VSL Sodba in sklep I Cpg 596/2024

I. a) Prvotoženkini pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, po katerem naj bi prva toženka morala tožnici plačati 146.688,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2022 do plačila;

b) tej pritožbi se nadalje delno ugodi, tako da se V. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremeni in se odslej glasi tako, da mora prva toženka tožnici za procesna dejanja do umika tožbe povrniti 48 % njenih potrebnih stroškov, tožnica pa prvi toženki 52 % njenih, glede ostalih dejanj v postopku na prvi stopnji mora prva toženka tožnici povrniti 66 % potrebnih stroškov, tožnica pa prvi toženki 34 % njenih; v zvezi s pritožbenima postopkoma iz te in iz naslednje točke tega izreka pa mora prva toženka tožnici povrniti 67 % potrebnih stroškov, tožnica pa prvi toženki 33 % njenih.

c) V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih I. točke (glede plačila 275.021,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2022 plačila) in V. točke njenega izreka potrdi.

II. a) Tožničini pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 11. 2024 se delno ugodi, tako da se prvotoženkin ugovor zoper sklep z dne 3. 7. 2024 delno zavrne in slednji sklep potrdi glede izdaje predhodne odredbe v zavarovanje tožničine terjatve do prve toženke za plačilo 275.021,68 EUR z zakonskimi zamudnimi ob­restmi od 5. 3. 2022 do plačila.

b) V preostalem delu se ta pritožba zavrne in se pritožbeno izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. a) Tožničini pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 8. 2024 o zavarovanju z evropskim nalogom za zamrznitev bančnih računov se delno ugodi ter se izpodbijani sklep delno razveljavi, kolikor se nanaša na zavarovanje tožničine terjatve do prve toženke za plačilo 275.021,68 EUR z zakonskimi zamudnimi ob­restmi od 5. 3. 2022 do plačila, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stop­nje v nov postopek.

b) V preostalem delu se ta pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

c) Pritožbeni stroški v zvezi s to pritožbo so nadaljnji stroški.

Izpodbijane odločbe: prisojeno plačilo in zavrnjeno zavarovanje

1Junija lani je sodišče prve stopnje razsodilo (v delu, ki je pomemben za to pritožbeno odločbo), da mora prva toženka (od tu dalje je govora le še o njej; vsi zahtevki zoper drugega toženca so bili zavrnjeni in ta nastopa samo še v vlogi toženkinega direktorja) tožnici plačati 421.709,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obre­stmi od 5. 3. 2022 in ji povrniti vse potrebne pravdne stroške (I. in V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je nato 3. 7. 2024 na tožničin predlog najprej izdalo predhodno odredbo, da se do višine tako prisojenega plačila zarubijo sredstva na toženkinih slovenskih bančnih računih, dokler njegova navedena sodba ne postane izvršljiva in ne izteče še dodatnih 15 dni. Dne 7. 11. 2024 pa je ugodilo toženkinemu ugovoru in svojo predhodno odredbo razveljavilo, vključno z blokado računov - ki sicer še vedno traja (po vsem sodeč na temelju določbe 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ, da pritožba in ugovor "ne zadržita postopka").

Vmes je 1. 8. 2024 zavrnilo še tožničin nadaljnji predlog z dne 30. 7. 2024, naj izda evropski nalog za zamrznitev bančnega računa, ki ga je toženka 13. 7. 2024 odprla v Republiki Litvi.

2Toženka se pritožuje zoper sodbo v pravkar povzetem delu, tožnica pa zoper zavrnitev njenih predlogov za blokado toženkinih računov doma in v tujini. Tožnica je odgovorila na pritožbo zoper sodbo, toženka pa na pritožbo zoper zavrnitev predhodne odredbe, vsaka s predlogom, da se nasprotničina pritožba zavrne.

Toženka je poleg tega vložila še Komentar odgovora na pritožbo zoper sodbo, tož­nica pa Odziv na to vlogo. Nanju se pritožbeno sodišče ni oziralo, ker sta zunaj okvirov dovoljenega izjavljanja v pritožbenem postopku. Zakon pozna samo pritožbo in odgovor nanjo, ki ju je sicer mogoče dopolniti v zakonskem roku (prvi odstavek 333. in prvi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ta pa je bil tu prekoračen.

3Pritožbeno sodišče tudi ni čakalo na morebiten toženkin odgovor na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo naloga za zamrznitev toženkinega litov­skega bančnega računa. Za primer zavrnitve naloga je namreč zapovedan enostranski ("ex parte") postopek (tretji odstavek 21. člena Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah, v nadaljevanju Uredba 655/2014, v zvezi z 279. a členom ZIZ), skladno z naravo tega sredstva zavarovanja, katerega vnaprejšnje razkritje bi lahko spodkopalo njegov namen (nacionalna ureditev izvršbe in zavarovanja je enaka, le brez izrecne določbe o enostranski pritožbi, gl. prvo poved prvega odstavka 45. člena in 239. člen ZIZ).

Čeprav je bil z vročanjem tudi te pritožbe toženki v odgovor ta postopek razkrit, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je smiselno in treba tudi v nadaljnjem novem odločanju po današnji delni razveljavitvi sklepa o zavrnitvi tožničine vloge za izdajo naloga za zamrznitev toženkinega računa ohranjati enostranskost tega postopka, in sicer zlasti tako, da sodišče prve stopnje toženki (niti tožencu) ne vroča te pritožbene odločbe, preden navedeni tožničini vlogi bodisi ne ugodi ali ta vloga ni pravnomočno zavrnjena.

Presoja pritožbenega sodišča

Delna utemeljenost pritožbe proti sodbi

4Med postopkom utesnjenemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi toženkine kršitve in posledičnega tožničinega odstopa od njune Pogodbe za projektiranje slovenskega paviljona na EXPO 2020 Dubaj z dne 23. 9. 2019 (v nadaljevanju Pogodba) je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da je bil odstop od pogodbe, datiran z dnem 30. 10. in toženki poslan 4. 11. 2019 (ta datum v izpodbijani sodbi ni izrecno naveden, prim. zadnji stavek 25. točke njene obrazložitve, pritožbeno sodišče pa tudi po pritožbi ugotavlja, da ni sporen), izvršen v skladu s prvim odstavkom 628. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta se glasi:

"Če je rok bistvena sestavina pogodbe, podjemnik pa je z začetkom ali dovršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pravočasno končal, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode."

Glede te škode je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožnici, katera dela projektiranja in nadzora ter za kakšno (višjo) ceno so jih zanjo namesto toženke opravili drugi izvajalci. Izhajalo je iz nezanikanih tožničinih trditev, da so jo ta dela stala 637.921,68 EUR. Presodilo je še, da je skladno s 4. členom Pogodbe upravičena tudi do pribitka 15 % na navedene stroške projektiranja in nadzora, kar skupno znaša 733.609,93 EUR. Od tega je odštelo 350.000 EUR, kolikor je za tista dela, ki bi jih bila po Pogodbi morala opraviti toženka, tožnica prejela od Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) na podlagi njune Pogodbe št. C2130-19-090067 za projektiranje in postavitev slovenskega paviljona na EXPO 2020 Dubaj z dne 23. 9. 2019. Končno po oceni sodišča prve stopnje tožnici pripada še 38.100 EUR, kolikor je po njenih ravno tako neprerekanih trditvah za projektno vodenje pri prenovi hotela A. v B. plačala C. C., s. p. Ta je to delo prevzel od tožničinega delavca D. D., ki je bil nenadoma zaposlen s koordinacijo projektiranja, ki ga toženka ni izvedla po Pogodbi. S temi zaključki se pritožbeno sodišče delno strinja.

