241. člen ZUP

Le če organ pritožbe ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljeno ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 7. 2021, organ njegove pritožbe ni mogel vebinsko obravnavati.

Iz določil ZUP ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopenjski organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopenjski organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Ker bi se v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZEN na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru ta del meje novih parcel vpisal kot urejen del meje, bi bil tožnik s tem dejansko onemogočen v možnosti ureditve meje med njegovo parcelo 1467/8 in prejšnjo parcelo 1467/12 oziroma s

Toženka je ravnala nepravilno, ko je pri odločanju o zahtevku o stroških uporabila merilo upravičenosti navedb, saj ZUP ne pozna pravila, po katerem bi bilo priznavanje stroškov stranki odvisno od tega, ali je bila vloga potrebna oz. upravičena. Toženkina odločitev o priznanju stroškov odgovora na pritožbo zato ne bi smela temeljiti na vsebinski presoji, ali bi lahko z navedbami, ki jih je tožnica podala v odgovoru, vsebinsko vplivala na odločitev pritožbenega organa ali ne. Za priznanje stroškov odgovora na pritožbo je dovolj, da ima stranka pravico do odgovora in je odgovor v zadostni meri obrazložila.

Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Nesp

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi drugostopni organ pred izdajo izpodbijanega akta (s katerim na podlagi pritožbe stranke z interesom je odpravil sklep prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve stranke z interesom za vstop v postopek in odločil, da se stranki z interesom vstop v postopek dovoli), torej, pred odločitvijo o odpravi odločbe poslal pritožbo stranke z interesom v odgovor tožniku, ki je v tem inšpekcijskem postopku stranka z nasprotnim interesom. Ker pa tega ni storil, se tožnik o pritožbi stranke z interesom pred izdajo akta ni mogel z njo seznaniti in torej posledično ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja in niti ni sporno, da tožnici ni bilo omogočeno, da bi se - pred izdajo izpodbijane drugostopenjske odločbe - izjavila o navedbah v pritožbah, o katerih je bilo z navedeno odločbo odločeno. ZUP v 241. členu nalaga prvostopenjskemu organu, da pritožbo, če je ne zavrže po 240. členu tega zakona, pošlje morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določi rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih; (nadomestno) odločbo po 242., 243. in 244. členu tega zakona lahko izda šele potem, ko prejme odgovor stranke z nasprotnimi interesi oziroma ko se izteče rok za odgovor. V četrtem odstavku 246. člena ZUP nalaga identično obveznost organu druge stopnje. Opustitev organov prve in druge stopnje, ki tako nista ravnala, pomeni kršitev načela zaslišanja stranka.

Zgolj posest nad sosednjimi parcelami ne izkazuje pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Smisel določitve najvišje stopnje pozidane nasproti nepozidani površini je v tem, da se prepreči pregosta pozidanost z določitvijo obveznih nepozidanih območij okoli zgradb ali objektov. S tem se zagotovi kakovost življenjskega okolja. Ker je po določbi 241. člena ZUP potrebno pritožbo poslati strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok, da se o njej izrečejo, kar je prizadeta stranka v upravnem postopku tudi storila, tožnik ne more uspeti s pavšalnim in neobrazloženim tožbenim ugovorom, da odgovor na pritožbo ni bil nujno potreben in ni doprinesel k odločitvi.

Investitor, ki mu je upravni organ prve stopnje izdal odločbo, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je imel na podlagi prvega odstavka 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo in v posledici tega tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so mu zaradi tega nastali. V kakšni višini je stranka z nasprotnim interesom upravičena do povrnitve stroškov postopka, je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Upravni organ mora ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen (če je npr. predlagana zgolj zavrnitev pritožbe), ali pa odgovor na pritožbo zadosti kriteriju obrazložene vloge po Odvetniški tarifi, ki velja za upravni postopek, in ki dejansko pripomore k rešitvi upravne zadeve.

