189. člen DZ

Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.

Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Ob ugotovitvi, da oba starša prikrivata svoje dohodke in s tem dejanske zmožnosti za preživljanje njune deklice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pri porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni moč spregledati, da so bile finančne zmožnosti predlagateljice do novembra 2024, ko je postala samostojna podjetnica, nižje od finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca (živela je v najemniškem stanovanju, za katerega je prejemala subvencijo najemnine, prejemala je socialno pomoč ter si kakšnih kreditnih zavez in investicij ni privoščila). Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec očitno razpolagal z določenimi finančnimi prihodki (najmanj z najemnino), ki so mu omogočali investiranje v nakup avtomobila, nepremičnin ter kriptovalut in nakazovanje precej visokih denarnih zneskov različnim fizičnim osebam. Zgolj znesek obroka kredita, najetega za nakup nepremičnine, s katero si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, saj v B. biva pri mami, predstavlja višji znesek od preživnine, ki jo je bil po sodni poravnavi dolžan plačevati za deklice. Brez težav je hkrati s kreditom odplačeval tudi leasing obroke za avto. Poleg boljših finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca napr

Vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Obstajati morajo bistvene spremembe. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da že sama sprememba ureditve stikov utemeljuje spremembo preživninskega bremena. Le v primeru, ko se stiki bistveno spremenijo, je utemeljen (tudi) poseg v preživninsko obveznost.

Glede na dano izpovedbo lečečega zdravnika, ki je dejansko bil najbolj seznanjen z boleznijo in stanjem nasprotnega udeleženca v času obravnavanja, je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke psihiatra v sodni postopek v smeri ugotovitve procesne sposobnosti nasprotnega udeleženca.

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridob

Starševski dodatek se ne všteva v otrokove potrebe in ne zmanjšuje preživninske obveznosti staršev. Namenjen je kritju stroškov v prvem letu otrokovega življenja. Do njega pa je upravičen starš, ki ne prejema nadomestila plače. Določitev preživnine ne temelji na natančnem matematičnem izračunu, ampak predstavlja oceno potrebnih stroškov za otrokovo preživljanje. Mesečni izdatki niso ves čas enaki; od meseca do meseca se bolj ali manj razlikujejo, zato jih ni mogoče natančno določiti niti za preteklo, kaj šele za prihodnje obdobje. Vrednotenje otrokovih potreb pa mora temeljiti na realni oceni potrebnih izdatkov. Čeprav so materini dohodki nižji (njen kredit ni namenjen reševanju stanovanjskega problema, zato se ga pri določitvi višine preživnine ne upošteva), je glede na dejstvo, da je breme varstva in vzgoje pretežno na očetu, primerno, da starša nosita vsak (približno) polovico preživninskega bremena.

V odgovor na pritožbene navedbe o materini želji, da se z otrokom izseli iz Slovenije, pritožbeno sodišče dodaja, da zaupanje otroka v skupno vzgojo in varstvo pomeni, da starša sporazumno sprejemata odločitve, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj, če take odločitve ne moreta sprejeti, pa lahko zahtevata odločitev sodišča. Pomembnih odločitev tako ne more sprejeti eden od staršev samostojno.

Stroški, ki jih specificirajo stranke, sicer nudijo sodišču oporo pri odločitvi, ki naj prepreči arbitrarnost, vendar je kljub temu treba potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več kot so oziroma bi bilo zavezani s sodno odločbo. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.

Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da skupno starševstvo ni možno le, ko je med staršema zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko eden od staršev zanemarja ali zlorablja otroka. Sodišče prve stopnje je predvsem na osnovi izvedeniškega mnenja zanesljivo ugotovilo, da pogojev za skupno starševstvo (trenutno) ni. Sodelovanje med staršema je znatno oteženo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da stiki vsako nedeljo pomenijo oviro, da starša in otroka enakomerno preživita čas tudi ob koncu tedna, ko je več prostega časa. Hkrati tudi ni nobene ovire za to, da starša ne bi tudi v času poletnih počitnic z otrokoma preživela enakovrednega časa. Pritožbena navedba, koliko je po podatkih Ministrstva za delo in družino z dne 24. 12. 2024 znašala povprečna preživnina glede na starost upravičenca 6 do 14 let, za odločitev ni relevantna, saj sodišče preživnino določi na podlagi potreb konkretnega upravičenca in zmožnosti konkretnega zavezanca.

Sodišče se je pravilno oprlo na določbe 161. člena v povezavi s 157. členom DZ, na podlagi katerih sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, in da je ogroženost podana v primeru obstoja ali zelo verjetnega obstoja škode na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju. Pravilno je stališče, da je verjetno izkazana ogroženost otroka, če ni kontinuirano poskrbljeno za zadovoljitev potreb, ki mu omogočajo zdrav razvoj, in da pri tem ne gre le za nujne življenjske potrebščine, ampak za vse potrebe, ki terjajo denarni prispevek. Starša sta dolžna v skladu s svojimi zmožnostmi redno prispevati za kritje vseh otrokovih življenjskih potreb (189. in 190. člen DZ). Prenehanje življenjske skupnosti ne zmanjšuje te obveznosti. Terja le prilagoditev načina prispevanja glede na razporeditev dejanske skrbi za otroka.

Upoštevaje, da sta vsaj v začetku postopka (predhodno svetovanje na CSD) udeleženca bila soglasna, da stalno prebivališče otrok ostane na naslovu predlagatelja, pošta pa se za otroke vroča na naslov matere, sodišče druge stopnje ne vidi tehtnih razlogov, za spreminjanje slednjega, zato je v tem delu (glede stalnega prebivališča otrok) sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Od staršev se namreč pričakuje, da bodo za pridobitev preživninskih sredstev, s katerimi pokrijejo potrebe otrok, storili vse, kar je v njihovi moči in po potrebi poiskali oziroma izkoristili tudi dodatne možnosti zaslužka. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za absolutizacijo načela otrokove koristi, saj je potrebno pri presoji o potencialnih pridobitnih zmožnostih upoštevati, da načelo najvišje koristi otroka ni nadustavno ali celo zunajpravno načelo in ima svoje vsebinske meje, ki so začrtane z ustavnim položajem preživninskega zavezanca.

Predlagatelj je s kreditom odkupil polovični solastniški delež na hiši, v kateri prebiva, s čimer je preprečil civilno delitev, zato je treba stroške tega kredita všteti v njegove stanovanjske stroške. Zavarovanje nepremičnine, ki je udeleženčev dom, je potreben strošek, ki ga je treba všteti v njegove stanovanjske stroške.

Materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev (staršev) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto premoženje zavezancev, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otrok, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševen razvoj otroka.

Drug pritožbeni očitek se je nanašal na predlagateljičin življenjski slog, ki bi lahko kazal na to, da so njene premoženjske in pridobitne zmožnosti višje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlagateljica je v tej zvezi prepričljivo pojasnila, da si ob prihodkih v višini 1.000,00 EUR mesečno lahko privošči dopuste v tujini (Barcelona, London) zato, ker je te dopuste financiral njen oče, obeh dopustov pa sta se udeležila tudi njena starša.

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vklju