VSM Sodba in sklep I Cpg 78/2024

I. Postopek glede tožbenega zahtevka:

"Ugotovi se, da ne obstoji prerekana terjatev tožene stranke, družbe A., J., reg. št. x v višini 3,067.000,00 EUR, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020.

Ugotovi se, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, družbe A., J. , reg. št. x, na nepremičninah, označenih s parc. št. 8117, 8241, 8244, 8245, 8247, 8248, vse k.o. ..., kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020."

se ustavi.

II. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka spremeni, tako da sedaj glasi:

Tožbeni zahtevek:

"I. Ugotovi se, da je prenehala prerekana terjatev tožene stranke, družbe A., J., reg. št. x v višini 3,067.000,00 EUR, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020.

II. Ugotovi se, da je prenehala ločitvena pravica tožene stranke, družbe A., J., reg. št. x, na nepremičninah, označenih s parc. št. 8117, 8241, 8244, 8245, 8247, 8248, vse k.o. ..., kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020."

se zavrne.

III. Sodba sodišča prve stopnje se v stroškovnem izreku (III. točka izreka) razveljavi.

IV. Zadeva se zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku tožeče stranke vrne v sojenje sodišču prve stopnje.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehala terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3,067.000,00 EUR, kot je navedena pod točko 22.1 končnega seznama preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020 stečajne zadeve Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 2834/2019 ter da je prenehala ločitvena pravica tožene stranke do tožeče stranke v višini 3,067.000,00 EUR na nepremičninah, parc. št. 8117, parc. št. 8241, parc. št. 8044, parc. št. 8245, parc. št. 8247 in parc. št. 8248, vse k.o. ..., kot je navedeno pod točko 22.1 končnega seznama preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020 stečajne zadeve Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 2834/2019 (I. in II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 12.668,67 EUR v roku 15. dni po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

V pritožbi navaja, da kolikor je mogoče razumeti obrazložitev izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje štelo, da je terjatev in ločitvena pravica tožene stranke po oceni sodišča prenehala, in sicer zaradi "zakrivljene pravne nezmožnosti izpolnitve". Sodišče prve stopnje je kot trenutek prenehanja terjatve in ločitvene pravice štelo trenutek izdelave seznama, pri čemer sodišče nikjer ne pojasni, ali gre za osnovni, dopolnjen ali končni seznam preizkušenih terjatev. Tožena stranka izpostavlja, da za navedeno stališče sodišče prve stopnje ni nobene pravne podlage in ima učinek razlastitve premoženja tožene stranke. Gre za pravno nevzdržno in zmotno stališče, s katerim je sodišče poseglo v ustavnopravno in mednarodnopravno varovano pravico tožene stranke do zasebne lastnine.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita nedoslednosti in nasprotja v obrazložitvi ter pomanjkljivo obrazložitev razlogov, na katerih je utemeljevalo sprejeto odločitev. Sodišče tako kar posploši in določi za trenutek domnevnega prenehanja terjatve tožene stranke čas izdelave "nekega seznama", pri čemer ne pove, katerega seznama. Ob začetku stečajnega postopka, pa tudi ob izdelavi kateregakoli seznama preizkušenih terjatev, sam Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) stečajnemu dolžniku onemogoča, da izpolni katerokoli terjatev upnikov. Izpolnitev terjatve je namreč mogoča šele na podlagi končnega načrta razdelitve (posebne) mase. Sodišče tako prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da tožeča stranka nečesa v trenutku izdelave seznama toženi stranki ni mogla izpolniti, pri čemer pa spregleda, da zaradi določb ZFPPIPP tožeča stranka ničesar v tistem trenutku sploh ni mogla izpolniti, saj bi lahko izpolnila kvečjemu in šele na podlagi končnega načrta razdelitve (posebne) mase.