V naslednjih dveh točkah najprej pojasnjuje svoje razloge za utemeljenost odstopa od pogodbe in zatem svoja stališča o utemeljeni velikosti odškodnine.

5Pritožbeno sodišče v obsegu, razloženem v tej točki obrazložitve, sprejema zaključke iz 44. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, potem ko jih je dopolnilo s svojimi razlogi. V tisti točki je med drugim povzeta določba 1. točke drugega odstavka 2. člena Pogodbe, po kateri je morala toženka v 40 dneh od sklenitve te pogodbe (glede na prvi in tretji odstavek 62. člena OZ - po katerih rok, določen v dnevih, steče prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva, ki če sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, je naslednji delavnik - je bilo to do ponedeljka, 4. 11. 2019, zamuda pa bi nastopila 5. 11.) izdelati in predati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za slovenski paviljon na Svetovni razstavi 2020 v Dubaju. V ta rok se je skladno s Pogodbo vštevalo pet dni, ki so "namenjeni naročnikovi preverbi s strani izvajalca predane projektne dokumentacije in podaja morebitnih pripomb ter 5 dni za izvajalčevo uskladitev podanih pripomb". Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je rok izvedbe bistvena sestavina Pogodbe, vključno s pravkar navedenim 40-dnevnim, ker toženka te tožničine trditve ni zanikala (drugi v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP, in sicer, kot to zahteva ta določba, obrazloženo: splošna fraza o zanikanju vsega, kar ni izrecno priznano, to ni; je ravno nasprotna zakonski ureditvi) in ker je tudi takšno "pravno obarvano" dejstvo lahko predmet priznanja (gl. Nina Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7/2009, gl. na koncu razdelka 3.3.2. Razlikovanje med nepopolno in nesklepčno tožbo pri uporabi zapletenih pravnih pojmov). Da je šlo za fiksen posel, se tudi sicer ujema z njegovim ciljem, da bo paviljon nared za časovno nepremakljiv dogodek.

Nadalje je z vidika prvega odstavka 628. člena OZ odločilno, natanko s čim je toženka zamujala in zakaj je bilo po tem očitno, da posel ne bo končan v roku. Prvostopenjska obrazložitev iz 44. točke že vsebuje določna napotila na elektronska sporočila D. D. toženkinemu direktorju z dne 3., 14., 16. in 18. 10. (listinske dokazne priloge A 5-7) s, kot je sodišče presplošno navedlo, pozivi za "posredovanje zahtevanih dokumentov" ter na zapisnike sestankov o problematiki zamud z dne 17., 21. in 29. 10. (A 8-11), iz katerih je "razvidno, da bi morala prva toženka takoj dostaviti dokumentacijo, ki je navedena". Tisti obrazložitvi je treba dodati povzetek vsebine teh listin v ustreznih delih zaradi prikaza, za konkret­no katero dokumentacijo je šlo in da je to bil ravno PGD (to je bil namreč posel, ki ga je bilo treba v smislu prvega odstavka 628. člena OZ dovršiti, v ta okvir pa nujno ne spada tudi zamuda z izročitvijo nekaterih drugih listin, s čimer je bil odstop od pogodbe med drugim še utemeljen). Da je tako, izhaja iz 2. točke Zabeležke sestanka št. 2 z dne 3. 10. 2019, ki se glasi: "[Toženka] dostavi [tožnici] in [družbi] E.[o kateri je več rečeno v nadaljevanju te obrazložitve] ju3 [prav tako: t. p. jutri], 4. 10. 2019 do 10[.] ure potrjene arhitekturne podloge kot osnovo [za] izdelavo statičnega modela. NUJNO, da E. pripravi model za torkov sestanek[.]" (A 8) Isto izhaja iz 1. c točke Zabeležke sestanka št. 3 z dne 17. 10. 2019: "Poslati ... predloge podloge za zasnovo S[trojnih] in E[lektro-] instalacij [toženka], po končanju finalnih tlorisov in prerezov[,]" (A 9) kar se povezuje z enako formulirano in označeno točko Zabeležke sestanka št. 4 z dne 21. 10. 2019 in z 2. točko: "[Toženka] NUJNO pripravi končne tlorise in prereze [s pripisom z rdečo:] ponovno ROK 18. 10. 2019 / ponovno" (A 10). V Zabeležki sestanka št. 5 z dne 29. 10. 2019 v 1. b točki piše: "Poslati ... predloge podloge za zasnovo S[trojnih] in E[lektro-] instalacij [toženka], po končanju finalnih tlorisov in prerezov […] ROK TAKOJ [zapisano z rdečo]" (A 11). Vzporedno s tem je D. D. toženkinega direktorja po elektronski pošti pozival: "Dostavi nam prosim AOR [Architect of Record, pooblaščeni arhitekt] dokumentacijo" (3. 10., A 5), nato isti poziv urgiral: "F., prosim ponovno[,]" (12. 10., tudi A 5) ter mu pisal: "Skladno [s Pogodbo] ugotavljamo sledeče: 1. Zamuda pri dostavi zahtevane dokumentacije […] c. Za zamudo pri faznih rokih na predane projektne dokumentacije je s pogodbo definirana pogodbena kazen[,]" in: "3. Poleg omenjenega ugotavljam nespoštovanje dogovorjenih rokov predaje dokumentacije: a. arhitekturne podloge, ki so osnova za nadaljevanje projektiranja S[trojnih in] E[lektro-] instalacij ter projekta gradbenih konstrukcij, kljub večkratno dogovorjenim rokom še vedno nismo prejeli." (16. 10., tudi A 7)

Vsi ti navedki se dovolj jasno nanašajo na PGD (ali njegove sestavine), saj se dobro prilegajo pojmu projektne dokumentacije, ki je "rezultat načrtovalskega procesa pri graditvi objektov in pomeni sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov, poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne ter tehnične značilnosti objekta" (peti odstavek 29. člena v času sklenitve Pogodbe veljavnega Gradbenega zakona; tega pritožbeno sodišče citira zaradi splošne, a koncizne in nazorne definicije, ne pa ker bi ta nujno v vsem neposredno urejala primer, v katerem je bilo treba projektirati za tujino).

