VSK Sodba III Kp 84731/2023

I. Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Vsakemu je izreklo kazen enega leta in devetih mesecev zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov v višini 4,00 EUR, skupno 800,00 EUR, ki jo morata plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen zapora jima je vštelo čas odvzema prostosti od 15. 11. 2023 od 23.55 ure dalje. Izreklo jima je tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let od dneva pravnomočnosti sodbe in odločilo, da se ju oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter stroškov zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, ne pa tudi stroškov pooblaščenih zagovornikov, ki jih morata kriti sama.

2Zoper sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji višja državna tožilka vložila pritožbo, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženima izreče višjo zaporno kazen ter obtoženemu A.A. odvzame zaseženi telefon, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Zagovornika obtoženih sta podala odgovora na pritožbo, v katerih predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Zagovornika obtoženih sta zoper sodbo tudi sama vložila pritožbi in dopolnitev pritožbe, kot navajata zaradi vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter tudi zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni ter obtoženemu B. B. kazen zapora zniža na eno leto, denarno kazen na 300,00 EUR in izgon tujca skrajša na dve leti, obtoženemu A. A. pa kazen zapora zniža na eno leto in dva meseca, denarno kazen na 200,00 EUR in izgon tujca skrajša na eno leto, oba predlagata tudi oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

5Pritožbe niso utemeljene.

6V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov obtoženih, da v zadevi ni jasno razvidno, da bi bilo priznanje krivde obtoženih podprto z zadostnimi dokazi, sodišče druge stopnje uvodoma opozarja, da sta oba obtožena na predobravnavnem naroku dne 5. 4. 2024 izjavila, da priznavata krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. št. Kt 21952/2023 z dne 5. 1. 2024, predsednica senata pa je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP sprejela sklep, da se priznanje krivde obeh obtoženih sprejme. V tem primeru se po določbi šestega odstavka 285. č člena ZKP obrazložitev izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel, sodba, ki je izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, pa se glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi.¹ Vezano na pravkar navedeno ne držijo pritožbene navedbe zagovornika obtoženega A. A. o tem, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja, saj sodišče dejanskega stanja v tem delu niti ni ugotavljalo na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Pri nadaljnjih navedbah o tem, da naj bi soobtoženi B. B. povedal, da obtoženi A. A. ni bil izvidnica in da z dejanjem sploh ni povezan ter da tudi na telefonu ni imel obremenilnih dokazov, pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so pritožbene navedbe v tem delu neupoštevne. Enako velja tudi za pritožbene navedbe zagovornikov obeh obtoženih o tem, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi obtožena prejela denar oziroma da bi jima bila obljubljena denarna nagrada, nerelevantno pa je tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018 glede načela in dubio pro reo ter pomena dokaznega bremena državnega tožilstva, saj glede na priznanje krivde obtoženih, sodišče ni izvajalo in presojalo dokazov glede samega kaznivega dejanja na podlagi izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi. Pritožnika tudi navajata, da obtoženima predhodno ni bil sporočen kaznovalni predlog, kar pa ne drži. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 5. 4. 2024 (list. št. 528) jasno izhaja, da je po predstavitvi obtožnice in na poziv predsednice senata, državna tožilka podala predlog, da se obtoženima za primer priznanja krivde po obtožbi izreče kazen dveh let zapora, denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 4,00 EUR, izgon tujca za dobo treh let ter odvzem mobilnih telefonov, ki so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju.

7Kar se tiče zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, so nadalje neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obtoženega A. A. o tem, da z njegovim ravnanjem niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja ter da njegova vloga pri storitvi dejanja ni razložena. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtoženemu očita, da je v dogovoru z neznanimi sostorilci zaradi pridobitve premoženjske koristi v vozilu Škoda Superb z reg. oznako 9AP2654 (CZ) vozil pred soobtoženim B. B., ki je v vozilu prevažal štiri tujce, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, in sicer kot predhodnica, da bi ga opozarjal na morebitne policijske patrulje, s čimer so ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ki ga med drugim stori kdor enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega, nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. V tem delu so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja, da je očitano kaznivo dejanje storjeno le, če se storilec ukvarja s takimi dejanji in gre glede na uporabo nedovršnih glagolov za kolektivno kaznivo dejanje, kar pomeni, da mora iti za ponavljajočo in načrtovano dejavnost. Takšno stališče ni pravilno. Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

