VSL Sklep VII Kp 12512/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zoper obdolženi A. A. in B. B. zavrglo zasebno tožbo zasebne tožilke C. C. z dne 20. 2. 2023, prejeto na Okrajno sodišče v Ljubljani 21. 9. 2023, zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1).

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej iz razlogov po 3. in 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom, drugim odstavkom 371. člena in 403. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi.

3Na pritožbo pooblaščenca so odgovorili zagovornik obdolžene A. A., mag. D. D., odvetnik v E., in zagovorniki obdolžene B. B., odvetniki v F. o.p. d.o.o. iz G., ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhajajo naslednja za presojo pravno relevantna dejstva: (i) da je pooblaščeni odvetnik zasebne tožilke zasebno tožbo zoper obdolženki, zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, 20. 2. 2023 vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani; (ii) da se je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom II Ks 12512/2023 z dne 25. 8. 2023, pravnomočnim 15. 9. 2023, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej kazenski zadevi in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču; (iii) da je Okrajno sodišče v Ljubljani zasebno tožbo prejelo v pristojno odločanje 21. 9. 2023; (iv) da je rok za vložitev zasebne tožbe zasebni tožilki iztekel z dnem 24. 4. 2023 (točki 1 in 2 sklepa). Pooblaščenec zasebne tožilke je torej zasebno tožbo pravočasno, pred pretekom roka za vložitev zasebne tožbe, vložil pri nepristojnem sodišču, k pristojnemu sodišču pa je prispela po poteku roka.

6Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine pri presoji pravočasnosti vložitve zasebne tožbe pravilno upoštevalo določbo šestega odstavka 87. člena ZKP po kateri se vloga, ki je vezana na rok, šteje za pravočasno, če je zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred pretekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po poteku roka, kot tudi v nadaljevanju izpostavljena stališča procesne teorije in sodne prakse (točka 3 sklepa).

7Kdaj gre za nevednost ali za očitno pomoto vložnika, je dejansko vprašanje. Nevednost se nanaša na poznavanje predpisov, zato se ne more uporabiti glede prava veščih oseb - državnega tožilca, zagovornika in pooblaščenca oškodovanca (odvetnika), očitna pomota pa se lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje in je lahko upoštevana pri vsakem vložniku.¹ V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da sta nevednost in očitna pomota okoliščini, ki morata obstajati iz opravičljivih razlogov. Nevednost se nanaša na nepoznavanje prava in ne na nepoznavanje procesno relevantnih dejstev, zato ta razlog ne more biti opravičljiv za prava vešče vložnike, kot so odvetniki ali državni tožilci. Očitna pomota se lahko nanaša na druga vprašanja o dejanskih okoliščinah, sodišče pa mora presoditi, ali je razlog za očitno pomoto v posameznem primeru opravičljiv.²

8Pritožnik ne nasprotuje zaključkom izpodbijanega sklepa, da v konkretni zadevi, ker je zasebno tožbo vložil pooblaščenec s statusom odvetnika, ni izkazan opravičljiv razlog nevednosti, ne strinja pa se s presojo prvostopenjskega sodišča, da vložitve zasebne tožbe pri nepristojnem sodišču tudi ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika (točka 4).

9Sodišče druge stopnje na podlagi označbe na dohodnem žigu "prejeto neposredno" ugotavlja, da je pooblaščenec zasebne tožilke zasebno tožbo 20. 2. 2023 ob 14.40 uri izročil Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Nadalje je iz zasebne tožbe razvidno, da je bila tudi naslovljena na nepristojno sodišče, torej na Okrožno sodišče v Ljubljani, Kazenski oddelek, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana, v uvodu pa je izrecno navedeno, da "zasebna tožilka po pooblaščencu, skladno z določbo prvega odstavka 65. člena ZKP in v odprtem roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP ter na podlagi določbe prvega odstavka 68. člena ZKP vlaga pri naslovnem sodišču, ki je stvarno in krajevno pristojno za razsojo te kazenske zadeve..." (list. št. 1).

10Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena.³

11Glede na navedena izhodišča, pritožnik neuspešno izpostavlja, da je bila zasebna tožba naslovljena in pravočasno vložena pri krajevno pristojnem sodišču, ki ima prav tako kot sodišče, ki je izdalo napadeni sklep, sedež v Ljubljani. Kot je bilo že navedeno, je pooblaščenec zasebne tožilke zasebno tožbo naslovil na nepristojno sodišče, v njenem uvodu zatrjeval, da jo vlaga pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču in jo vložil (izročil) pri nepristojnem sodišču. Pri tem ni odveč pripomniti, da ima Kazenski oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani sedež na drugem naslovu in sicer Mali trg 6, Ljubljana, kar poleg že navedenih okoliščin le še dodatno potrjuje, da je pooblaščenec zasebne tožilke (pritožnik) zasebno tožbo pri nepristojnem sodišču vložil zavestno in hote in ne zaradi v pritožbi zatrjevane očitne pomote. Posledično brez uspeha zatrjuje, da se takšne in tej primerljive očitne pomote lahko pripetijo vsakomur, tudi prava veščim osebam.

