VSM Sklep III Cp 834/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mld. otroka udeležencev postopka A. A. in B. B., dodelita v skupno varstvo in vzgojo obema udeležencema in da je stalno prebivališče mladoletnih otrok na naslovu predlagatelja (I. točka izreka), določilo način izvajanja skupnega starševstva med šolskim letom, in sicer po režimu teden - teden, med prazniki, šolskimi in poletnimi počitnicami (II. točka izreka), določilo preživnino v višini 157,00 EUR za vsakega otroka, ki jo je dolžan plačevati predlagatelj od 8. 11. 2021 dalje (III. točka izreka), zavrnilo primarni predlog nasprotne udeleženke, da se mld. otroka dodelita v varstvo in vzgojo njej, predlagatelju pa naloži plačevanje preživnine v višini 180,00 EUR za vsakega otroka ter določijo stiki z njim (IV. točka izreka), v presežku zavrnilo predlagateljev predlog glede dodelitve otrok v varstvo in vzgojo, načina stikovanja in preživnine ter predlog nasprotne udeleženke glede višine preživnine ter obsega izvajanja skupnega starševstva (V. točka izreka) ter odločilo, da oba udeleženca nosita svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni na način, da natančneje določi način izvajanja skupnega starševstva, spremeni odločitev o plačevanju preživnine tako, da sta oba starša zavezana k preživljanju vsakega od mladoletnih otrok in sta dolžna k preživljanju prispevati vsak enako, podredno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer drugemu sodniku. Meni, da pogoji za skupno starševstvo niso podani, ker starša ne sodelujeta na dovolj visoki ravni, zato bi bilo za mld. otroka koristneje, če bi bila dodeljena le njemu. Izpostavlja probleme z vožnjo iz šole in domov v tednu, ko sta otroka dodeljena materi, ker v novem šolskem letu (2024/2025) ni več avtobusnega prevoza, zato morata otroka čakati, da ju nasprotna udeleženka pobere v šoli po koncu službe in jo odpelje na svoj dom. Če se je sodišče prve stopnje že odločilo za skupno starševstvo, pa bi moralo natančneje določiti način izvajanja skupnega starševstva, zlasti tudi, kdor plačuje šolske obveznosti, na koga naj osnovna šola naslovi račune in ga označi kot plačnika in podobno. Izpodbija tudi odločitev preživnini. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti, za kateri namen porabi nasprotna udeleženka preživnino, ki jo dobi plačano s strani predlagatelja. Pojasnjuje, da plačuje večino računov in drugih izdatkov, ki se nanašajo na potrebe mladoletnih otrok, plačilo v šolski in obšolski dejavnosti pa trpita udeleženca približno vsak do polovice. Glede na prihodke nasprotne udeleženke v višini približno 1.500,00 EUR mesečno, bi morala ona kriti približno polovico potreb obeh otrok. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je nepravilno ugotovilo njegove prihodke, saj ima le približno 1.100,00 EUR neto mesečne plače, potni stroški pa niso njegov prihodek, temveč izdatek za njegovega delodajalca, enako velja za materialne stroške v višini 1.460,00 EUR, ki mu jih je povrnil njegov njegov delodajalec iz naslova nabave materiala, poleg tega pa ni upoštevalo, da pritožnik odplačuje dolgoročni kredit v višini 343,00 EUR na mesec, in da je dolžan svoji materi po pogodbi o preužitku plačevati mesečno 300,00 EUR. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora pritožnik preživnino plačevati že tudi za čas od 8. 11. 2021 do 1. 3. 2022 dalje, torej še pred učinkom odločitve o začasni odredbi, saj sta bila v tistem času mladoletna otroka vsaj 4/5 časa pri njem, kot izhaja iz zapisnikov CSD. Priglaša pritožbene stroške.

3Nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbeno sodišče predlagateljevega odgovora na odgovor na pritožbo nasprotne udeleženke ni upoštevalo, ker procesna zakonodaja tega ne predvideva, razen v primeru, če bi imel odgovor na pritožbo naravo pritožbe (t.j. ofenzivnega sredstva),¹ za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed pritožbeno uveljavljanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

8Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da v novem šolskem letu (2024/2025) ni več avtobusnega prevoza, kar pomeni, da se mld. otroka iz svoje OŠ ne bosta mogla voziti s šolskim avtobusom k materi. Navedena nova dejstva se ne upoštevajo, ker so nastala izven časovnih mej pravnomočnosti (t.i. objektivno nova dejstva). V skladu s sodno prakso² in pravno teorijo³ je mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista nova dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. V pritožbi navajano dejstvo o novem režimu prevozov s šolskim avtobusom pa je nastalo po koncu glavne obravnave, ki se je zaključila 27. 5. 2024, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

9Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka bivša partnerja in starša mld. otrok A. A. in B. B., ki sta bila ob zaključku glavne obravnave stara 11 in 9 let. Sprva je predlog vložil predlagatelj, kmalu zatem pa nasprotna udeleženka, ki je podala nasprotni predlog. Vsak od njiju se zavzema, da se mld. otroka dodelita v varstvo in vzgojo njemu, z drugim staršem pa se določijo stiki in se mu naloži plačevanje preživnine.

10Materialnopravno podlago za odločitev o varstvu in vzgoji otrok predstavlja določba 138. člena Družinskega zakonika (DZ). V skladu s prvim odstavkom navedenega člena se starši v primeru, če ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi; sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Tretji odstavek istega člena določa, da če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče, in da v postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši.

11V skladu s stališči sodne prakse⁴ in pravne teorije⁵ je pri presoji, kateremu od staršev zaupati varstvo in vzgojo otrok, treba izhajati iz določbe 54. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), v skladu s katero imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati (v enaki meri), ta pravica in dolžnost pa se lahko staršem odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Zato je treba pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno vzgojo in varstvo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato sta skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen),⁶ lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.⁷

12Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da imata oba udeleženca ustrezne starševske kapacitete, da njuna stopnja konfliktov ni tolikšna, da bi ovirala skrb za varstvo in vzgojo ali mld. otroka ogrožala, saj medsebojno zadostno komunicirata, da sta mld. otroka navezana na oba starša, da je razdalja med bivališčema udeležencev zgolj pet minut in da mld. otroka še zmeraj obiskujeta isto osnovno šolo, se družita s sorodniki in prijatelji. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je v največjo korist mld. otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo obema staršema, kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nasprotna pritožbena izvajanja o tem, da v največjo korist mld. otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo predlagatelju, so neutemeljena.

13Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno sledilo mnenju izvedenke, da je najustrezneje, da mld. otroka preživljata čas pri obeh starših po režimu teden - teden, glede na konfliktni odnos in medsebojne zamere, četudi sta v komunikaciji že nekoliko napredovala in zamere presegla, pa je tudi ustrezno postopalo, ko je način izvajanja skupnega starševstva v izogib morebitnim bodočim sporom natančno določilo. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi ustrezno upoštevalo želje mld. otrok, zlasti, da si ne želita prepogostega prehajanja med staršema in da si želi mld. B. B. preživeti nekaj več časa z materjo. Glede na navedeno je ustrezno natančno določilo način izvajanja skupnega starševstva, pritožbena izvajanja, da bi bilo treba način izvajanja skupnega starševstva določiti še določneje, pa so neutemeljena.⁸

14Neupoštevna so predlagateljeva pritožbena izvajanja, da mu nastaja tudi stanovanjski strošek po pogodbi o preužitku in da odplačuje stanovanjski kredit, saj iz pritožbe ne izhaja, da bi predlagatelj ta dejstva že navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, iz njegovega zaslišanja (nazadnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo 27. 5. 2024) pa tudi ne izhaja, da bi mu nastajal navedeni stanovanjski strošek.⁹

15Pritožba ima sicer prav, da se v predlagateljeve pridobitne zmožnosti ne bi smeli vštevati prevozni in materialni stroški. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ni verjelo predlagatelju, da izplačila materialnih stroškov ne predstavljajo plačilo podjetja njemu in da je dejansko imel materialne izdatke v višini med 1.080,00 EUR in 1.460,00 EUR mesečno, saj so po eni strani zelo visoki, po drugi strani pa jih določa predlagatelj sam kot edini družbenik in direktor gospodarske družbe, ki je njegov delodajalec, pri tem pa se sklicevalo na bančne izpiske iz prilog C12 in C15. Navedena materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je napačna. Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov,¹⁰ pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki¹¹ niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu.¹² To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.

16Vendar to ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o določitvi preživnine napačna. Neupoštevajoč materialne in potne stroške ter znesek posojila, ki ga predlagatelju vrača družba, katere 100 % lastnik in direktor je, predlagatelj mesečno prejme med približno 1.100,00 EUR in 1.500,00 EUR mesečne neto plače, kot je sodišče pravilno pojasnilo v 26. točki obrazložitve s sklicevanjem na izpisek iz bančnega računa predlagatelja v prilogi C15 sodnega spisa, kar pomeni, da ni šlo za bruto zneske, kot napačno meni pritožba.

