29. člen ZD

V obravnavanem primeru dediča drug proti drugemu uveljavljata zahtevka, eden zahtevek po 32. členu ZD, in drugi po 46. členu ZD, ki v delu temeljita na istih dejanskih trditvah, kar je logično, saj oba izvirata iz iste življenjske situacije, ki je ni mogoče cepiti na dva položaja in v kateri se materialna in nematerialna pomoč vzajemno in vsakodnevno prepletata. To, da toženčeve trditve, da zapustničino kritje omenjenih stroškov ni bilo neodplačno, temeljijo na istih dejanskih trditvah, kot v postopku P 71/2022, torej ne preprečuje njihove presoje tudi v tem postopku.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Zapustnik in dedinja B. B. sta v zapustnikovi nepremičnini živela kot zunajzakonska partnerja. Pretakanje in mešanje materialnih in nematerialnih prispevkov partnerjev je naraven in neizbežen element takšne skupnosti. Pravilo je, da se takšni prispevki partnerjev presojajo kot vložki v skupno življenje in delovanje življenjske skupnosti, pri čemer se različen obseg vložkov (lahko) odrazi v različnih deležih partnerjev na skupnem premoženju, ne utemeljuje pa medsebojnih vrnitvenih zahtevkov. Odstop od tega pravila mora izkazati tisti, ki ga zatrjuje. To toliko bolj velja v primerih, kot je konkretni, ko brezplačno bivanje partnerke (sodedinje) v hiši drugega partnerja (zapustnika) ni zmanjšalo obsega njegovega premoženja (zapuščine) in ko pritožnik ni trdil, da bi se stanovanjski stroški plačevali iz posebnega premoženja enega od partnerjev (zapustnika). Sodišče prve stopnje je tako pravilno porazdelilo trditveno in dokazno breme ter utemeljeno ocenilo, da je pravica pritožnika glede zatrjevanega zapustnikovega darila dedinji B. B. manj verjetna.

Če je odločitev oporočitelja, da nekomu nekaj zapusti, ker si ta to želi, zavestna in prostovoljna, oporoka ni neveljavna. Darilo, ki se po četrtem odstavku 28. člena ZD všteva dediču v njegov dedni delež, lahko povzroči le tako ravnanje zapustnika, ki ima za posledico zmanjšanje obsega njegovega premoženja.

Ugovor procesne kršitve, ki ga poda stranka takoj na glavni obravnavi, mora biti določen in konkreten. Namen takojšnjega grajanja procesne kršitve je namreč, da se pravočasno doseže, da se morebitna kršitev lahko odpravi že pred sodiščem prve stopnje. Res pa je, da je grajanje lahko določno in konkretno le, če sodišče obrazloži razloge za neizvedbo določenega dokaza. Ker sodišče v obravnavanem primeru pred koncem glavne obravnave ni pojasnilo, katerega dokaza in zakaj ne bo izvedlo, ampak je sklenilo le, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, tudi tožnik ni mogel določno in konkretno grajati procesne kršitve. Tako je zadoščalo, da je ugovarjal procesni kršitvi zaradi neizvedbe vseh dokazov.

Teorija in sodna praksa sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.

Informativni dokazi so načeloma prepovedani oziroma dovoljeni le izjemoma, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da si je toženec prilastil očetov denar z namenom, da bi izigral tožnici, kot sta zatrjevali, pač pa je toženec na drugi strani dokazal pravno podlago za dvig obravnavane gotovine (veljavno ustno darilno pogodbo), tožnici s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve zapuščine in za vrnitev obravnavanega zneska v zapuščino ne moreta uspeti.

Tako kreditna pogodba kot tudi zavarovanje sta bila le formalno sklenjena na ime zapustnice, dejansko pa ju je odplačeval toženec. Zapustnica s kreditom in z zavarovanjem ni imela ničesar, le »posodila« je svoje ime, ker je bil toženec v tistem času kreditno nesposoben. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa pomembna pravnorelevantna dejstva in na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno prišlo do prepričanja, da obravnavanega denarnega zneska za nakup stanovanja oz. samega stanovanja ni mogoče šteti kot zapustničino darilo tožencu.

Tožba je sklepčna; iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnika sta v tožbi navedla, da sta nujna dediča, da zapustnica ni napravila oporoke, da je bila vrednost zapuščine nič, da zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vračunavanje darila ne pride v poštev in da je bil nujni delež prikrajšan zaradi razpolaganj z nepremičnino - stanovanjem, ki je bilo podarjeno toženki. Zahtevala sta vračilo ene četrtine njegove ocenjene vrednosti kot polovico svojega zakonitega deleža (prikrajšani nujni delež). Kljub temu, da je bila toženki podarjena nepremičnina obremenjena z dosmrtnim prebivanjem njenih staršev v njem, se torej darili (nepremičnina in del denarnih sredstev za odkup stanovanja pod ugodnostmi Stanovanjskega zakona) nikakor ne moreta kar približno izenačiti, pač pa jih je treba ovrednotiti.

Neutemeljen je tudi očitek, da se je sodišče v zvezi s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju ukvarjalo z nebistvenimi vprašanji. Ne gre za nepomembne ugotovitve sodišča, pač pa obrazložitev dejstev, ki dokazujejo, da zapustnik ob sklepanju Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni imel s strani tožnika zatrjevanega darilnega namena, pač pa namen zapustiti svoje premoženje tistemu sinu, ki mu je skupaj z družino nudil podporo in ustrezno pomoč. Da je očetu pomoč ves čas nudil toženec in člani toženčeve družine, so potrdile vse priče, ki so bile zaslišane o tem; gre za nepristranske priče (sosedje, prodajalka v bližnji trgovini). Navedeno potrjuje, da ni šlo za brezplačno naklonitev premoženja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni nobenega dvoma, da Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni prikrivala darila zapustnika tožencu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v konkretnih okoliščinah brezplačne rabe mansarde last zapustnika, ki jo je uporabljal brezplačno toženec z družino, ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se tožencu kot zakonitemu dediču vštelo v dedni delež.

