VSM Sodba X Kp 60491/2020

I. Ob reševanju pritožb obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

a) glede kaznivega dejanja pod točko A/III izreka in glede stroškov tega dela kazenskega postopka tako, da se

zoper obdolženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedel, da je nekdo drug postal nezmožen za plačilo, pa je zato, da bi izigral in oškodoval upnike, z goljufivim ravnanjem povzročil veliko premoženjsko škodo upnikom, tako da je

kot prokurist družbe B. d.d., (prvi naslov) na podlagi dne 28. 5. 2003 podeljene prokure z neomejenim pooblastilom za samostojno zastopanje in samostojno vodenje finančnega poslovanja družbe, po 31. 3. 2013, ko je družba B. d.d. postala nezmožna za plačilo oziroma insolventna, saj v daljšem obdobju ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, kar skladno z določilom prve točke 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pomeni njeno insolventnost, obenem pa je znesek vseh njenih obveznosti presegel vrednost premoženja družbe, kar predstavlja zakonsko domnevo insolventosti po prvi točki 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP,

česar se je A. A. zavedal, saj je samostojno vodil finančno poslovanje družbe in sprejemal odločitve glede finančnih projektov ter bil tako podrobno seznanjen z njenim finančnim stanjem, zaradi slabega finančnega stanja družbe pa je bil celo dne 28. 6. 2013 na Okrožno sodišče v Murski Soboti podan predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave,

pa je kljub temu, v obdobju od 28. 5. 2013 do 1. 6. 2013 v Luksemburgu, zato da bi oškodoval upnike družbe B. d.d. v njenem imenu sklenil z družbo C. iz Sejšelov tri pogodbe o odstopu terjatev, po katerih je B. d.d. kot odstopnik, brezplačno oziroma brez kakršnegakoli ekonomskega nadomestila, odstopil družbi C. obstoječe terjatve, ki jih je imela do družbe D. in do njega kot fizične osebe in sicer je:

1. s pogodbo z dne 28. 5. 2013 odstopil terjatev družbe B. d.d. do družbe D. iz naslova:

- sklenjene Naročniške pogodbe komercialnega zapisa št. ... z dne 30. 11.2012 za glavnico v višini 96.714,65 EUR in obresti v višini 2.350,12 EUR,

- sklenjene Naročniške pogodbe komercialnega zapisa št. ... z dne 31. 12. 2012 za glavnico v višini 61.906,07 EUR in obresti v višini 1.239,60 EUR ter

- sklenjene Pogodbe o nakupu poslovnega deleža v družbi E. d.o.o. z dne 28. 12. 2010 za glavnico v višini 864.000,00 EUR in obresti v višini 62.911,13 EUR;

2. s pogodbo z dne 1. 6. 2013 odstopil terjatev družbe B. d.d. do A. A. iz naslova uporabe službene kartice Diners v višini 5.007,08 EUR in službene kartice Visa v višini 6.732,19 EUR ter iz naslova pogodbe o prevzemu dolga z dne 29. 5. 2013 v višini 11.020,00 EUR in

3. s pogodbo z dne 1. 6. 2013 odstopil terjatev družbe B. d.d. do A. A. iz naslova Pogodbe o prevzemu dolga z dne 31. 5. 2013 v višini 101.812,45 EUR,

ter je tako družbi C. omogočil neodplačno pridobitev terjatev v višini 1.213.693,29 EUR, katere so pred prenosom predstavljale premoženje družbe B. d.d., ki bi sicer v stečajnem postopku tvorile del stečajne mase, s čimer je v tej višini povzročil veliko premoženjsko škodo upnikom družbe B. d.d., ki so v stečajnem postopku, začetem dne 24. 3. 2014 pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti pod opr. št. St 1246/2013, prijavili za več kot 27 milijonov evrov različnih vrst terjatev, ki so bile priznane, predvsem F. d.d., G. d.d., H. d.d., I. d.o.o., J. d.d., K. d.o.o., L. d.d., M. d.d., N. N. d.d. in ostali, kot izhaja iz petega posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 30. 11. 2017,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun;

b) v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu ob nespremenjeni odreditvi načina izvršitve kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 in ob nespremenjenih kaznih, določenih za kaznivi dejanji pod točkama A/I in A/II izreka sodbe sodišča prve stopnje,

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora;

c) v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se obdolžencu odvzem premoženjske koristi ne izreče.

II. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika ter pritožba okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru pod točkama A/I in A/II obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter mu pod točko A/I izreklo kazen dve leti zapora, pod točko A/II pa eno leto zapora. Pod točko A/III je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora ter mu nato po pravilih o steku izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 je odredilo, da bo obdolženec izrečeno enotno kazen zapora prestajal na odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora. Na podlagi prvega in drugega odstavka 74. člena ter drugega odstavka 75. člena KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko A/III/2 in 3, in sicer tako, da mu je v korist proračunskih sredstev naložilo plačilo zneska 124.571,72 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko B izreka izpodbijane sodbe pa je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki se nanašajo na ta del kazenskega postopka, obremenjujejo proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec brez izrecne navedbe izpodbojnih razlogov, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obdolženčev zagovornik pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Končnega predloga ne podata.

3Zoper oprostilni del pa se je pritožila okrožna državna tožilka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Državna tožilka, ki se je pritožila tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, določeni za kaznivo dejanje pod točko A/I izreka izpodbijane sodbe, je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega tudi kaznivega dejanja po točki II obtožnice Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (točka B izreka izpodbijane sodbe) in mu za kaznivo dejanje pod točko A/I določi kazen štirih let zapora.

4Na pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika je odgovorila okrožna državna tožilka, ki je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti zavrne kot neutemeljeni in v tem delu potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče 23. 5. 2024 izvedlo javno sejo, ki sta se je udeležila zagovornik in višji državni tožilec. Seje se ni udeležil pravilno obveščeni obdolženec, tako da je bila javna seja opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

K točki I izreka te sodbe (glede točke A/III izreka izpodbijane sodbe)

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

6Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP najprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da je po 3. točki 372. člena ZKP v škodo obdolženca kršen kazenski zakon, saj je kazenski pregon, glede na čas domnevno storjenega kaznivega dejanja pod točko A/III izreka in predpisano kazen za to dejanje, v tem delu zastaran.

7Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 (točka A/III izreka izpodbijane sodbe) namreč izhaja, da naj bi ga obdolženec storil v obdobju od 28. 5. 2013 do 1. 6. 2013, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je 1. 6. 2013 v tem delu začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za očitano kaznivo dejanje je bila v zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja in tudi v času veljavnosti novele KZ-1C, predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno ter ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ko je bilo zaradi nedosegljivosti obdolženca in interventnega zakona zastaranje zadržano za skupno 350 dni (točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), je desetletni zastaralni rok potekel z iztekom 16. 5. 2024.¹

8Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki A/III izreka po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Odločitev o stroških tega dela kazenskega postopa je posledica zavrnilne sodbe in temelji na citiranih določbah ZKP v točki I/a izreka te sodbe.

9Glede na sprejeto odločitev, ki se je nato odrazila tudi pri nižji izrečeni enotni kazni zapora, kot to izhaja iz točke I/b izreka te sodbe, pa pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb obdolženca in njegovega zagovornika, ki se nanašajo na očitano kaznivo dejanje pod točko A/III izreka ter pritožbenih navedb v zvezi z odvzemom premoženjske koristi, ki naj bi jo obdolženec pridobil s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko A/III/2 in 3 izreka izpodbijane sodbe. Posledica zavrnilne sodbe je namreč tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi v točki I/c izreka te sodbe, iz katere izhaja, da se obdolžencu odvzem premoženjske koristi ne izreče. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba.