8Napačno je tudi stališče, da se določba tretjega odstavka 308. člena KZ-1 prekriva z določbo 146. člena Zakona o tujcih, ki predpisuje globo za prekršek, ki ga stori posameznik, ki omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito prebiva na ozemlju Republike Slovenije, kot to določa 15. člen istega zakona. Po tem členu posameznik ne sme ravnati tako, da s svojimi ravnanju omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije. Ob primerjavi zakonskih dispozicij kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in navedenega prekrška pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh kaznivih ravnanj oziroma njunih dispozicij, saj za storilca prekrška ni predvideno, da stori ravnanje z namenom pridobitve premoženjske koristi in ima tako dispozicija kaznivega dejanja neupravičenega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 poleg znakov prekrška, še dodaten element. Tudi sicer pa pritožnika ne zatrjujeta oziroma iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila obtožena v zvezi s predmetnim ravnanjem obravnavana tudi kot kršitelja v prekrškovnem postopku in tako tudi ne obstoji razlog za morebitno uporabo določb o vštevanju prejšnje kazni po tretjem odstavku 56. člena KZ-1.

9Nadalje vse pritožbe izpodbijajo odločbo o kazenski sankciji. Državna tožilka se pritožuje, ker je po njeni oceni izrečena kazen prenizka, po mnenju zagovornikov obtoženih pa je ta previsoka. Po presoji vseh pritožbenih očitkov in obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izrečena zaporna kazen primerna tako teži kaznivega dejanja in okoliščinam, v katerih je bilo storjeno, primerljiva pa je tudi s kaznimi, ki jih sodišča izrekajo za enaka kazniva dejanja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, so izbiro in odmero kazenske sankcije narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, tožilka pa je predlagala, da sodišče obtoženima izreče dveletno zaporno kazen in so tako neutemeljene oziroma nelogične tožilkine pritožbene navedbe o tem, da priznanje krivde ne predstavlja obligatornega razloga za omilitev kazni oziroma da sodišče posebnih olajševalnih okoliščin sploh ni ugotovilo. V zvezi s tem je potrebno upoštevati, da je omilitev kazni po drugem odstavku 51. člena KZ-1 v neposredni vzročni zvezi s priznanjem krivde po obtožbi in tudi predlogom državnega tožilstva. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 29324/2013 z dne 28. 8. 2014 sprejelo stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz navedene določbe podelil težo posebne olajševalne okoliščine, v sodbi I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021 pa je zapisalo, da s tem, ko besedilo drugega odstavka 51. člena KZ-1 posebej predpisuje meje omilitve kazni v primeru priznanja krivde po obtožbi ali sporazuma o priznanju krivde, nedvomno sporoča, da je priznanje krivde po obtožbi mogoče šteti za okoliščino, ki vodi v omilitev kazni. Poleg tega je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obširno obrazložilo, zakaj priznanje krivde ter druge osebne okoliščine na strani obtoženih šteje za posebne olajševalne okoliščine in je tako ravnalo tudi skladno z načelom individualizacije kazenskih sankcij, s splošnim pravilom o dopustnosti omilitve kazni po 50. členu KZ-1 ter s pravilom o fakultativnosti uporabe omilitvenih določil.

10Tudi kar zadeva ugotovljene in upoštevane olajševalne okoliščine, so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v 4. in 5. točki obrazložitve sodbe natančno navedlo okoliščine, ki govorijo v prid obtoženih in jih tudi pravilno ovrednotilo ter jim z izrekom kazni zapora v trajanju enega leta in devetih mesecev zapora ter stranske denarne kazni v višini 200 dnevnih zneskov v višini 4,00 EUR dalo povsem ustrezen pomen. Sodišče je upoštevalo vse okoliščine, ki sta jih v svojo korist navajala obtožena in sicer to, da ju je k storitvi dejanja vodila finančna stiska, da edina zagotavljata preživljanje svoje širše družine, zdravstveno stanje njunih družinskih članov, izgubo otroka in obžalovanje storjenega kaznivega dejanja. Glede na navedeno pritožnika zgolj s ponovnim navajanjem teh okoliščin v pritožbi oziroma z navajanjem določenih drugih okoliščin, ki se evidentno sploh ne nanašajo na konkretna obtoženca², ne moreta uspeti. Vse te okoliščine je sodišče že upoštevalo v korist obtoženih, hkrati pa pravilno poudarilo, da pa vendarle ne morejo imeti tolikšne teže, da bi opravičevale še znatnejše znižanje izrečene kazni. Slednje velja tudi za dejstvo, da je obtoženi A. A. pri obravnavanem dejanju deloval kot predhodnica, saj zgolj dejstvo, da v svojem vozilu ni prevažal migrantov, v ničemer ne zmanjšuje teže njegovega ravnanja oziroma dejstva, da je zavestno in hote, v dogovoru s sostorilci, sodeloval pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