Pritožnik pravilno opozarja, da je določba 29. člena ZD širša od določb OZ o darilni pogodbi, saj je pojem darila po ZD zasnovan zelo široko. Z darilom v smislu navedenega člena ZD se razume vsakršno zapustnikovo razpolaganje s premoženjem v korist drugega brez povračila, kar je vedno v primeru, ko zapustnik v breme svojega premoženja zakonitemu dediču kadarkoli, drugi osebi pa v zadnjem letu svojega življenja, napravi določeno premoženjsko korist, za katero ni prejel nikakršnega povračila (upošteva se tudi simulirani pravni posel, ki prikriva darilo kot disimulirani pravni posel). V sodni praksi velja stališče, da se za darilo po 29. členu ZD šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca, pri čemer sicer pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev. Glede na to

Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pravica dediča, ki se sklicuje na ustni dogovor, je manj verjetna v primerjavi s pravico dediča, ki zatrjuje obstoj terjatve, za kar ima podlago v notarskem zapisu.

Čeprav se zdi, da so v zapuščinskem postopku možnosti navajanja novih dejstev relativno široke, natančnejša razlaga drugih določb kaže, da obstajajo tudi omejitve. Najbolj splošna izhaja iz logičnega argumenta narave stvari, kajti sodiščem ne morejo biti znane okoliščine povsem osebne narave, ki jih dedič povezuje z določbami 32. in 29. člena ZD. Tako za institut izločitve v korist potomcev (32. člen ZD) in vračunanja daril (46. člen do 58. člen ZD) že sam ZD določa, da se o teh pravnih podlagah odloča le na njihovo "zahtevo", ne pa po uradni dolžnosti. Zato je razumno tudi nadaljnje sklepanje, da morajo dediči v teh primerih navajati okoliščine, šele potem lahko o tem odločajo sodišča. Takšne določbe vsebuje tako ZNP-1 (34. člen, ki se pa v tem primeru ne more uporabiti), predvsem pa ZPP, ki v 337. členu takšno možnost dopušča, a ne neomejeno.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo celotno darilo, dano toženki, že upoštevano v zapuščinskem postopku po očetu. Pravdni stranki sta namreč v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 518/2015 zaradi ugotovitve obsega zapuščine 19. 6. 2018 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se med drugim dogovorili, da predstavlja zemljišče parc. št 151/6 v deležu do 1/2, darilo pokojnega očeta toženki. Tožnik je torej soglašal, da se darilo v celoti poračuna v dednem deležu toženke v zapuščini po očetu, ki je bil kot darovalec vknjižen v zemljiški knjigi, zato v tem postopku ne more uspeti s tožbo, po kateri bi se del istega darila poračunal še v dednem deležu toženke v zapuščini po materi. S tem bi namreč nastalo prikrajšanje v premoženjski sferi toženke, po drugi strani pa bi bil tožnik z dvakratnim upoštevanim istega darila sodedinji v obeh zapuščinskih postopkih neupravičeno obogaten.

Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, zavzeto v sodni praksi, da je v primeru, če je zapustnik v oporoki ali drugi listini navedel, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, ali če je izkazano, da je zapustnik dediču izročil določen denarni znesek, obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejetega darila. Zato je pravilno tudi stališče, da je zapustnik v pravno veljavni oporoki zapisal resnične stvari, katerih neresničnost je dopustno dokazovati v okviru možnosti, ki jih ima tožnik v realnem življenju.

V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.

Toženčevo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini, in sicer v celotnem obdobju (četudi le v njenem delu), je skladno z definicijo iz 29. člena ZD darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Vendar pa v konkretnem primeru tega bivanja glede na dejstva in okoliščine, ki zanesljivo nakazujejo zapustničino voljo, ni mogoče šteti kot takšnega darila. Tožnik, ki je sicer res v celoti uspel v postopku z nasprotno tožbo, je zgolj delno uspel v postopku po tožbi, pri čemer je višina nagrade za ta del postopka, zaradi razlike v vrednosti spornega predmeta, izrazito večja. Čeprav je tožnik matematično gledano uspel z nekoliko večjim delom zahtevkov, sta obe stranki v isti meri pripomogli k potrebnosti pravde in nastanku stroškov. Stroški zastopanja obeh strank so bili primerljivi, vsak pa je kril tudi stroške enega izvedenca. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Upoštevaje kot izhodišče, da je naravno/normalno, da si sorodniki med seboj pomagajo, in (1) dejansko vzajemnost dajatev med zapustnico na eni strani (ki je prvi toženki dovolila brezplačno bivanje v svojem stanovanju) in prvo toženko na drugi strani (ki je plačevala mesečne stroške za stanovanje in vsakodnevno obiskovala zapustnico v domu starejših občanov) ter (2) dejstvo, da se zaradi zapustničinega ravnanja obseg njenega premoženja ni zmanjšal, Vrhovno sodišče ocenjuje, da prvo toženkine brezplačne uporabe zapustničinega stanovanje v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se prvi toženki kot zakoniti dedinji vračunalo v dedni delež. Bistveno je namreč, da ni izkazano prikrajšanje dednih deležev sodedičev, ker je zapustnica dovolila svoji hčeri, da biva v njenem stanovanju, saj se masa zapuščine s tem ni zmanjšala.