101. člen ZNP-1

Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Ob ugotovitvi, da oba starša prikrivata svoje dohodke in s tem dejanske zmožnosti za preživljanje njune deklice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pri porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni moč spregledati, da so bile finančne zmožnosti predlagateljice do novembra 2024, ko je postala samostojna podjetnica, nižje od finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca (živela je v najemniškem stanovanju, za katerega je prejemala subvencijo najemnine, prejemala je socialno pomoč ter si kakšnih kreditnih zavez in investicij ni privoščila). Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec očitno razpolagal z določenimi finančnimi prihodki (najmanj z najemnino), ki so mu omogočali investiranje v nakup avtomobila, nepremičnin ter kriptovalut in nakazovanje precej visokih denarnih zneskov različnim fizičnim osebam. Zgolj znesek obroka kredita, najetega za nakup nepremičnine, s katero si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, saj v B. biva pri mami, predstavlja višji znesek od preživnine, ki jo je bil po sodni poravnavi dolžan plačevati za deklice. Brez težav je hkrati s kreditom odplačeval tudi leasing obroke za avto. Poleg boljših finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca napr

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridob

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje premalo upoštevalo premoženjsko stanje predlagateljice, predvsem dejstvo, da je slednja upravičena do brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 344/2025 z dne 13. 5. 2025 za zastopanje in pravno svetovanje pred sodiščem prve stopnje in z odločbo Bpp 1390/2025 za postopek s pritožbo.

Pritožnica izpostavlja le okoliščine, ki bi bile lahko v prid predlagani omejitvi stikov, ne sooči pa se s tistimi, ki sledeč izpodbijanemu sklepu zmanjšujejo njihovo težo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da sodišče ne bi prepoznalo resnih tveganj za zdravje otrok zaradi prekomernega uživanja alkohola in iz te izvirajoče možne okrnitve starševskih zmožnosti. Kot pomembno pa je utemeljeno ovrednotilo dejstvo, da sta deklici že med dlje časa trajajočim postopkom preživljali vsak drugi teden pri očetu in da je predlagateljica že tedaj vedela za izrečene prekrškovne kazni in govorice, a glede na njeno strinjanje z ureditvijo prehajanja med starši ni podvomila o zmožnostih očeta, da poskrbi za deklici. O tem, kaj se je od zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje (četudi v juniju 2025) do vložitve predloga spremenilo, da bi utemeljevalo drugačno odločitev, pritožnica niti v pritožbi ni navedla drugega kot sporočilo staršev nasprotnega udeleženca. O pomenu tega sporočila je sodišče izvedlo dokaze in se o njem opredelilo.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi po uradni dolžnosti v postopek pritegnilo sodno izvedenko, in sicer zaradi varstva pravic in koristi ml. otrok, v skladu s prvim odstavkom 55. člena Zakona o nepravdnem postopku. Zato je tudi plačilo nagrade izvedenki izvedlo iz sredstev sodišča. Slednje pa še ne pomeni, da udeleženca postopka nista dolžna kriti nastalih stroškov.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da večina pritožbenih navedb očeta, za odločitev o predlogih za izdajo začasnih odredb, ni pravno relevantnih, zato sodišče prve stopnje nanje ni bilo dolžno odgovarjati. Sodišče jih bo presojalo ter na bistvene odgovorilo v rednem postopku. Takrat bo opravilo skupno dokazno oceno, ki bo omogočala prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnima sinovoma. Največjo otrokovo korist bo sodišče zasledovalo v rednem postopku, ko bo odločalo o dodelitvi v vzgojo in varstvo ter o času, ki ga bosta otroka preživljala z vsakim od staršev.

Kajti pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je za verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika - DZ), zgolj okoliščina, da neko ravnanje ali opustitev ni v otrokovo korist, pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Obstoječ režim izvajanja stikov, ko je določen s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča II N 147/2025 z dne 31. 12. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025, mld. deklice z ničemer ne ogroža, temveč je neizvajanje stikov posledica predlagateljeve zavestne odločitve, da sodno določene lokacije prevzema mld. otroka ne bo upošteval. Takšne okoliščine pa ne zadoščajo za izkaz ogroženosti otroka niti ne zadoščajo za zaključek, da so se okoliščine od pravnomočne dokončne odločitve sodišča v tolikšni meri spremenile, da bi bil dopusten poseg s pravnomočno odločitev o načinu izvajanja stikov oziroma lokaciji prevzemnega mesta otroka.

