VSM Sodba in sklep IV Kp 15530/2019

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem oprostilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe bremenijo proračun.

III. Pritožbi zagovornika A. A. in pritožbi zagovornika B. B. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila vsak kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A. A. je izreklo kazen šest mesecev zapora, obdolženi B. B. pa pogojno obsodbo z določeno petmesečno zaporno kaznijo in dveletno preizkusno dobo. B. B. je po 73. členu KZ-1 izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer ji je odvzelo original kupoprodajne pogodbe z dne 24. 10. 2017. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna povrniti 1.025,44 EUR stroškov kazenskega postopka, vsak v polovičnem deležu oziroma 512,72 EUR, vsak obdolženec pa je dolžan plačati še sodno takso, in sicer obdolženi A. A. v višini 70,00 EUR, obdolžena B. B. pa v višini 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje obdolženo B. B. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka, to so potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega A. A. zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, smiselno po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, smiselno po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- zagovornik obdolžene B. B. zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter obdolženko oprosti, podredno pa predlaga vrnitev zadeve v ponovni postopek sodišču prve stopnje;

- okrožni državni tožilec zoper obsodilni in oprostilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca spozna za kriva, in sicer vsakega za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ter nato obdolženemu A. A. izreče kazen osem mesecev zapora, B. B. pa pogojno obsodbo z določeno šestmesečno zaporno kaznijo ter dveletno preizkusno dobo, prav tako naj B. B. spozna za krivo kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, za kar ji naj prav tako izreče pogojno obsodbo z določeno šestmesečno zaporno kaznijo ter dveletno preizkusno dobo, nato pa B. B. izreče pogojno obsodbo z določeno enotno enajstmesečno zaporno kaznijo ter dveletno preizkusno dobo.

3Zagovornik B. B. je v pritožbi predlagal, da se mu posredujejo imena in priimki članov senata, ki bodo zadevo obravnavali na pritožbeni stopnji, prav tako je predlagal, da se ga obvesti o datumu seje pritožbenega senata, katere bi se pritožnica na lastno željo želela udeležiti. Glede na tak predlog je pritožbeno sodišče zagovornika obvestilo o sestavi pritožbenega senata, ne pa tudi o datumu seje senata, saj je v skladu s 445. členom ZKP presodilo, da navzočnost strank ne bi bila koristna za razjasnitev stvari. Seja pritožbenega senata se namreč v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Pritožnik pa je podal zgolj splošen in vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata pritožbenega sodišča, saj ni v ničemer pojasnil morebitnega prispevka obdolženke pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj, zato pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da sta pritožbi obeh zagovornikov utemeljeni, pritožba državnega tožilca pa ni utemeljena.

K sodbi:

5Državni tožilec v pritožbi zoper oprostilno sodbo prvenstveno meni, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe. V zvezi z razlogi v izpodbijani sodbi, da očitano dejanje B. B., tudi če bi imelo vse zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe, ni dokazano, pa navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po njegovem prepričanju bi sodišče prve stopnje moralo slediti verodostojni izpovedbi C. C., ki je ves čas postopka skladno opisoval dogajanje, njegovo izpovedbo pa je potrdila tudi priča Č. Č. Državni tožilec meni, da je glede na izpovedbo C. C. obdolženka ob podaji ovadbe vedela za vsa relevantna dejstva v zvezi s predajo dokumentov s strani C. C., predvsem pa to, da C C. zadevne prodajne pogodbe ni izročil. Takšno sklepanje utemeljuje že z zagovorom obdolženke, ki je na originalu vpisala podatke o kupcu, prav tako je C. C. povedal, da je vozilo še na avstrijskih dokumentih, lastnica pa naj bi bila neka ženska ter da on prodaja avto z njenim soglasjem. Obdolženka je prav tako povedala, da so od C. C. dobili prometno dovoljenje (malo in veliko), iz katerega izhaja, da je lastnica Č. Č. ter da je vozilo 10. 3. 2017 odjavljeno iz prometa. Državni tožilec skratka ocenjuje, da je izpovedba C. C. verodostojna in da on nedvomno predmetne pogodbe ni izročil, kar je obdolženka vedela.

