UPRS Sodba IV U 15/2022-14

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ oz. FURS) je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. 4933-18404/2021-3 z dne 21. 7. 2021 (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški v zvezi s pritožbo niso priglašeni (2. točka izreka). Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je tožnik zoper sklep o davčni izvršbi vložil pritožbo 6. 9. 2021 priporočeno po pošti. Organ je na podlagi prvega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) med drugim dolžan preveriti tudi, ali je pritožba pravočasna. Če ne, jo organ zavrže s sklepom na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP. Tako je organ tudi ravnal, saj je iz vročilnice ugotovil, da je bil tožniku navedeni sklep o davčni izvršbi vročen 2. 8. 2021. Osemdnevni rok za pritožbo je začel teči 3. 8. 2021, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel 10. 8. 2021. Pritožba zoper ta sklep pa je bila oddana priporočeno na pošti 6. 9. 2021, kot razvidno iz poštnega žiga, torej prepozno.

2Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ, toženka, zavrnila kot neutemeljeno. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2021 pritožniku vročen osebno, in sicer 2. 8. 2021, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v spisu zadeve. Glede na pritožbene navedbe tožnik ne osporava, da mu je bil sklep o davčni izvršbi osebno vročen tega dne. Iz pouka o pravnem sredstvu v sklepu z dne 21. 7. 2021 izhaja, da je bilo tožniku zoper odločitev v sklepu o davčni izvršbi nudeno pravno varstvo v obliki rednega pravnega sredstva, to je pritožbe v upravnem postopku, ki jo je tožnik lahko vložil v roku 8 dni od prvega naslednjega dneva od dneva vročitve, to je od 3. 8. 2021 in se je iztekel 10. 8. 2021, kot je to pravilno ugotovil tudi organ. Prvi in drugi odstavek 68. člena ZUP določata, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Toženka ugotavlja, da je iz spisa zadeve razvidno, da je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2021 vložil priporočeno po pošti 6. 9. 2021, kar izhaja iz potrdila o izdani pošiljki RA ... SI. Pritožba je bila tako vložena po izteku 8-dnevnega roka, ki se je iztekel 10. 8. 2021. V skladu z določbami prvega in drugega odstavka 240. člena ZUP prvostopenjski organ preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo prvostopenjski organ zavrže s sklepom in je vsebinsko ne obravnava. Toženka glede na navedeno ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je pritožbo pritožnika zoper sklep o davčni izvršbi zavrgel in je ni vsebinsko presojal, saj je bila, kot zgoraj pojasnjeno, vložena prepozno.

3V zvezi z določitvijo 8 dnevnega pritožbenega roka toženka tožniku še pojasni, da določitev tega pritožbenega roka zoper sklep o davčni izvršbi ni v diskreciji davčnega organa, temveč ima za tak primer ureditev podlago v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2), ki v razmerju do ZUP deluje kot "lex specialis" zakon, kot to omogoča 3. člen ZUP. ZDavP-2 tako v drugem odstavku 157. člena določa, da se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi, pri davčnemu organu, ki ga je izdal. Sicer pa za presojanje, ali je zakonsko določen pritožbeni rok v skladu z določbami Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), pritožbeni organ ni pristojen.

4Glede sklicevanja tožnika, da davčni organ ni ravnal v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZUP (načelo pomoči prava neuki stranki), toženka pripominja, da je bil tožnik v pouku o pravnem sredstvu, vsebovanem v sklepu, poučen o tem, da pritožbeni rok zoper ta sklep znaša 8 dni od dneva njegove vročitve, kar pomeni, da je prvostopenjski organ z omenjenim poukom o pravnem sredstvu poskrbel, da tožniku neukost in nevednost ne bi bila v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu. Hkrati je prvostopenjski organ v omenjenem pouku o pravnem sredstvu zapisal, da se lahko zoper ta sklep vloži pritožba v roku 8 dni od dneva njegove vročitve, kar pomeni, da je jasno povedal, da gre za koledarske dni in zato z ničemer ni mogel pritožnika zapeljati na misel, da bi se morali v rok šteti le delovni dnevi.

5Tožnik v pritožbi navaja, da ni bilo nobenega javnega sojenja na sodišču, kar sicer omogoča 24. člen Ustave RS. Pritožbeni organ pripominja, da je davčni organ v skladu z 146. členom v zvezi z 156. členom ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kar pomeni, da ima pristojnost tudi za odločanje o pritožbah, ki jih zoper sklepe o davčni izvršbi vložijo stranke. Pravica do sodnega varstva v skladu z 24. členom Ustave RS pa se v primeru izvršbe nedavčnih denarnih obveznosti zagotavlja v okviru upravnega spora pred Upravnim sodiščem RS v skladu z Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1).

