UPRS Sodba in sklep I U 1761/2024-16

I. Predlog tožnika za delegacijo pristojnosti se zavrže.

II. Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predlogov za dopustitev revizije zoper sodbi Upravnega sodišča RS, I U 135/2024-11 in I U 298/2024-9.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila s sodbo, I U 135/2024-11, zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo, št. Bpp 3080/2022 z dne 5. 12. 2023, s katero je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah (P 60/2020). S sodbo, I U 298/2024-9, pa je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo, št. Bpp 1448/2023 z dne 3. 1. 2023, s katero je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za sestavo in vložitev obtožnega predloga zoper več oseb. Toženka se sklicuje na peto alinejo 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter ugotavlja, da tožnik zaproša za BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije v upravnih sporih v zvezi z dodelitvijo BPP. Ker v takšnih sporih BPP ni mogoče dodeliti, je bilo treba tožnikovo prošnjo zavrniti.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo "iz vseh tožbenih razlogov in zaradi dolgotrajnega kratenja ustavnih pravic iz 14., 15., 22., 23. in 25. členov Ustave RS". Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP. Navaja, da z izpodbijano odločbo predsednica sodišča z zlorabo 8. člena ZBPP tožniku krati pravico, ki mu jo preprečuje tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s tem pa tožniku onemogoča dostopnost do Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice zoper očitno nečloveški in samovoljni sodbi naslovnega sodišča, I U 135/2024-11 in I U 298/2024-9. Sodba I U 135/2024-11 je namreč očitno neskladna z ustavno varovanimi pravicami, saj je naslovno sodišče v ponovljenem postopku kot pravilno potrdilo odločbo, s katero je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani tožniku zavrnil prošnjo za nujno Bpp, vloženo dne 28. 4. 2021. S tem sta predsednik omenjenega sodišča in naslovno sodišče z naklepno ignoranco prvega odstavka 36. člena ZBPP in z očitno zlorabo uradne moči tožnika izigrala za zakonito dedovanje po pokojnem očetu. Tožnik želi, da se tožba odstopi drugemu sodišču, ki naj za ugotovitev dejanskega stanja opravi glavno obravnavo ter zasliši tožnika in predlagane priče.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo, ob tem pa stranke seznanilo z možnostjo odpovedi tej. Tožnikova skrbnica je po prejemu vabila na narok na sodišče naslovila vlogo, v kateri je sodišču predlagala, da narok za glavno obravnavo opravi. Ob tem je sodišče seznanila, da Center za socialno delo (CSD) v Domžalah, kljub jasni določbi drugega odstavka 255. člena Družinskega zakonika (DZ), še ni odločil o njenem predlogu za zamenjavo skrbnika, ki ga je podala 26. 2. 2024. Po trimesečnem zakonskem roku ni več skrbnica tožnika, sodišče pa zato prosi, da tožniku na podlagi 82. člena ZPP za zastopanje na glavni obravnavi postavi začasnega zastopnika. Ob tem je pojasnila tožnikove socialne in zdravstvene okoliščine.

6Sodišče predlogu tožnikove skrbnice za postavitev začasnega zastopnika tožniku ni sledilo. Drži navedba tožnikove skrbnice, da skladno z drugim odstavkom 255. člena DZ CSD razreši skrbnika, če sam tako zahteva, pri čemer mora to storiti v treh mesecih od dneva, ko je skrbnik zahteval razrešitev. Vendar pa sodišče ob tem pojasnjuje, da je navedeni rok instrukcijski, skrbništvo skrbnice nad tožnikom pa zgolj zaradi izteka tega roka ni prenehalo, saj zakon takšne posledice (za primer prekoračitve roka, v katerem mora CSD ali sodišče odločiti o zahtevi skrbnika za razrešitev) ne določa. Skrbništvo nad odraslo osebo namreč lahko preneha zgolj z odločbo sodišča (254. člen DZ) oziroma CSD (255. člen DZ), s katero je razrešen skrbnik in imenovan nov skrbnik, oziroma v primeru prenehanja razlogov za skrbništvo. V predmetni zadevi je nesporno, da o razrešitvi tožnikove skrbnice CSD oziroma sodišče še nista odločila, zato je za tožnikovo skrbnico treba šteti dosedanjo skrbnico. Ker tako niso podani razlogi, ki bi v smislu 82. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) narekovali postavitev začasnega zastopnika tožniku, sodišče takšnemu predlogu tožnikove skrbnice ni sledilo. Sodišče ob tem dodaja, da se v okviru predmetnega upravnega spora tudi ne more opredeljevati do vprašanja, ali bi moral biti tožniku imenovan drug skrbnik, saj je to po že navedenih pravnih podlagah predmet postopka pred CSD oziroma splošnim sodiščem.

