34. člen ZNP-1

Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, čemur pa v danem primeru ni tako. Morebitne (slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, ne morejo vplivati na odločitev o skupnem starševstvu. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je namreč ideal, ki v realnem življenju praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse, da se pri odmeri preživnine se upošteva tudi dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo in plačuje preživnino, z otroki v času, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb. Prav tako je zgolj pavšalno zapisalo, da je nasprotni udeleženec „mlad, zdrav in pridobitno sposoben“, iz česar implicitno izhaja, da ima dodatne možnosti pridob

Pri odločanju o izdaji začasne odredbe ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki sodišču omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da je treba z začasno odredbo nemudoma zavarovati njegovo korist.

Oče je v pritožbi navedel nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 34. člena ZNP-1 sme in mora ovrednotiti, ta pa v primeru, da bi se izkazala za verjetna, vzbujajo dvom o pravilnosti odločitve o zavrnitvi predloga v zvezi s prešolanjem.

Tudi v predlagalnih nepravdnih postopkih sme udeleženec v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, pri čemer je treba pojem krivde razlagati smiselno (42. člen ZNP-1), torej ob upoštevanju narave, vsebine in namena posamezne vrste nepravdnega postopka.

Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega ali duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih osebnih potreb.

Pri oceni otrokovih preživninskih potreb je treba izhajati iz trditev preživninskega upravičenca, ki jih je treba presojati v soodvisnosti od zmožnosti staršev. Večje kot so te, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. Pri tem je treba vzeti v ozir, da nujnost njihove zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do tistih manj nujnih kot so npr. prostočasne aktivnosti. Sklenjena pogodba o preužitku ni brez vpliva na predlagateljevo preživninsko zmožnost. Iz pogodbe namreč izhaja, da je prevzemnik do predlagatelja prevzel določena bremena, npr. skrb za ogrevanje v hladnih in zimskih mesecih. Takšne prevzemnikove dajatve znižujejo predlagateljeve lastne stroške in povečujejo njegovo preživninsko zmožnost. Nasprotna udeleženka je pritožbi priložila številne prošnje za zaposlitev in negativne odgovore potencialnih delodajalcev. Ne drži trditev predlagatelja iz odgovora na pritožbo, da je pritožnik pri predlaganju novih dokazov v pritožbenem postopku prekludiran. Če gre za dokaze, ki so v korist otrok, jih sme pritožnik navajati tudi v pritožbi (34. člen ZNP-1). Upoštevanje ugotovitve o približno enakih mesečnih prejemkih udeležencev, ug

V skladu s 34. členom ZNP-1 sme pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona. Slednje pomeni, da lahko udeleženci nepravdnega postopka v pritožbenem postopku navajajo tista dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (brez dodatne omejitve - krivde).

Za oceno pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev ni pomemben le njun osebni dohodek, temveč to, kakšne dohodke lahko dosežeta glede na svojo sposobnost in izobrazbo.

Namen preživnine, določene z začasno odredbo, je zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Določba 34. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbenem postopku le, če so ti v korist oseb, ki same niso sposobne skrbeti za svoje pravice in koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

V postopku za ureditev družinskih razmerjih je mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če so ti v korist otrok. Znižanje preživnine samo po sebi otrokom ne more biti v korist; z znižanjem preživnine se poslabša materialni položaj otrok, saj so prikrajšani za zadovoljevanje osnovnih potreb, ki jim je preživnina namenjena. Trditev, da bi bilo znižanje preživnine otrokom v korist ali vsaj ne v nasprotju z njihovo koristjo (ker bi bilo za njuno preživljanje poskrbljeno na drugačen način), nasprotna udeleženka ni podala. Glede na navedeno njene navedbe, ki se nanašajo na potrošniške kredite, in ostale (lastne) stroške, ki jih ni navedla med postopkom pred sodiščem prve stopnje, niso upoštevne, saj predstavljajo nedopustne pritožbene novote.

S stiki se prvenstveno zagotavljajo koristi otroka, katerih posebno varstvo in skrb narekuje 56. člen Ustave, stiki z otrokom pa so tudi pravica obeh staršev. V specifičnih okoliščinah konkretnega primera je ob navedenem splošnem izhodišču pri določitvi stikov treba upoštevati še, da morajo zaradi progresivne nevrodegenerativne bolezni nasprotnega udeleženca njegovi stiki z otrokoma potekati v varnem okolju v prisotnosti (primernih) tretjih oseb. Obstoj takšnih oseb in njihova pripravljenost sodelovati pri takšnem načinu izvajanju stikov lahko odločilno vpliva na obseg stikov. Zato je pomembno, da sodišče temeljito razišče, katere osebe iz primarne družine in ožje socialne mreže starša, ki potrebuje spremstvo pri stikih, bi lahko takšno pomoč nudile.

Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. To pomeni, da povračil prevoznih in materialnih stroškov, ki jih delodajalec povrne svojemu zaposlenemu, ni mogoče šteti za prihodek, ki bi bil upošteven v smislu 189. člena DZ. Enako velja za vračilo posojila s strani delodajalca.

Razloge za zaupanje mladoletnega A. A. nasprotni udeleženki je sodišče prve stopnje zelo natančno pojasnilo v 34. do 48. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Oče s svojim ravnanjem spravlja mladoletnega A. A. v hudo čustveno stisko in ne upošteva in ne razume čustvene potrebe otroka po kvalitetnem stiku z materjo ter s tem postavlja svoje čustvene potrebe po dokazovanju lastne moči in potrebe po dokazovanju premoči nad bivšo partnerko nad potrebo otroka, kar govori o njegovih pomanjkljivih starševskih kapacitetah, nasprotno pa mati vseskozi ravna v A. A. korist, ima v uvidu njegove čustvene potrebe in postavlja otrokove potrebe pred svoje, sodeluje z inštitucijami, sledi strokovnim usmeritvam ter spoštuje vse odločitve sodišča ter je sposobna prepoznavati A. A. doživljanje tudi skozi prizmo očetove čustvene zlorabe. Sodišče prve stopnje je mladoletnega A. A. zato utemeljeno zaupalo v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki, saj celoten dokazni postopek potrjuje, da so starševske kapacitete predlagatelja pomanjkljive ter da s svojim ravnanjem ogroža zdrav čustveni, duševni in socialni razvoj otrok, zaradi česar je manj primeren, da bi se mu

Pritožbene navedbe o načrtovani selitvi s partnerko v neprofitno stanovanje in o za zahtevani rezervni sklad v višini 6.500,00 EUR ter za potrebno novo opremo stanovanja namenjenem denarju na predlagateljevem transakcijskem računu, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker niso podani pogoji po členu 34 ZNP-1 za njihovo dopustno navajanje šele v pritožbenem postopku (novo navajana dejstva niso v korist preživninskega upravičenca). Prav tako pritožbeno novoto predstavlja šele v pritožbi prvič zatrjevana sladkorna bolezen, za katero je predlagatelj v pritožbi sicer predložil izvid Zdravstvenega doma Velenje (A9), vendar ima ta datum 10. 1. 2022, zaradi česar gre za dokaz, predložen prepozno, saj predlagatelj zanj ni izkazal razloga, da tega dokaza ni mogel predložiti že v postopku pred prvostopnim sodiščem.

Že spremenjeno razmerje med preživninskimi zmožnostmi obeh staršev je podlaga za poseg v pravnomočno določeno preživninsko obveznost in za novo določitev preživnine, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti tudi spremembo otrokovih potreb. Dejstev, ki so nastala po koncu glavne obravnave, sodišče v svoji odločitvi ni moglo upoštevati, zato jih tudi ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. V postopku za ureditev družinskih razmerjih pa je mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če so ti v korist otrok (34. člen ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZNP-1). Okoliščina poslabšanja pridobitne zmožnosti enega od staršev ne omogoča neposrednega zaključka, da je njeno uveljavljanje v otrokovo korist, saj lahko pogojuje znižanje preživnine. Vendar pa ne glede na navedeno iz pritožbe izhaja, da gre za negotovo začasno stanje. V primeru trajnega zmanjšanja pridobitne in delovne zmožnosti nasprotnega udeleženca pa bo to lahko podlaga za morebitno spremembo odločitve o preživnini (197. člen DZ).

Domneva, da so stiki z nerezidenčnim staršem otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je (z verjetnostjo) izkazano nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena: domneva se, da stiki niso v korist otroka in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov.

V predmetnem postopku je tako potrebno uporabiti materialno pravno podlago 110. člena SZ-1, ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze, lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli.

Republiko Slovenijo je šteti kot "običajno prebivališče" predlagateljice v smislu 3. člena Uredbe Bruselj IIb, saj ugotovljena dejstva kažejo, da gre za kraj, kjer je predlagateljica vse od leta 2019 stalno fizično prisotna ter vključena tako v socialno kot družinsko okolje.