K točki II izreka te sodbe (glede točk A/I in A/II izreka izpodbijane sodbe)

10Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

11V okviru bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, neobrazloženo pa zatrjuje tudi, da je izrek izpodbijane sodbe sam s sabo v nasprotju, kar je neutemeljeno. Iz pritožbenih navedb, da izpodbijana sodba nima razlogov o povezavi med obdolžencem in O. O. in o tem, da obdolženec ni imel nobenega vpliva pri tem, ali bo novi imetnik uveljavljal terjatev do družbe P. d.o.o., ter razlogov o finančnem stanju družbe B. d.d. na dan sklenitve poslov po obtožbi in o tem, od kod podlaga za zaključek, da je obdolženec ob dnevu nakupa vedel, da je vrednost delnice (v nadaljevanju delnice ZLPR) samo 1,00 EUR, je namreč razbrati, da ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je predmet samostojne pritožbene obravnave.

12Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov tako zagovornik v nadaljevanju poleg odločbe o odvzemu premoženjske koristi konkretizira zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj izraža nestrinjanje z oceno dejanskega stanja in glede izvedenih dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Neobrazložene pritožbe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) v tem delu ni ugotovilo tovrstnih kršitev.

13Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je tudi ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v točkah A/I in A/II izreka izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo z razumnimi in izkustveno sprejemljivimi razlogi, zato pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz izpodbijane sodbe v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

14Bistvo pritožbenih navedb obeh pritožnikov je v graji, da so lahko vsa očitana kazniva dejanja storjena le z direktnim naklepom, ki pa obdolžencu ni dokazan. Pri tem pritožnika v zvezi z nakupom delnic ZLPR (točka A/I izreka izpodbijane sodbe) izpostavita, da ni dokazano, da bi obdolženec ob nakupu teh delnic vedel, da je dejanska vrednost ene delnice ZLPR 1,00 EUR in da je šlo pri njihovem nakupu zgolj za neuspešno poslovno odločitev, pri tem pa neracionalnost še ne pomeni direktnega naklepa.

15Pritožnika nimata prav. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil osnovni kapital družbe Z. d.d., ki je ob ustanovitvi dne 27. 12. 2010 znašal 75.000,00 EUR, razdeljen na 75.000 navadnih imenskih delnic, kar pomeni, da je nominalna vrednost² delnice znašala 1,00 EUR. Ob tem, ko gre za javno dostopne podatke, tako obdolžencu po presoji pritožbenega sodišča ni moglo ostati skrito, kakšna je bila nominalna vrednost delnice ZLPR, ki ni nujno enaka tržni ceni delnice, katera je odvisna od ponudbe in povpraševanja na trgu. Da je cena delnice stvar ponudbe in povpraševanja sicer v okviru pritožbenih navedb pravilno izpostavi tudi zagovornik, ki pa pri tem zanemari, da se obdolžencu ne očita, da je vedel, kakšna je tržna cena, temveč, kakšna je dejanska vrednost delnice ZLPR. Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi družbami, ki so navedene v pritožbah in niso predmet obravnavanega postopka, povsem brez teže, saj je vsaka zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in situacijami in tako ne more biti predmet konkretne pritožbene presoje.

16Ob pregledu zadeve je bilo nadalje ugotovljeno, da je 14. 4. 2011 družba R. iz Luksemburga 75.000 delnic ZLPR kupila po ceni 1,00 EUR; da je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP) že 2. 6. 2011 izdala opozorilo javnosti v zvezi z delovanjem družbe Z. d.d. in objavila, da družba Z. d.d. nima dovoljenja ATVP za opravljanje investicijskih storitev in poslov v zvezi s finančnimi instrumenti v Republiki Sloveniji ter svetovala previdnost pri sklepanju poslov z navedeno družbo; da je leta 2012 družba S. Luksemburg od družbe R. 64.862 delnic ZLPR kupila po ceni 450,00 EUR za delnico; da so imele družbe R. (katere ekonomski upravičenec je bil O. O.), S. in Š. (katere ekonomski upravičenec je bil obdolženec) sedež na istem naslovu v Luksemburgu in ista slamnata direktorja oziroma člana upravnega odbora T. T. in U. U. (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer je tudi po presoji pritožbenega sodišča, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, obrazložena njihova povezava; da so tržniki delnice ZLPR ponujali za 300,00 EUR, 700,00 EUR pa naj bi delnica dosegla šele po potrditvi prospekta (do katere zatem ni prišlo, saj sta bili zahtevi za potrditev prospekta za ponudbo delnic ZLPR z odločbama z dne 22. 3. 2013 in 19. 3. 2014 zavrnjeni) in da je 19. 10. 2012 družba B. d.d. 5.750 delnic ZLPR kupila po ceni 700,00 EUR za delnico, s čimer je za 4.025.000,00 EUR pridobila komaj 7,67 % delež družbe Z. d.d., ki je imela 31. 12. 2012 le 75.684,00 EUR kapitala in 12.000,00 EUR dolgoročnih finančnih naložb (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe).

17Glede na navedeno tako pritožnika neuspešno poskušata prepričati, da je šlo pri nakupu delnic ZLPR zgolj za neuspešno poslovno odločitev. Res je sicer, da podjetniške odločitve že zaradi same narave podjetniške dejavnosti ne prinašajo samo možnosti za uspeh, ampak so nujno povezane s tveganjem, zato je skladno s pravno teorijo³ in sodno prakso treba v primeru, ko se poslovna odločitev izkaže naknadno za napačno, opraviti presojo o tem, ali bi bilo mogoče v konkretni situaciji šteti tako poslovno odločitev za razumno in dovolj skrbno. Takšno presojo je sodišče prve stopnje opravilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotovilo, da je bila naložba v delnice ZLPR za takšno kupnino neracionalna, čemur glede na predhodne ugotovitve pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki ob tem še dodaja, da poskuša obdolženec pod krinko "izjalovljenega posla" kot posledice neobvladljivih tveganj, skriti poslovne odločitve, ki so bile sprožene naklepoma in s katerimi je slednji uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ni namreč mogoče prezreti niti dejstva, da so bile te delnice družbi R. poravnane s pogodbo o odstopu terjatev, s katero je družba B. d.d. družbi R. odstopila terjatev do družbe P. d.o.o. v višini 4.830.856,94 EUR, s čimer je obdolženec v škodo družbe B. d.d., katere prokurist s pooblastili za samostojno vodenje in finančno poslovanje je bil, kljub kompenzaciji veliko premoženjsko korist v tej višini pridobil družbi P. d.o.o., kjer je bil pred tem prav tako prokurist, nato pa je 26. 6. 2012 uredil prenos na slamnatega lastnika in direktorja, hrvaškega državljana V. V., ki je celo izpovedal, da za to družbo ni nikoli slišal. Ob tem ni mogoče prezreti niti izpovedbe ekonomskega upravičenca družbe R., O. O., povzete v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da se je o poslih, vezanih na družbi B. d.d. in P. d.o.o. pogovarjal z obdolžencem, ki je tako, kot to izhaja iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, vedel, da družba R. terjatve, ki ji je bila odstopljena, od družbe P. d.o.o. ne bo terjala, čeprav je premoženje družbe P. d.o.o. v letu 2012 še znašalo 6.826.491,00 EUR. Te terjatve pa družba R. kasneje ni priglasila niti v stečajnem postopku, kar je potrdila tudi stečajna upraviteljica družbe P. d.o.o. Z. Z. Glede na navedeno je pritožbene navedbe v smeri, da izpodbijana sodba nima razlogov o povezavi med obdolžencem in O. O. ter o tem, da obdolženec ni imel nobenega vpliva pri tem, ali bo novi imetnik uveljavljal terjatev do družbe P. d.o.o., oceniti kot povsem neutemeljene, pritožbene navedbe v smeri, da ni obrazložena povezava s finančnim stanjem družbe B. d.d. na dan sklenitve poslov po obtožbi pa kot brezpredmetne, saj se obdolžencu pod točko A/I ne očita storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, temveč storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Kljub navedenemu pa iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe vendarle izhaja, da je družba B. d.d. že v letih 2010 in 2011 izkazovala za okrog sedem milijonov evrov finančnih obveznosti iz naslova posojil pri bankah in da je bila pogodba o nakupu delnic Z. d.d. sklenjena v jeseni 2012, ko so banke že zahtevale vračilo kreditov in višale obrestne mere. Prav tako pa je družba B. d.d. v letu 2012 že zamujala s poravnavo obveznosti do dobaviteljev, pri tem je znesek nevrnjenega posojila družbe P. d.o.o. nedvomno vplival na njen finančni položaj (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Zaradi opisanih dejanj obdolženca, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnal z direktnim naklepom, kot to pravilno izhaja iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, je družba B. d.d. izgubila terjatev v višini 4.830.856,94 EUR in je bila v tem znesku tudi oškodovana, družba P. d.o.o. pa je bila na drugi strani kot prejemnica koristi ob upoštevanju dejstva, da družba R. terjatve, ki ji je bila odstopljena, ni nikoli izterjala, rešena visokega dolga, kar je bil tudi obdolženčev namen. Ob pojmu obarvani naklep kot tistemu specifičnemu storilčevemu subjektivnemu odnosu do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben (bodisi oškodovalni bodisi koristoljubni) namen, pa ne smemo prezreti okoliščine, da se ta posebni namen pogosto istoveti z motivom, čeprav gre običajno za povsem različni psihični prvini.⁴ Ob tem pa ni mogoče zanemariti dejstva, da motiv ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, zato ga zagovornik v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša.

