138. člen DZ

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Predlog se zavrne.

Otrokova ogroženost je pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Pri tem so mu v pomoč napotki v DZ: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda se lahko kaže na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. Ob jasnem dogovoru staršev (pri čemer ni razbrati, da se oče dogovorjenega ne bi držal) otrok ni izpostavljen negotovosti, pa tudi ne očetovim pritiskom ali siljenju k širšim stikom, sicer predhodno dogovorjenim s sodno poravnavo, zato tudi ni ogrožen.

Sodna poravnava ima pomen in moč pravnomočno razsojene stvari (res transacta); četudi je v družinskih postopkih sklenjeno sodno poravnavo bistveno lažje spremeniti kot pa na primer v pravdnem postopku, je poseg v pravnomočno urejeno razmerje dopusten le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, spremembe pa morajo biti bistvene in pravno relevantne. Predlagateljica pravilno izpostavlja, da je pomembna razlika, ali preživlja z otrokoma cel dan oziroma vikend, torej od jutra do večera, ali pa zgolj popoldneve. Jasno je, da je otrok, ko pride iz šole, vsaj deloma utrujen, ima tudi različne obveznosti in izvenšolske dejavnosti, in četudi v prvih razredih osnovne šole teh obveznosti ni veliko, se stiki urejajo za naprej in treba jih je urediti čim bolj celovito in dolgoročno. V višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli bo šolskih obveznosti vedno več, zelo verjetno tudi več drugih aktivnosti, tako da bo prosti čas med vikendi še toliko pomembnejši. Tu ne gre zgolj za interese oziroma koristi staršev, saj je tudi za otroka zelo pomembno (otrokova korist), da ima možnost z vsakim od staršev preživeti približno enak del kakovostnega prostega časa.

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridob

Predlog se zavrne.

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da skupno starševstvo ni možno le, ko je med staršema zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko eden od staršev zanemarja ali zlorablja otroka. Sodišče prve stopnje je predvsem na osnovi izvedeniškega mnenja zanesljivo ugotovilo, da pogojev za skupno starševstvo (trenutno) ni. Sodelovanje med staršema je znatno oteženo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da stiki vsako nedeljo pomenijo oviro, da starša in otroka enakomerno preživita čas tudi ob koncu tedna, ko je več prostega časa. Hkrati tudi ni nobene ovire za to, da starša ne bi tudi v času poletnih počitnic z otrokoma preživela enakovrednega časa. Pritožbena navedba, koliko je po podatkih Ministrstva za delo in družino z dne 24. 12. 2024 znašala povprečna preživnina glede na starost upravičenca 6 do 14 let, za odločitev ni relevantna, saj sodišče preživnino določi na podlagi potreb konkretnega upravičenca in zmožnosti konkretnega zavezanca.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi predlagatelja, da sta skupno varstvo in vzgoja osnovna, prvenstvena rešitev, vendar okoliščine konkretnega primera, med katerimi ni zgolj nezmožnost komunikacije med udeležencema in njuni močni konflikti, take spremenjene oblike varstva in vzgoje trenutno še ne dopuščajo, zaradi varstva koristi otroka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo enemu ali drugemu staršu je po tem, ko je že bilo pravnomočno odločeno o vzgoji in varstvu, še bolj izjemno kot sicer, saj so bile zmožnosti in pomanjkljivosti staršev že ocenjene. Sprememba šolskega okolja je velika sprememba, ki jo lahko sodišče z začasno odredbo izreče v res izjemnih primerih.

Predaja deklic pred policijsko postajo (za kar se zavzema predlagateljica) ni v njuno korist.

Postopek je pokazal, da je eno od očetovih vodil izključevanje matere iz njene starševske vloge. To pa znižuje njegove sposobnosti odločanja v korist otrok.

Sodišče prve stopnje je naveden dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da ob ugotovljenem dejanskem stanju izvedba ostalih (zavrnjenih) dokazov ni potrebna in ne bi prispevala k ekonomskim interesom postopka (5. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov lahko bila kvečjemu razlog za zavrnitev predloga za izvedbo dokaza, s katerim želi stranka dokazati trditev, ki je že dokazana. Obravnavani primer pa je ravno nasproten, saj je nasprotna udeleženka z navedenim dokazom želela dokazati trditev, ki ni bila dokazana (in sicer, da predlagatelj zaradi zdravstvenih težav nima ustreznih starševskih kapacitet). Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeležencev postopka zaključilo, da predlagateljeva blaga duševna motnja ne vpliva na njegove starševske kapacitete, takšna pavšalna zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov, ki ni dovoljena.

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Nasprotni udeleženec je brez soglasja predlagateljice A. A., ki je bila v relevantnem obdobju še zaupana v varstvo in vzgojo obema udeležencema, odpeljal v drugo državo in ji ne omogoča stikov z materjo, ki so bili deklici v korist. Okoliščine, ki otežujejo izvajanje stikov, je povzročil sam s svojim samovoljnim ravnanjem, s katerim je sledil le svojim interesom. Z nenadno selitvijo je nasprotni udeleženec sam otežil oziroma praktično onemogočil izvajanje stikov, določenih s pravnomočno začasno odredbo, tudi situacijo dolgih voženj na stike, ki deklici niso v korist, je povzročil sam iz lastnih interesov. Nevzdržnost situacije, ki jo je sam povzročil, zato ne more uporabiti kot argument za prenos pristojnosti za izvajanje stikov in za nadomestitev soglasja za vpis A. A. v OŠ v Srbiji. Nasprotni udeleženec s samovoljnim zadrževanjem A. A. v Srbiji, pri čemer je predlagateljica selitvi A. A. v Srbijo nasprotovala, onemogoča njene osebne stike z materjo in omejuje telefonske stike, kar vodi v odtujevanje A. A. od matere in A. A. povzroča dolgoročno škodo.

O spremembi zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo se odloča glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Predpostavlja se, da pravnomočna sodna odločba, v kateri je odločeno o dodelitvi mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka v teh postopkih. Sodišče tako ponovno ne ugotavlja, na strani katerega od staršev so boljše možnosti za varstvo in vzgojo otroka, prav tako se ponovno ne ugotavlja, ali so te na obeh straneh primerne, pač pa se ugotavlja, ali so se bistveno spremenile pravno relevantne okoliščine, na katerih sloni prvotna odločitev o varstvu in vzgoji otroka. Okoliščina, da so se od odločitve glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo materi povečali stiki očeta z otrokoma, s katero je predlagatelj utemeljeval predlog za spremembo odločitve glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, ni takšne narave oziroma ne predstavlja spremenjene okoliščine glede na okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo v predhodnem postopku, in ki bi od sodišča terjale poseg v pravnomočno sodbo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar pritožbeno ni sporno, oče nasproti materi ni bistveno spremenil načina komuniciranja kot

Predlog se zavrne.