6V zvezi z očitkom tožnika, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni imel možnosti, da bi bil kot stranka v skladu z 9. členom ZUP zaslišan ter da bi lahko izvajal dokaze v svojo korist, toženka pripominja, da je bil izpodbijani sklep izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Za skrajšani ugotovitveni postopek ZUP v 1. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ v takšnem postopku o zadevi odloči takoj, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Namreč prvostopenjski organ je zato, da je lahko presodil, ali je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2021 vložena (ne)pravočasno, razpolagal z zadostnimi podatki (vročilnica sklepa ter informacije, ki izhajajo iz pisemske ovojnice tožnika o tem, kdaj je bila zoper sporni sklep vložena pritožba), zato ni bilo potrebe po zaslišanju tožnika v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, s katerim je organ zavrgel pritožbo.

7Hkrati toženka ugotavlja, da tožnik ni niti izkazal, s čim naj bi organ prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa kršil 5. člen ZDavP-2, tj. da ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve ter da tožnik niti ni izkazal, zakaj prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijanega sklepa naj ne bi ravnal v skladu s 6. členom ZDavP-2, tj. zakaj pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov pritožniku ni ravnal v skladu z načelom sorazmernosti, zato je treba te očitke tožnika zavrniti kot neutemeljene. Meni tudi, da tožnik ni uspel dokazati očitanih pavšalnih kršitev Ustave RS in EKČP, niti ni utemeljil, kakšna škoda naj bi mu bila povzročena s strani davčnega organa v okviru postopka izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Posledično je pritožbeni organ na podlagi 248. člena ZUP v skladu z navedenim pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

8Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v 1. pripravljalni vlogi navaja, da ni bil izveden pošten postopek, zaradi česar je davčna izvršba neutemeljena in nezakonita. Je nezaposlen in brez premoženja ter prihodkov. Ni sodbe sodišča, pridobljene v poštenem sodnem postopku, iz katere bi izhajalo, da je dolžnik. V prekrškovnem postopku ni bil izpeljan pošten in javen postopek. Rok 8 dni ne predstavlja primernega časa za pritožbo, pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov, niso mu bile dane vse možnosti za obrambo. Tako kratek rok za vložitev pritožbe pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj si država določi najmanj 30 dni, da odloča o pravicah in dolžnostih državljanov. Organ ni upošteval četrtega odstavka 7. člena ZUP. Prav tako organ ni navedel, za katere dneve gre, ali za koledarske ali delovne, ter je tako zlorabil tožnikovo neukost. 25. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe brez vsakršnih omejitev, zato je nezakonita obrazložitev FURS, da je že podana pritožba prepozna, saj tudi EKČP vsakomur zagotavlja primeren čas za obrambo, kar pa pritožbeni rok 8 dni vsekakor ni, saj si je nemogoče zagotoviti v tako kratkem času kvalitetno obrambo. Organ je dolžan vsebinsko presojati podano pritožbo, ne pa jo zavrniti z utemeljitvijo, da je le ta prepozna, saj mu ni zagotovil primernega časa za pripravo pritožbe niti ne upošteva Ustave RS, ki ne omejuje pravice do pritožbe. V skladu s 6. členom EKČP se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. Ni imel dane možnosti, da bi bil kot stranka v postopku zaslišan (9. člen ZUP) in bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP. FURS mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembni v skladu s 138. členom ZUP. Organ mora pri izvršbi upoštevati tudi 160. člen ZDavP-2. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora, kot to določa 29. člen Ustave RS. Zato ga ne more FURS obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. FURS ne more soditi državljanu, saj kot določa 23. člen Ustave RS, mu sodi lahko le sodnik na sodišču, FURS pa ne predstavlja sodne oblasti. V skladu s 5. členom ZDavP-2 mora organ ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. V postopkih toženka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23., 24., 25. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6., 155., 159. in 160. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi ter da sodišče upošteva, da FURS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo. Predlaga, da se upošteva, da je rok 8 dni prekratek za pritožbo in bi bil primeren rok vsaj 30 dni ter da se nadalje upošteva, da je tožnik prava neuka in nevešča oseba ter da ni bil izveden zakonit postopek in da FURS ne predstavlja sodne oblasti. FURS naj upošteva vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v skladu s 46. členom EKČP, v katerih RS nastopa kot stranka, izvede naj se javen in pošten postopek.

9Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve upravnih aktov 1. in 2. stopnje. Poudarja, da se v obravnavani zadevi preizkuša izključno odločitev organa o zavrženju pritožbe kot prepozne zoper sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2021. Izvedba prekrškovnega postopka ni predmet obravnave v tej zadevi niti toženka za odločanje o tem predmetu ni stvarno pristojna. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitve v tožbi navedenih predpisov, Ustave RS, EKČP, Protokola k EKČP je treba zavrniti, saj gre za tožbene navedbe, ki so zelo pavšalne oziroma jih tožnik ne konkretizira.

