VSC Sodba in sklep II Kp 34407/2019

I. Izpodbijana sodba se:

- glede kaznivega dejanja pod točko I/4 izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu izreče pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom,

v okviru katere se mu ob nespremenjenih kaznih za kazniva dejanja pod točko I/1, I/2 in I/3 izreka ter ob upoštevanju kazni pet mesecev zapora, ki je bila obdolžencu določena v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, I K 52151/2018 z dne 14. 11. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 52151/2018 z dne 1. 6. 2023, v kateri je določena preizkusna doba dveh let, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi

e n o t n a k a z e n

1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče.

Na podlagi 64. člena Kazenskega zakonika se ukrep varstvenega nadzorstva izreče za čas treh let, v njegovem okviru pa se obdolžencu po 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 odredi še navodilo, po katerem mora ravnati in sicer zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu in sicer v Zdravstvenem domu Celje, Psihiatrična ambulanta.

Varstveno nadzorstvo vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo in ga opravlja svetovalec, ki ga določi Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Celje. Svetovalec z obdolžencem pripravi osebni načrt izvrševanja probacijske naloge, ki jo je določilo sodišče, spremlja in nadzira izpolnjevanje obveznosti.

Sodišče obdolženca opozarja, da če obdolženi med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stiku s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je za vsako kaznivo dejanje pod točko I/1 in I/3 izreka določilo kazen po dva meseca in 15 dni zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka kazen štiri mesece zapora ter za kaznivo dejanje pod točko I/4 izreka kazen štiri mesece zapora, nato pa mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu s 64. členom KZ-1 je obdolžencu izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas treh let, v njegovem okviru pa v skladu z 2. točko tretjega odstavka 65. člena KZ-1 odredilo še navodilo, po katerem mora ravnati in sicer zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu - Zdravstvenem domu Celje, Psihiatrična ambulanta. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, hkrati pa je tudi odločilo, da mora obdolženec povrniti potrebne izdatkov oškodovanke B. B. ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca odvetnika C. C. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo krivdne stroške, ki so bili do izreka sodbe znani v višini 493,01 EUR, nadaljnji stroški pa bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti storitve očitanih kaznivih dejanj oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V uvodu pritožbe je tudi zahteval, da se ga obvesti o seji in sestavi pritožbenega senata ter da se ga povabi na sejo pritožbenega senata z namenom razjasnitve stvari.

3Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa je poseglo v izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti.

4Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da se ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, napotuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari. Tudi Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji judikaturi poudarjalo, da ob upoštevanju določbe 445. člena ZKP, pri odločanju drugostopenjskega sodišča v skrajšanem postopku, stranki nimata vedno možnosti prisostvovati na pritožbeni seji senata, kolikor to zahtevata. Razlog za takšno ureditev po stališču Vrhovnega sodišča je v naravi skrajšanega postopka, v okviru katerega se odloča o krivdi za lažja kazniva dejanja. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora predlagatelj, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Navesti mora konkretne razloge, zakaj meni, da bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku.

5V obravnavanem primeru je potrebno pojasniti, da je pritožnik podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata sodišča druge stopnje, saj ni v ničemer pojasnil njegovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. V odsotnosti vsakršnih argumentov pritožnika, sodišču druge stopnje ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe obdolženca na seji senata. Senat pritožbenega sodišča pa je presodil, da navzočnost obdolženca na seji senata ne bi bila koristna, zato ga o njej ni obveščalo.

6Obdolženi v pritožbi zatrjuje, da je podan dvom v utemeljenost izrečene sodbe zaradi pristranskosti sodnice, ki je sodila v obravnavanem kazenskem postopku, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Dne 21. 2. 2024 ob 09.00 uri je bil namreč izveden narok, na katerem navzočnost obdolženca ni bila nujna, saj je bil obdolženi v obravnavani zadevi že zaslišan, prav tako pa je imel svojega pooblaščenca. Ne glede na navedeno je razpravljajoča sodnica v skladu z določili prvega odstavka 307. člena ZKP odredila prisilni privod obdolženca na narok. Nadalje je na tem naroku odredila oškodovanki, da tega dne mladoletnih otrok obdolženca ne pripelje na stik, ki bi jih moral imeti pri centru za socialno delo ob 14.00 uri. Na tak način se je razpravljajoča sodnica vmešavala v obdolženčevo pravico do stikov z lastnima otrokoma, hkrati pa je neutemeljeno odredila policiji, da ga privede na sodišče. Poleg tega obdolžencu ni bil vročen zapisnik o naroku z dne 21. 2. 2024 in se posledično o tem ni mogel opredeliti.