6Soglašati je sicer z državnim tožilcem, da očitano kaznivo dejanje vsebuje vse predpisane zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe, kar v obrazložitvi dopušča že sodišče prve stopnje. Vendar državni tožilec nima prav v zatrjevanju, da je očitano kaznivo dejanje obdolženki brez vsakega dvoma dokazano. Iz pritožbe povzeta dejstva, na katera v zvezi z zagovorom obdolženke in izpovedbo C. C. opozarja državni tožilec, namreč ne izključujejo razumno ugotovljenega dvoma v trditev, da predmetne pogodbe C. C. ni izročil. Za takšen dvom je sodišče prve stopnje navedlo obširne, tehtne, prepričljive in povsem razumne razloge v točkah 20 do 24 obrazložitve oprostilne sodbe. Državni tožilec v pritožbi podaja zgolj lastno videnje zadeve in svojo dokazno oceno, ki je drugačna od te, ki jo je utemeljeno sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenih vseh okoliščin obravnavane prodaje avtomobila Mercedes Benz ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti, da je C. C. dejansko ob predaji avtomobila, ključev in spremljajoče dokumentacije obdolženemu A. A. izročil tudi inkriminirano listino, to je kupoprodajno pogodbo z dne 24. 10. 2017, za katero se je kasneje ugotovilo, da ni pristna, saj ne izvira od družbe X, ki je na njej navedena kot prodajalec. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno dokazno ocenilo izpovedbo C. C., za katerega je razumno utemeljilo motiv za predajo zadevne pogodbe obdolžencema, saj je vedel, da za prenos lastništva v Republiki Sloveniji ne bi več zadoščale listine, ki mu jih je predala Č. Č. Po ugotovitvah v izpodbijani sodbi, ki jih državni tožilec ne prereka, je bil prav C. C. tisti, ki je predmetno vozilo ponudil v odkup A. A. in slednjemu je po dogovoru to vozilo skupaj s ključi in ostalo dokumentacijo tudi izročil. C. C. je sicer zanikal, da bi tedaj izročil tudi kupoprodajno pogodbo, vendar je takšno izpovedbo sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot vprašljivo, glede na to, da je bila na pogodbi kot prodajalec navedena družba X, s katero pa je po spisovnih podatkih bil povezan le C. C. Slednji je namreč izpovedal, da je pred več leti delal v servisu za popravilo motornih vozil in da je slišal za to družbo, saj so delavci navedene družbe vozili svoja vozila na servis k podjetju, v katerem je sam takrat delal kot mehanik. Ne gre prezreti niti dejstva, da ob hišni preiskavi pri obdolženi B. B. (tam je tedaj bivala skupaj z obdolženim A. A. in na tem naslovu je bil tudi sedež družbe Y d.o.o., ki je avtomobil kupila), kjer se je sicer nahajala predmetna pogodba, ni bil najden kakšen žig družbe X. Vse navedeno, ko je z družbo X izkazana zgolj določena povezava z C. C., ki je hkrati imel motiv za predajo takšne pogodbe, utemeljeno vzbuja dvom, ali C. C. dejansko ob predaji vozila, ključev in dokumentacije, le ni predal tudi predmetne pogodbe. Slednje pa ovrže očitek obdolženki, da je C. C krivo ovadila, kot ji je očitano v opisu dejanja.

7Pravilnih, jasnih in tehtno utemeljenih razlogov v izpodbijani sodbi tako državni tožilec s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati, zato je pritožbeno sodišče, ki tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, njegovo pritožbo zoper prvostopenjski oprostilni izrek zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

K sklepu:

9Zagovornika obeh obdolžencev v pritožbah zatrjujeta bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP, pri čemer se zagovornik obdolžene B. B. izrecno sklicuje na 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z vednostjo obdolženke, da je šlo za ponarejeno pogodbo, zagovornik obdolženega A. A. pa navedeno kršitev smiselno uveljavlja, med drugim tudi z navedbami, da sodišče prve stopnje ni podalo smiselno logične obrazložitve, zakaj naj bi obdolženec vedel, da je bila zadevna kupoprodajna pogodba ponarejena.