Poleg tega je izrek sodbe v notranjem neskladju in nasprotuje samemu sebi, ker je sodišče v izreku sodbe ugotovilo, da je terjatev in ločitvena pravica tožene stranke prenehala. Iz izreka sodbe torej implicitno izhaja, da je terjatev in ločitvena pravica tožene stranke obstajala, s sodbo pa je sodišče odločilo, da je terjatev prenehala, vendar v izreku ni pojasnilo, s katerim dnem naj bi terjatev prenehala, zaradi česar lahko zgolj sklepamo, da terjatev šele bo prenehala s pravnomočnostjo sodbe, za kar pa ne obstaja noben utemeljen razlog. V skladu s 302. členom ZFPPIPP bi sodišče (ob predpostavki pravilno postavljenega tožbenega zahtevka) lahko odločalo le o obstoju ali neobstoju terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka. Nikakor pa sodišče v pravdi zaradi ugotovitve obstoja ali neobstoja terjatve in ločitvene pravice ne more razsoditi, da je terjatev prenehala. V skladu s 302. členom lahko sodišče zgolj ugotavlja, če je terjatev na dan začetka stečajnega postopka obstajala ali ni obstajala. Ne more pa sodišče s sodbo poseči v pravno razmerje med pravdnima strankama z oblikovalnim učinkom. Sodba o tem, da terjatev preneha, je namreč po svojem učinku oblikovalna oziroma konstitutivna sodba. Sodišče je s sodbo terjatev, ki je prej obstajala, "ugasnilo". Izrek sodbe je zato v notranjem neskladju, ker je sodišče v istem izreku sodbe najprej ugotovilo, nato pa oblikovalo pravno razmerje med pravdnima strankama. Izrek je zato nerazumljiv. Po stanju na dan izdaje sodbe se vežejo učinki časovne pravnomočnosti in po stanju na ta dan mora sodišče odločati. Terjatev ni mogla prenehati, saj je bila pravna subjektiviteta tožene stranke oživljena oziroma je bil njen izbris izničen z izrecnim učinkom nazaj, kot da do izbrisa ni prišlo. Ker mora sodišče odločati le v mejah postavljenega zahtevka, pa bi moralo sodišče že iz tega razloga tožbo zavreči oziroma najmanj zavrniti, ker je bil tožbeni zahtevek (vsaj primarni, o katerem je odločalo sodišče, v podrednem pa je tožeča stranka že tako rekoč priznala, da ima tožena stranka prav), glede na navedeno zgrešen. Sodišče pa je z izpodbijano sodbo odločilo tudi mimo zahtevka tako, da je izpustilo "ne obstoji" iz I. in II. točke izreka, s čemer je presodilo nekaj drugega, kar je zahteval tožnik. Po drugi strani pa sodišče niti ni odločalo o celotno postavljenem zahtevku tožeče stranke, saj ni odločilo o ugotovitvenem delu zahtevka, ker je tožnik zahteval "ugotovi se, da ne obstoji". Vse navedeno predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka, ker je sodišče v izreku ugotovilo in oblikovalo pravno razmerje med strankama (s tem da je s sodbo pravzaprav odločilo, da terjatev preneha), zaradi česar izrek nasprotuje samemu sebi. Sodišče pa je odločilo tudi mimo postavljenega zahtevka.

Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno napačna. Tožena stranka opozarja, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na obstoj obveznosti stečajnega dolžnika niti na obstoj terjatev stečajnega upnika do stečajnega dolžnika. Prav tako na dan začetka stečajnega postopka stečajni dolžnik ne more še ničesar izpolniti. Izpolnitev katerekoli obveznosti stečajnega dolžnika je po začetku stečajnega postopka treba nujno in strogo izvesti v skladu z določili ZFPPIPP. V primeru terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, je prvi trenutek, ko stečajni dolžnik tako terjatev sploh lahko izpolni, šele v času po izdelavi končnega načrta razdelitve (posebne) mase. Vse do navedenega trenutka pa stečajni dolžnik terjatve že po definiciji niti ne more izpolniti in tako ni mogoče presojati zakrivljene pravne nezmožnosti izpolnitve na upniški strani. Kljub navedenemu pa se je sodišče v izpodbijani sodbi napačno postavilo na stališče, da je treba možnost izpolnitve presojati v trenutku izdelave "seznama", ko obveznosti (in nasprotne terjatve) stečajni dolžnik sploh še ne more izpolniti. Trenutek izdelave seznama (pa naj bo to osnovni, dopolnjeni ali končni) prav gotovo nima posledic, ki jih je pripisalo sodišče, sploh tako zelo daljnosežnih, da bi to imelo za posledico prenehanje terjatve in povezane ločitvene pravice. Če bi v predmetnem postopku že presojali možnost ali nemožnost izpolnitve, je edini dejansko relevantni trenutek lahko objava načrta posebne razdelitvene mase, saj je le tak načrt lahko podlaga za dejansko izpolnitev.

