207. člen KZ-1

Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.

Okoliščina, da je oškodovana družba vzete predmete dobila vrnjene, tudi glede na potek obravnavanega dejanja (zaustavitev s strani varnostnika po tem, ko je že bila uporabljena sila zoper trgovko in uporaba sile tudi zoper varnostnika), ne more vplivati na odmerjeno kazen. Enako velja glede zatrjevanega vzroka storitve kaznivega dejanja. Obtoženi je v času storitve kaznivega dejanja bil prejemnik socialne pomoči v višini 400 EUR, splošno znano je, da so osebam brez drugih dohodkov na voljo tudi različne druge oblike pomoči, tudi v obliki hrane, in zatrjevana socialna stiska v obravnavani zadevi ne predstavlja olajševalne okoliščine.

Ko storilec silo ali grožnjo uporabi zoper osebo, ki ga ovira pri pobegu, to samo zase še ne zadostuje za sklep o obstoju posebnega storilčevega namena, ki ga zahteva prvi odstavek 207. člena KZ-1, kajti v takih primerih storilec silo ali grožnjo praviloma uporabi zato, da bi pobegnil in ne nujno tudi z namenom varovanja stvari. Storilec mora namreč silo in/ali grožnjo zoper osebo, ki poskuša storilcu stvar odvzeti ali na kakšen drug način preprečiti, da bi storilec stvar obdržal, uporabiti z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, pri čemer ni treba, da mu to tudi uspe. Za grožnjo ne zadostuje katerakoli grožnja s silo, temveč samo grožnja z napadom na življenje ali telo človeka, pri čemer mora biti zagroženi napad neposreden. Sila mora biti usmerjena zoper fizično osebo in ne zgolj zoper stvar. Ni treba, da bi bila sila posebej intenzivna, vendar pa neznatne sile ni mogoče šteti za uporabo sile v smislu zakonskega znaka uporabiti proti drugemu silo. Sodišče določi za vsako od obravnavanih kaznivih dejanj kazen zapora, nato pa skladno z asperacijskim pravilom izreče enotno kazen. Navedba seštevka določenih kazni za obravnavani kaznivi dejanji pred izrekom enotn

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere pravilno zavrnilo kot nepotreben. Po oceni pritožnika naj bi podatki o baznih postajah potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznive

Glede na dejstvo, da je obdolženec zaposlen in prejema dohodek v višini, kot jo je navedel sodišču in je razviden iz njegovih osebnih podatkov v prvostopenjski sodbi, ni imelo podlage za odločitev, da se ti stroški izplačajo iz proračuna, pri čemer pritožba s splošno navedbo, da je iz sodišču javno dostopne evidence nedvomno mogoče preveriti, da obdolženec prejema le skromne dohodke, ne da bi pri tem navedla njihovo višino in to potrdila z ustrezno listino ter tako izkazala, da so se sodišču znani podatki o zaposlitvi in plači obdolženca spremenili, ne more uspeti s svojo trditvijo, da je sodišče prve stopnje glede odločbe o stroških kazenskega postopka dejansko stanje zmotno ugotovilo in da so podani razlogi, da se obdolženca plačila stroškov oprosti. Opis, da sta bila obdolženca navedenega dne kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zalotena pri tatvini, pa sta zato, da bi ukradene stvari obdržala, uporabila proti drugemu silo, ko sta v trgovini H. na V. 7 s prodajne police vzela stvari, ki so v nadaljevanju navedene, prav tako pa njihova vrednost, last družbe H. d.o.o., ustrezno konkretizira zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, ki je podana, kadar kdo

Iz razlogov napadene sodbe ni mogoče jasno razbrati ali je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da je storila tatvino, ali zato, ker je bila ukradena stvar brez vrednosti (tester), ali zato, ker ni dokazano, da je uporabila silo napram oškodovanki, da bi obdržala ukradeno stvar ali pa celo zato, ker je bila reakcija oškodovanke glede na njeno stanje nosečnosti in vrednost testerja pretirana, ko je skušala na vsak način zadržati obdolženko in je od nje zahtevala, da tester vrne.

Obdolženec ni storilec roparske tatvine, ker je le mladoletnik, s katerim sta izvrševala kaznivo dejanje tatvine v nezaklenjeni hiši, uporabil silo proti oškodovancu, ki mu je vzete predmete hotel odvzeti, obdolženec pa je pobegnil iz hiše. Sostorilec odgovarja za svoje ravnaje v okviru svojega naklepa.

Kaznivo dejanje roparske tatvine je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja. Sila ali grožnja sta lahko uporabljeni neposredno po tatvini, na kraju storitve ali pri oddaljevanju s tega kraja, v vsakem primeru mora biti kaznivo dejanje tatvine že dokončano.