19Ker zneska oškodovanja na eni strani oziroma prejema koristi na drugi strani v obravnavani zadevi ne predstavlja vrednost delnic, temveč odstopljena terjatev v višini 4.830.856,94 EUR, pa poskuša zagovornik neutemeljeno prepričati tudi, da bi v primeru, če bi obdolženec ob nakupu delnic ZLPR vedel, da znaša vrednost ene delnice 1,00 EUR, družba P. d.o.o. zaradi nakupa teh delnic prejela zgolj premoženjsko korist v višini 5.750,00 EUR in ne 4.830.856,94 EUR. Zagovorniku je sicer pritrditi, da so delnice ZLPR ostale v lasti kupca, družbe B. d.d., in da bi bilo treba posledično pri znesku oškodovanja upoštevati oziroma odšteti njihovo vrednost, vendar pa slednji pri tem zanemari, da so delnice ZLPR pristale na računu za opustitev pri Centralno klirinško depotni družbi d.d. (KDD), ker zanje v stečajnem postopku družbe B. d.d. ni bilo nobenega interesa (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pomeni, da te delnice za družbo B. d.d. niso imele nobene vrednosti.

20Kot povsem neutemeljene je oceniti tudi pritožbene navedbe v smeri, da bi v primeru, če bi bil obdolženec lastnik ali ekonomski upravičenec družb B. d.d. in P. d.o.o., "svojima" družbama povzročil škodo na eni strani in pridobil veliko premoženjsko korist na drugi strani. V skladu s pravno teorijo⁵ in sodno prakso je namreč družba samostojna pravna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov in je kot tako namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti, pri tem pa ravno zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov obdolženec kaznivega dejanja ne izvrši v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe. Ta ločenost pa še toliko bolj velja pri delniški družbi, kjer delničarji sploh niso lastniki družbe, temveč le uresničujejo svoje članske in premoženjske pravice.

21Povsem nekonkretizirano pa pritožnika obdolženčev naklep izpodbijata tudi pri storitvi kaznivega dejanja pod točko A/II izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na dvanajst Naročniških pogodb komercialnih zapisov, na podlagi katerih je družba B. d.d. družbi Š. plačala obveznosti v skupni višini 150.500,00 EUR, ki jih nato družba Š. kljub večkratnemu podaljšanju roka ni nikoli poravnala.