Ker je zahtevo vložila upravičena oseba (upravnik stavbe), stavba še ni (bila) vpisana v kataster stavb, v teku tudi ni (bil) upravni postopek vpisa stavbe oziroma sodni spor glede tega vprašanja, zahteva pa je vsebovala vse elemente, ki jih določa določba 4. odstavka 84. člena ZEN, je prvostopni organ tako mogel o vpisu stavbe v kataster stavbe izdati sklep in se sodišče ne strinja s tožnico, da sklep ni mogel biti izdan brez njene vloge kot stranke v postopku, saj tožnica ne izkazuje nobenega izmed svojstev po določbi 1. odstavka 81. člena ZEN, na podlagi katerega bi tožnica sploh bila upravičena do vložitve zahteve, oziroma, da sklep ne bi mogel biti izdan brez njene vloge.

Pravna podlaga za odločitev, ali je tožnik upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo v postopku, v katerem je sodeloval kot stranka z nasprotnim interesom, je določilo 1. odstavka 114. člena ZUP in ne določilo 1. odstavka 113. člena ZUP. Po presoji sodišča ni mogoče zagovarjati takšne interpretacije 1. odstavka 114. člena ZUP, da se stroški odgovora na pritožbo, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, v vsakem primeru priznajo v zahtevani višini, temveč mora upravni organ ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen ali pa odgovor na pritožbo zadosti kriteriju obrazložene vloge po Odvetniški tarifi, ki velja za upravni postopek, in ki dejansko pripomore k rešitvi upravne zadeve.

V konkretnem primeru se je za izdajo gradbenega dovoljenja vodil enoten postopek za vse štiri stanovanjske objekte in je bilo izdano eno gradbeno dovoljenje. Zato je tožničin predlog za obnovo postopka za izdajo spornega gradbenega dovoljenja kot celote utemeljen, saj iz strokovnega mnenja izhaja, da nameravana gradnja vpliva na tožničino veduto, pri čemer sodišče poudarja, da iz mnenja ne izhaja, da bi na tožničino veduto vplivali samo določeni objekti (H2 in H3, kot zatrjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi). V obnovljenem postopku pa se bo šele ugotavljalo, ali je vpliv novogradnje na nepremičnino tožnice v mejah dopustnega, to je, ali so bile njene pravne koristi z izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja dejansko kršene ali ne. Tožnica je imela pravico vložiti odgovor na pritožbo in je le tako imela možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljala prizadeta stranka ter na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine spora. Zaradi navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

V postopku denacionalizacije se vrača le premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, če so izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji. Zato je treba v vsakem primeru ugotoviti, ali gre za podržavljenje v smislu ZDen, kar pa v tem primeru ni bilo popolno ugotovljeno.

Po tem, ko je o zahtevku že bil voden in zaključen ugotovitveni postopek ter je o njem že bilo odločeno, zahtevka ni (več) mogoče zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP/86, po katerem postopa organ, ki ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za reševanje, saj navedena zakonska določba predstavlja organu podlago za postopanje z vlogo (ki jo prejme po pošti) ob njenem sprejemu, pred uvedbo postopka. Če meni, da prvostopni organ, ki je o zahtevku odločil, za odločitev ni bil pristojen, bi (na podlagi 2. odstavka 241. člena ZUP/86) morala odločbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku, odpraviti ter po uradni dolžnosti poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad je treba razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za vračanje zadružnih sredstev, ki so bila združena, vložena ali prenesena na drugo pravno osebo (izven sistema zadružne organiziranosti) pogodbeno ali s samoupravnim sporazumom z namenom poslovnega sodelovanja.

Inšpekcijski postopek, kot je opredeljen v ZDS, je po presoji sodišča samostojen postopek in ni vezan na vložitev davčne napovedi oziroma davčnega obračuna.

Ker je odločbo o izbiri koncesionarja izdal župan občine, za odločanje o tej upravni stvari pa je, na podlagi 2. odstavka 67. člena ZLS, stvarno pristojna občinska uprava, je o zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji odločal stvarno nepristojen organ.

Glede na 73. člen ZDen je, tako po prejšnjih predpisih o razlastitvi, kot tudi po novem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/97), pristojno za odločitev odškodnine sodišče v nepravdnem postopku.