10Tožba ni utemeljena.

11V konkretni zadevi je organ zoper tožnika vodil postopek davčne izvršbe, kar med strankama ni sporno. V zadevi tudi ni spora o tem, da je bil tožniku izdan in vročen sklep o dovolitvi davčne izvršbe z dne 21. 7. 2021, kakor tudi ne nadalje, da je organ tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrgel kot prepozno s sklepom z dne 23. 9. 2021, zoper katerega je tožnik tudi vložil pritožbo, ki jo je toženka z odločbo z dne 28. 1. 2022 zavrnila kot neutemeljeno.

12Med strankama pa je sporno, ali bi morala toženka tožnikovo pritožbo vsebinsko (meritorno) obravnavati in ali je pritožbo organ z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnik namreč temu v tožbi nasprotuje.

13Sodišče po pregledu upravnih spisov in izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je odločitev, sprejeta v izpodbijanem sklepu, zakonita in pravilna. Pri tem pritrjuje tako odločitvi kot razlogom, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, potrjen z drugostopenjsko odločbo toženke.

14V skladu z 229. členom ZUP pritožbo lahko vloži le stranka upravnega postopka in to v predpisanem roku, ki se šteje od vročitve upravnega akta. Pritožbeni rok zoper sklep o davčni izvršbi je po 157. členu ZDavP-2¹ (za razliko od splošnega, 15 dnevnega pritožbenega roka iz 235. člena ZUP) 8 dni. Iz navedenega izhaja, da je organ tožnika pravilno podučil glede roka za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2021. V konkretni zadevi je bil sklep z dne 21. 7. 2021 tožniku vročen osebno 2. 8. 2021. Tako je 8 dnevni rok za pritožbo začel teči 3. 8. 2021 in se iztekel 10. 8. 2021 (vsega navedenega tožnik niti ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, izhaja pa navedeno tudi sicer iz vročilnice tožniku, pripete na sklepu z dne 21. 7. 2021 v upravnem spisu). Tožnik pa je pritožbo zoper ta sklep vložil priporočeno po pošti 6. 9. 2021, kar je med strankama nesporno, in torej prepozno, zato jo je organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgel v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP.

15Šele če pritožbe organ ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljeno ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Meritorno odloča torej o pritožbi organ šele, če so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe, skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP v zvezi z nadaljnjimi členi ZUP. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 7. 2021, organ njegove pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati, skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP.

16Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev večinoma ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo oz. jih izjemoma konkretizira, kot npr. glede očitka neizvedbe ustne obravnave, nemožnosti tožnika, da bi se izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, nadalje nezaslišanja tožnika v konkretni upravni zadevi oz. zaradi prekratkega 8 dnevnega roka za pritožbo in s tem nemožnosti obrambe svojih pravic, vendar pa je jasno, da organ pritožbe tožnika zaradi njene nepravočasnosti ni mogel vsebinsko obravnavati (s tem pa tudi ne zaslišati tožnika in izvesti ustne obravnave, saj je bil postopek zaradi zamude pritožbenega roka v zvezi z izpodbijanim aktom pravilno izpeljan po skrajšanem postopku - 144. člen ZUP), saj je po uradni dolžnosti dolžan pritožbo zavreči, če niso izpolnjene predpostavke pravočasnosti vložitve pritožbe zoper izpodbijani akt v roku 8 dni, skladno z 240. členom ZUP v zvezi s 157. členu ZDavP-2. Pri tem sodišče poudarja, da je z danim 8 dnevnim rokom za pritožbo tožniku bila dana možnost obrambe njegovih pravic, vendar pa je tožnik ta rok, ki je po mnenju sodišča dovolj dolg, da v zvezi z obravnavano tematiko tožnik poskrbi za zaščito svojih pravic in obveznosti ter pravnih koristi, zamudil. Sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnik pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnil, glede česa si v tem času ni mogel zagotoviti obrambe.

17Sodišče še pripominja, da v postopku ni obravnavalo ugovorov, ki niso v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj o njih z navedenim sklepom ni bilo odločeno (tj. ugovorov, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe (omejitve izvršbe) ter izvršilni naslov, kar je sicer tudi v nasprotju s 157. členom ZDavP-2).

18Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (v postopku davčne izvršbe, kjer je rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi po 157. členu ZDavP-2 8 dni, je tožnik sklep o davčni izvršbi prejel 2. 8. 2021, pritožbo pa je vložil 6. 9. 2021; prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP².

¹ ZDavP-2 je v tem delu skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis.
² Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.