11Zagovornika obtoženih tudi neutemeljeno opozarjata, da je sodišče ravnalo napačno, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da naj bi obtožena kaznivo dejanje storila iz koristoljubnosti. Pravilno je sicer stališče pritožnikov, da je to zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in kot takšen ne more predstavljati dodatne okoliščine, ki bi vplivala na odmero kazni, ne drži pa navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zasledovanje premoženjske koristi upoštevalo pri odločitvi glede višine tako glavne kot tudi stranske kazni. Slednjo je sodišče obrazložilo v 4. in 5. točki izpodbijane sodbe, kjer je zapisalo le, da ju je k zasledovanju pridobitve premoženjske koristi na nezakonit način vodila stiska ter želja zagotoviti finančno preživetje družini ter da mora biti denarna kazen sorazmerna zasledovani koristi.

12Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo argumentiralo tudi odmero stranske denarne kazni in ne držijo pritožbene navedbe zagovornikov obtoženih, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov ter da sodišče ni pojasnilo kako je izračunalo višino posameznega dnevnega zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno in teži ter načinu storitve kaznivega dejanja ustrezno določilo število dnevnih zneskov, višino dnevnega zneska pa je smiselno prilagodilo ugotovljenim premoženjskim razmeram obtoženih in določilo zelo nizek dnevni znesek. Glede na dejstvo, da sta obtožena v obdobju storitve kaznivega dejanja delala in prejemala dohodek v višini približno 1.000,00 EUR mesečno, tudi ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da takšna določitev denarne kazni dejansko pomeni podaljšanje zaporne kazni, ker naj je ne bi mogla plačati. Na odmero denarne kazni tudi ne more vplivati okoliščina, da sta obtožena prejemnika brezplačne pravne pomoči, je pa sodišče prve stopnje v tem oziru utemeljeno določilo najdaljši zakonsko dopustni rok za plačilo denarne kazni.

13V zvezi z odmero zaporne kazni in stranske denarne kazni zagovornika obtoženih navajata tudi, da slednji nista sorazmerni glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih in izpostavljata številne odločbe različnih okrožnih in višjih sodišč v državi, v katerih so bile po njunem mnenju izrečene kazni za obtožence bistveno ugodnejše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika izpodbijano sodbo z ostalimi primerjata le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar pa ne predstavlja odločilne okoliščine. Pritožnika bi za ugotovitev kršitve načela enakosti namreč morala izkazati, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine primera sodišče brez utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča sicer odločajo v primerljivih zadevah. Obširno sklicevanje na posamezne sodbe drugih sodišč, ob tem, ko pritožnika navedene sodbe primerjata z izpodbijano sodbo le glede izrečene kazni in števila prepeljanih migrantov, kar z vidika primerljivosti pravnih položajev ni relevantna okoliščina, drugih (olajševalnih) okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni, pa ne predstavita, za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje ne zadošča, saj pritožbenih navedb niti ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Prav tako pritožnika kršitve načela enakosti ne moreta utemeljiti s sklicevanjem na zadevo II K 50824/2020, v kateri je šlo za izrek varnostnega ukrepa neprištevni storilki protipravnega dejanja z objektivnimi zakonskimi znaki poskusa kaznivega dejanja uboja in gre torej za pravno in dejansko povsem neprimerljivo zadevo.

14V okviru izpodbijanja prvostopenjske sodbe zaradi odločbe o kazenski sankciji zagovornika obtoženih izrazita tudi svoje mnenje o neustavnosti novele KZ-1G, s katero je zakonodajalec zvišal predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 in se v utemeljitev svojih navedb sklicujeta na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. C.C. v zadevi U-I-475/22 Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi.³ Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30. 4. 2004. Ne glede na zvišanje predpisane kazni, je sicer sodišču na voljo več instrumentov kazenskega materialnega prava, ki omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, med katere sodi tudi možnost omilitve kazni zapora za primer priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1), česar se je sodišče poslužilo tudi v predmetni zadevi. Pritožnik torej s takšnimi navedbami ne more uspeti in glede na to, da je tudi Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi U-I-475/22, Up-1279/22 z dne 3. 5. 2023 že presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisane kazni ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, pritožbeno sodišče tudi ni sledilo izraženi zahtevi pritožnikov, da vloži pobudo za oceno ustavnosti navedene določbe kazenskega zakonika.

