62. člen OZ

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen. Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel. Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dre

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

Materialnopravno zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačo za mesec marec 2022, ker naj bi se tožnikova zadnja mesečna plača nanašala na čas od 14. 2. 2022 do 14. 3. 2022. Določba prvega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti osnovo za izračun odpravnine ne veže na zadnji mesec dela javnega uslužbenca, temveč na zadnjo mesečno plačo, pri čemer te določbe ni mogoče razlagati tako, da se pojem "zadnja mesečna plača" nanaša na seštevek plače enega in drugega meseca, za kar se zavzema tožnik.

Ne gre spregledati, da OZ v 616. členu le v zvezi s prenehanjem najemne pogodbe, katere trajanje ni določeno ali določljivo, določa, da taka pogodba preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč odpovedni rok. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, pa ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom časa, za katerega je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno, tudi z odpovedjo.

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A. d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočilo, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožeča stranka izvajala pomorsko pilotažo v tovornem pristanišču B. kot tržno dejavnost. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Dejansk

Čeprav je pogodba o zaposlitvi med A. d. o. o. in tožencem veljala že ob njenem podpisu, pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, saj v času zaposlitve pri tožnici še ni opravljal del voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o. Stališče sodišča prve stopnje, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična, je zgrešeno. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci, zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili v času, ko je tožnica izvajala pomorsko pilotažo kot tržno dejavnost, zato je tožnica v okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1, čeprav je ob sklenitvi pogodbe edina opravljala to dejavnost. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know how“, ki ga toženec ne bi smel prenesti na

Zaposlitev toženca pri novem delodajalcu A., d. o. o., skupaj s še šestimi pomorskimi piloti, je temu podjetju omogočila, da je zadostilo pogoju iz Uredbe o pomorski pilotaži za izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže v javnopravnem režimu gospodarske javne službe. Do navedenih okoliščin, pomembnih z vidika posebne zakonske zahteve po lojalnosti delavca delodajalcu iz 39. člena ZDR-1, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je presoja o nedokazani kršitvi konkurenčne prepovedi vsaj preuranjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli. V okviru pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je tožeča stranka lahko svoje legitimne poslovne interese v tržnih razmerah zavarovala z dogovorom o konkurenčni klavzuli, ki ga ureja ZDR-1. ZPOmK-1 je v tretjem odstavku 4. člena določal, da ne posega v razmerja med delodajalci in delavci. Zato veljavnosti konkurenčne klavzule v delovnem razmerju ni mogoče presojati z vidika njene skladnosti z navedenim zakonom. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo poslovne skrivnosti je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre za „know- ho

S pritožbenim stališčem, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zato, ker je bila sklenjena do prodaje stroja, ni mogoče soglašati. Skladno z določilom 62. člena OZ je pogodba sklenjena za določen čas takrat, kadar je rok določen v tednih, dnevih, mesecih ali letih. Vezava prenehanja pogodbe na nek dogodek, za katerega niti ni stoodstotno, da se bo sploh kdaj zgodil, pomeni sklenitev pogodbe pod razveznim pogojem, kot pravilno omenja sodišče prve stopnje.

Če zapadlost terjatve ni jasno razvidna iz zapisnika sodne poravnave, jo mora upnik dokazati z javno listino, po zakonu overjeno zasebno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Dolžnik je v ugovoru (in sedaj tudi v pritožbi) utemeljeno uveljavljal, da upnik predlogu za izvršbo nobene od naštetih listin v dokaz predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve že v aprilu 2017 ni priložil. Iz spisa izhaja, da navedenega prav tako ni storil niti v odgovoru na ugovor. Res je sicer, da je bil dolžnik po sodni poravnavi zadnji obrok dolžan plačati najkasneje do 20. 12. 2017. Drži torej, da je ob vložitvi izvršilnega predloga, dne 26. 8. 2022, celotna terjatev, torej tudi zadnji obrok, ki je po sodni poravnavi zapadel 20. 12. 2017, že zapadla v plačilo. Vendar pa to v ničemer ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti celotne preostale terjatve štelo 10. 4. 2017 in posledično v svojem obračunu terjatve na dan 26. 8. 2022 kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti od celotne ostale še neplačane glavnice 22.650,00 EUR upoštevalo datum 11. 4. 2017, to je prvi naslednji dan po tem, ko naj bi zapadla v plačilo celotna ostala še neplačana g

Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti (torej s potekom zadnjega, to je petnajstega dne), in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Pri tem ni odločilno, da je bila dne 5. 2. 2022, ko je nastopila fikcija vročitve, sobota, ko naj bi bila pošta, na kateri je tožnico čakalo pisanje, zaprta. Tožnica je bila na podlagi puščenega obvestila seznanjena s tem, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na pošti v roku 15 dni), kasneje (dne 7. 2. 2022, z vložitvijo v hišni predalčnik) pa je bila seznanjena tudi s samim pisanjem. Če je zaradi njene neaktivnosti nastopila fikcija vročitve, ni izgubila pravice do vložitve tožbe niti se ji rok za vložitev tožbe ni skrajšal, zato ni poseženo v njeno ustavno pravico do pravnega sredstva.

Četrti odstavek 20. člena ZKZ določa, da je rok za sprejem ponudbe trideset dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena. To je materialni rok, saj je določen z materialnim predpisom. Štetje materialnih rokov v zvezi s sklenitvijo pravnega posla, kot je prodajna pogodba, pa kot lex generalis določa Obligacijski zakonik, ki v prvem odstavku 62. člena določa, da začne rok, določen v dnevih, teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva. Ker je bila ponudba objavljena dne 27. 3. 2019, rok pa začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, je prvi dan tridesetdnevnega roka za sprejem ponudbe 28. 3. 2019, kot je pravilno štel tudi upravni organ, kar pomeni, da je bil zadnji dan 26. 4. 2019, ko je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov priporočeno po pošti pravilno poslal izjavo o sprejemu predmetne ponudbe. Tožeča stranka se glede štetja roka nepravilno sklicuje na določbe ZUP, ki urejajo štetje procesnih rokov, sodišče pa zgolj v vednost stranki pojasnjuje, da tudi uporaba ZUP ne bi pripeljala do drugačne odločitve, saj tudi drugi odstavek 100. člena ZUP določa, da se, če je rok določen v dnevih, dan dogodka, od katerega je

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z aneksom, s katerim sta se stranki dogovorili, da najemno razmerje po tej pogodbi preneha, hkrati pa, da lahko tožena stranka uporablja poslovne prostore še naprej do oddaje teh prostorov na podlagi javnega razpisa pod pogoji iz te najemne pogodbe, dogovorjeno pogodbeno razmerje za določen ali nedoločen čas.

Obveznost plačila premij je nastopila že s samo sklenitvijo zavarovalne pogodbe, prejem računa pa ni bistven za nastanek obveznosti.

Rok 30 dni za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok in s potekom takega roka pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi preneha.

ZPŠOIRSP je razmerju do OZ specialni predpis. ZPŠOIRSP ureja vprašanje teka in izteka materialnih rokov, vendar ne ureja računanja rokov. V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu, zato je traba v zvezi z računanjem rokov v obravnavani zadevi uporabiti relevantne določbe OZ. Materialni rok, katerega zadnji dan pade na nedeljo, se izteče na prvi naslednji delavnik, čeprav nedelja z nobenim zakonom formalno ni določena kot dan, na katerega se ne dela. Zoper sklep št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 v skladu s šestim odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP je bila dovoljena pritožba, ki pa je po podatkih iz upravnega spisa tožnica sploh ni vložila. Obravnavani sklep je torej postal pravnomočen dne 14. 7. 2017. Ker zoper obravnavani sklep pritožba ni bila vložena, je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, je materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine. Stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Ta rok se je iztekel tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, kar je glede na to, da se je ta zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, nedelja dne 18. 6. 2017. Nedelja je dan, ko se v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ po zakonu ne dela, zato se materialni rok, katerega zadnji dan je nedelja, izteče na prvi naslednji delavnik. To velja tudi za obravnavani primer, ko je bil zadnji dan triletnega roka za vložitev zahteve nedelja, kar pomeni, da glede na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, to je ponedeljek 19. 6. 2017.

Za pravilnost odločitve o zastaranju terjatve so odločilna dejstva o zapadlosti terjatve in začetku teka zastaralnega roka, trajanju zastaralnega roka in poteku zastaralnega roka. Tudi v kolikor bi držalo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, s čimer bi lahko bila podana kršitev pravice do izjave, tega v pritožbi ne more uveljavljati tožeča stranka. Pritožnik se namreč ne more sklicevati na postopkovne kršitve, ki so bile storjene v škodo nasprotne stranke.

Rok za sodno varstvo, v katerem je tožeča stranka morala izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa so glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR-1 glede računanja rokov za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nima posebnih določb, zato je glede tega treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena OZ. Tretji odstavek 62. člena OZ določa, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Zato je glede vprašanja, kdaj se po zakonu ne dela, merodajna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč. ZS v 6. členu določa, da poslovanje sodišč ureja zakon in sodni red. Iz prvega odstavka 50. člena Sodnega reda je razvidno, da je poslovni čas vseh sodišč od ponedeljka do petka, ne pa tudi ob sobotah in nedeljah. Zadnji dan roka, v katerem bi tožeča stranka morala uveljavljati sodno varstvo zoper odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, j

Po ustaljeni sodni praksi začne teči subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, čeprav še niso bili izvedeni vsi posamezni ukrepi, ko torej oškodovanec ob zadostni stopnji skrbnosti razpolaga z vsemi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.