7S strani pritožnika zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP ni podana. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz druge točke drugega odstavka 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.

8Zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in preprečitev zlorabe pravice do nepristranskega sojenja utemeljujejo pogoj, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Ker obdolženi tekom glavne obravnave ni zahteval izločitve razpravljajoče sodnice, temveč je dvom v njeno nepristranskost zatrjeval šele v pritožbi, je s to svojo zahtevo prekludiran, kar pomeni, da navedenega razloga v pritožbi ne more uveljavljati. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da so navedbe obdolženca o pristranskosti razpravljajoče sodnice docela neutemeljene. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da se je glavna obravnava v tem kazenskem postopku začela znova dne 12. 12. 2023. Obdolženi je po podanem zagovoru podal soglasje, da se nadaljnji naroki za glavno obravnavo opravijo v njegovi odsotnosti. Sodišče je v nadaljevanju določilo dva naroka za glavno obravnavo v mesecu januarju 2024, pri čemer je obdolženca poučilo, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, glede na to, da je bil v predmetni zadevi že zaslišan in če bo sodišče ocenilo, da njegova navzočnost ni nujna. Obdolženca je tudi poučilo, da bo v primeru njegovega neupravičenega izostanka, če ne bodo izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, lahko zoper njega odrejena prisilna privedba. Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 1. 2024, ki je bil opravljen v odsotnosti obdolženca, je okrožna državna tožilka obtožbo modificirala. Takšno spremembo obtožbe pa je moralo sodišče obdolžencu predočiti in mu omogočiti, da se o njej izjavi, zato je narok preložilo na dne 21. 2. 2024 ter nanj povabilo obdolženca. Skupaj z vabilom mu je vročilo tudi dopis, da je njegova navzočnost na naroku, razpisanem za dne 21. 2. 224 ob 09.00 uri, nujna. Opozorilo ga je tudi, da v kolikor neupravičeno ne bo prišel na narok, bodo nastopile pravne posledice, kot so navedene v vabilu, torej lahko sodišče zoper njega odredi prisilni privod na narok. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 2. 2024 je nadalje razvidno, da obdolženi kljub temu, da je bil na narok pravilno vabljen, ni pristopil, niti svojega izostanka ni opravičil. Na narok pa ni pristopila niti zagovornica obdolženega, katera je sodišče dne 20. 2. 2024 ob 23.04 uri po elektronski pošti obvestila, da ji je prenehalo pooblastilno razmerje, ker se obdolženi ne odziva na njene klice. Glede na takšne ugotovitve je bilo ravnanje razpravljajoče sodnice, ko je odredila prisilni privod obdolženca na glavno obravnavo, v celoti pravilno in zakonito. Naslednji narok za glavno obravnavo je bil opravljen dne 4. 3. 2024, obdolženi je bil na njem navzoč ( priveden je bil s strani policistov na podlagi odredbe sodnice ), na naroku pa ni zahteval izločitev sodnice in tudi ni izrazil nobenega dvoma v njeno nepristranskost.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka

9V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I izreka sodbe obdolženi v pritožbi zatrjuje, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker s sodbo ni rešilo predmeta obtožbe, poleg tega pa je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, ta pa temelji le na posrednih dokazih.

10Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja, opisanega v točki I izreka izpodbijane sodbe, v točkah 11 do 15 obrazložitve podalo prepričljivo in celovito dokazno oceno izpovedbe oškodovanke, prič Č. Č. in D. D. ter listinskih dokazov. Na podlagi vseh naštetih dokazov je oškodovankino izpovedbo ocenilo kot verodostojno, saj je tekom celotnega postopka dogajanje obravnavanega dne v bistvenih okoliščinah opisala enako, izpovedala je o strahu, ki ga je občutila in o prijavi, ki jo je istega dne podala pri Policijski postaji Celje, o obdolženčevi hospitalizaciji tega dne, katero izkazuje tudi spisovno gradivo in sicer poročilo centra za socialno delo z dne 31. 12. 2018, v katerem je navedeno, da je obdolženi dne 29. 9. 2018 bil odpeljan v Psihiatrično bolnico v Vojnik, kjer je ostal 14 dni na zdravljenju ter dopis Psihiatrične bolnice Vojnik, iz katerega izhaja, da je bil obdolženi v omenjeni bolnišnici hospitaliziran v čas od 29. 9. 2018 do 15. 10. 2018 in nato odpuščen z diagnozami duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola, prilagoditvene motnje in težav v odnosu z zakoncem. Izpovedbo oškodovanke sta v bistvenih delih potrdila tudi njena starša Č. Č. in D. D. Pritožnik nima prav, ko trdi, da sta navedeni priči zgolj posredni priči, ker nista bila neposredno navzoča ob dogodku. Priča Č. Č. je namreč izpovedal, da ga je obravnavanega dne najprej klicala obdolženčeva mama in mu rekla, naj čuva otroke. Ker je bil v skrbeh, je poklical policijo. Potrdil je navedbe oškodovanke, da je le-ta nato klicala obdolženca, kasneje pa je očetu zaupala, da ji je obdolženi v pogovoru grozil, da bo ″poskrbel za njo, za otroke, za sebe in za vse‶. Priči Č. Č. in D. D. sta izpovedovala tudi o preteklih grožnjah obdolženca in njegovem fizičnem nasilju, celo do oškodovankine matere D. D. Slednja je potrdila, da je bila oškodovanka zaradi groženj obdolženca vznemirjena, prestrašena ter da so bili zaradi obdolženčevega preteklega fizičnega nasilja (ko je razbil vrata v hiši oškodovankinih staršev, fizično pa je uporabil silo tudi zoper njo, ko jo je pred leti porinil v steno) vsi prestrašeni. Na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke, ki je potrjena z izpovedbami D. D. in Č. Č. ter listinske dokumentacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so obdolžencu dokazana vsa izvršitvena ravnanja, ki se nanašajo na kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kot so opisana v točki I/1 izreka sodbe. Takšni prepričljivi dokazni oceni v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

11Prav tako ne držijo pritožnikove navedbe, da ni jasno, kdo je bil tisti, ki je podal kazensko ovadbo - ali priča Č. Č. (kot je navedeno v točki 14 obrazložitve) ali oškodovanka (kot to sodišče navede v točki 11 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povsem jasno zapisalo, da je izpovedba oškodovanke tekom preiskovalnih opravil in tudi na glavni obravnavi v bistvenih delih skladna in potrjena z zapisnikom o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je oškodovanka podala zoper obdolženca dne 29. 9. 2018 pri Policijski postaji Celje. V točki 14 obrazložitve pa je sodišče povzelo in dokazno ocenilo izpovedbo prič D. D. in Č. Č., ki sta med drugim izpovedovala tudi o obdolženčevem preteklem fizičnem nasilju - ko je v preteklosti razbil vrata v hiši oškodovankinih staršev, uporabil fizično silo zoper D. D., ko jo je pred leti ″ porinil v steno‶; dogodek pa je prijavila policiji. Zato pritožbeno sodišče ne sledi trditvi pritožnika, da naj bi bila obrazložitev glede očitanega kaznivega dejanja sama s seboj v nasprotju ter v nasprotju s podatki v sodnem spisu, zaradi česar naj bi bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Zatrjevane kršitve niso podane, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je celovita, ustrezno argumentirana, zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa je pravilno uporabilo kazenski zakon.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/2 izreka

12Sodišče prve stopnje je v točkah 16 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da je obdolžencu dokazan očitek, da je dne 25. 11. 2018 v večernih urah v stanovanju na naslovu ..., na silo stopil v stanovanje, nato pa B. B. vrgel na tla, ji s svojo roko pokril usta in se nanjo naslonil z vso silo svojega telesa, da ne bi klicala na pomoč, ji vzel oba mobilna telefona, ki ju je pregledal in ključe od vozila in stanovanja ter zahteval pogovor, v katerega je v strahu tudi privolila, zaradi predhodnih nasilnih dejanj obdolženega pa se je oškodovanka čutila prestrašeno, vznemirjeno in osebno ogroženo. Takšen zaključek je utemeljilo v prvi vrsti z oškodovankino izpovedbo, katero je ocenilo kot verodostojno in hkrati potrjeno z izvedenimi dokazi. Oškodovankina starša Č. Č. in D. D. sicer res nista bili neposredni priči obravnavanega dogodka in sta glede tega izpovedala le o tem, kar jima je povedala oškodovanka. Vendar pa pritožnik prezre, da sta oba prav na podlagi lastnega zaznavanja opisala oškodovankino prestrašenost in vznemirjenost, pa ne le to, oba sta povedala, da se je oškodovanka prav po obravnavanem dogodku skupaj z obema hčerkama preselila k njima. Oškodovankin strah in obdolženčevo predhodno nasilje je nazorno opisal v svoji izpovedbi tudi oškodovankin brat E. E. Ne gre za nikakršne indice, kot to zmotno skuša prikazati pritožnik, temveč za dokaze - izpovedbe prič, ki so izpovedovale na eni strani o tem, kar jim je o dogajanju pripovedovala oškodovanka, na drugi strani pa tudi o svojih lastnih zaznavah in doživljanjih. Kazenska ovadba oškodovanke, ki jo je podala pri policiji naslednji dan, v kazenskem postopku ni sama zase dokaz o tem, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Česa takšnega sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo v točki 16 obrazložitve, kot to zmotno zatrjuje obdolženi. Sodišče prve stopnje je v točki 16 najprej korektno povzelo izpovedbo oškodovanke tekom kazenskega postopka in ob tem ocenilo, da je oškodovanka tekom celotnega postopka o bistvenih okoliščinah izpovedovala enako. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka naslednji dan odšla na center za socialno delo skupaj s sosedo F. F., prav tako pa je še istega dne, torej 26. 11. 2018 odšla na policijo, kjer je podala zoper obdolženca kazensko ovadbo. Vsebina kazenske ovadbe je bila oškodovanki med njenim zaslišanjem na sodišču tudi predočena, oškodovanka pa je potrdila njeno vsebino. Trditev pritožnika, da ni jasno, kdo je bil tisti, ki je podal kazensko ovadbo, je zato protispisna in neutemeljena.