Toženkina obveznost je bila izdelava "projektov PGD, PZI [projekta za izvedbo gradnje], PID [projekta izvedenih del] ter NOV [navodil za obratovanje in vzdrževanje]" (iz 4. točke drugega odstavka 2. člena Pogodbe), med katerimi je PGD po naravi stvari prvi (nadaljnji projekti mu časovno sledijo in se nanj navezujejo, kakor napredujeta podrobnejše načrtovanje in gradnja objekta). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni dokazala svoje tudi sicer presplošne trditve, da je projektno dokumentacijo izdelala skoraj do konca, in to sploh katerokoli, saj ni predložila nobenega od projektov. Torej je zamujala že s prvim, ki ga je morala izvesti do vključno 4. 11. 2019. Ko ji je tistega dne tožnica poslala izjavo o odstopu od pogodbe, toženka še ni bila v zamudi (ta je za izročitev PGD nastopila 5. 11.), temveč tik pred njo. Glede na dva odstavka višje citirane resne, ponavljajoče se in očitno tudi neuspešne pozive za dostavo projektne dokumentacije je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča s pravnoodločilne časovne perspektive dneva oddaje izjave o odstopu očitno, da bo toženka z izročitvijo celotnega PGD zamudila. Ta zaključek še dodatno utrjuje že citirani del Pogodbe, po katerem se je v 40-dnevni rok za pripravo PGD všteval rok pet dni, namenjen tožničini preveritvi projekta in podajanju morebitnih pripomb.

6Toženka trditvam o delih, ki so jih namesto nje za tožnico izvedli drugi in ki jih je namesto toženke izvedla tožnica s svojim delavcem D. D., njegovo odsotnost pri projektnem vodenju prenove hotela A. pa nadomestiti z zapos­litvijo C. C., s. p., ni določno ugovarjala (49.-52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V splošnem je bila to zadostna dejanska opora, da se ji pripiše (po drugem odstavku 239. člena in po prvem 243. člena OZ) odškodninska odgovornost za tožničino zmanjšanje premoženja, kolikor je za dela drugih izvajalcev plačala več, kot bi morala po Pogodbi toženki, oziroma kolikor je sama imela zaradi neizpolnitve Pogodbe višje stroške (v C. primeru). Pri posameznih od dejansko sicer nespornih postavk pa po pogodbenem materialnem pravu, na katero že izpodbijana sodba sama napotuje, tožnici po presoji pritožbenega sodišča odškodnina ne pripada.

To najprej velja za dela, ki jih je sicer nesporno izvedla E., d. o. o., in ki ji jih je tožnica tudi nesporno plačala 45.000 EUR. Toda ta družba je projektirala gradbene konstrukcije (statiko), kar je bilo iz Pogodbe po prvem odstavku 2. člena izvzeto ("Predmet te pogodbe je Projektiranje paviljona (brez projektiranja gradbenih konstrukcij) […]").

Tožnica ni upravičena niti do pribitka 15 %. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali pribitek ustreza izgubljenemu dobičku (tožnica bi bila načeloma upravičena do tolikšnega, kot bi si ga lahko obetala, če bi bila Pogodba pravilno izpolnjena; višji stroški, ki jih je dejansko imela z dražjimi nadomestnimi izvajalci zaradi njihove pozne vključitve v projektiranje in nadziranje izgradnje paviljona, pa bi, pomnoženi z navedenim odstotkom, samodejno vodili do še večjega in zato delno neupravičenega dobička) ali navadni škodi (do katere bi bila tožnica upravičena, samo če bi 15 % odražalo kakšne njene višje stroške zaradi morebitnega večjega lastnega angažmaja in posledično višjih stroškov z izvajalci, ki so nadomestili toženko). Iz 4. člena Pogodbe, ki ureja ta pribitek, pa izhaja, da se nanaša na nekaj tretjega, in sicer "skupne stroške izvedbe projekta, še zlasti glede stroškov izvedbe vseh del po pogodbi z Glavnim naročnikom", tj. po tožničini pogodbi z MGRT (ti stroški so tam še podrobneje razčlenjeni). Ne v izpodbijani sodbi ne v tožničinih trditvah v postopku na prvi stopnji pa ni omembe dejstev (zlasti, kateri naj bi sploh bili skupni stroški s pomenom iz 4. člena Pogodbe), katerih pravna posledica bi bila lahko utemeljenost odškodnine za tožničino škodo v zvezi s tem pribitkom.

Tudi ni bilo prav od tožničinih višjih stroškov z nadomestnimi izvajalci odštevati 350.000 EUR, kolikor je za dela, ki bi jih bila po Pogodbi morala opraviti toženka, tožnica prejela od MGRT po njuni pogodbi. Za vprašanje, kakšna škoda ji je nastala, namreč ni odločilno, za koliko je posel, ki je bil predmet Pogodbe, "prodala" MGRT, temveč za koliko bi ga morala od toženke sama "kupiti", če bi ta Pogodbo pravilno izpolnila. Ta nepravilnost pa se v izpodbijani sodbi ni izrazila, saj je tožnica na pravkar opisani način, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, tožbo utemeljevala sebi v škodo. Po Pogodbi je namreč pogodbena vrednost znašala 275.125 EUR in DDV (prvi odstavek 3. člena), kar je manj, kot si je tožnica odštela.

7Končno po presoji pritožbenega sodišča ni v vsej prisojeni višini utemeljena odškodnina 38.100 EUR, kolikor je tožnica po svojih ravno tako neprerekanih trditvah za projektno vodenje pri prenovi hotela A. v B. plačala C. C., s. p., ki je pri tem nadomestil tožničinega delavca D. D., ki je moral namesto toženke prevzeti projektno vodenje izgradnje paviljona. V izpodbijani sodbi je glede tega delna nejasnost (v 51. točki obrazložitve), ki jo je po ugotovitvah pritožbenega sodišča tja zaneslo iz tožničinih trditev. Tožnica je namreč trdila (na 22. str. prve pripravljalne vloge), da je z navedenim podjetnikom imela že davno prej (za opravo nekega tretjega posla) sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju (to je tudi priložila in je dokaznima listinska priloga A 58). Z Anek­som št. 2 z dne 30. 9. 2019 (A 59) je bilo prejšnjemu poslu dodano "vodenje projekta prenove hotela A.", pogodbeno plačilo pa se je zato zvišalo za 1500 EUR na mesec. Vendar v času sklenitve tega aneksa konec septembra najbrž še ni bilo predvidljivo, da se bodo skozi oktober začele vrstiti toženkine zamude pri projektiranju, in gotovo ne, da se bodo nakopičile do stopnje, da bo začetek novembra zato prenehala Pogodba. Poleg navedenega pa je tožnica še trdila, da je s C. C. 2. oz. 3. 11. 2019 sklenila Pogodbo o projektnem vodenju, na podlagi katere je namesto s projektnim vodenjem pri postavitvi paviljona nenadoma zasedenegaD. D. moral za tožnico opravljati storitve "odgovornega vodje del na projektu prenove hotela A.", kar je tudi izvajal od začetka novembra 2019 do konca januarja 2020 za ceno 10.700 EUR na mesec. Te pogodbe tožnica ni predložila, vendar niti teh trditev toženka ni zanikala in zato veljajo za resnične. Konsistentno razumevanje vseh povzetih trditev (takšno, da je logično, da pa je ob sprejetju zatrjevanih dejstev kot resničnih toženki najmanj v breme) je po presoji pritožbenega sodišča takšno, da je C. C. po izvzetju D. D. najbrž prevzel večji obseg očitno istovrstnega dela na istem projektu za večje plačilo, vendar pa med te trditve ni mogoče vpisovati tudi te, da je bil zato upravičen do 10.700 EUR mesečno povrhu 1500 EUR, temveč prvo namesto drugega, in to le tri mesece od odstopa od pogodbe dalje in ne še en mesec predtem.

8Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah, je bilo po oceni pritožbenega sodišča tožnici prisojeno 146.688,25 EUR preveč (45.000 EUR v zvezi s projektiranjem statike, 95.688,25 EUR za 15-odstotni pribitek in pravkar navedenih štirikrat 1500 EUR za nadomeščanje pri projektnem vodenju prenove hotela).

9Pritožbeno sodišče prehaja k obrazložitvi o neutemeljenosti pritožbe (razen glede zgoraj razloženih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki jih je delno samo odpravilo, v preostanku pa upoštevalo pri delni spremembi izpodbijane sodbe). Preden zavrne posamezne pritožbene razloge, pa poudarja, da so a) večidel izpeljani iz dejstev, na katerih sodba sodišča prve stopnje ne temelji (pritožbene novote), ne da bi pritožnica poskusila prikazati, da je ta dejstva med postopkom na prvi stop­nji zatrjevala, sodišče prve stopnje pa b) prezrlo ali c) ugotovilo napačno. Pritožnik, ki na takšen način zatrjuje dejstva mimo prvostopenjske sodbe (kot da te in gradiva, ki je bilo prvostopenjskemu sodišču prezentirano in iz katerega - tega in takšnega, kakovostnega ali pomanjkljivega - jo je to lahko ustvarilo, ne bi bilo), ne more uspeti. Navedeno pod a je bilo nasprotno prvemu odstavku 337. člena ZPP, po katerem sme pritožnik navajati nova dejstva, ki jih ni prej navajal, zgolj iz upravičenih razlogov, toženka pa nobenega takega ne zatrjuje (mednje zagotovo ne spada, da se je pritožila po novi pooblaščenki, ki je ni zastopala že na prvi stopnji). Navedeno pod b bi bila kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pod c pa napačna ugotovitev dejanskega stanja, vendar nanju pritožbeno sodišče ne pazi samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožnica pa ju ne uveljavlja, kot bi bilo treba (s konkretnimi in določnimi navedbami, kateri dokaz je predlagala v kateri vlogi ali na katerem naroku za ugotavljanje katerega dejstva, pa ga sodišče brez utemeljenega razloga ni izvedlo ali ga je narobe ocenilo).

Resnica o tem, kakšne so bile okoliščine, iz katerih je vzniknil spor (kaj se je zares zgodilo), je v sodbi nujno rekonstruirana, v določenem delu sodb pa od teh okoliščin delno ali povsem odstopa (in je torej umetno skonstruirana). S tem ni nujno nič narobe. Pravdni postopek ponuja sredstva, da bi bila navedena rekonstrukcija karseda zanesljiva, vendar zanesljivosti po naravi stvari ne more zagotoviti, sploh pa če svojih procesnih pravic, ki so v tej funkciji dane na voljo strankam, te ne izkoristijo. Stranke so tiste, ki "morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo" (prvi odstavek 7. člena ZPP). Če stranka ne navaja, kar ji je v prid, ali navedb, za katere njena nasprotnica trdi, da niso resnične, ne podkrepi z dokazi (ali če tega ne stori pravočasno, zlasti pa ne brez posebej dobrega razloga prvič v pritožbi), bo dejanska podlaga sodbe odstopala od tistega, kar se je zares zgodilo. Vrednoto, da sodba temelji na resničnih dejstvih, bodo zasenčile druge (da se spor razreši, da nasprotna stranka čimprej pride do primernega pravnega varstva). Toda prvo je upravičeno žrtvovati, saj je to le na škodo stranke, ki je imela možnost, da prispeva k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, a je ni izrabila.

In še to je pritožnica zanemarila. Dokazi za neko dejstvo s svojo vsebino in težo (kaj povedo o obstoju tega dejstva in kako verodostojno) postanejo v pravdnem postopku pomembni šele, če je dejstvo sporno: najprej ga mora ena stranka določno zatrjevati, nato pa še druga obrazloženo zanikati. Dejstva, "ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana", takih pa "ni treba dokazovati" (zadevno relevantni del drugega odstavka v zvezi z zadevno relevantnim delom prvega odstavka 214. člena ZPP). Na več mestih v pritožbi se sodišču prve stopnje očita neupoštevanje vsebine dokazov, toda glede dejstev, ki jih toženka bodisi ni zatrjevala ali ki jih tožnica je zatrjevala, toženka pa ne zanikala, in ki so bila zato utemeljeno upoštevana kot priznana. Na dokaze se v takih primerih ni treba ozirati, očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa nimajo smisla.

10Nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, so vsa dejstva iz tabele s "časovnico" na str. 5-8 in "povzetka relevantnih dogodkov" na 9. str. v pritožbi, ki so drugačna od tistih v izpodbijani sodbi ali njim dodana, zlasti da je toženkin direktor izdelal celotno projektno dokumentacijo, sprojektirano po pravilih Expo, ki predstavlja osnovo za gradbeno dovoljenje; da je projektno dokumentacijo ves čas izročal tožnici in s tem izpolnil svojo obligacijo rezultata ter da ji je 30. 10. 2019 oddal še zadnjo verzijo projektne dokumentacije, usklajene s statikom (preprojektirane stopnice), primerno za priložitev vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja.

11Podrobnejša analiza "obvestila o odstopu od Pogodbe X.-MD z dne 4. 11. 2019" (kot že navedeno, je bila izjava o odstopu takrat nesporno poslana, datirana je bila na 30. 10.), ki jo pritožnica pogreša v izpodbijani sodbi in jo sama razvija na str. 11-14, ni bila potrebna. Dovolj je, da je bil utemeljen eden od (sklopov) razlogov, s katerimi je tožnica utemeljevala odstop od pogodbe. Da je bil, izhaja iz, kot že rečeno, določnih napotil sodišča prve stopnje na korespondenco in zapisnike pravdnih strank iz oktobra 2019, ki jih je pritožbeno sodišče v tej obrazložitvi tudi že zgoraj izčrpno citiralo in potrjujejo takšno toženkino zamujanje z izročanjem elementov PGD, da je bilo očitno, da tega projekta tožnici ne bo vsega (sploh pa ne vključno še z upoštevanjem njenih pripomb) izročila do 5. 11. 2019. Vsebino teh dopisov in listin je bilo treba obravnavati kot del tožničinih trditev (podobno kot je to npr. v 20. točki obrazložitve sklepa III Ips 55/2012 z dne 23. 5. 2014 storilo Vrhovno sodišče), ki jih toženka tudi ni zanikala (v drugi povedi 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je povzeto toženkino stališče, da je bila odpoved nekonkretizirana, kar pa v pravkar omenjenem in višje zgoraj v tej obrazložitvi analiziranem pravnoodločilnem delu ne drži). Pritožbeno sodišče še pripominja, da se je tožnica v tožbi izrecno sklicevala na vsebino dopisa z izjavo o odstopu od pogodbe (A 4) kot na lastne trditve, ta dopis pa se je določno skliceval na navedena elektronska sporočila in zapisnike sestankov.