22Tudi v tem delu pritožnikoma ni mogoče pritrditi. Nobenega dvoma namreč ni, da je šlo v tem delu za načrtno prelivanje denarnih sredstev iz družbe B. d.d., ki jo je obvladoval obdolženec, na družbo Š., katere ekonomski upravičenec je bil prav tako obdolženec. Da je bil obdolženec ekonomski upravičenec družbe Š. je namreč, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, razvidno iz bančnih podatkov Banque de Luxembourg (priloga C1 in C2). Obdolženec je tako dobro premišljeno in načrtovano tudi to dejanje izvršil s krivdno obliko direktnega naklepa, kot to pravilno izhaja iz točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri tem pa je bila družbi Š. pridobljena velika premoženjska korist, družbi B. d.d. pa povzročena velika premoženjska škoda, ki jo je obdolženec tudi po presoji pritožbenega sodišča hotel pridobiti oziroma povzročiti. V času izdaje komercialnih zapisov in izvedbe plačil po le teh, je namreč obstajala terjatev družbe B. d.d., zato bi lahko bila terjatev iz komercialnih zapisov zaprta s kompenzacijo, in ne z vzpostavitvijo dodatne terjatve v višini 150.500,00 EUR, ki je družba B. d.d. ni nikoli terjala, kar nedvomno kaže na neodplačnost prenosa premoženja na eni strani in protipravno pridobitev premoženjske koristi na drugi strani, zato se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

23Pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila družba Š. večletna korektna poslovna partnerica družbe B. d.d. in da je šele na koncu poslovanja šlo nekaj "narobe", pa se po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju dejstva, da preostali komercialni zapisi niso predmet tega kazenskega postopka, izkaže za povsem brezpredmetno. Ob obrazloženem in ker pritožbi tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ju je bilo tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

24Glede na izrecne pritožbene navedbe državne tožilke, ki izpodbija odločbo o kazenski sankciji v zvezi z določitvijo kazni pod točko A/I izreka izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe zagovornika, ki odločbo o kazenski sankciji graja zgolj uvodoma, je bilo treba izpodbijano sodbo preizkusiti še v odločbi o kazenski sankciji. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da glede kaznivih dejanj pod točko A/I in A/II izpodbijane sodbe ni utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obeh kaznivih dejanj in obdolženčevo krivdo ter vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1). V točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je utemeljilo tudi olajševalni okoliščini, in sicer predhodno nekaznovanost obdolženca in časovno odmaknjenost kaznivih dejanj, ki ji sicer država tožilka v tem delu utemeljeno nasprotuje. V skladu z ustaljeno sodno prakso⁶ je namreč časovna odmaknjenost od kaznivega dejanja kot olajševalna okoliščina smiselna le, ko vpliva na težo dejanja glede posledic, ki jih storilec bodisi odpravi sam ali jih vsaj ublaži, ali ko posledice po določenem obdobju same izzvenijo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kljub navedenemu in kljub mestoma skopi obrazložitvi kazenske sankcije, ki pa jo je ne glede na drugačno pritožbeno zatrjevanje vendarle mogoče preizkusiti, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje kazni za obe kaznivi dejanji pravilno odmerilo in ocenilo, da se teža kaznivega dejanja kaže v višini velike premoženjske škode in velike premoženjske koristi. Ker pa kazni za posamezno dejanje ni mogoče odmerjati premo sorazmerno s povzročeno premoženjsko škodo oziroma pridobljeno premoženjsko koristjo, kot to v pritožbi pravilno ugotavlja že državna tožilka, se pritožbene navedbe, s katerimi se slednja zavzema, da se obdolžencu pod točko A/I odmeri višja kazen, tudi ob upoštevanju ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah, izkažejo za neutemeljene.

K točki II izreka te sodbe (glede točke B izreka izpodbijane sodbe)

25Pritožba državne tožilke tudi v tem delu ni utemeljena.