13Pritožnik nadalje v pritožbi nasprotuje pravni kvalifikaciji očitanega kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, sklicujoč se ob tem na pravno teorijo (Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika).

14V prvem odstavku 135. člena KZ-1 je inkriminirana temeljna oblika kaznivega dejanja grožnje, ki ga stori, kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Grožnja mora biti resna, pri čemer je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca. V drugem odstavku 135. člena KZ-1 pa je inkriminirana kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Po tej določbi stori kaznivo dejanje grožnje oseba, ki dejanje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 stori na enega izmed alternativno naštetih izvršitvenih načinov, med drugim tudi z grdim ravnanjem. Grdo ravnanje predstavlja neposredno uresničitev grožnje. Pri takšnem ravnanju pride do dejanskega posega v telesno in duševno celovitost oškodovanca. Grdo ravnanje so namreč vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice takšnega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca¹. Ne gre torej za abstraktno ogrozitveno, temveč poškodbeno kaznivo dejanje, pri čemer pa poškodbene posledice (na primer praske, udarnine, odrgnine) ne dosegajo praga telesne poškodbe. Obstoj poškodbe ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, zato dejstvo, da se povzročitev te obdolžencu ne očita, ne pomeni, da v opisu ni konkretizirana kvalificirana oblika kaznivega dejanja grožnje. Obdolženec je v obravnavani zadevi najprej na silo vstopil v stanovanje, takoj zatem oškodovanko vrgel po tleh ter ji s svojo roko pokril usta in se nanjo naslonil z vso silo svojega telesa, da ne bi klicala na pomoč. Takšna grožnja je bila resna, saj je pri oškodovanki bila objektivno sposobna povzročiti občutek vznemirjenja in strahu. Kar se tiče zakonskega znaka grdega ravnanja, pa je bistveno, da je obdolženec z ravnanjem, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, posegel v duševno in telesno celovitost ter osebno dostojanstvo oškodovanke. Ob upoštevanju vseh vidikov zadeve in dogajanja kot celote, je ravnanje obdolženca doseglo prag, ki pomeni grdo ravnanje v smislu drugega odstavka 135. člena KZ-1. V opisu dejanja v izreku sodbe so tako konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato pritožnik s svojimi navedbami ne more uspeti.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/3 izreka

15Sodišče prve stopnje je dokazno oceno, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, opisano v točki 3 izreka sodbe, v ključnem delu oprlo na izpovedbo oškodovanke, katero je prepričljivo ovrednotilo in jo ocenilo kot verodostojno. Izpovedbo oškodovanke potrjuje tudi posnetek pogovora med njo in obdolženim, katerega je oškodovanka predložila policiji. Sama vsebina posnetka nedvomno dokazuje, da je šlo za pogovor med obdolženim in oškodovanko, v katerem je obdolženi oškodovanki grozil z besedami, ki so povzete v izreku sodbe. Obdolženi tekom glavne obravnave nikoli ni izražal dvoma, da je na posnetku pogovor med njim in oškodovanko, zato v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni prepričalo glede vprašanja, ali je dejansko tega dne obdolženi klical oškodovanko. Sodišče prve stopnje v to dejstvo ni podvomilo, saj za kaj takšnega tudi ni imelo nobenega razloga. O nastanku posnetka in njegovi vsebini je namreč izpovedala oškodovanka, katere izpovedbo je sodišče prve stopnje s prepričljivimi argumenti ocenilo kot verodostojno. Glede obdolženčevih navedb v pritožbi, da bi moralo sodišče vsaj pridobiti prometne podatke, pritožbeno sodišče, na podlagi podatkov sodnega spisa ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto. Četrti odstavek 369. člena ZKP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar mora navesti razloge, zakaj tega ni navedel že prej, česar pa obdolženi v pritožbi ni pojasnil.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/4 izreka

16Čeprav obdolženi uvodoma zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zagrešilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker je ob obravnavanju pritožbe v mejah preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17V točki I/4 izreka izpodbijane sodbe je navedeno, da je obdolženi drugega tako telesno poškodoval, da je bil začasno prizadet del njegovega telesa s tem, da je dne 19. 2. 2020, okoli 18.30. ure v Celju na naslovu ..., svojo mladoletno hčer G. G., rojeno 26. 8. ..., hotel z roko udariti po glavi, a si je deklica pred očetovim udarcem glavo zaščitila tako, da je na glavo refleksno položila levo roko ter jo kljub temu z roko udaril po njeni levi rokici, ki jo je držala na glavi, s tem pa ji je povzročil udarnino levega zapestja, s čimer je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ ali je bila poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje.

18V točki 32 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenka sodnomedicinske stroke prim. dr. H. H., izdelala na podlagi zbranega spisovnega gradiva ter zdravstvene dokumentacije za mladoletno oškodovanko. Izvedenka je v pisnem izvedenskem mnenju podala svoje mnenje o vrsti, teži in možnem načinu nastanka poškodbe pri mladoletni oškodovanki. V mnenju je izvedenka zapisala, da je mladoletna oškodovanka dne 19. 2. 2020 utrpela udarnino levega zapestja, zaradi katere je imela nekajdnevne bolečine na pritisk v področju levega zapestja, vidna pa je bila tudi nežna modrica. Gibljivost levega zapestja sicer zaradi poškodbe ni bila prizadeta, je pa bil del dekličinega telesa začasno oslabljen nekaj dni po poškodbi zaradi bolečin v področju levega zapestja. Zmožnost za igro in obiskovanje šole ni bila zmanjšana. Na podlagi medicinske dokumentacije izvedenka ni mogla povsem zanesljivo potrditi, da bi deklica utrpela več topih udarcev po glavi ali po levem zapestju, saj v dokumentaciji ni opisanih več podplutb ali več palpatorno bolečih mest. Potrdila pa je, da je mladoletna oškodovanka obravnavanega dne utrpela en udarec s plosko roko, ki je bil usmerjen v predel levega zapestja, katerega je deklica lahko držala nad glavo, da bi refleksno preprečila udarce po glavi. V točkah 33 in 34 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje podalo dokazno oceno izvedenskega mnenja, ki ga je v celoti sprejelo kot strokovno in vsebinsko prepričljivo ter na podlagi le tega, v povezavi z ostalimi obširno obrazloženimi dokazi zaključilo, da je obdolženi z ravnanjem, kot je to opisano v izreku sodbe v točki I/4, mladoletni hčerki G. G. povzročil udarnino levega zapestja, kar je lahka telesna poškodba po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