Sodišče prve stopnje se ni moralo "analitično izjaviti" o toženkinem odgovoru z dne 8. 11. 2019 na tožničin odstop od pogodbe. Ta je po 628. členu OZ neposred­no učinkujoča enostranska izjava volje ter za njeno (ne)utemeljenost ni pomembno soglasje naslovnika in nasploh poznejše dogajanje.

Katerih drugih predlaganih dokazov v zvezi z navedenimi elektronskimi sporočili in zapisniki naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo, pritožnica ni pojasnila.

12Pritožbeno sodišče ne pritrjuje njenemu nadaljnjemu očitku, da se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo do kvantitativnih elementov zamude, ker naj ne bi povedalo, koliko projektne dokumentacije je toženka v času tožničinega odstopa od pogodbe že izdelala (po čemer bi šele bilo mogoče sklepati, da očitno ne bo pravočasno dovršila posla). Izpodbijana sodba vsebuje dejanski zaključek, da ni izdelala nobene, saj za svoje nasprotne trditve (ki jih je sodišče prve stopnje označilo tudi za posplošene) toženka ni ponudila nobenih primernih dokazov (poudarilo je, da ni predložila nobenega od projektov, ki bi jih bila dolžna izdelati, pač pa le listine, v katerih piše, da je projektna dokumentacija skoraj dokončana, da pa je zaradi odstopa od pogodbe tožnici ne bo izročila). Pravilno je sodišče prve stopnje zato pojasnilo, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, konkretno kaj naj bi bila izvedla, na toženki in da teh bremen ni zmogla (prim. 52. točko obrazložitve tiste sodbe).

Nedovoljene pritožbene novote so tudi, da je toženka od marca do novembra 2019 v izdelovanje projektne dokumentacije vložila 1000 ur projektiranja ter da je bila Pogodba sklenjena 2. 10. 2019 (vendar antedatirana na 23. 9. 2019) in da je zato 40-dnevni rok za izdelavo in izročitev PGD iztekel šele 11. 11. 2019.

13Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeliti do tega, katero projektno dokumentacijo so namesto toženke izdelali (v pritožbi jih imenuje tako imenovani) nadomestni izvajalci. Kot je v izpodbijani sodbi pojasnjeno in zgoraj že povzeto, toženka ni zanikala trditev, da so dela in tudi konkretno katera "namesto" nje (kar je mogoče razumeti samo kot tista dela, ki bi jih bila morala skladno s Pogodbo sama izvesti) opravili drugi, paviljon pa je bil nazadnje (nenazadnje) tudi postavljen. To je sodišče prve stopnje zato na podlagi že razloženih pravil o priznanju (tudi "pravno obarvanih") dejstev z nezanikanjem pravilno uvrstilo v dejansko podlago svoje sodbe (in le na mestih, kjer je bilo po pogodbenem materialnem pravu, na katero obstajajo napotila že v sami izpodbijani sodbi - tj. na 2., 3. in 4. člen Pogodbe -, mogoče sklepati, da niso spadala k predmetu Pogodbe, je bil mogoč pravni zaključek, da jih drugi izvajalci niso izvedli namesto toženke).

14Nobenih dvojnih meril sodišče prve stopnje ni imelo (ali storilo kakršnekoli kršitve določb pravdnega postopka), ko je toženki v škodo štelo, da ni izdelala projektov po Pogodbi, ker jih ni predložila kot dokaz, medtem ko tožnica ni predložila projektov nadomestnih izvajalcev, pa njej tega ni štelo v slabo. Prvo je bilo sporno, drugo pa (zaradi toženkinega nezanikanja) ne.

Glede spornosti prvega dejstva je treba opozoriti še na drugi del prve povedi drugega odstavka 214. člena ZPP, ki zgoraj ni bil citiran: stranki ni treba posebej utemeljevati svojega zanikanja dejstev, ki jih zatrjuje njena nasprotnica, "če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke". Ali je tožnica tudi izrecno zanikala, da bi bila toženka izdelala kakršnokoli projektno dokumentacijo, iz izpodbijane sodbe ne izhaja, pritožbeno sodišče pa ni preverjalo po spisu. Tožnica je namreč z zatrjevanjem takšnega toženkinega zamujanja s pripravo PGD skozi oktober 2019, da je postalo očitno, da tega projekta ne bo vsega dokončala do 5. 11., v smislu pravkar citirane določbe ZPP nedvoumno izrazila namen zanikanja toženkine trditve, da je v trenutku izjave o odstopu (tj. 4. 11.) projektno dokumentacijo skoraj v celoti dokončala.

15Iz nedovoljenih novot je sestavljena vsa 14. e točka pritožbe (tožnici paviljona ne bi uspelo postaviti, če ne bi s podizvajalci, ki jih je prevzela toženki, uporabila projektne dokumentacije, ki jo je v celoti in pravočasno izdelala toženka …).

16V prejšnjih petih točkah zavrnjene očitke je pritožnica uveljavljala kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva je podana, če se sodbe ne da preizkusiti, druga pa če v njeni obraz­ložitvi ni verno reproducirana vsebina drugih listin. Slednjega pravzaprav pritož­nica niti zatrjevala ni in gre za napačno opredelitev neobstoječih kršitev, medtem ko je bilo presplošen opis razlogov za odstop od pogodbe v izpodbijani sodbi mogoče sanirati in dopolniti že na podlagi nastavkov, ki so bili v njej navedeni, kot je vse že bilo pojasnjeno. Razen v tem omejenem in specifičnem delu ni mogoče govoriti o nikakršni kršitvi po 14. točki.

17Na prehodu z 12. na 13. str. pritožbe je toženka grajala, da tožnica in sodišče prve stopnje nista konkretno utemeljila svojih očitkov o njenem zamujanju s pripravo projektne dokumentacije. Kot je bilo že prikazano, to v bistvenem ne drži. Čeprav je v dopisu z izjavo o odstopu od pogodbe tožnica toženkino zamujanje opredelila razmeroma splošno, je dopis vseboval sklice na pet zapisnikov in tri elektronska sporočila, v katerih pa je bilo do konca konkretizirano. Smiselno isto je ravnalo sodišče prve stopnje (da pa ni bilo že samo še bolj konkretno, si je mogoče razložiti s tem, da se je v tistem stadiju toženka presplošno branila). Pritožnica je nadaljevala, da če bi sodišče prve stopnje zaslišalo njenega direktorja in vodjo projekta, bi ugotovilo (opozoriti je treba, da s tem še ni grajala kršitve določb pravd­nega postopka, na morebitno napačno neizvedbo dokaznih predlogov pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti; gl. drugi odstavek 350. člena in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), da je bila vsa projektna dokumentacija predana tožnici, s čimer je le ponovila isto nedovoljeno/prepozno pritožbeno novoto. Več tisoč strani dokumentacije, kot je še nadaljevala, naj bi bilo preveč za predložitev sodišču, kar je v pritožbi prikazala z reprodukcijo (sličico) posnetka zaslona z datotečnim drevesom in imeni map, ki ustrezajo elementom projektne dokumentacije. Že to pa razkriva neutemeljenost tega izvajanja, saj ni nič neobičajnega, da se obsežno dokazno gradivo sodišču izroča na elektronskih nosilcih podatkov. Pritožnica ta del zaključuje s stališčem, da če bi sodišče zaslišalo njenega direktorja, bi ta na prenosnem računalniku lahko pokazal, kaj je izdelal in kaj poslal tožnici. Vendar je zaslišanje ustno opisovanje dogajanja, medtem ko je branje gradiva na računalniku predmet dokaza z listinami, teh pa toženka ni predložila.

