne zadeve za obe stranki in toženkino mater, saj je bil pooblaščen tudi na njenem računu. Ker slik stranki nedvomno nista pridobili z delom in sredstvi v času trajanja zakonske zveze, bi moral pritožnik podati konkretne trditve o sklenjeni darilni pogodbi za navedena umetniška dela, ki jih je nesporno kupila oziroma pridobila mati toženke kot zbirateljica del E. E. Tega trditvenega bremena ni zmogel, zato so prepričljivejše trditve toženke, da gre za premoženje njene mame, pri čemer je bilo nekaj slik zgolj obešenih v stanovanju, ki ga je prejela od očeta in predstavlja njeno posebno premoženje.

10V zvezi s starim pohištvom, ki ga je zbiral toženkin oče, tožnik zatrjuje, da sta ga stranki skupaj obnavljali in uporabljali. S tem ne uspe izpodbiti zaključka sodišča, da gre za toženkino posebno premoženje, ki je bilo del podarjene nepremičnine, in ne za darilo obema strankama v času trajanja zakonske zveze.

O določnosti zahtevka, da v skupno premoženje spadajo podjetniško premoženje - Poslovno svetovanje D. D., s. p., denarna sredstva na osebnem in varčevalnem računu ter v sefu na naslovu F.

11Sodišče prve stopnje je tožnika že na naroku 14. 6. 2016 opozorilo, da mora tožbeni zahtevek glede sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje, popraviti tako, da določno opredeli njihovo denarno vrednost. Ker tožnik na opozorilo ni reagiral, temveč je vztrajal pri predhodno postavljenem ugotovitvenem zahtevku, je sodišče v tem delu tožbo pravilno zavrglo. Tožnikova dolžnost je, da denarno oceni vrednost sredstev na bančnih računih in v sefu, za katera zatrjuje, da predstavljajo skupno premoženje, prav tako mora navesti obseg podjetniškega premoženja, ki predstavlja skupno premoženje. Opredelitev tožbenega zahtevka mora biti takšna, da ne pušča nobenega dvoma o obsegu dolgovane obveznosti, oziroma kaj je predmet skupnega premoženja, ki se bo v nadaljevanju delilo.

12Tožnik je v tožbi zahteval, da v skupno premoženje spadajo sredstva na osebnem in varčevalnem računu toženke, odprtem pri Banki, d. d., pri čemer njihove vrednosti ni opredelil z navedbo zneska, prav tako tudi ne z navedbo odločilnega trenutka, ki bi omogočal ugotovitev stanja sredstev na presečni dan. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik skoraj do zaključka življenjske skupnosti pravdnih strank pooblaščen na toženkinih računih v Sloveniji, zato bi lahko ocenil vrednost skupnega premoženja. To bi moral storiti tudi, če toženka ne bi predložila dokaza z bančnimi izpiski, saj ti lahko le potrdijo ali ovržejo njegove trditve, ne morejo pa jih nadomestiti. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da toženka po pozivu sodišča ni predložila ustreznih bančnih dokumentov. Iz priloge B 113 izhaja, da je toženka predložila izpis prometa iz osebnega in varčevalnega računa pri Banki, d. d., za obdobje do konca leta 2015, zato bi tožnik višino skupnega premoženja iz naslova denarnih zneskov na računih lahko konkretiziral. Pritožbene navedbe, da mu je sodišče z opustitvijo dokaznega predloga po opravi poizvedb kršilo pravico do izjave, glede na navedeno niso utemeljene. Ker je toženka podatke predložila, sodišču poizvedb ni bilo treba opraviti. Tak dokazni predlog bi bil na mestu šele, če bi tožnik postavil določen zahtevek o višini denarnih sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje, saj poizvedovalni dokazi niso dopustni.

13Zgoraj navedeno velja tudi za zahtevka tožnika, da v skupno premoženje spadajo denarna sredstva, ki se nahajajo v sefu na naslovu F., brez navedbe denarne vsote, ter podjetniško premoženje - Poslovno svetovanje D. D., s. p. Ker sta oba zahtevka nekonkretizirana, sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov s postavitvijo izvedenca finančne stroke, da bi ugotovil vrednost denarnih prihrankov in podjetniškega premoženja. Pritožbeno sodišče sicer sledi pritožniku, da vrednost slednjega ni nujno enaka denarnemu znesku na poslovnem računu, saj lahko vanj spadajo tudi poslovni prostori, premičnine in denarne terjatve, vendar pa bi tožnik, ki je bil pri toženkinem poslovnem svetovanju celo zaposlen kot prokurist, obseg tega premoženja moral določno opredeliti.