19Ob tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj obstaja neskladje pri opisu teže poškodbe ( kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja ) v izreku sodbe ter v njeni obrazložitvi. V izreku sodbe je v pravnem stavku navedeno ″da je bil začasno prizadet del njegovega telesa‶, kar ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V točki 32 obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje povzelo mnenje sodne izvedenke, ki je zapisala, da je mladoletna oškodovanka dne 19.2.2020 utrpela udarnino levega zapestja, zaradi katere je imela nekaj dnevne bolečine na pritisk v področju levega zapestja, vidna pa je bila tudi nežna modrica. Gibljivost levega zapestja mladoletne oškodovanke sicer zaradi poškodbe ni bila prizadeta, je pa bil del dekličinega telesa začasno oslabljen nekaj dni po poškodbi zaradi bolečin v področju levega zapestja. Zmožnost za igro in obiskovanje šole ni bila zmanjšana. Kljub temu, da je izvedenka glede poškodbe levega zapestja mladoletne oškodovanke pojasnila, da je bil ta del dekličinega telesa začasno oslabljen nekaj dni po poškodbi zaradi bolečin v področju levega zapestja, je sodišče prve stopnje v izreku sodbe, v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke, katerega je ocenilo kot verodostojno, sledilo očitku v obtožbi, da je šlo za poškodbo, zaradi katere je bil začasno prizadet del oškodovankinega telesa (kar ni zakonski znak tega kaznivega dejanja). Gre torej za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, hkrati pa v obrazložitvi sodbe tudi manjkajo razlogi glede odločilnega dejstva, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da predstavlja poškodba mladoletne oškodovanke - udarnina levega zapestja lahko telesno poškodbo po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Navedeno je terjalo razveljavitev sodbe glede kaznivega dejanja pod točko I/4 izreka po uradni dolžnosti in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno procesno kršitev glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/4 izreka, ter na podlagi ponovne izvedbe vseh do sedaj izvedenih dokazov navesti jasne razloge o svojih zaključkih glede vrste in teže poškodbe pri mladoletni oškodovanki, pri čemer bo moralo svoje zaključke obrazložiti v smislu določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP ter na ta način odpraviti v prvem sojenju zagrešeno procesno kršitev. Ob tem bo moralo izhajati tudi iz pritožbenih navedb, do utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče, glede na ugotovljeno procesno kršitev, ni moglo opredeliti.

Glede kazenske sankcije

21Obdolženec v vloženi pritožbi ne izpodbija izrečene kazenske sankcije, zato jo je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in obširno obrazložilo vse relevantne okoliščine glede vrste kazenske sankcije, ki jo je izreklo obdolžencu - pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom ter določitvijo navodila, da se zdravi v ustreznem zdravstvenem zavodu - Zdravstvenem domu Celje, Psihiatrična ambulanta. Razlogom, ki so celovito pojasnjeni v točkah 40 do 46 obrazložitve sodbe, v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in v zvezi s tem tudi nima kaj dodati. Svojo odločitev, da obdolžencu izreče kazensko sankcijo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo s podanim izvedenskim mnenjem izvedenk klinične psihologije in psihiatrične stroke, kakor tudi obrazloženimi listinskimi dokazi. V zvezi z določitvijo višine posamičnih zapornih kazni, določenih v okviru izrečene pogojne obsodbe za posamezna kazniva dejanja ter določitvijo dolžine preizkusne dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje celovito upoštevalo in ocenilo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so pojasnjene v točki 40 obrazložitve.

22V izrečeno kazensko sankcijo pa je pritožbeno sodišče moralo poseči po uradni dolžnosti iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je bila sodba v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka I/4 izreka izpodbijane sodbe) razveljavljena in v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadalje pa tudi zato, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije ni upoštevalo, da je bil obdolženi s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 52151/2018 z dne 14. 11. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 52151/2018 z dne 1. 6. 2023, ki je postala pravnomočna dne 12. 6. 2023, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere je določena kazen pet mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. V okviru navedene pogojne obsodbe je bil obdolžencu v skladu s 64. členom KZ-1 izrečen tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let ter v njegovem okviru v skladu s 65. členom KZ-1 odrejeno še navodilo, da se obdolženi zdravi v ustreznem zdravstvenem zavodu, in sicer Zdravstvenem domu Celje, Psihiatrična ambulanta. Preizkusna doba, ki je določena z navedeno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, izteče predvidoma 12. 6. 2025. V obravnavanem kazenskem postopku je sodišče prve stopnje obdolžencu sodilo za kazniva dejanja, ki jih je storil, preden mu je bila izrečena citirana sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah. Ker sodišče prve stopnje obdolžencu v tem kazenskem postopku ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, bi moralo ravnati v skladu z drugim odstavkom 60. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1.

23Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je ob nespremenjenih kaznih za kazniva dejanja pod točko I/1, I/2 in I/3 izreka ter upoštevaje kazen pet mesecev zapora, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 52151/2018, v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu pogojna obsodba lahko prekliče. V okviru tako izrečene pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom pa je pritožbeno sodišče obdolžencu določilo tudi varstveno nadzorstvo ter v okviru le tega navodilo, po katerem se mora ravnati in sicer zdraviti v ustreznem zdravstvenem zavodu, to je v Zdravstvenem domu Celje, Psihiatrična ambulanta, tako kot mu je to določilo že sodišče prve stopnje in kot je to razvidno tudi iz izreka te sodbe.

24Pritožbo obdolženca je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25Ker je bilo z odločbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40705/2017 z dne 7. 1. 2021