12Pritožbeni očitki, da se je v konkretni zadevi tudi sodišču pripetilo več podobnih "očitnih pomot", saj naloga za plačilo premalo plačane sodne takse in ugovorov zagovornikov obdolženk zoper zasebno tožbo ni poslalo oziroma vročilo pooblaščencu zasebne tožilke (tretji odstavek 121. člena ZKP), temveč njej osebno, so za presojo irelevantni. V tem pritožbenem postopku se namreč ne obravnava sicer, kot pravilno ugotavlja pritožnik, napačno postopanje Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč izključno okoliščine v zvezi z vložitvijo zasebne tožbe pri nepristojnem sodišču v konkretni kazenski zadevi.

13Pritožnik pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati niti s sklicevanjem na dejstvo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani, kot sicer stvarno nepristojno sodišče, zasebno tožbo sprejelo v obravnavanje (zasebno tožbo je vročalo obdolženkama, zasebni tožilki je poslalo nalog za plačilo premalo plačane sodne takse in je tudi odločalo o vloženih ugovorih zoper zasebno tožbo), zaradi česar pri pooblaščencu zasebne tožilke tudi "ni zazvonil alarm", da je bila zasebna tožba vložena pri stvarno nepristojnem sodišču. V pritožbi zatrjuje, da je pooblaščenec šele po prejemu sklepa II Ks 12512/2023 z dne 25. 8. 2023, s katerim se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopi v obravnavanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ugotovil, da je bila zasebna tožba očitno po pomoti vložena pri stvarno nepristojnem sodišču. Zato zoper ta sklep pritožbe ni vložil, pa tudi morebitna odpoved pravici do pritožbe v obravnavanem primeru ne bi mogla povzročiti, da bi zasebna tožba pravočasno prispela na stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, saj je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da ni stvarno pristojno šele 25. 8. 2023, ko je šestmesečni rok za vložitev zasebne tožbe, določen v prvem odstavku 52. člena ZKP, že zdavnaj iztekel.

14Predsednik senata, pred katerim naj bo glavna obravnava, takoj po prejemu obtožnice (zasebne tožbe) preizkusi, ali je sestavljena po predpisih (drugi odstavek 270. člena ZKP). Če je bila vložena zasebna tožba zaradi kaznivega dejanja, za katero ni bila opravljena preiskava (kot v konkretnem primeru), zahteva predsednik senata okrožnega sodišča odločitev zunajobravnavnega senata, če misli, da ni razlogov za pregon, ker so podane okoliščine iz 1. (da dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje), 2. (da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost), 3. (če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon) ali 5. (če gre za t. i. dejanje majhnega pomena) točke prvega odstavka 277. člena ZKP (prvi odstavek 271. člena ZKP). Če predsednik senata z zasebno tožbo ne ravna po določbah tega člena, obtožni akt vroči obdolžencu, ki lahko zoper zasebno tožbo vloži ugovor. V konkretni zadevi je torej predsednica razpravljajočega senata po prejemu zasebne tožbe kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP). V nadaljevanju sta zagovornika obdolženk zoper zasebno tožba vložila ugovora, zunajobravnavni senat pa je skladno z določbo tretjega odstavka 276. člena ZKP sprejel odločitev o stvarni nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. Po pojasnjenem je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15Sodišče prve stopnje judikata Vrhovnega sodišča I Ips 281/2008 z dne 28. 8. 2008 v izpodbijanem sklepu ni uporabilo kot primerljivega s procesnim dejanskim stanjem v konkretni kazenski zadevi oziroma v smeri podkrepitve svoje odločitve, temveč je zgolj izpostavilo v njem predstavljeno razlago pojmov nevednosti in očitne pomote ter stališče sodne prakse, da morata obstajati iz opravičljivih razlogov. S tem pa se pritožbene navedbe, da je Vrhovno sodišče v tem judikatu obravnavalo primer, ko je kvalificirani vložnik zasebno tožbo namesto pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu ter je šlo tako za pomoto v krajevni in stvarni pristojnosti sodišča, izkažejo kot irelevantne.

16Glede na vse navedeno, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega zatrjevanja, da je šlo v obravnavanem primeru za očitno pomoto zgolj pri navedbi pravilnega izmed dveh prvostopenjskih sodišč, ki obravnavata kazenske zadeve in imata obe sedež v Ljubljani, ki se lahko pripeti vsakomur, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

17Ker pooblaščenec s pritožbo ni uspel, je zasebna tožilka dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 87. člen, str. 201.
² Sodba I Ips 281/2008 z dne 28. 8. 2008.
³ Npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS Cp 21/2022 z dne 7. 9. 2022 (8. točka obrazložitve), II DoR 491/2021 z dne 12. 1. 2022 (6. točka obrazložitve), X DoR 302/2020 z dne 14. 10. 2020 (7. točka obrazložitve), X DoR 110/2019 z dne 3. 9. 2019 (7. točka obrazložitve), X DoR 19/2017 z dne 9. 5. 2018 (10. točka obrazložitve), VIII Ips 299/2017 z dne 23. 1. 2018 (9. točka obrazložitve) in drugi ter sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6274/2011 z dne 29. 9. 2016 (9. točka obrazložitve).