18Ni smiseln očitek, da tožnica ni dokazala, katera dela so namesto toženke izvedli drugi, in da jim je za to tožnica res plačala. Toženka namreč tega med postopkom na prvi stopnji ni zanikala. Da kdo kaj naredi namesto nekoga drugega, ima v zadevah kot je ta, dve razsežnosti, dejansko (kaj je prvi naredil, česar drugi ni) in pravno (prvi je naredil tisto, kar bi moral drugi). Ta dvojnost je bila v tej obrazložitvi že označena kot pravno obarvano dejstvo, ki je tudi kot takšno lahko predmet priznanja, tudi z nezanikanjem. Oboje je tožnica zatrjevala in oboje je sodišče prve stopnje sprejelo glede izvajalcev: biroja G. iz Dubaja, E., d. o. o. (ki je že bila izpostavljena zaradi svojega posebnega statusa), H. H., s. p., I., d. o. o., X. HIŠE, d. o. o., in arhitekta J. H., s. p. Le kjer je bilo že znotraj samega tega enostransko zagotovljenega gradiva - tj. med trditvami, kaj so vsi našteti naredili za toženko in koliko jim je za to plačala (to ostaja v celoti nesporno, vključno npr. s tem, da je družba E. za tožnico projektirala statiko), ter trditvami o vsebini pogodbenega materialnega prava - mogoče zaznati nasprotje (statika po izrecni določbi 2. člena Pogodbe ni bila njen predmet itd.), tam se je "aktiviralo" pogodbeno pravo kot pravo (in ne več kot molče priznani sklop dejstev in prava) in je bilo nujno zaključiti, da tožba v teh delih ni sklepčna (da iztoževana pravna posledica plačila odškodnine po relevantnih pravilih ne izhaja dosledno iz sicer nespornih dejstev).

Od str. 15 do 22 pritožbe pa se vsi drugi očitki glede ostalih navedenih nadomestnih izvajalcev opirajo na nedovoljene pritožbene novote ali na sicer neupoštevne okoliščine.

19Glede biroja G. med drugim na to, da tožnica ni dokazala, da mu je plačala 369.129 EUR (dejstva, ki niso sporna, se ne dokazujejo); ter da je bila pogodba med tožnico in tem birojem sklenjena za 95.000 USD (novota) in da je šlo za ekskluzivnega toženkinega podizvajalca (novota).

Glede H. H., s. p., na to, da se tožba nanaša na storitve, ki niso bile zajete s Pogodbo (od kod iz Pogodbe naj bi to izhajalo, pritožnica ni navedla); da plačilo 21.000 EUR njemu ni dokazano (nepomembno, ker ni sporno); da je bil ta podjetnik tožničin partner in sopodpisnik njune pogodbe z MGRT ter da je šlo kvečjemu za risanje interierja (medtem ko je v izpodbijani sodbi izrecno rečeno, da je šlo pri navedenih za "dodatne storitve, ki niso bile zajete v pogodbi o skupnem nastopu tožeče stranke in H. H., s. p., pač pa bi jih morala opraviti prvo toženka v skladu s [P]ogodbo") itd.

Nadalje glede družbe I. na to, da plačilo ni dokazano ter da ga predloženi računi časovno in vsebinsko ne potrjujejo (nepomembno, prim. zg.); da je bila naloga te družbe projektiranje in postavitev paviljona ter da postavitev ni bila toženkina obveznost (medtem ko je v izpodbijani sodbi izrecno pojasnjeno, da je ta družba morala izvesti PZI in da je bila to toženkina naloga po Pogodbi). Itn.

Glede družbe X. HIŠE na to, da delavniška dokumentacija sicer spada v projektno dokumentacijo, vendar ne v sklop, ki bi ga bila morala pripraviti toženka (v izpodbijani sodbi pa prav glede tega piše: "Navedeno je sicer bila obveznost prv[e] toženke.") …

In glede arhitekta J. H. med drugim na to, da njegovo projektiranje "Concept Designa" nima smisla, saj da je bil "Concept Design" potrjen že skoraj pol leta prej (kar je pritožbena novota); da ni dokazano, da bi bila tožnica sprejela njegovo ponudbo z dne 20. 12. 2019 (prim. zg.); da sta druga dva njegova računa "sfabricirana" (verodostojnost je lastnost dokazov, ki se pokaže v dokaznem postopku, ta pa je v primeru nespornih dejstev odveč) in da ta arhitekt ni mogel pripravljati PID, saj naj tega slovenski arhitekt ne bi smel za dela, izvedena v Dubaju (kar se sliši zdravorazumsko, a je novota).

20Razen kolikor ni bila v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti že razložena delna neutemeljenost odškodnine za nadomeščanje toženke pri vodenju prenove portoroškega hotela s C. C., pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenim očitkom, ki tudi tu trpijo za isto pomanjkljivostjo, da so odvisni od nedovoljenih pritožbenih novot (aneks s C. je tožnica sklenila še pred antedatirano Pogodbo; prvotna pogodba o poslovnem sodelovanju z njim je veljala samo do 30. 4. 2017).

21Ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo toženkina pojasnila, da je vse podizvajalce priglasila tožnici, ta pa ji jih je prevzela in z njeno projektno dokumentacijo prišla do gradbenega dovoljenja. Gre za same pritožbene novote, očitek prezrtja trditev na prvi stopnji pa je presplošen, saj ni pojasnjeno, kdaj in kaj konkretno naj bi bila toženka zatrjevala v postopku na prvi stopnji (poleg tega je zatrjevanje "prevzema" podizvajalcev presplošno in kot tako še ne pomeni nepoštenega ali protipravnega ravnanja).