15Pritožnika sicer v tem delu predlagata tudi, da bi moralo sodišče zaradi neustavnosti zvišanja zapornih kazni uporabiti zakon, ki je za obtoženca milejši in je veljal pred uveljavitvijo novele. To stališče nima nikakršne materialnopravne podlage. Prvi in drugi odstavek 7. člena KZ-1 določata, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja ter da se le v primeru, če se po storjenem kaznivem dejanju zakon enkrat ali večkrat spremeni, se uporabi zakon, ki je milejši za storilca. V obravnavanem primeru je bilo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal pred tem, ni v skladu z omenjeno določbo.

16Zagovornika obtoženih uveljavljata tudi številne kršitve določb kazenskega postopka. Ena od ključnih kršitev je po mnenju obrambe povezana s tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno izpolnilo svoje dolžnosti branja predloženih izjav prič, katerih tudi ni prevedlo v slovenski jezik. Gre za priče, ki bi izpovedale o težki družinski situaciji obtoženih in o drugih olajševalnih okoliščinah, kar bi vplivalo na odmero kazenske sankcije. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta zagovornika obtoženih v spis vložila številno listinsko dokumentacijo, večinoma v uzbekistanskem jeziku, v nadaljevanju pa sta se na vprašanje predsednice senata na predobravnavnem naroku izrecno strinjala, da se okoliščine, ki izhajajo iz teh listin razčistijo v okviru zaslišanja obtoženih oziroma da se jima te listine predočijo in da bosta pojasnila njihovo vsebino. Sodišče je vse uveljavljene okoliščine v zvezi s finančnim in zdravstvenim stanjem obtoženih oziroma njunih družinskih članov, kot že predhodno obrazloženo, v nadaljevanju tudi upoštevalo pri odmeri kazni in tako zatrjevana kršitev oziroma pritožbeni razlog ni podan.

17Nadalje pritožnika navajata, da jima s strani sodišča prve stopnje ni bil omogočen vpogled v kazenski spis, zaradi česar je bila kršena pravica do obrambe, saj se niso mogli seznaniti z izpovedbo priče v preiskavi in zbranim dokaznim gradivom kot so izsledki pregleda mobilnih telefonov, kar je bistveno vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa v predmetni zadevi ugotavlja, da sta zagovornika za vpogled v spis zaprosila z vlogo ki jo je sodišče prejelo dne 11. 12. 2023, zagovornik obtoženega B.B. pa še dne 28. 12. 2023 in 29. 2. 2024. Za zagovornika obtoženega A. A. se v spisu nahajata tudi uradna zaznamka o pregledu spisa in naročilu fotokopij z dne 20. 12. 2023 in 17. 1. 2024 (list. št. 227 in 352 spisa). Le v zvezi s prošnjo samega obtoženega B.B. za pregled spisa z dne 5. 3. 2024 je zabeleženo, da mu je sodišče prve stopnje sporočilo, da se je tedaj spis nahajal na Vrhovnem sodišču, sicer pa ni razvidno, da bi sodišče strankam onemogočalo vpogled v predmetni sodni spis. Tudi sicer pa pritožniki niti ne pojasnijo v čem naj bi zatrjevana relativna kršitev določb kazenskega postopka vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), še zlasti ne glede na okoliščino, da dejanskega stanja obravnavanega dejanja, zaradi priznanja krivde s strani obtoženih, sodišče niti ni ugotavljalo.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so nadalje neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede kršitve pravice obtoženih do uporabe svojega jezika. Pritožnika poudarjata, da obtožena govorita uzbekistanski jezik, v postopku pa je vseskozi prevajala ruska tolmačka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obtožena že ob privedbi k preiskovalni sodnici dne 17. 11. 2023 po podanem pravnem pouku o pravici do uporabe svojega jezika izjavila, da sta državljana Uzbekistana in govorita tadžikski jezik, da pa sicer govorita, bereta in pišeta tudi v ruskem jeziku ter da predlagata, da se jima prevaja v ruski jezik. Enako sta ponovila tudi na predobravnavnem naroku, nenazadnje pa je tudi zagovornik obtoženega A.A. v vlogi sodišču dne 8. 1. 2024 navedel, da obtoženi govori zgolj ruski jezik ter je za obisk obtoženega v priporu zaprosil za odobritev spremstva tolmačke za ruski jezik. Kar pa se tiče pritožbenih navedb o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika v zvezi s pravico do obrambe zaradi nezagotovitve prevodov dokumentacije, ki sta jo v uzbekistanskem jeziku v spis vložila obtožena, pa je odsotnost uveljavljanih kršitev sodišče druge stopnje pojasnilo že v 16. točki obrazložitve te sodbe, in sicer sta se obtožena strinjala, da se ju glede vsebine predloženih listin zasliši v okviru naroka za izrek kazenske sankcije.

