87. člen ZKP

Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).

Določba šestega odstavka 87. člena ZKP se nanaša na primere, ko je vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika "izročena" ali "poslana" nepristojnemu sodišču, in torej, ko gre za vlogo, iz katere je na prvi pogled razvidno - očitno, da je poslana na nepristojno sodišče, zato se kvalificirani vložnik na nevednost ne more sklicevati. Določbo šestega odstavka 87. člena ZKP zato v primeru, ko sodišče šele ob presoji pravne pravilnosti obtožnega akta ugotovi, da dejstva in okoliščine, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja, ne ustrezajo pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je navedena v obtožnem aktu, ni mogoče upoštevati kot podlago za presojo pravočasnosti zasebne tožbe.

Utemeljen je namreč z ustaljeno sodno prakso podprt prvostopenjski zaključek, da ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Poleg tega pritožnik zaobide v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarjeno dejstvo, da niti on niti vložnik v danem roku osmih dni (upoštevajoč tudi sodne počitnice) nista dopolnila zasebne tožbe, na kar ju je pozivalo Okrožno sodišče v Mariboru, marveč je pritožnik podal zgolj prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev zasebne tožbe, ki jo je pravočasno naslovil in poslal na Okrajno sodišče v Mariboru, pri čemer pa jo je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo po izteku roka. Priložena izjava pritožnikove žene A. A. sicer potrjuje, da je vlogo na nepristojno sodišče pomotoma naslovila ona. Vendar ta izjava in okoliščina, da je pisno vlogo (po nareku) sestavila in fizično odpravila njegova žena, ki v odvetniški pisarni sploh ni zaposlena, na pritožbeno izpodbijano odločitev ne more merodajno vplivati, kot si to zmotno predstavlja pritožnik. Odvetnik kot profesionalni zastopnik mora zagotoviti, da so vloge poslane pravilno in pravočasno. ZKP odvetnikom kot profesiona

Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok in ga sodišče ne more (pravno veljavno) podaljšati. Nevednost ali očitna pomota vložnika se lahko nanaša le na vložitev vloge pri nepristojnem sodišču, ne pri drugem državnem organu, kot je državno tožilstvo.

Sodišče prve stopnje tako nima prav, da je oškodovanka kot tožilka obtožni predlog vložila prepozno, saj se tridesetdnevni zakonski rok prav iz razloga državnega praznika dne 26. 12. 2024 ob polnoči še ni iztekel. Iz razloga prezrtja državnega praznika je pritožbeno grajana prvostopenjska odločitev v nasprotju z določbami ZKP.

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

V konkretni zadevi so zasebno tožbo na nepristojno sodišče poslali pooblaščenci zasebnega tožilca s statusom odvetnikov, torej opravičljiv razlog nevednost ni izkazan. Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena ali poslana nepristojnemu sodišču in je nanj tudi naslovljena.

Zagovornik je predlog za prenos krajevne pristojnosti podal pred izdajo izpodbijanega sklepa, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo takšen predlog posredovati sodišču druge stopnje v odločanje, ne pa (preuranjeno) izdati izpodbijanega sklepa.

Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.

Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja. Namen te določbe je izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu, ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti. V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.

Po utrjeni sodni praksi ne gre za očitno pomoto vložnika, ki je odvetnik, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, namreč od vložnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Vložitev vloge pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnika, temveč neskrbnosti odvetnika, ki bi pri sestavljanju vloge moral paziti tudi na to, da je pravilno naslovljena. Predsednica razpravljajočega senata je po prejemu zasebne tožbe, kljub temu, da je bila vložena pri nepristojnem sodišču, pravilno odredila vročitev zasebne tožbe obdolženkama, saj v tej fazi postopka v določbi prvega odstavka 271. člena ZKP ni imela podlage, da bi lahko zahtevala odločitev zunajobravnavnega senata o stvarni (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani, temveč bi to lahko storila šele v primeru, če ugovora zoper zasebno tožbo ne bi bila vložena ali bi bila zavržena (prvi odstavek 284. člena ZKP).

V prvem odstavku 87. člena ZKP je določeno, da se roki v tem zakonu ne smejo podaljšati, razen, če zakon to izrecno dovoljuje. 15-dnevni pritožbeni rok je tako prekluzivni rok, kar pomeni, da tega roka ni mogoče podaljševati, saj zakon tega izrecno ne določa. Z zamudo prekluzivnega zakonskega roka pa procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje.

Vloga je pravočasna le v primeru, če je poslana pristojnemu sodišču, ne pa tudi, če je poslana nepristojnemu organu, ta pa jo nato posreduje pristojnemu sodišču, a jo sodišče prejme po preteku določenega zakonskega roka, kot je to primer v obravnavani zadevi.

Po ustaljeni sodni praksi obsojenčevo slabo premoženjsko stanje oziroma objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ni razlog, da se denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Namen zakonodajalca v citiranih določbah je jasen. Denarna kazen se spremeni v zaporno kazen ravno iz razloga, ker se denarne kazni ne da prisilno izterjati. Navedeno pomeni, da če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki torej predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.

Tako pritožba kot njena dopolnitev sta glede na potek 30-dnevnega roka za pritožbo prepozni.

Ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23. 6. 2022, predloga A. A., ki je že na prestajanju zaporne kazni, ni mogoče šteti za prepoznega, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Ker bi oškodovanec kot tožilec kazenski pregon zoper obdolženca pri sodišču lahko začel v 30 dneh od vročitve sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, o čemer je bil v sklepu izrecno poučen, česar pa ni storil oziroma je to storil prepozno, se odločitev prvostopnega sodišča pokaže kot pravilna in zakonita.

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je Okrajno sodišče v Mariboru vlogo oškodovanca o prevzemu kazenskega pregona zoper osumljena prejelo dne 12. 5. 2021, kar je po poteku 30-dnevnega roka.

Osemdnevni ugovorni rok po prvem odstavku 274. člena ZKP je prekluzivni zakonski rok, katerega podaljšanja ZKP ne dopušča.

Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje.