VSL Sklep II Kp 4930/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu A. A. ustavi.

II. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki A. A. ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je A. A. na podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ker je storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Odločilo je še, da A. A. na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. S popravnim sklepom z dne 8. 7. 2024 je naknadno odločilo še, da se na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica A. A. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in A. A. oprosti.

3Pritožba je utemeljena.

4Glede na vsebino pritožbe se kot bistveno vprašanje v tej zadevi pojavi vprašanje obstoja posebnega namena protipravne prilastitve, ki ga je zakonodajalec v opis kaznivega dejanja po 207. členu KZ-1 vključil kot subjektivni znak, vezan na kaznivo dejanje tatvine. Ta zakonski znak je namreč del biti kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na subjektivni odnos storilca do premične stvari kot predmeta kaznivega dejanja tatvine. Če tega namena protipravne prilastitve pri storilcu ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ni moč sklepati, da je izvršil tatvino, torej stvar ukradel, saj je bistvo tega kaznivega dejanja prav namen protipravne prilastitve. Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja. Bit kaznivega dejanja je tista, ki določa usmerjenost volje storilca do dejanja, s čimer se izkazuje družbena škodljivost oziroma ocena nevrednosti dejanja, in zato kot taka ne sodi v element krivde; navedeno pride do izraza zlasti pri kazenski obravnavi neprištevnega storilca, ki izvrši družbeno škodljivo dejanje, saj nudi podlago za utemeljitev njegove nevarnosti do drugih, za kar se mu lahko izreče ustrezen varnostni ukrep.¹

5Pritožnica zatrjuje, da za odtujeni motokultivator ni dokazano lastništvo C. C., v čemer je mogoče prepoznati problematiziranje obstoja namena protipravne prilastitve na strani A. A. Kot že predhodno pojasnjeno, je navedeni subjektivni zakonski znak del biti inkriminacije po 207. členu KZ-1, zaradi česar mora biti skupaj s preostalimi predpisanimi objektivnimi zakonskimi znaki dokazan izven razumnega dvoma, sicer kaznivo dejanje ni izkazano. Sodišče prve stopnje je v točkah 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da odtujeni motokultivator ni last matere A. A., predvsem ker ga je slednja še slabih 14 dni pred zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo videla na prikolici vozila, ki ga je vozil D. D., kateremu je bil njen motokultivator tudi posojen; vendar pa je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v navedenem delu fotokopijo računa F. d. d. št. 1244/9640 z dne 29. 4. 2010, ki dokazuje nakup prekopalnika (motokultivatorja) G. s priključki, ovrednotilo napačno: obtoženčev zagovor ter izpovedbe oškodovanke B. B. ter prič I. B. in J. A. kažejo, da je bil A. A. prepričan, da motokultivator ni oškodovankin, ampak pripada njegovi materi.

6A. A. je namreč povedal, da motokultivatorja ni ukradel, saj je bil njihov in ga je kupila njegova mama v F., kar potrjuje navedeni račun in izjava J. A.; ta je povedala tudi, da jo je sin obvestil o tem, da gre iskat motokultivator, ker ga D. D. ni vrnil, temveč ga je posojal, nato o tem, da je motokultivator doma, zatem pa še, da so ga policisti odpeljali od hiše. Izpovedbi prič B. B. in I. B. nadalje potrjujeta, da je A. A. med odvzemom motokultivatorja vpil, da je njegov, kar vse utemeljuje zaključek, da namen protipravne prilastitve sicer objektivno tuje stvari, ki je ključen del biti očitanega kaznivega dejanja, ni izkazan z gotovostjo, s tem pa tudi ne obstoj predmetnega kaznivega dejanja. Ugotovljeno dejansko stanje, po presoji sodišča druge stopnje, ob drugačnem pravnem in dejstvenem opisu ter ob utemeljeni pritožbeni navedbi, da je glede na izpovedbo priče I. B. močno vprašljiv tudi obstoj grožnje oškodovanki, nakazuje na možno storitev kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, ki ga ne izvrši le tisti, ki si samovoljno vzame svojo pravico, temveč tudi tisti, ki si samovoljno vzame pravico, za katero misli, da mu pripada, za katerega pa je, glede na zagroženo kazen, izključena uporaba varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1.

7Zaradi zmotne presoje ugotovljenih dejstev in okoliščin, kar bi skladno s petim odstavkom člena 392 ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP terjalo izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP, je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 492. člena ZKP, ne da bi preizkusilo preostale pritožbene navedbe, pritožbi zagovornice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obtoženemu A. A. ustavilo.

8Posledica sprejete odločitve vpliva tudi na odločbi o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, zato je pritožbeni senat skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke A. A. ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice naložil v breme proračuna, oškodovanko B. B. pa na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotil na pravdo.

¹ Šepec, M., v Šepec, M. et al., Kazenski zakonik (KZ-1): s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2021, str. 219-220 in Merc, K. V: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2018, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 441-443.