10Bistvo pritožbene graje obeh zagovornikov je torej v navedbah, da obdolženca nista vedela, da je kupoprodajna pogodba ponarejena, kar pa sodišče prve stopnje ni razrešilo z jasnimi in nedvomnimi razlogi. Zagovornik obdolžene B. B. poudarja, da so glede konkretnega primera vsa pogajanja in razgovori o nakupu potekali med C. C. in A. A. Obdolženka je nato pridobila vse, kar je treba za prenos lastništva (listine za registracijo, ključe vozila in pogodbo) in je tako upravičeno verjela, da je njena družba (tedaj je bila družbenica in direktorica družbe Y d.o.o.) postala lastnica vozila, kar ji še danes prav nihče ne oporeka. Obdolženka tudi ni opravila prve začasne registracije niti nekaj naslednjih in če ne bi prišlo do okvare njenega avtomobila ter odsotnosti partnerja, sploh ne bi opravila nobenega podaljšanja začasne registracije. Kako se ji lahko očita naklep, ko pa pri predhodnih registracijah ni bilo nobenega problema. Za vse okoliščine, da naj bi šlo za ponarejeno pogodbo, je obdolženka zvedela šele po podaji zadnje vloge za začasno registracijo, kar pomeni, da je bila popolnoma spregledana časovna komponenta. Zagovornik nadalje navaja, da se v Avstriji novi lastnik v listine vpisuje samo, če vozilo registrira, sicer pa za prenos lastništva zadoščajo listine o lastništvu vozila. Tako samo dejstvo, da je C. C. zatrjeval, da je vozilo last neke ženske, na pogodbi pa je kot prodajalec navedena druga (pravna) oseba, samo po sebi ne dokazuje vedenja obdolženke, da je pogodba ponarejena, saj naj je ne bi podpisal lastnik. Navsezadnje je avtomobil prodajal C. C., ki razen s posedovanimi dokumenti ni bil izkazan kot lastnik. Ker je slednji izročil original kupoprodajne pogodbe, se obdolženki ni moglo zdeti nič čudnega oziroma celo samo iz tega sklepati, da gre za ponarejeno listino. Edini, ki je imel kakršno koli povezavo z družbo X, je bil izključno C. C., v katerega verodostojnost sicer sodišče prve stopnje dvomi. Obdolženka bi torej morala vedeti vse o tej listini in na njej navedeni družbi, vključno s tem, kakšen pečat uporablja (pečat na pogodbi je glede na izpovedbo priče E. E. nekoč celo bil veljaven), pri tem pa izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu, o povezavi med C. C. in družbo X, ničesar ne pove in o tem torej nima razlogov. Obdolženka tudi ni imela motiva za storitev očitanega dejanja, v pogodbi ni ničesar spreminjala, le izpolnila je prazne rubrike. Da bi moral kupec izvod pogodbe pošiljati prodajalcu, pa ni nikjer navada. Zaradi vsega navedenega zagovornik razloge v izpodbijani sodbi pod točko 11 obrazložitve oceni kot prehitro sklepanje.

11Tudi zagovornik obdolženega A. A. navaja, da obdolženec ni imel nobenega razloga podvomiti v verodostojnost že izpolnjene kupoprodajne pogodbe s strani družbe X, prav tako ni z ničemer skušal ustvariti videza, da je pravno pomembno izjavo v imenu prodajalca podala družba X. Zgolj dejstvo, da pogodba ne izvira od družbe X, pa tudi ne pomeni, da je obdolženec vedel, da je kupoprodajna pogodba ponarejena. Eno ključnih vprašanj po mnenju pritožnika je ugotovitev, ali je C. C. kupoprodajno pogodbo predal obdolžencu ali ne. Če jo je predal, izgubi na verodostojnosti njegova celotna izpoved, s tem pa padejo tudi očitki obdolžencu, da naj bi z gotovostjo vedel, da je kupoprodajna pogodba ponarejena. Zagovornik poudarja, da je edino C. C. imel stik s podjetjem X in da je bil prav C. C. tisti, ki je predal pogodbo in vso dokumentacijo obdolžencu. Glede tega vprašanja izpostavlja obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z oprostilnim delom, ko sodišče ni moglo ovreči zagovora obdolženke, da so predmetno pogodbo res prejeli od C. C. Dokazni postopek po mnenju pritožnika ni pokazal, da je obdolženec vedel, da je kupoprodajna pogodba ponarejena. Poudarja, da obdolženec ni vedel, da pogodba ni izvirala od družbe X, prav tako ne, da družba X vozila Mercedes Benz naj ne bi imela nikoli v lasti in da na pogodbi naj ne bi bil originalni pečat družbe X, kot tudi ne, da družba te pogodbe naj ne bi podpisala. Sicer pa po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje niti ni nedvomno ugotovilo, ali je navedena kupoprodajna pogodba sploh ponarejena. Ni bilo dokazano, da te kupoprodajne pogodbe ni sestavila družba X, pri čemer zagovornik izpostavlja izpovedbo direktorice in družbenice družbe X, ki pa ni vedela povedati, ali je morebiti kdo pečat ukradel in v nadaljevanju štempljal pogodbo z dne 24. 10. 2017. Ob tem je navedena priča še povedala, da predmetna pogodba z veliko verjetnostjo ni bila podpisana in štempljana od njih. Velika verjetnost pa po navedbah zagovornika ne dosega dokaznega standarda, ki mora biti v kazenskem postopku na ravni onkraj razumnega dvoma. O ponarejenosti kupoprodajne pogodbe tudi ni v postopku izpovedala nobena druga priča, prav tako to ne izhaja iz listinske dokumentacije, s čimer vse zagovornik utemeljuje trditev, da ni bila zanesljivo ugotovljeno, ali je bila zadevna kupoprodajna pogodba sploh ponarejena.