19Pritožniki grajajo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede (ne) odvzema zaseženih predmetov, in sicer mobilnih telefonov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogoji za odvzem zaseženih mobilnih telefonov niso podani. Medtem ko zagovornika obtoženih evidentno neutemeljeno obširno razlagata, zakaj sodišče mobilnih telefonov ne bi smelo odvzeti, pa se državna tožilka zavzema za to, da se izmed štiri zaseženih mobilnih telefonov odvzame vsaj telefon znamke Apple, ki je bil zasežen obtoženemu A.A.. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je bila ob pregledu v njem najdena le fotografija obtoženih in še ene neznane osebe, posneta na lokaciji na območju Socerba ter podatki brskanja po spletu, ki kažejo na to, da je obtoženi dne 15. 11. 2023 iskal pot iz azilnega doma Logatec do Trsta in druge lokacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da si je obtoženi očitno s telefonom sicer pomagal pri iskanju poti do Trsta, kamor so bili namenjeni s tujci, da pa bi za enako opravilo lahko uporabil običajen zemljevid oziroma si za razmeroma nizko ceno kupil nov telefon ter da posledično z odvzemom telefona ne bi prispevali k odpravi nevarnosti ponovitve dejanja. Slednjemu pritožnica, ki navaja, da odvzem predmetov v široki uporabi in z razmeroma nizko tržno vrednostjo nikoli ni garancija, da storilec ne bo ponovil kaznivega dejanja, očitno niti ne oporeka, vendar pa nadalje navaja, da bi moralo sodišče kljub temu zaseženi telefon odvzeti. Po mnenju pritožnice bi odvzem v tem primeru predstavljal simbolno dejanje države oziroma izraz odrekanja upravičenosti do posesti predmeta, ki ga storilec uporabi za kaznivo dejanje. Takšno stališče je povsem zmotno. Odvzem predmetov namreč spada med varnostne ukrepe, ki jih kazenski zakon opredeljuje v 69. členu in nato v 70. členu določa tudi splošne pogoje za njihovo izrekanje. V predmetni zadevi je odvzem predmetov fakultativen, saj za obravnavano kaznivo dejanje ni izrecno predpisan v posebnem delu kazenskega zakonika. Pri odločitvi o tem mora sodišče tako po načelu sorazmernosti upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah⁴ poudarilo, da mora sodišče za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov presoditi tako preventivni učinek odvzema kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa ter da zgolj ugotovitev uporabe ali namenjenosti za kaznivo dejanje oziroma nastanka s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 73. člena KZ-1) ne zadošča. Ob tem ko državna tožilka ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje glede tega, da takšna nevarnost ni podana, oziroma posredno celo sama priznava, da v tem primeru odvzem predmeta ne bi predstavljal akta dejanskega preprečevanja ponovitve kaznivega dejanja, s pritožbo ne more uspeti oziroma je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in zakonita.

20Zagovornika obtoženih izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje glede izreka stranske kazni izgona tujca iz države, pri tem pa najprej navajata, da je ta kazen nepotrebna, saj si želita zgolj vrnitve k družinama na Češko, nadalje pa priznavata, da bi v prihodnosti še želela potovati preko ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi osebnih okoliščin na strani obtoženih pravilno ugotovilo obstoj resne grožnje za javni red ali javno varnost in je tako obtoženima zakonito izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, sprejeto odločitev pa v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo in pritožbeno sodišče, tudi glede na vsebino pritožbenih navedb, takšnim zaključkom nima kaj dodati.

21Ker se vse pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ker pri preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbe na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22Iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, je tudi pritožbeno sodišče obtožena oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 26346/2018 z dne 4. 3. 2021, I Ips 29941/2018 z dne 14. 8. 2019, I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017.
² Zagovornik obtoženega B.B. v pritožbi zatrjuje, da naj bi sodišče v prid obtožencu upoštevalo, da ima odgovornost do svojih dveh mladoletnih otrok, starih sedem in osem let, medtem ko iz podatkov spisa izhaja, da je brez otrok ter da je v času priprtja njegova žena rodila mrtvega otroka, zagovornik obtoženega A.A. pa navaja, da ima obtoženi dva mladoletna otroka, stara sedem in osem let, iz podatkov spisa pa izhaja, da je obtoženi oče enega otroka v starosti dveh let.
³ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 40395/2020 z dne 7. 7. 2022, I Ips 58331/2020 z dne 21. 4. 2022, I Ips 39545/2020 z dne 30. 6. 2022.
⁴ Sodba I Ips 46273/2022 z dne 14. 9. 2023, I Ips 53470/2020 z dne 7. 4. 2022, I Ips 41298/2018 z dne 22. 12. 2022.