22V povzetku pritožbenih razlogov na 23. str. se prvič pojavi kvalifikacija, da je sodišče prve stopnje toženki preprečilo uveljavitev pravice do izjave, ker da njegova sodba temelji na nedokazanih trditvah. Po že pojasnjenem, da se nesporna dejstva ne dokazujejo in da toženka ni izrabila možnosti, da tožničinim trditvam oporeka, očitek ne drži. Na istem mestu toženka prvič vtke tudi očitek, da je sodišče prve stopnje "brez konkretne obrazložitve zavrnilo vse ostale predlagane do­kaze, predvsem dokazne predloge s pričami, ki bi lahko osvetlile dejstva in okoliščine odstopa od Pogodbe X.-MD, predaje projektne dokumentacije, obstoja in višine škode etc." Očitek je presplošen, pojasnjeno pa je že bilo, da tovrstnih postopkovnih napak pritožbeno sodišče ne ugotavlja samo. Toženka tudi v sklepnem delu pritožbe (23.-26. str.) ponavlja zgoraj večidel že izrecno zavrnjene očitke, dodaja nadaljnje nedovoljene novote in sodišču prve stopnje očita neopredelitev do njenih argumentov, ne da bi izkazala, da jih je med postopkom na prvi stopnji zares uveljavljala. Pritožbeno sodišče ji ne sledi.

23Ker je glede prisoje plačila 275.021,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2022 plačila pritožbeno sodišče odpravilo opisane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, sicer pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, in je zavrnilo pritožbene razloge, je v tem delu zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo, kot izhaja iz I. c točke izreka (353. člen in zadnji stavek prve povedi prvega odstavka 354. člena ZPP).

Glede prisoje plačila 146.688,25 EUR z obrestmi je izpodbijano sodbo zaradi drugačnega stališča o pravilni uporabi pogodbenega materialnega prava spremenilo iz ugodilne v zavrnilno, kot izhaja iz I. a točke izreka (prvi odstavek 351. člena in peta alineja 358. člena ZPP).

Takšna pritožbena sodba pomeni delen uspeh v postopku na prvi stopnji. Pri njem pa je treba tudi še upoštevati delen umik tožbe v prvi tožničini pripravljalni vlogi s prvotno iztoževanih 576.572,50 na 426.709,93 EUR, od katerih je bilo z izpodbijano sodbo zavrnjenih 5000 EUR odškodnine za nematerialno škodo, kar se pritožbeno ne izpodbija. To je narekovalo delno spremembo odločitve o stroških po višini, kot izhaja I. b točke izreka te pritožbene odločbe.

Zadnji del te podtočke izreka zajema tudi še delen uspeh strank v pritožbenem postopku proti sodbi in v pritožbenem postopku v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (67 : 33 % v korist tožnice ob upoštevanju pritožbeno spornih 421.709,93 EUR). Pritožbeno sodišče je ta del pridružilo delno spremenjenemu sklepu sodišča prve stopnje o stroških, ki bo v nadaljevanju izdalo še sklep o višini stroškov po tretji povedi četrtega odstavka 163. člena ZPP. Ta odločitev pritožbenega sodišča temelji na drugi povedi tega člena, skladno s katerim sodišče v odločbi, s katero se konča postopek (v tem primeru v tej pritožbeni odločbi), odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, ter na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP, po katerem pritožbeno sodišče odloči o stroških, ki so nastali med pritožbenim postopkom v zvezi s pritožbo, v primeru spremembe izpodbijane odločbe pa o stroških vsega dotedanjega postopka. To je pritožbeno sodišče tudi storilo glede podlage vseh dosedanjih stroškov, sklep o višini katerih pa bo izdalo sodišče prve stopnje.

Delna utemeljenost pritožbe proti sklepu o ugoditvi ugovoru zoper predhodno odredbo

24Zgornjo premiso odločanja pritožbenega sodišča v tem delu odločbe sestavljajo naslednja pravna pravila in stališča.

Po prvem odstavku 257. člena ZIZ se predhodna odredba izda na podlagi sodbe, ki še ni izvršljiva, glasi pa se na denarno terjatev, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Prenehanja predhodne odredbe v ZIZ ne urejajo zgolj določbe 264. (s prav takš­nim naslovom) in 265. člena (ustavitev v primeru, da upnik ne zahteva izvršbe), temveč tudi smiselno, na podlagi 239. člena uporabljena splošna pravila iz prvega in drugega odstavka 76. člena, po katerih "[p]oleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno […] spremenjen […]", in razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja (tako ob bistveno enaki procesnopravni podlagi Siniša Triva v S. Triva, V. Belajec, M. Dika: Sudsko izvršno pravo, opći dio, Informator, Zagreb 1984, str. 385-386).

Za nadaljnjo argumentacijo je bilo pomembno tudi stališče, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani izrazilo v sklepu Cst 46/2016 z dne 20. 1. 2016 in se je v stečajnih zadevah ustalilo: "Ko gre za vprašanje [upnikove] procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, zadostuje ugotovitev obstoja terjatve na stopnji verjetnosti. Če pa predlagatelj na tej terjatvi hkrati utemeljuje tudi [dolžnikovo] insolventnost, bo sodišče moralo obstoj terjatve v okviru presoje te predpostavke ugotavljati s stopnjo prepričanja. […] Odločitev o začetku stečajnega postopka ima [namreč] daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika." (iz 10. in 9. točke obrazložitve)

25Z današnjo pritožbeno sodbo je pravnomočno odločeno (prvi odstavek 319. člena ZPP) o tožbenem zahtevku v njenem ugodilnem (glede plačila 275.021,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2022 do plačila; pravnomočnost strogo gledano sicer zajema obresti, natekle do konca glavne obravnave, tj. do 21. 5. 2024, prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 9/2007 z dne 13. 10. 2008; s pomočjo javno dostopnega programa Vrhovnega sodišča za izračun obresti je mogoče ugotoviti, da je tožnici pravnomočno vsega skupaj prisojeno 337.460,27 EUR, do dneva izdaje te sodbe pa kapitalizirana glavnica znaša 359.498,74 EUR) in v zavrnilnem delu (glede plačila 146.688,25 EUR z enakimi obrestmi).

V zvezi s slednjim je zavarovanje ostalo brez podlage (v tem delu ni več sodbe, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ; poleg tega je zavrnilni del sodbe kot tak deklaratorna odločba, te pa se ne izvršujejo) in ne sme več učinkovati (prvi in drugi odstavek 76. člena v zvezi z 239. členom ZIZ). Zavrnitev predhodne odredbe in razveljavitev blokade toženkinih slovenskih bančnih računov v tem delu ostajata pravilni.

26V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sicer pravilno izhodišče, da je pravno pomembno obdobje za presojo verjetne nevarnosti za uveljavitev terjatve iz prvega odstavka 257. člena ZIZ takrat, ko se predvideva, da bo sodba, s katero je bilo upniku prisojeno plačilo te terjatve, postala izvršljiva, in je zato treba dolžnikovo premoženjsko stanje ob odločanju o upnikovem predlogu za izdajo predhodne odredbe projicirati v tisto bodočnost. Pravilno sodišče prve stopnje povzema tudi stališča pravne teorije in sodne prakse, da so vir pravnoodločilne objektivne nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve lahko tudi dolžnikovo namerno ravnanje, slabo upravljanje, prezadolženost ali resna insolventnost (identično jih je našteval Triva v zgoraj navedenem delu na str. 377 in nadaljeval seznam še z dolžnikovo boleznijo, ki zmanjšuje njegovo delovno sposobnost, dejstvom, da se zoper njega vodi več kondemnatornih pravd ali izvršb, sicer pa tudi z drugimi dejanji tretjih nasploh).