Sprememba teh okoliščin mora biti bistvena, saj vsaka sprememba okoliščin na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah. Sodišče mora v prvi fazi ugotoviti, ali so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile (ta test pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju o spremembi preživnine). Šele če se to potrdi, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine, pri čemer mora tej v drugi fazi ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine (potrebe mld. otroka in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev - staršev) in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.

Pri oceni otrokovih preživninskih potreb je treba izhajati iz trditev preživninskega upravičenca, ki jih je treba presojati v soodvisnosti od zmožnosti staršev. Večje kot so te, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Pri tem je treba vzeti v ozir, da nujnost njihove zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do tistih manj nujnih kot so npr. prostočasne aktivnosti. Sklenjena pogodba o preužitku ni brez vpliva na predlagateljevo preživninsko zmožnost. Iz pogodbe namreč izhaja, da je prevzemnik do predlagatelja prevzel določena bremena, npr. skrb za ogrevanje v hladnih in zimskih mesecih. Takšne prevzemnikove dajatve znižujejo predlagateljeve lastne stroške in povečujejo njegovo preživninsko zmožnost. Nasprotna udeleženka je pritožbi priložila številne prošnje za zaposlitev in negativne odgovore potencialnih delodajalcev. Ne drži trditev predlagatelja iz odgovora na pritožbo, da je pritožnik pri predlaganju novih dokazov v pritožbenem postopku prekludiran. Če gre za dokaze, ki so v korist otrok, jih sme pritožnik navajati tudi v pritožbi (34. člen ZNP-1). Upoštevanje ugotovitve o približno enakih mesečnih prejemkih udeležencev, ug

Uzakonjeno je načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok (135. člen DZ), ki pomeni, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

Posvojitev je posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroci. V skladu z 218. členom DZ, ki določa pogoje za posvojitev otroka, ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. Otrok lahko stike z biološkim staršem ohrani tudi po posvojitvi, kot z osebo, s katero je družinsko povezan (prvi odstavek 142. člena DZ).

Pri odločitvi o stroških sodišče pravni standard prostega preudarka zapolni skozi tehtanje okoliščin primera (npr. razlogi za postopek, interes, premoženjsko stanje udeležencev, koristi otrok, varstvo koristi oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, procesna racionalnost udeležencev, obseg stroškov, krivda, uspeh, naključje...), ki jih mora ovrednotiti v smislu pravičnosti.

Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogro

V skladu s stališči prevladujoče sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo njegovo nujno (eksistenčno) preživljanje, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ. Po oceni sodišča druge stopnje dejstvo, da je predlagatelj v priporu in ne more več preživljati mld. A. A. v naravi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo iz leta 2020, in da svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje niti v denarju, predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje spremembo odločitve o preživnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Pri starših, ki so mlajši in v takem zdravstvenem stanju, da so še sposobni za delo, mora biti preživnina taka, da spodbuja k iskanju lastnih virov preživljanja. Dolžnost nasprotnega udeleženca je najti in izkoristiti vse možnosti za pridobitev sredstev za preživljanje mladoletnega otroka.

Z izvršilnim naslovom določena preživnina se lahko spremeni, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca. Določanje preživnine - pa naj gre za prvo odmero ali pa za odločanje o njeni spremembi - ni matematični obračun, saj stroški preživljanja iz meseca v mesec variirajo, pojavljajo se lahko različni nepredvideni izdatki ipd. Zato je vsako določanje preživnine predvsem ocena in vrednotenje. Splošno znano dejstvo je, da z odraščanjem otroka stroški z njegovim preživljanjem praviloma naraščajo. Znižanje preživnine ni v korist otroka, zato v postopkih za znižanje preživnine ne veljajo procesne dobrote, ki se sicer uporabljajo v družinskih postopkih, kadar se odloča o pravicah in koristih otrok (npr. pritožbene novote, ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov po uradni dolžnosti).