VSL Sklep II Cp 175/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik s tožbo med drugim zahteva,

- ugotovitev, da v obračunsko vrednost zapuščine po pok. A. A. spada premoženje, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne 23. 11. 2017, sklenjene med A. A. in tožencem B. B., in sicer nepremičnine parcela 0000 772 in parcela 0000 773, namesto katerih sedaj obstojijo parcele 0000 773/2, 772/1, 772/2, 772/3, 772/4 in 772/5;

- da zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tožnika toženec v zapuščino po pokojni A. A. vrne darilo z dne 23. 11. 2017 v deležu, ki je potreben za dopolnitev nujnega dednega deleža tožnika, to je v deležu do celote na nepremičnini 0000 772/1 in v deležu do 1/4 parcele 0000 772/5 ter se to premoženje v tem obsegu, potrebnem za dopolnitev nujnega dednega deleža tožnika, vrne v zapuščino in se z njim poravna nujni dedni delež tožnika.

2Za zavarovanje te terjatve je predlagal tudi izdajo začasne odredbe - da se tožencu prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine parcela 0000 773/2, 0000 772/1 in 0000 772/5.

3Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 7. 2024 predlogu ugodilo, po obravnavi ugovora, ki ga je zoper sklep vložil toženec, pa je izdano začasno odredbo s sklepom dne 18. 10. 2024 razveljavilo in predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da je sicer verjetno izkazano, da je nujni delež tožnika prikrajšan,¹ vendar pa postavljeni zahtevek glede na okoliščine primera (nepremičnini 0000 772/1 in 772/5 sta obremenjeni s služnostjo in hipoteko) ni pravilen. Moral bi se glasiti na izplačilo nujnega deleža v denarju.

4Tožnik zoper odločitev vlaga pritožbo. Navaja, da parcela 0000 772/1 in tožencu pripadajoča 1/4 parcele 0000 772/5 nista obremenjeni s hipoteko. Drugačna ugotovitev sodišča je zmotna. Dogovorjene služnosti, ki so vpisane, pa ne predstavljajo bremena, ki bi vplivalo na možnost vračila darila. Gre za služnost za potrebe hoje in potrebe komunalne infrastrukture. To v nadaljevanju podrobneje pojasni. Sklicevanje na odločbo II Ips 261/2008 ocenjuje za neutemeljeno. Izpostavlja, da je šlo v tej zadevi za drugačno dejansko stanje (nujna dedinja je zahtevala nujni delež v denarju, ker je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko in s tem zmanjšana njena vrednost, to zmanjšanje vrednosti pa je povzročil sodedič - toženec). Iz odločbe izhaja, da je šlo za izjemne okoliščine, ki opravičujejo odstop od pravila, da je nujni dedič upravičen do alikvotnega dela zapuščine v naravi. V tej zadevi pa tožnik zahteva dopolnitev nujnega deleža v naravi. Seznanjen je z obremenitvijo in meni, da služnost vrednosti ne zmanjšuje. Še več, hoče, da se darilo vrne v naravi. Opozarja še na to, da je bil toženec z zahtevkom tožnika za vračilo darila seznanjen že 29. 11. 2022 v zapuščinskem postopku in je s tem pridobil položaj nepoštenega posestnika. Ker so bile vse služnostne pogodbe sklenjene že po tem, je treba tako ravnanje ustrezno sankcionirati.

5Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je odločitev pravilna. Darila ni mogoče vrniti v naravi. Pravilnosti odločitve ne potrjuje le odločba VS RS II Ips 261/2008, ampak tudi odločba II Ips 110/2005, odločba VSL II Cp 37/2023 in odločba I Cp 2186/2020. Poudarja, da je večji del podarjene nepremičnine po večkratni parcelaciji, rušitvi obstoječega objekta in postavitvi novega, prodan tretjim osebam. Zgrajene so bile povsem nove stavbe. Predstavi svoje razumevanje stališča VS RS v zadevi II Ips 261/2008. Toženec bi bil v primeru vračila darila v naravi neupravičeno obogaten, saj gre za povsem spremenjeno identiteto nepremičnine. Obremenitev s služnostjo je sodišče pravilno upoštevalo kot relevantno.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo ne zahteva, da toženec v zapuščino, zaradi dopolnitve njegovega nujnega deleža, vrne (tudi) parcelo 0000 773/2. Zavarovanje, v okviru katerega predlaga prepoved odtujitve in obremenitve te nepremičnine, v tem delu zato ne služi zavarovanju s tožbo uveljavljane terjatve in je posledično predlog, v kolikor se nanaša na to parcelo, že zato neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

8Odločitev pa je pravilna tudi v pogledu ostalih dveh nepremičnin, katerih prepoved odtujitve in obremenitve tožnik predlaga, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje.

