39. člen ZD

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Ker se domneva, da sta delež zakoncev skupnem premoženju enaka, je treba pri računanju obračunske vrednosti zapuščine šteti, da je dedinja za časa življenja s strani zapustnice prejela polovico tega zneska. Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu drugega odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej. Ni razloga, da bi zamudne obresti tekle že prej, saj preden dedič ne izve, da bo terjan za vračilo darila, ne more biti v zamudi. ZD v 39. členu določa, da velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila. To pa je praviloma vložitev tožbe. Dobrovernost in zamuda nimata zveze z načinom ugotavljanja vrednosti darila (52. člen ZD; po stanju ob daritvi po vrednosti ob smrti).

Sodišče je zmotno odločilo o oblikovalnem delu tožbenega zahtevka. Po 40. členu ZD nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, pač pa le relativne učinke: pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Zunaj teh okvirov ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi.

Nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril, s katerim je prikrajšan nujni delež. Kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu 2. odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej.

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) ne morejo in ne smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji (darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i. prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega posto

Vračunanje pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega tudi niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče vračunanja ne bi smelo opraviti.