7Sodišče je v zadevi dne 28. 11. 2024 opravilo glavno obravnavo, ki se jo je udeležil tožnik (osebno in po skrbnici). Toženka je sodišču pisno sporočila, da se strinja, da se glavna obravnava ne opravi.

8Tožnik je (po skrbnici) na glavni obravnavi poudaril, da bi moral biti zastopan po odvetniku, saj niti skrbnica niti uslužbenke CSD nimajo znanja za to, s takšnim zastopanjem se mu dela škoda. Sodišču je predlagal, da prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem vloži pobudo za oceno ustavnosti 5. alineje 8. člena ZBPP. Tožnik že od uveljavitve ZBPP dalje izpolnjuje pogoje za izjemno BPP, nujna BPP pa se nemudoma dodeli za tisto pravno dejanje, ki je potrebno, da ga po roku ne bi mogel več vložiti - brez preverjanja pogojev. Ker se tožniku krati pravica do BPP, se mu s tem krati ustavne pravice in dostop do Ustavnega sodišča in do sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Zaradi tega mu je ESČP že trikrat zavrglo njegove pritožbe. Navedel je še, da je dejansko stanje v zadevi sporno tudi iz razloga, ker mu sodišče že 22 let krati pravico do BPP in ga žali s prekomernim vlaganjem očitno nerazumnih vlog. Po zakonu so sodišča dolžna soditi po Ustavi in zakonodaji.

9Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 in A2 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve. Dokazne predloge tožnika po njegovem zaslišanju, zaslišanju njegove skrbnice, zaslišanju predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ter po zaslišanju predsednice Okrajnega sodišča iz Domžal, ki je vodila dedni postopek po pokojnem očetu, je sodišče zavrnilo kot nerelevantne in nedopustne. Prav tako je kot nerelevantne in nedopustne sodišče zavrnilo vse dokazne predloge, ki jih je tožnik podal na glavni obravnavi, in sicer dokazne predloge: za vpogled v prepis zvočnega posnetka GO v zadevi I U 1267/2021 pri tem sodišču z dne 27. 9. 2022, v kopijo sodbe naslovnega sodišča I U 1411/2024 z dne 9. 10. 2024, v obvestilo ZPIZ o izplačilih za meseca maj 2023 in oktober 2024, v odločbo CSD Osrednja Slovenija - vzhod z dne 19. 10. 2023, v sodno psihiatrično izvedeniško mnenje z dne 5. 3. 2010, v opomine pred izvršbo FURS, FU Koper z dne 21. 10. 2024 (petkrat), v listino z oznako strani 3, ki jo je tožnik opredelil kot "dokument, ki dokazuje, da so sodne izvršbe po dostavljenih plačilnih nalogih posledica nezakonite sodbe naslovnega sodišča I U 1746/2020, s katero sodišče ni dovolilo brezplačne pravne pomoči za plačilo izvedenca", ter po vpogledu v spis I U 1746/2020 pri tem sodišču.