9Teorija² in sodna praksa³ sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.⁴ Zahtevek, ki ga je postavil tožnik in je uvodoma povzet, pa je v prvem delu ugotovitveni, v drugem pa dajatveni in oblikovalnega dela ne vsebuje. Utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, zato ne izhaja (318. čl. ZPP⁵) in je tožba nesklepčna. To pa pomeni, da tožnik verjetnosti svoje terjatve zaenkrat ni izkazal (1. odst. 272. čl. ZIZ⁶).⁷ Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje ugovoru toženca ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo, je zato (tudi glede parcel 0000 772/1 in 0000 772/5) pravilna, pritožba pa neutemeljena.

10Po ZD⁸ je nujni dedič pravi dedič, zaradi česar dobi del zapuščine, ki je sicer manjši kot pri zakonitem dedovanju, vendar pa se njegov položaj vsebinsko v ničemer ne razlikuje od položaja, ki bi ga imel pri dedovanju po zakonu. Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Nujni dedič ima tako pravico do alikvotnega dela zapuščine in torej do dela zapuščine v naravi in ne le do ustreznega denarnega zneska.⁹ Je pa sodna praksa od tega stališča že odstopila v primeru, ko je bila podarjena stvar prodana¹⁰ ali s strani obdarjenca obremenjena in je nujni dedič (zaradi manjše vrednosti podarjene nepremičnine) zahteval denarno izplačilo.¹¹

11V obravnavani zadevi iz v ugovoru zatrjevanih in neprerekanih dejstev (na katera je opozorjeno tudi v odgovoru na pritožbo)¹² ter navedb v predlogu izhaja, da je zapustnica tožencu z darilno pogodbo z dne 23. 11. 2017 podarila dve nepremičnini (to je parcelo 0000 772 in 0000 773 s stavbo C. 2, D.). Po smrti zapustnice (umrla je 23. 11. 2020) je toženec stavbo porušil, zemljišče se je razdelilo na več novih parcel, na katerih so bile zgrajene nove vrstne hiše. Toženec je z delom podarjenih nepremičnin tudi razpolagal in jih je, razen parcele 0000 772/1, 1/4 parcele 0000 772/5 in parcele 0000 773/2, prodal. Na nepremičninah, ki jih še ima v lasti, stoji nov stanovanjski objekt (parcela 0000 772/1), parcela 0000 772/5 služi dovozni poti, parcela 0000 773/2 pa je površinsko majhno zemljišče ob cesti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da sta parceli 0000 772/1 in 1/4 parcele 0000 772/5 obremenjeni s hipoteko in služnostjo, vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da to drži le deloma. Ti dve nepremičnini namreč po podatkih zemljiške knjige nista obremenjeni s hipoteko, je pa pri parceli 0000 772/1 vpisana služnostna pravica izgradnje, upravljanja, obratovanja, vzdrževanja, uporabe, nadzora, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskega infrastrukturnega objekta, vključno z ustreznimi dovozi in dohodi v korist Elektro D. ter stvarna služnost za potrebe hoje in vožnje motornih vozil po delu parcele, ki poteka vzporedno s parcelo 0000 772/5 v dolžini celotne parcele in v širini 6,5 m v korist parcel 0000 772/3, 772/4 in 772/2, v breme zadnje navedene parcele pa še služnost parkiranja. Pri 1/4 parcele 0000 772/5 je vknjižena le služnost v korist Elektro D. in z enako vsebino kot pri prvi nepremičnini.

12Tožnik, kljub navedenim spremembam in delni prodaji podarjenih nepremičnin, ne zahteva, da se v zapuščino, zaradi dopolnitve njegovega nujnega deleža, vrne ustrezna denarna vrednost, ampak zahteva, da toženec v zapuščino vrne nepremičnino 0000 772/1 in 1/4 nepremičnine 0000 772/5. V pritožbenem postopku je sporno, ali je kljub takšnemu dejanskemu stanju tožnik upravičen zahtevati, da toženec v zapuščino vrne del podarjenih nepremičnin ali pa ima pravico do dopolnitve nujnega deleža v denarju.

13Tožnik v pritožbi izpostavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za enake okoliščine kot v zadevi II Ips 261/2008, saj je tam nujna dedinja sama zahtevala vračilo denarne vrednosti nujnega deleža, vrednost podarjene nepremičnine pa se je zmanjšala, v obravnavani zadevi pa tožnik želi vračilo v naravi, vrednost nepremičnin, katerih vračilo zahteva, zadošča za pokritje prikrajšanja, poleg tega pa je toženec vse spremembe povzročil že po tem, ko je bil seznanjen z zahtevo za vračilo darila. Toženec po drugi strani izpostavlja prodajo, bistveno povečano vrednost ter spremenjeno identiteto stvari, kar pomeni, da ne gre za stanje kot ob daritvi. Tožnik bi bil v primeru vračanja v naravi obogaten.

14Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da poenostavljeno sklicevanje toženca na sodno prakso, ki se nanaša na primere preklica darila, ni ustrezno, saj se s preklicem poseže v lastno pogodbeno razmerje, njegova posledica je kondikcija, v primeru vračanja daril zaradi dopolnitve nujnega deleža, pa gre za izpodbijanje tujega pogodbenega razmerja, posledica izpodbijanja pa ni razveljavitev pogodbe oziroma njeno prenehanje, ampak le relativna neučinkovitost s tem, da pravila vračanja ureja ZD (glej 38. do 41. čl. ZD ter 27., 29. in 30. čl. ZD). Ta pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, določajo, da ima nujni dedič pravico do alikvotnega dela zapuščine in torej do dela zapuščine v naravi in ne le do ustreznega denarnega zneska.

15Vendar pa v tej zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati, da nepremičnina, v stanju kot je bila podarjena, dejansko ne obstaja več. V večjem delu je bila (skupaj z na njej stoječimi novimi stavbami) prodana, v delu, ki je še v lasti toženca, pa se je zaradi izvedene parcelacije in novogradnje njena identiteta dejansko popolnoma spremenila. Objekt, ki stoji na parceli 0000 772/1, je nov in nima s podarjenim, ki je bil porušen, nobene zveze. Toženec zato po presoji pritožbenega sodišča upravičeno ugovarja, da vračilo darila v naravi v okoliščinah tega primera ne pride v poštev. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik zahtevati dopolnitev nujnega deleža v denarju, je zato, kljub deloma napačnim, deloma pa nepopolnim ugotovitvam, pravilno.

16Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

17Ker so stroški, ki nastanejo v zvezi z začasno odredbo, del pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo končni odločitvi v tej zadevi.

¹ Ta ugotovitev v pritožbenem postopku ni izpodbijana, a pritožbeno sodišče vseeno opozarja, da je izračun višine prikrajšanja (glej tč. 26) očitno napačen oziroma si ugotovitev o višini tožnikovega nujnega deleža in višini njegovega prikrajšanja na prvi pogled nasprotujeta. V kolikor tožnikov nujni delež znaša 52.593,41 EUR, njegovo prikrajšanje ne more znašati 148.620,17 EUR, torej skoraj 3x toliko kot znaša nujni delež. Že po logiki stvari je prikrajšanje lahko v skrajnem primeru enako ugotovljeni višini nujnega deleža (če na primer zapuščine sploh ni in nujni dedič tudi za časa življenja zapustnika ni nič prejel), sicer pa je nujno manjše.
² Dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008; podobno tudi Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL RS 2009, str. 288; S. Pavlin, Preklic in vrnitev darila, Pravnik 2006, št. 6-8, str. 482.
³ Glej odločbo VS RS 45/2007 ter odločbe VSL II Cp 4197/2009, VSL II Cp 737/2010, VSL I Cp 2613/2011, VSL II Cp 202/2016 in VSL I Cp 2547/2017.
⁴ Izpodbojna pravica nujnega dediča ima podobno naravo kot pravica izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 255. čl. OZ (Obligacijski zakonik). V obeh primerih gre za izjemo od načela, da je tuje obligacijsko razmerje nedotakljivo in vanj tretja oseba ne more poseči. Tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, ampak ima relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Zunaj teh okvirov pa ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi (več o tem glej v članku dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008).
⁵ Zakon o pravdnem postopku.
⁶ Zakon o izvršbi in zavarovanju.
⁷ Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da v fazi postopka zavarovanja z začasno odredbo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožnika ni (bilo) dolžno pozivati, da nesklepčnost odpravi oziroma ga nanjo opozarjati, saj v postopku zavarovanja odloča s stopnjo verjetnosti, odločiti pa mora, ker gre za zavarovanje, hitro (glej odločbo VSL 1130/2021).
⁸ Zakon o dedovanju.
⁹ Glej odločbo VS RS II Ips 89/1995.
¹⁰ Glej odločbo VSL I Cp 764/2006 in VSL II Cp 289/2019.
¹¹ Glej odločbo II Ips 261/2008.
¹² Ker tožnik na ugovor toženca ni odgovoril, je s tem priznal njihovo resničnost (glej 1. odst. 58. čl. ZIZ v zvezi z z 239. čl. ZIZ).