26Glede oprostilnega dela državna tožilka uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 257. in 258. členom ZKP, ki naj bi privedla do zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vrednosti družbe E. d.o.o. na dan 28. 12. 2010. Pri tem sodišču prve stopnje očita, da bi moralo v primeru presoje, da je izvid izvedenca nejasen ali nepopoln, oziroma dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja, skladno z določbami ZKP dokazovanje ponoviti z istim ali drugim izvedencem oziroma pridobiti mnenje drugega izvedenca in ne samo dopolnjevati manjkajoče vrzeli.

27Ni ji mogoče pritrditi. Državna tožilka namreč kršitve določb 257. in 258. člena ZKP z ničemer ne konkretizira, pač pa ostaja zgolj na ravni golega zatrjevanja. Tako ne pojasni, zakaj je izvedensko delo sodnega izvedenca za vrednotenje podjetij mag. Ž. Ž. nejasno, nepopolno ali protislovno, kar bi narekovalo ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem, temveč zgolj nasprotuje dokazni oceni sodišča, ki v delu, katerega podlaga je bila predhodno opravljana simulacija, ni sprejelo mnenja sodnega izvedenca. Iz takšnih navedb pa je razbrati, da pritožnica ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, s čimer zgolj graja ugotovljeno dejansko stanje.

28Po presoji pritožbenega sodišča pa je neutemeljeno tudi uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje tudi v oprostilnem delu ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze ter na tej podlagi pravilno in zanesljivo zaključilo, da obdolženemu A. A. kaznivo dejanje pod točko B izreka izpodbijane sodbe ni dokazano, zato ga je v skladu s 3. točko 358. člena ZKP obtožbe v tem delu utemeljeno oprostilo.

29Iz podatkov spisa in točke 35 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodni izvedenec mag. Ž. Ž. v dopolnitvi mnenja z dne 30. 8. 2023 izdelal simulacijo vrednosti 100% lastniškega deleža družbe E. d.o.o., pri kateri je uporabil bilance iz konca leta 2010 in vključil vrednost nepremičnine, ocenjene na 4.300.000,00 EUR (l. št. 1227/3), pri tem je navedel, da je tržna vrednost 100% lastniškega kapitala družbe E. d.o.o. na dan 28. 12. 2010 570.432,00 EUR. Že predhodno je sodni izvedenec pojasnil, da vrednost 100% lastniškega deleža družbe E. d.o.o. na dan 28. 12. 2010, torej na datum, ko je prišlo do prodaje 100% deleža družbe, ne more biti ocenjena, ker na ta dan niso dostopne bilance oziroma računovodski izkazi družbe. Poleg navedenega pa je izvedenec izpostavil, da bi bila ocena vrednosti podjetja pripravljena ustrezno, če bi razpolagal z računovodskimi izkazi na dan 28. 12. 2010, tako pa v dani situaciji obstaja tveganje, da so se v obdobju med 28. 12. 2010 in 31. 12. 2010⁷ zgodili poslovni dogodki, ki bi lahko pomembno vplivali na računovodske izkaze.

30Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica v zvezi z uvodoma izpostavljenimi pritožbenimi navedbami zanemari, da izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne.⁸ Dokazna ocena izvida in mnenja namreč kot pri vsaki drugi vrsti dokazov ostaja v domeni sodišča v skladu z načelom proste presoje dokazov, kar ni sporno niti v sodni praksi, pri tem je dvom o popolnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja utemeljen, kadar njegova vsebina pri sodniku na podlagi racionalnih argumentov, logičnega sklepanja, splošne izobrazbe ali izkustvenih argumentov vzbudi resne pomisleke.⁹

