186. člen DZ

Za uporabo instituta izločitve v korist potomcev je potrebno skupno delo in pridobivanje, ki mora biti kontinuirano in ne le občasen, sporadičen prispevek. Med potomcem in zapustnikom mora obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten (višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki). Za skupno delovanje oziroma pridobivanje v smislu 32. člena ZD ni mogoče šteti posamičnih vlaganj v smislu gradnje na tujem zemljišču, prezidav ali nadzidav že obstoječega objekta, vsakodnevne skrbi za zapustnika, pa tudi ne tožnikovega (posamičnega) prispevka k plačilu kupnine v postopku privatizacije stanovanj po t. i. Jazbinškovem zakonu. Vlaganja v višini 2 % tržne vrednosti stanovanja ne utemeljujejo zahtevka na podlagi 32. člena ZD. Skrb za zapustnika, kakršno je zatrjeval tožnik, že pojmovno ne more biti podlaga zahtevku po 32. členu ZD, temveč bi lahko šlo kvečjemu za preživninsko verzijo v smislu 186. in 199. člena DZ.

Višina začasnega prispevka enega roditelja k preživljanju je minimum, ki pomaga zagotoviti nujno eksistenco in ne krije nujno vseh potreb otroka glede na dane zmožnosti, saj te še niso zadosti raziskane. Otroka ne bosta ogrožena, če začasni znesek, ki ga za njuno preživljanje prispeva mati kot nerezidenčni starš, ni optimalen in ne odraža ustreznega kritja vseh potreb, o katerih bo sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju postopka.

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpost

Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.

Za odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med starša je treba ugotoviti njune preživninske zmožnosti in ne premoženjsko stanje.

Določitev preživnine za otroka.

V porazdelitvi bremena v razmerju 55 % za predlagatelja in 45 % za nasprotno udeleženko so ustrezno ovrednotene vse s strani sodišča ugotovljene okoliščine, in sicer, da deklici pri vsakem od staršev preživita enako časa ter da sta oba udeleženca enakopravno in enakovredno vključena v vse vidike življenja skupnih otrok, da je razmerje dohodkov udeležencev iz naslova delovnega razmerja približno 65 % predlagatelj in 35 % nasprotna udeleženka, da premoženja predlagatelja iz naslova denarnih prihrankov in prihrankov v vrednostnih papirjih znaša okoli 110.000 EUR, premoženje nasprotne udeleženke pa okoli 70.000,00 EUR oziroma 60.000 EUR, da je predlagatelj lastnik velike in relativno nove enodružinske hiše, nasprotna udeleženka pa je tretjinska lastnica več nepremičnin, od katerih ena predstavlja veliko hišo, praktično na nabrežju jezera, da predlagatelj biva v lastniški nepremičnini, nasprotna udeleženka pa nima dokončno urejenega stanovanjskega vprašanja, zato ima stanovanje najeto in zanj plačuje najemnino, da imata udeleženca primerljive druge stroške z lastnim preživljanjem ter sta oba lastnika vozila povprečnega cenovnega razreda.

Vendar v predmetni zadevi ne gre za izdajo končne meritorne odločitve, temveč za izdajo začasne odredbe, pri začasnih odredbah pa veljajo posebnosti glede zagotavljanja kontradiktornosti. Tako je sodna praksa Vrhovnega sodišča že zavzela stališče, da je s tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke (na predlog za izdajo začasne odredbe) skupaj s sklepom (s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe), zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.

Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka. Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.

Predlog se zavrne.

Obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP bi bil podan le v primeru, če bi se sodba sodišča prve stopnje oprla na pravnomočno odločbo CSD, ta odločba, na katero je bilo sodišče vezano, pa bi kasneje odpadla, ker bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V obravnavanem primeru pa pravnomočna odločba v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta, saj je toženka odločbo CSD izpodbijala. Ker je sodišče prve stopnje sporno odločbo CSD upoštevalo le v okviru dokazov, obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan.

Predlagateljica utemeljeno graja enakomerno porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja ob dejstvu, da ima nasprotni udeleženec bistveno boljše preživninske zmožnosti od nje in da je hči v pretežni meri, razen na stikih, v njeni oskrbi. Razmerje zneska, na katerega je ocenjena njuna mesečna pridobitna zmožnost, je 75 % proti 25 % in sorazmerno temu ju mora bremeniti preživljanje hčere. Stališče nasprotnega udeleženca, da bi moral večji delež kriti le, če "svojega" predlagateljica ne bi zmogla, je brez podlage.

Predlagatelj je študentsko delo opravljal zgolj občasno v času poletnih počitnic, pri čemer ta dohodek ni bil stalen in ne trajno zagotovljen. Šlo je za enkraten zaslužek in ni izkazano, da bo med naslednjimi počitnicami lahko zaslužil enako. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se njegov zaslužek z delom upošteva kot delno (relativno majhno) zmanjšanje preživninske obveznosti obeh roditeljev.

Sodišče je pravilno upoštevalo določbo 190. člena DZ, po kateri mora sodišče upoštevati korist otroka tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zajemati mora stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.

Pri odmeri višine preživnine je sodišče pravilno izhajalo iz dejstva, da so predlagateljičine zmožnosti precej skromne – nima premoženja večje vrednosti, stanovanje, v katerem živi, pa je last njenega brata. Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec zaposlen in zasluži približno 1.400 EUR mesečno. Njegovi prihodki so znatno višji od predlagateljičinih. Predlagateljičina invalidnost predstavlja odločilni dejavnik, saj je dokazano, da se predlagateljica trudi najti zaposlitev, pri tem pa ni uspešna, ker je nihče ne želi zaposliti le za štiri ure. Pritožbeno sodišče zato ne sledi posplošenim pritožbenim zatrjevanjem, da bi si lahko ustvarila dodatni zaslužek z raznimi priložnostnimi deli. Glede na bistveno boljše pridobitne zmožnosti nasprotnega udeleženca ter predlagateljičino invalidnost predstavlja odločitev sodišča o porazdelitvi preživninskega bremena ustrezno ravnovesje med potrebami otroka in zmožnostmi njegovih staršev, pa čeprav je večji angažma pri skrbi in vzgoji na strani nasprotnem udeležencu, ki mu je mld. sin (tudi) zaupan v varstvo in vzgojo. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s predlagateljičinim razkošnejšim življenjskim stilom. Avta v ta okvir ni mo

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj