30. člen ZD

V primeru izpodbijanja neuveljavljanja nujnega dednega deleža, se izračun vrednosti darila, in s tem presoja morebitnega zmanjšanja premoženja dolžnika, opravi na podlagi 28. in 30. člena ZD.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Odločanje po prostem preudarku (216/I. člen ZPP) se lahko uporabi le izjemoma. Pogoja za uporabo sta dva: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine denarnega zneska pa bodisi ni mogoče ugotoviti, bodisi bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, sodišče določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze; prosti preudarek tako ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Okoliščine v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da nujni dedni delež toženca ni bil prikrajšan, ker je toženec od zapustnice za časa njenega življenja prejel pomoč v obliki dela in prehrane, niso takšne, ki bi opravičevale uporabo citirane določbe.

V skladu z 28. členom ZD je ugotovitev vrednosti danega darila bistvena za ugotovitev vrednosti zapuščine in izračun nujnih deležev. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (30. člen ZD). Pritožba utemeljeno opozarja, da točne vrednosti nepremičnine parc. št. 005 k. o. X na dan zapustničine smrti, ni mogoče izračunati drugače kot s cenitvijo sodnega izvedenca za gradbeništvo. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo pritožnikovemu predlogu za popis in cenitev zapuščine in je z izpodbijanim sklepom že določilo ustreznega izvedenca (za cenitev tistih zemljišč, ki spadajo v zapuščino), je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka bolj smotrno, da izvedenec oceni še vrednost darila - nepremičnine parc. št. 005 k. o. X kot naknadno oziroma ločeno imenovanje izvedenca za oceno vrednosti tega darila.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Tožba je sklepčna; iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta nujna dediča, da zapustnica ni napravila oporoke, da je bila vrednost zapuščine nič, da zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vračunavanje darila ne pride v poštev in da je bil nujni delež prikrajšan zaradi razpolaganj z nepremičnino - stanovanjem, ki je bilo podarjeno toženki. Zahtevala sta vračilo ene četrtine njegove ocenjene vrednosti kot polovico svojega zakonitega deleža (prikrajšani nujni delež). Kljub temu, da je bila toženki podarjena nepremičnina obremenjena z dosmrtnim prebivanjem njenih staršev v njem, se torej darili (nepremičnina in del denarnih sredstev za odkup stanovanja pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona) nikakor ne moreta kar približno izenačiti, pač pa jih je treba ovrednotiti.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Obseg darila in njegova vrednost sta dejstvi, ki sta sporni in od katerih je odvisna velikost (oziroma vrednost) zakonitega in s tem tudi nujnega deleža obeh dedinj, pa tudi pravica zahtevati dopolnitev morebiti prikrajšanega nujnega deleža. Iz določbe prvega odstavka 213. člena ZD ne izhaja, da je treba v primerih, ko dedič uveljavlja nujni delež, na pravdo praviloma napotiti tega dediča. Taka napotitev sicer ni izključena, a je odvisna od vrste spora, predvsem pa od presoje, pravica katerega od dedičev je bolj ali manj verjetna. Ne glede na to, da ZD napotuje na pot pravde, ko so sporna tudi druga dejstva (tak je tudi konkreten primer), bo morala napotena dedinja tožbo formulirati tako, da bo zahtevala ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem spornem dejstvu, ki je bilo v zapuščinskem postopku sporno.

O morebitni delni neodplačnosti sklenjene pogodbe ni mogoče sklepati le na podlagi primerjave ugotovljene vrednosti prodane nepremičnine v času nakupa ter višine plačane kupnine, ampak je treba upoštevati še vrednost drugih obveznosti oziroma bremen, ki jih je prevzel drugi toženec in so jih pogodbene stranke imele v mislih pri določitvi kupnine (ustanovitev služnosti, prepoved odsvojitve in obremenitve, predhodno financirana obnova, obveznost plačevanja stroškov). Na prvi pogled res kaže na delno neodplačno pogodbo, vendar pa to ne zadostuje. Pri presoji pomena ugotovljene razlike je treba upoštevati tudi, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo gotovo, koliko časa bo trajala obremenitev s služnostjo, stroški in prepovedjo obremenitve in odtujitve. Pogodba zato vsebuje tudi elemente tveganja. S potekom časa bi se lahko izkazalo, da je vrednost (vseh) toženčevih izpolnitev presegla vrednost izpolnitve zapustnika in prve toženke, lahko pa bi bilo tudi nasprotno.

Obračunska vrednost zapuščine in vrednost nujnega deleža ne sodita v izrek sklepa o dedovanju.

V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse bi bila prekluzija navedb in dokaznih predlogov na prvem naroku v nasprotju z namenom zapuščinskega postopka, medtem ko je treba pri presoji novot v pritožbenem postopku razlikovati, ali gre za uveljavljanje pravice ali za navajanje dejstev. V prvem primeru je uporaba prvega odstavka 337. člena ZPP izključena, medtem ko v drugem primeru ovir zanjo ni.

Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež. Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Tožnik mora v tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti (vrednost zapuščine), ali je zapustnik napravil oporoko in kakšna so oporočna razpolaganja, da je nujni dedič in kdo so ostali nujni dediči, da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj nujnega deleža ne da pokriti in s katerimi darili je bil nujni delež prikrajšan in v kakšni vrednosti. Pritožničino stališče, da je za presojo tožbenega zahtevka na vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža potrebno, da tožnik v tožbi zatrjuje vrednost nepremičnin v določenem trenutku, je neživljenjsko, saj bi mu postavilo nesorazmerno breme in s tem poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Uporaba 30. člena ZD je v domeni sodišča. V domeni strank pa je zatrjevanje dejstev, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi vrednost darila na zakonsko predviden način. Pri tem ni pomembno, katera stranka navede dejstva, na podlagi katerih sodišče opravi vrednotenje. Institut trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da sodišče odloči v škodo stranke, ki ga nosi, če ta dejstva ne bi bila zatrjevana ali dokazana - ne pomeni pa, da lahko dejstva zatrjuje in dokazuje le

Tudi v primeru oporočnega dedovanja, kot v obravnavani zapuščinski zadevi, so darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po določbi 28. člena ZD predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine.

Iz trditev dedičev, podatkov spisa, pa tudi iz izpodbijanega sklepa, je lahko razbrati izjemne okoliščine, ki bi dopuščale poplačilo nujnega dednega deleža z izročitvijo posamezne nepremičnine. Ne glede na pravo vrednost daril gre za izjemno visok znesek izplačila nujnega deleža, v izjemno dolgem roku, kar je za oba dediča lahko velik riziko, in za oba relativno neugodno. Poleg tega pa umeščenost zaščitene kmetije v prostor, ki je znotraj naselja med stanovanjskim naseljem in obvoznico (v območje prometne infrastrukture in stanovanjskih površin), kaže, da kmetija dolgoročno le nima toliko možnosti za razvoj oziroma obstoj. Izročitev nepremičnin, ki so stavbna zemljišča, zelo verjetno tudi ne bi predstavljala usodno drobitev zaščitene kmetij. Da gre za posebne okoliščine, pritrjuje tudi dedič s tem, ko opozarja na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije. Ravno iz ugotovitev izpodbijanega sklepa je razvidno, da se na kmetiji težko preživi iz njene gospodarske kmetijske dejavnosti.

Pri obračunski vrednosti se upoštevajo tudi darila, pri čemer je v skladu z 29. členom ZD darilo vsako neodplačno razpolaganje. Neutemeljena je navedba, da brezplačna medgenaracijska pomoč zapustnika otroku ne pomeni darila, ki bi se vštevalo v dedni delež. Pod pojem darila je mogoče subsumirati tudi s strani zapustnice zagotovljeno varstvo in prehrano v obliki kosil za tožničina otroka. Glede na ugotovljeni obseg storitve je šlo za neodplačno razpolaganje v korist tožnice in ne le za običajno sorodstveno in solidarnostno pomoč. Tako pri nepremičninah, kot tudi pri vrednostih spornih daril, ni mogoče ugotoviti absolutno pravilne in objektivne vrednosti in gre za oceno, ki je do določene mere subjektivna, mora pa biti oprta na objektivna merila.

Pritožnika je v zapuščinskem postopku zastopal odvetnik M. J., ki je v letu 2010, zaradi upokojitve, prenehal opravljati svojo dejavnost. S tem pa pooblastilo med pritožnikom in njim ni prenehalo. Še naprej je ostal pooblaščenec, izgubil je le tista upravičenja iz pooblastila, za katera mora imeti pooblaščenec, ki ni odvetnik, izrecno pooblastilo.

Institut nujnega deleža omejuje zapustnikovo svobodo pri razpolaganju s premoženjem. Tako gre nujnemu dediču del premoženja, ki mu ga je zapustnik odtegnil z določenim neodplačnim razpolaganjem za časa življenja. Obračunska vrednost zapuščine se bo ugotovila in se bosta tožnikov nujni delež in višina njegovega prikrajšanja izračunala v zapuščinskem postopku. S tega vidika je izrek izpodbijane sodbe v oblikovalnem in dajatvenem delu dovolj določen, upoštevajoč relativne učinke izpodbojne tožbe zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravni posel namreč izgubi učinek proti toženki le toliko, kolikor bo po izračunu zapuščinskega sodišča potrebno, da tožnikov nujni delež ne bo več prikrajšan. Zapuščinsko sodišče bo na podlagi obračunske vrednosti zapuščine odpravilo prikrajšanje v okviru tistega, ki ga je ugotovilo pravdno sodišče, kar pomeni, da lahko zapuščinsko sodišče ugotovi manjše prikrajšanje.

Glede na to, da je bil predmet daril gradbeni material, ki je bil vložen v izgradnjo stanovanjske hiše, ni dvoma, da je izvedenec gradbene stroke najprimernejši za ugotavljanje vrednosti teh daril. Ni namreč pomembno, kako se je gibala takratna valuta in kakšna so bila inflacijska tveganja, temveč, koliko so darila vredna v dveh pravno relevantnih trenutkih. Prvi je datum daritve, drugi pa datum zapustnikove smrti 1999 (30. člen ZD). Brez podlage je odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je stroške odmerilo glede na (ne)uspeh "ugovorov" v postopku.