V predmetnem postopku ne more biti sporno, da je tožena stranka veljavno ustanovljena in obstaja. V obravnavanem primeru, ko gre za terjatev, zavarovano s hipoteko, ki je vpisana v zemljiško knjigo, je v ZFPPIPP določena fikcija, da terjatev, ki je zavarovana z vknjiženo hipoteko, velja za prijavljeno skupaj z ločitveno pravico na nepremičnini in dolžnost upravitelja je, da terjatev vnese v osnovni seznam preizkušenih terjatev. V konkretnem primeru je upravitelj terjatev in ločitveno pravico tožene stranke sicer vnesel v osnovni seznam preizkušenih terjatev, vendar jo je prerekal in je sodišče na pravdo napotilo upravitelja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi upravitelj toženo stranko kot tujega upnika oziroma takrat, dokler je bila tožena stranka še izbrisana, pravnega naslednika obvestil o tem, da mora v stečajni postopek prijaviti terjatev. V skladu s 458. členom ZFPPIPP in 54. členom Uredbe EU št. 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti mora upravitelj nemudoma oziroma najkasneje v enem mesecu od začetka stečajnega postopka vsem znanim tujim upnikom poslati obvestilo o začetku stečajnega postopka, saj od tujih upnikov ni mogoče pričakovati, da bodo redno spremljali slovenske objave v insolvenčnih postopkih. Glede na to, da je imela tožena stranka v času, dokler izbris ni bil izničen z učinkom za nazaj, s pravno fikcijo, kot da do izbrisa sploh ne bi prišlo, pravnega naslednika, tudi sicer ni mogoče slediti tezi, da je bila izpolnitev terjatve nemogoča v trenutku izdelave seznama, kateregakoli je že imelo v mislih sodišče. V času izdelave seznama je bila izpolnitev terjatve mogoča pravnemu nasledniku tožene stranke, potem ko je prišlo do izničenja izbrisa z učinkom za nazaj, pa toženi stranki. Če bi bil ta organ s strani upravitelja pravočasno obveščen o začetku stečajnega postopka, bi ta organ lahko predložil tudi zahtevo za premoženje, tako pa tega seveda ni mogel storiti, ker ga stečajni upravitelj o tem ni obvestil.

Vendar je vse navedeno pravzaprav irelevantno. Pravno odločilno je namreč to, da bi moralo sodišče o tožbi odločiti po stanju na dan zaključka glavne obravnave oziroma, ker sodišče obravnave v tem primeru ni opravilo, po stanju na dan izdaje sodbe. Na dan izdaje sodbe je tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, v skladu s čemer je terjatev in ločitvena pravica tožene stranke do tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka obstajala.