10Za odločitev v zadevi relevantno dejansko stanje je nesporno - tožnikova prošnja, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, se nanaša na dodelitev BPP v zvezi z izrednim pravnim sredstvom (revizijo) zoper dve sodbi naslovnega sodišča, s katerima je bilo odločeno o tožnikovih tožbah zoper zavrnitev njegovih prošenj za dodelitev BPP v drugih postopkih. Kljub temu, da je tožnik na glavni obravnavi pavšalno navedel, da je dejansko stanje v zadevi sporno, prej navedenih dejstev niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni konkretizirano prerekal, s čim v zvezi je tožnik zaprosil za BPP pa jasno izhaja tudi in njegove prošnje in vložene tožbe. Ostala dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, za odločitev v zadevi niso relevantna, tako pa niso relevantni niti dokazi, predlagani v njihovo dokazovanje. Zavrnjeni dokazi so tudi nedopustni, saj jih tožnik v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni predlagal, njihovega predlaganja šele na glavni obravnavi pa ni z ničemer opravičil (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

K I. točki izreka:

11Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče.

12V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper upravni akt organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče.

13Po določbi 6. točke 106. člena ZS Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je ZPP, ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče.

14Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče tožnikov predlog zavrglo¹.

K II. točki izreka:

15Tožba ni utemeljena.

16V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, in sicer na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ki se nanaša na t. im. veriženje prošenj.

17ZBPP v peti alineji 8. člena določa, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča takšna izključitev dodeljevanja BPP ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže že jezikovna razlaga zakonskega besedila, ki izključitev dodeljevanja BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Iz besedila obravnavane določbe ZBPP, obrazložitve predloga tega predpisa ali pa iz drugih virov dalje ni mogoče ugotoviti, da bi imel zakonodajalec namen izključiti dodeljevanje BPP (v opisanem primeru) le v upravnem sporu na prvi stopnji. Nenazadnje pa bi bila razlaga obravnavane zakonske določbe, po kateri bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji (na kateri se uresničuje temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov) omejeval v večji meri kot v zvezi s pravnimi sredstvi zoper odločbe sodišča (ki so omejena in jih je mogoče vložiti le pod zakonsko določenimi pogoji), tudi nelogična in nesistemska².

18Kolikor tožnik zatrjuje kršitev njegovih ustavnih pravic, sodišče pojasnjuje, da se z določbo pete alineje 8. člena ZBPP preprečuje veriženje prošenj za BPP, ki predstavljajo zlorabo tega instituta³. Zloraba pravice ni (ustavno)pravno varovana⁴, zato je obravnavana prepoved, ki preprečuje veriženje prošenj za BPP, po presoji sodišča skladna z Ustavo. Sodišče zato tudi ni sledilo predlogu tožnika po prekinitvi postopka in vložitvi zahteve za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe.

19Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnik v obravnavani zadevi prosi za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predlogov za dopustitev revizije zoper sodbi Upravnega sodišča RS, I U 135/2024-11 in I U 298/2024-9, s katerima je bilo odločeno o njegovih tožbah zoper zavrnilni odločbi o dodelitvi BPP, izdani s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tej ugotovitvi toženke tožnik (kot že pojasnjeno uvodoma) v tožbi in na glavni obravnavi ni konkretizirano nasprotoval in je tako nesporna (s čim v zvezi je tožnik zaprosil za BPP, sicer jasno izhaja tudi iz prošnje in tožbe).

20Sodišče po povedanem sodi, da je toženka tožnikovo prošnjo, s katero je ta prosil za dodelitev BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP pravilno in zakonito zavrnila.

21Ker tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati, sodišče pa obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

¹ Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu, I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, ob takšnem stališču pa je Vrhovno sodišče tudi že zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep, I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).
² Enako naslovno sodišče npr. v sodbah I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020 ter I U 881/2022-6 z dne 24. 8. 2022
³ Tako naslovno sodišče npr, že v sodbah I U 694/2016 z dne 28. 6. 2016 ter I U 438/2024 z dne 4. 4. 2024
⁴ Glej smiselno odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-85/16-15, Up-298/16-9 z dne 14. 7. 2016