31Sodišče prve stopnje se je v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opredelilo še do drugih dejstev in dokazov v obravnavani zadevi, in sicer da na dan 28. 12. 2010 družba E. d.o.o., ki je sicer predmetne nepremičnine knjižila med opredmetena osnovna sredstva, dejansko ni bila lastnica le teh, temveč je šlo zgolj za finančni leasing, katerega pogodba je bila sporazumno razvezana samo dva dni po prodaji družbe E. d.o.o., ter nato pojasnilo, da mu je navedeno vzbudilo utemeljen dvom glede vrednosti družbe E. d.o.o. na dan 28. 12. 2010. Iz izpodbijane sodbe pa je razbrati tudi, da se je sodišče prve stopnje oprlo na prvotno izdelano izvedensko mnenje,¹⁰ iz katerega izhaja, da je bila vrednost 100% lastniškega kapitala družbe E. d.o.o. na dan 31. 12. 2009 0 EUR, pri tem je ob upoštevanju predhodno navedenih okoliščin in izpovedbe priče X. X., da se je družba E. d.o.o. že v letu 2009 nahajala v slabem finančnem stanju in da je bila dejavnost družbe in večina zaposlenih prenesena na družbo Y., sprejelo zaključek, da kljub upoštevanju ocenjene tržne vrednosti nepremičnine družba E. d.o.o. na dan 28. 12. 2010 ni imela nobene vrednosti. K sicer neutemeljenemu pritožbenemu naziranju, da je sodišče samo ovrednotilo vrednost družbe na dan 28. 12. 2010, pa je zgolj dodati, da je sodišče prve stopnje zaključek o vrednosti družbe na ta dan sprejelo na podlagi logičnega sklepanja po tem, ko je ocenilo izvedene dokaze.

32Glede na vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti, da je obdolženi A. A. z očitanim ravnanjem pod točko B izreka izpodbijane sodbe družbi Š. pridobil veliko premoženjsko korist oziroma družbi B. d.d. povzročil veliko premoženjsko škodo v višini 570.432,00 EUR, zato ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom in dubio pro reo utemeljeno oprostilo obtožbe. V zvezi s pritožbenim zavzemanjem za drugačno oceno dopolnitve izvedenskega mnenja, ki temelji na izvedeni simulaciji, pa je zgolj dodati, da lahko sodišče skladno s pravno teorijo¹¹ v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva, kot v obravnavani zadevi, ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.

33Kot povsem neutemeljene pa je v obravnavani zadevi oceniti tudi pritožbene navedbe v smeri, da sta se oba dokaza, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, že nahajala v spisu v času, ko ga je z namenom izdelave cenitve družbe pregledal sodni izvedenec, saj je ocena izvedenih dokazov v izključni pristojnosti sodišča in ne sodnega izvedenca.

34Ker se po obrazloženem izrek oprostilne sodbe po načelu in dubio pro reo pokaže kot utemeljen in pravilen in ker pritožnica tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost odločitve, sprejete na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče, ki tudi v tem delu pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz točke II izreka te sodbe (391. člen ZKP).

35Na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP sodna taksa ni bila določena, saj je bilo s to odločbo delno odločeno v obdolženčevo korist.

¹ Zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena v odločanje 9. 4. 2024.
² Iz drugega odstavka 172. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) izhaja, da se delež delnice z nominalnim zneskom v osnovnem kapitalu določa po razmerju med njenim nominalnim zneskom in zneskom osnovnega kapitala, kar pomeni sledeče: osnovni kapital = nominalna vrednost delnice x število izdanih delnic.
³ J. Kozina, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 1005.
⁴ J. Kozina, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 999-1000.
⁵ Prav tam, str. 991.
⁶ Prim. sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 42181/2017 z dne 28. 10. 2020.
⁷ V času od 28. 12. 2010 do datuma razpoložljivih bilanc 31. 12. 2010 je bil izveden obsežen poslovni dogodek, in sicer sporazum o razvezi pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine.
⁸ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 121/2005 z dne 1. 12. 2005.
⁹ M. Hafner, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 396-397.
¹⁰ Če je izvedenec v mnenju odgovoril na zastavljena strokovna vprašanja, glede katerih sodišče nima pomislekov, pojasnil oziroma dela mnenja, katerega ne sprejema, skladno s pravno teorijo preprosto ne upošteva. V preostalem delu pa ni ovir, da sodišče svoje odločitve ne bi oprlo na takšno izvedensko mnenje.
¹¹ M. Hafner, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 399.