14Odločitev o zavrnitvi izplačila polovice denarnih sredstev iz naslova podjetniškega premoženja ter sredstev na računih in v sefu je sodišče prve stopnje utemeljilo na utrjenem stališču sodne prakse, da se delitev skupnega premoženja opravi praviloma v nepravdnem postopku. Odločitev sodišča je torej mogoče preizkusiti in ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožnik obstoja skupnega premoženja, za katerega zahteva izplačilo, ni izkazal, gre za navidezno protislovje v sodbi, ki pa ne vpliva na pritožbeni položaj pritožnika niti na pravilnost odločitve.

O zavrnitvi podrednega zahtevka na izplačilo vlaganj v nepremičnino na naslovu B.

15Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval, da v skupno premoženje pravdnih strank spada solastni delež nepremičnine na naslovu B., za katerega je sodišče pravilno ugotovilo, da predstavlja toženkino posebno premoženje. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je od toženke zahteval izplačilo iz naslova vlaganj v to premoženje. Kot izhaja iz sklepa s 26. 4. 2017, je sodišče tožnika pozvalo, da mora tožbo v tem delu popraviti tako, da bo obsegala jasno določen zahtevek glede višine vlaganj ter jo tako popravljeno vrniti sodišču. Po podrobnem pregledu spisa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik pravočasno dopolnil tožbo v skladu s sodnim pozivom ter opredelil znesek vlaganj, vendar njegova vloga s 23. 5. 2017 ni pravilno zvezana v sodni spis³.

16Iz 88. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče tožnikov podredni tožbeni zahtevek na izplačilo vlaganj zavrnilo, ker kljub pozivu ni postavil ustreznega zahtevka. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ob takšni presoji ne bi smelo vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku, temveč bi moralo tožbo zavreči. Z vsebinsko obravnavo zahtevka, izvajanjem dokazov o obsegu vlaganj in postavitvijo izvedenca je tožniku dalo signal, da je zahtevek ustrezno postavljen. Sodišče tožnika tudi ni opozorilo na pomanjkljivost zahtevka zaradi odsotnosti ugotovitvenega dela, torej da v skupno premoženje spada terjatev zakoncev v toženkino posebno premoženje, zato je lahko pri njem povzročilo zmoto, da pri obravnavanju izplačila dela skupnih vlaganj ločeni ugotovitveni del zahtevka ni nujno potreben.

17Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek.

18Ker je v obravnavanem primeru sodišče tožnika pozivalo le na opredelitev zneska vlaganj, ne pa na pomanjkljivosti v formuliranju ugotovitvenega dela zahtevka, nato pa je po izvedenem dokaznem postopku zaradi nepravilno postavljenega zahtevka tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni zadostilo svoji obveznosti materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Če je sodišče štelo, da tožba v tem delu ni sklepčna, bi moralo stranko opozoriti, ne pa po nepotrebnem opravljati procesnih dejanj, kot da bo o terjatvi glede vlaganj vsebinsko odločilo. Namen razjasnitvene dolžnosti sodišča je tudi preprečiti, da bi stranka prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, čeprav bi iz njenih navedb izhajalo, da bi lahko uspela. Ker sodišče ni ravnalo v skladu z načelom materialno procesnega vodstva, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je v konkretnem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sklepno:

19Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka na izplačilo vlaganj ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve in ne v nadomestitvi postopka pred sodiščem prve stopnje. S tem bi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Z razveljavitvijo dela sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku, saj je sodišče že izvedlo vse bistvene dokaze za izkazovanje pravnorelevantnih dejstev.

20Sodišče naj v nadaljevanju tožniku nudi ustrezno materialno procesno vodstvo v skladu s predhodno obrazložitvijo te odločbe. V primeru, da bo zahtevek ustrezno preoblikoval ter nato izkazal, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev oziroma vrednost vlaganj v posebno premoženje toženke v določeni višini, bo moralo presoditi tudi, ali glede na neznaten obseg ostalega premoženja in dolgotrajnost celotnega postopka niso podane okoliščine za njeno delitev v pravdi.

21Pritožbeno sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi narekovale opravo glavne obravnave pred drugim sodnikom po 356. členu ZPP, zato temu pritožbenemu predlogu ni ugodilo.

22Ker je sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o povračilu pritožbenih stroškov je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj odločbi VS RS II Ips 115/2017 in II Ips 177/2015.
² Primerjaj odločbi VS RS II Ips 40/2022 II Ips 86/2023.
³ Vložena med prilogami C.