17Predlagatelj poleg neto plače med 1.100,00 EUR in 1.500,00 EUR mesečno prejema še 500,00 EUR mesečno iz naslova najemnine, ki mu jo plačuje njegova družba za uporabo poslovnih prostorov, kar pomeni, da pravno upoštevni mesečni prihodki predlagatelja znašajo med 1.600,00 EUR in 2.000 EUR. Vendar to v skladu s 189. členom DZ ni edini dejavnik, ki se upošteva pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da so predlagateljeve preživninske zmožnosti večje, kot izhaja zgolj iz njegovih prikazanih prihodkov. In to ne le iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, in sicer, ker je predlagatelj lastnik nepremičnine, v kateri živi, in 100 % družbenik in direktor gospodarske družbe, v kateri je zaposlen, kar pomeni, da ima sam nadzor nad tem, kako visoke prejemke si izplačuje, in ker je imetnik vrednostnih papirjev BKS, temveč tudi iz razloga, ker je lastnik osebnega vozila VW Touareg, za katerega plačuje 1.000,00 EUR zavarovalnine letno in za katerega na vprašanje sodnice o starosti vozila, ni hotel razkriti, kateri letnik je, temveč se je na zaslišanju 27. 5. 2024 na vprašanje, koliko je ta avto star, zgolj nasmehnil in rekel "ne vem". Iz navedenega je (posredno) za sklepati,¹³ da ima predlagatelj avtomobil višjega cenovnega razreda, kar pomeni, da si ga lahko privošči in da njegove pridobitne in premoženjske zmožnosti niso skromne. Glede na navedeno pa pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so premoženjske in pridobitne zmožnosti predlagatelja, ki je tudi lastnik nepremičnine, v kateri živi, precej višje od premoženjskih in pridobitnih zmožnosti nasprotne udeleženke. Slednja upoštevajoč pravno upoštevne prihodke v smislu 189. člena DZ (plačo v višini 1.280,00 EUR neto, dvanajstino regresa za letni dopust v višini 191,00 EUR mesečno in dvanajstine letne nagrade za delovno uspešno v višini 51,00 EUR), prejema mesečno povprečno 1.522,00 EUR, živi v najemniškem stanovanju, ker ni lastnica nepremičnin, ima avtomobil nižjega cenovnega ranga (VW Polo letnik 2018) ter nima niti vrednostnih papirjev niti prihrankov.

18Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stanovanjski stroški pri očetu 230,00 EUR na otroka, pri materi pa 323,00 EUR na otroka, in da oba starša glede na režim izvajanja skupnega starševstva teden - teden v enakem obsegu bremenijo izdatki za hrano in higieno otrok, pa tudi stroški za dopustovanje, saj te stroške starša v času "stikovanja" krijeta sama. Izhajajoč iz predpostavke, da starša mld. otroka delno preživljata naturalno v času, ko sta pri njima, je pravilno določilo, da bi bila udeleženca drug drugemu povrniti zgolj stanovanjske stroške, ki odpadejo na vsakega otroka. Upoštevajoč, da so pri nasprotni udeleženki višji stanovanjski stroški in da so pridobitne in premoženjske zmožnosti predlagatelja precej večje od pridobitnih in premoženjskih zmožnosti nasprotne udeleženke, je po pobotanju enih in drugih stanovanjskih stroškov¹⁴ pravilno določilo, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki plačevati zgolj preživnino v višini 157,00 EUR na posameznega otroka, kar predstavlja znesek razlike med zneskoma, ki bi jo morala starša plačevati drug drugemu za preživljanje posameznega otroka,¹⁵ kot je ustrezno pojasnjeno v 30. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbena zavzemanja za drugačno določitev preživnine so neutemeljena.

19Povsem zgrešena so pritožbena izvajanja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti, za kateri namen porabi nasprotna udeleženka preživnino. Kajti, kot že pove samo poimenovanje pojma "preživnina", so navedeni zneski namenjeni preživljanju skupnih otrok, zato podrobnejše pojasnilo, za kateri namen naj nasprotna udeleženka porabi prejete zneske preživnine, ni potrebno.

20Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sklepa tudi razumno pojasnilo, da je določilo plačevanje preživnine od dneva vložitve nasprotnega predloga 8. 11. 2021, ker se od takrat potrebe mld. otrok in premoženjske zmožnosti staršev niso bistveno spremenile, zato za obdobje do marca 2022, ko je bila izdana začasna odredba, ni bilo potrebno določati preživnine v drugačnem znesku, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Pritožbeni očitek, da gre v tem primeru za protispisnost, pa tudi ni utemeljen, saj o protispisnosti govorimo, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodne odločbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa svoje odločitve o plačevanju preživnine od vložitve predloga dalje (31. točka obrazložitve) ni oprlo na zapisnike CSD, kot napačno meni pritožnik.

21Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem se je opredelilo zgolj do pravno odločilni pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22Pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo sledilo koristim otrok, zato je na podlagi 101. člena ZNP-1, v skladu s katerim sodišče o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči po prostem preudarku, odločilo, da udeleženca sama krijeta svoje pritožbene stroške.

¹ Glej sodbo ESČP Milatova in drugi proti Češki z dne 21. 9. 2005 in komentar J. Zopbcva v Ude, Galič (ur), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 363-364, 371.
² VSM sklep III Cp 389/2023, VSM sklep III Cp 284/2020 z dne 27.05.2020, VSC sklep I Cp 219/2021 z dne 22.6.2021, VSL sodba in sklep I Cpg 15/2009 z dne 21.05.2009.
³ J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, str. 228.
⁴ Glej npr. VSL sklep IV Cp 1367/2022 z dne 21.10.2022, VSL Sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022, VSL Sklep IV Cp 1804/2021 z dne 05.04.2022.
⁵ M. Čujovič v B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 419 in 420, B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2019, str. 130 in B. Novak, Družinsko pravo, Ljubljana 2014, str. 189 (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003), M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85.
⁶ M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85.
⁷ M. Čujovič v B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana, 2019, str. 419 in 420, B. Novak, Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2019, str. 130 in B. Novak, Družinsko pravo, Ljubljana 2014, str. 189 (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003), M. Čujovič, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji, Pravni letopis 1/2019, str. 84-85, VSL sklep IV Cp 1367/2022 z dne 21.10.2022, VSL Sklep IV Cp 227/2022 z dne 09.08.2022.
⁸ Povsem odveč je, da bi sodišče filigransko natančno določalo, kateri od staršev je dolžan plačati katero položnico, kot se neutemeljeno zavzema pritožba, saj je to odgovornost obeh staršev, ki sta jima mld. otroka zaupana v skupno varstvo in vzgojo.
⁹ Takrat je izpovedal, da se je od zadnjega zaslišanja v letu 2022 spremenilo zgolj to, da je v vmesnem času postal lastnik nepremičnine, v kateri živi, in jo oddaja v najem svojemu podjetju, kar pomeni, da takrat ni izpovedal, da bi imel v zvezi z navedeno nepremičnino kakršnekoli stroške razen tistih, o katerih je že izpovedal na zaslišanju leta 2022.
¹⁰ Glej na primer VSL sklep IV Cp 1012/2022 z dne 18.08.2022, VSL sodba IV Cp 425/2021 z dne 20.08.2021, kjer je zavzeto stališče, da vsak od staršev prispeva za preživljanje skupnih otrok v istem odstotku od svojih pridobitnih zmožnosti. Glej tudi VSL sklep IV Cp 528/2022 z dne 17.05.2022.
¹¹ VSRS sodba II Ips 186/2014 z dne 25. 9. 2014.
¹² VSL sklep I Cp 2773/2012 z dne 24. 12. 2012.
¹³ Posredno sklepanje o pridobitnih in premoženjskih zmožnostih preživninskih zavezancev v sodni praksi ni nič nenavadnega (glej VSRS sklep II Ips 10/2024 z dne 19.06.2024, VSRS sodba II Ips 157/2003 z dne 15. 5. 2003, VSRS sodba II Ips 137/94 z dne 30. 3. 1994).
¹⁴ Pri čemer je ustrezno štelo, da je predlagatelj dolžan kriti 70 % stanovanjskih stroškov mld. otrok pri nasprotni udeleženki, nasprotna udeleženka pa 30 % stanovanjskih stroškov mld. otrok pri predlagatelju).
¹⁵ In sicer gre za znesek razlike med zneskoma, ki bi jo morala starša plačevati drug drugemu za stanovanjske stroške in ki bi se delno pobotala (226,00 EUR - 69,00 EUR = 157,00 EUR), pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na koncu 30. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pomotoma zapisalo znesek "175 EUR" namesto zneska "157,00 EUR, kolikor dejansko znaša razlika med zneskoma 226,00 EUR in 69,00 EUR.