27Sodišče prve stopnje je po vmesnem izkazu poslovnega izida za toženko za prve štiri mesece v letu 2024 ugotovilo, da je imela preko 380 tisoč EUR prihodkov in 296 tisoč odhodkov ter dobiček 82 tisoč EUR. S tem je izkazovala pozitiven trend poslovanja z dobičkom, enako kot v letu 2023. V obdobju 2020-2023 so se njena sredstva iz leta v leto povečevala. Iz bilance stanja na dan 31. 12. 2023 izhaja, da je imela 102.018,97 EUR kapitala. Po potrdilih davčnih organov je ugotovilo, da ni davčna dolžnica in da so bile plačane tudi druge njene nedavčne obveznosti z zapadlostjo do 15. 7. 2024. Ocenilo je, da bi bilo toženkino poslovanje z blokiranimi računi bistveno oteženo, sploh ker ne gre za kratkotrajno, ampak zanesljivo večmesečno in potencialno večletno blokado. Računi so bili blokirani izključno zaradi predhodne odredbe, ne pa zaradi toženkinega slabega poslovanja. Ob vsem tem sicer ni bilo sporno, da je po izdaji predhodne odredbe toženka v Republiki Litvi odprla račun pri spletni banki. V teh okoliščinah je sodišče prve stop­nje presodilo, da bi bila nadaljnja blokada slovenskih računov pretiran ukrep.

28Po stališču pritožbenega sodišča sicer narekuje posebno zadržanost proti zavarovanju z začasno odredbo z blokado "dolžnikovih" bančnih računov, da je edini vir nevarnosti za uveljavitev terjatve, ki je bila s pritožbeno še nepreizkušeno sodbo prisojena "upniku", to, da je ta terjatev večja od dolžnikovega premoženja, dolžnik pa sicer posluje dobro. Zgolj verjetna (tj. bolj ali manj zanesljivo ugotovljena) upnikova terjatev bi namreč lahko povzročila zanesljiv dolžnikov propad. K istemu svarilu napeljuje analogija z zgoraj citiranim stališčem iz stečajnega sklepa Cst 46/2016. Vendar pa pritožbeno sodišče ni moglo zanemariti, da z današnjo delno zavrnitvijo toženkine pritožbe in delno potrditvijo prvostopenjske sodbe tožničina terjatev do toženke ni več samo verjetna (res iudicata pro veritate habetur, pravnomočna razsojena stvar velja za resnično). Zato ni potrebe po niansiranju presoje pri uravnovešanju upravičenih interesov predlagatelja in nasprotnika zavarovanja ter ostaja pravnoodločilno samo to, da tožnici nazadnje prisojeno plačilo večkrat presega toženkin kapital (čisto vrednost njenega premoženja). Sodišče prve stopnje je sicer povzelo toženkino trditev, da se ji obeta za milijon evrov prihodkov od poslov, v zvezi s čimer njenega direktorja ni zaslišalo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v ugovornih navedbah ni konkretizirala, niti kdaj naj bi te prihodke prejela niti koliko bi z njimi v zvezi imela odhodkov, s čimer ni zmogla že svojega trditvenega bremena o zadostnem premoženju v času predvidene izvršbe, dokazi, ki jih je predlagala in omenjala, da jih lahko prinese na narok, pa bi bili glede navedenih odločilnih dejstev nedovoljeni poizvedovalni dokazi. Toženka se je sklicevala še na svojo terjatev do tožnice, ki jo iztožuje v drugem gospodarskem sporu na prvi stopnji, vendar je nesporno, da je bila o tej terjatvi že izdana sicer nepravnomočna, a zavrnilna sodba. Ta terjatev zato ni verjetna. Končno se je v odgovoru na pritožbo toženka sklicevala še na nadaljnjo tožbo zaradi ugotovitve avtorstva, plačila odškodnine in civilne kazni v skupnem znesku 1,065.000,00 EUR, vendar o usodi te tožbe ni v tem trenutku mogoče še ničesar zanesljivega napovedati.

Dodaten vir očitne nevarnosti za uveljavitev utemeljenega dela tožničine terjatve pa je namerno toženkino ravnanje, nov bančni račun, ki ga je odprla v tujini.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče sklenilo delno ugoditi tožničini pritožbi, delno zavrniti toženkin ugovor zoper predhodno odredbo in to v istem delnem obsegu ohraniti.

29Navedenim razlogom ustrezna odločitev je v II. a in II. b točki izreka danes izdane odločbe.

Delna utemeljenost pritožbe proti sklepu o zavrnitvi čezmejne zamrznitve banč­nega računa

30V izpodbijanem sklepu je povzet tožničin predlog, da ker ji je bilo na prvi stopnji že prisojeno 421.709,93 EUR in je tudi že dosegla izdajo predhodne odredbe z blokado toženkinih računov v Sloveniji, toženka pa je deset dni zatem odprla novega v Litvi, naj se blokira tudi ta. Toženkino finančno in premoženjsko stanje naj bi bilo sicer slabo.

31Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 7. člena Uredbe 655/2014, po katerem se nalog za zamrznitev izda, če upnik predloži zadostne dokaze, na podlagi katerih sodišče ugotovi, da je zamrznitev nujna, ker obstaja dejansko tveganje, da bo brez nje poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena. Ob utemeljenem sklicevanju na 14. uvodno izjavo te uredbe je tolmačilo, da je ta nevarnost subjektivna, tj. da mora dolžnik s svojim ravnanjem ogrožati izvršitev upnikovega zahtevka (do tega zaključka se pritožbeno sodišče v tej odločbi sicer ni moralo opredeliti). Odprtje računa v Litvi (po definiciji toženkino subjektivno ravnanje) pa naj ne bi bilo takšno, da bi toženki omogočalo obvod finančnega poslovanja. "Že samo dejstvo, da ima tožena stranka velik delež dolgov in da nje[n] negativni kapital (ki znaša 74.656,00 EUR) izkazuje, da tožena stranka sicer ima likvidnostne težave, vendar pa sodišče ocenjuje, da te niso tolikšne, da toženka stranka ne bi bila zmožna poravnati svojih obveznosti do tožeče stranke."

32Ta in drugi deli 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa so delno napačni, delno nejasni in delno protislovni in onemogočajo njegov preizkus, zato ga je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ter s 366. členom ZPP, smiselno uporabljenimi na podlagi 15. in 279. a člena ZIZ).

Ta razveljavitev je bila delna iz bistveno istih razlogov, kot so bili razloženi že pri predhodni odredbi (prvi in drugi odstavek 76. člena v zvezi z 239. in 279. a členom ZIZ).

Ustrezna delna razveljavitev in delna potrditev izpodbijanega sklepa izhaja iz III. a in III. b točke izreka. Odločitev o pritožbenih stroških pod točko III. c temelji na smiselno uporabljenem četrtem odstavku 165. člena ZPP).