12Povzetim pritožbenim utemeljitvam obeh zagovornikov ni mogoče v celoti odreči tehtnosti. Zavrniti je sicer pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A. A., da ni bilo nedvomno ugotovljeno, ali je zadevna kupoprodajna pogodba dejansko ponarejena, saj je v zvezi s tem sodišče prve stopnje navedlo obširne in tehtne razloge pod drugo alinejo točke 6 obrazložitve. Pritožbene navedbe, ki zgolj drugače kot sodišče prve stopnje ocenjujejo izpovedbo direktorice in družbenice družbe X, E. E., tako ne morejo biti uspešne. Pritožnik namreč izpovedbo navedene priče povzema selektivno, prezre pa jasne navedbe te priče, ki je povedala, da predmetnega vozila nikoli niso posedovali, nikoli ga niso kupili oziroma prodali. Popolnoma jasno je povedala, da pečat na sporni listini leta 2017 ni bil več veljaven in da listina z gotovostjo ne izvira od njih. Priča je povedala, da kupoprodajna pogodba z veliko gotovostjo ni bila podpisana in štempljana od njih, torej ni govorila o kakšni verjetnosti, temveč o veliki gotovosti, kar skupaj z njenimi preostalimi navedbami nedvomno dokazuje, da je bila zadevna kupoprodajna pogodba ponarejena. To pa potrjuje tudi izpovedba policista F. F., ki je pojasnil, da je pri avstrijskih varnostnih organih preveril originalne dokumente družbe X v primerjavi z zaseženo kupoprodajno pogodbo in da je bilo ugotovljeno, da je predmetna pogodba ponarejena, saj ne izvira od družbe X, ki je na njej navedena kot prodajalec in izdajatelj.

13Vendar dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba ponarejena in da sta jo obdolženca uporabljala v postopku periodičnih začasnih registracij zaradi pridobitve preskusnih tablic, še ne pomeni, da sta tudi izvršila očitano kaznivo dejanje. Izpolnitev zakonskih znakov zgolj v objektivnem pogledu namreč ne zadošča za tako ugotovitev. Obdolženca sta se v svojih zagovorih, v katerih sta trdila, da nista vedela, da je kupoprodajna pogodba ponarejena, smiselno sklicevala na dejansko zmoto, česar pa se je sodišče prve stopnje zgolj smiselno dotaknilo pri navajanju razlogov za naklep (točka 11 obrazložitve). Ob tem pa ocene, ali je morebiti lahko krivda obdolžencev izključena iz razlogov, ki jih tehtno izpostavljata oba zagovornika v pritožbah, ni celovito opravilo z vidika smiselno zatrjevanje dejanske zmote. Po drugem odstavku 30. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja (zmota o biti kaznivega dejanja oziroma zmota v ožjem pomenu). Znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je uporaba ponarejene listine kot prave, kar pomeni, da obdolženec mora vedeti, da uporablja ponarejeno listino in da to počne naklepno.

14Sodišče prve stopnje je kot ključno okoliščino, zakaj naj bi obdolženca vedela, da je bila pogodba ponarejena, upoštevalo izjavo C. C., češ da je ob ogledu povedal, da je vozilo še na avstrijskih dokumentih, katerega lastnica je ženska, na katero se je glasila tudi ostala izročena dokumentacija. Pri tem ni ocenjevalo in upoštevalo dejstev, ki jih je sicer ugotovilo v razlogih za oprostilno sodbo, zlasti tega, da je kaj lahko predmetno pogodbo obdolžencema izročil prav C. C. Ne gre prezreti niti ostale dokumentacije, v kateri je Č. Č. navedena le v potrdilu o registraciji, ne pa tudi v potrdilu o tipu vozila (homologacijskem listu oz. nemško Typenschein, ki naj bi bil dokument o lastništvu, kot je na njem navedeno). Tudi zgoraj povzeta izjava C. C. glede lastništva "neke ženske" še sama zase ne dopušča neizpodbitnega sklepanja o vednosti obdolžencev, da je zadevna pogodba ponarejena. Na pogodbi navedena družba bi namreč kaj lahko bila tudi v lasti "te ženske", kar izjavo C. C. v pogovornem jeziku izkustveno lahko postavlja v drugačen kontekst. Zastavlja se tudi vprašanje, ali potrdilo o registraciji v vsakem primeru izkazuje lastništvo vozila, da bi lahko bila navedba drugega prodajalca oziroma prodajalke v pogodbi izkustveno tako v nebo vpijoča. Sodišče prve stopnje bo moralo vsa v pritožbah izpostavljena vprašanja in vidike predmetne prodaje vozila podrobneje razjasniti, saj obstoj dejanske zmote, četudi je ta izogibna, izključuje naklep. V primeru kaznivih dejanj, ki so lahko izvršena le naklepno, je zato v takem primeru izključena krivda obdolženca (prvi odstavek 30. člena KZ-1).

15Glede na to, da v izpodbijani obsodilni sodbi manjka ocena odločilnih dejstev v zvezi z zatrjevano dejansko zmoto obdolžencev glede pristnosti pogodbe, vključno z oceno verodostojnosti C. C., prav tako glede natančnejše ocene, ali sta obdolženca dejansko lahko vedela za ponarejeno pogodbo iz razlogov, kot so navedeni v opisu dejanja (ker pogodba ni izvirala od družbe X, ki predmetnega vozila ni nikoli imela v lasti, na pogodbi pa ni originalni pečat družbe X in družba pogodbe tudi nikoli ni podpisala), je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP).

16Ob tem zagovornik obdolženega A. A. tudi utemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, smiselno po drugem odstavku 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo pravico obdolženca do obrambe in do izvajanja dokazov. Glede na očitek, da je obdolženi A. A. vedel za ponarejeno pogodbo tudi zato, ker na njej naj ne bi bilo originalnega pečata, se dokazni predlog po opravi poizvedb pri družbi X, ali so kdaj uporabljali štampiljko, ki je odtisnjena na pogodbi, ne izkaže kot povsem brezpredmeten. Priča E. E. je namreč v zvezi s tem pojasnila, da pečat, ki je na listini, leta 2017 ni bil več veljaven. Takšna izpovedba nakazuje, da bi utegnil biti pečat družbe X, ki je na pogodbi, dejansko originalen, četudi ne več aktualen, na kar je utemeljeno opozoril tudi zagovornik B. B. Slednje navsezadnje izhaja celo iz ugotovitev sodišča v razlogih za oprostilno sodbo (točka 22 obrazložitve), ko sodišče zapiše, da se na predmetni listini nahaja žig podjetja X, ki je po izpovedbi E. E. starejši od leta 2017. To pa postavlja pod vprašaj navedbe v obtožnem predlogu, da pečat na pogodbi ni originalen, zaradi česar je sodišče prve stopnje dokazni predlog obrambe po opravi poizvedb pri družbi X v zvezi z zadevnim pečatom neutemeljeno zavrnilo.

17V novem sojenju bo treba prvenstveno odpraviti ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in razrešiti nakazana odločilna vprašanja v zvezi s smiselnim sklicevanjem obdolžencev na dejansko zmoto v ožjem pomenu, saj bo šele po tako celoviti oceni mogoče zanesljivo sklepati o tem, ali je obdolžencema neizpodbitno dokazano, da sta dejansko vedela, da pri podajanju in podpisovanju vlog za registracijo vozila kot pravo uporabljata ponarejeno kupoprodajno pogodbo, in to iz razlogov, kot se jima očita v tenorju obtožnega predloga. Pri tem bo sodišče prve stopnje argumentirano razjasnilo vsa v povzetih pritožbenih navedbah nakazana tehtna vprašanja, nakar bo v zadevi ponovno odločilo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljenima pritožbama zagovornikov, pritožbenih navedb državnega tožilca v zvezi z obsodilno sodbo ni posebej presojalo.