Poleg tega pa je sodišče na nezakonit in neutemeljen način ter v nasprotju s temeljnimi postulati pravne države, Ustave in mednarodno priznanih načel, zagrešilo tudi kršitev 14. člena Ustave - enakost pred zakonom, ker je toženo stranko zaradi nacionalne pripadnosti tuji državi obravnavalo drugače, kot bi sodišče obravnavalo premoženje, če bi to pripadalo domači pravni osebi. Izbris iz registra po pravu države J. zaradi nepredložitve letnega poročila je po vsebini najbližje izbrisu iz sodnega registra brez likvidacije v skladu s sedmim poglavjem ZFPPIPP. Najbrž ne bi smelo biti sporno, da terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico, predstavlja premoženje določenega subjekta. V kolikor bi terjatev in ločitvena pravica pripadala slovenski pravni osebi, terjatev zaradi izbrisa te pravne osebe (upnice) seveda ne bi prenehala, ampak bi se začel stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe v skladu 443. členom ZFPPIPP. Na drugi strani se po pravu države J. tak postopek ni mogel začeti nad premoženjem tožene stranke, ker se po pravu države J. lahko izbris pravne osebe izniči z učinkom za nazaj. Prav nobenega razloga ni za razlikovanje med slovenskimi in tujimi imetniki terjatev in ločitvenih pravic, oziroma bi bilo tako razlikovanje v nasprotju s 14. in 33. členom Ustave Republike Slovenije ter 1. členom Dodatnega protokola Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Protokola št. 12K EKČP. Na grob poseg v pravico tožene stranke do zasebne lastnine tudi sicer kaže izrek sodbe, v skladu s katerim sodišče ni ugotovilo, da terjatev tožene stranke ne obstaja, pač pa, da je terjatev z ločitveno pravico kar prenehala. S takim izrekom torej sploh ni ugotavljalo stanja terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, pač pa je z izrekom sodbe samo poseglo v premoženje tožene stranke s konstitutivnim učinkom.

V skladu s slovenskim pravom bi se torej nad tako terjatvijo in ločitveno pravico, ki nedvomno predstavlja premoženje, lahko začel stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe v skladu s 443. členom ZFPPIPP, čeprav pravna oseba na dan začetka stečajnega postopka ne bi obstajala in kljub temu, da po slovenskem pravu izbrisane pravne osebe ni več mogoče priklicati k obstoju, niti v primeru začetka stečaja nad izbrisano pravno osebo, saj v tem primeru nosilec pravic in obveznosti postane stečajni upravitelj, ki likvidira premoženje in izkupiček razdeli upnikom in imetnikom kapitala izbrisane pravne osebe.

Bistvo vsega je, da če v trenutku izdelave seznama imetnik terjatve (in ločitvene pravice) zaradi izbrisa iz registra ne obstaja, to ne vpliva in ne more vplivati na obstoj take terjatve in ločitvene pravice, še manj pa na možnost izpolnitve, ki v nobenem primeru ni relevantna glede na datum izdelave kateregakoli že seznama preizkušenih terjatev. Sodišče bi moralo odločiti po stanju na dan izdaje sodbe, na katerega se vežejo časovne meje pravnomočnosti. Po stanju na dan izdaje sodbe pa je pravo države J. vzpostavilo fikcijo, kot da tožena stranka nikoli ni bila izbrisana in da je na dan začetka stečajnega postopka obstajal nosilec terjatve in ločitvene pravice. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in njegovemu zaključku, da sta terjatev in ločitvena pravica prenehali na dan izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev. Stečajni upravitelj je moral preko izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev sprejeti odločitev, katere terjatve prereka oziroma jih šteje za prerekane in katere ne. Ko se je odločil, da prereka terjatev, katere upnik je neobstoječ, ga je stečajno sodišče poslalo na pravdo, ki naj ugotovi, ali je takšna terjatev prenehala ali ne. Sodišče pa lahko v smislu takšne časovne razporeditve teka dogodkov ugotavlja prenehanje terjatve zgolj na oziroma v trenutku izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev. Če bi ga moralo ugotavljati na oziroma v trenutku, ki se nahaja nekje v prihodnosti, potem stečajni upravitelj v trenutku vložitve ugotovitvene tožbe še ne bi imel pravnega interesa za vložitev tožbe, kar pa bi podrlo celoten sistem ugotavljanja obstoja oziroma prenehanja terjatev.

Tožeča stranka še navaja, da se je že v svojih pripravljalnih vlogah ukvarjala s situacijo, ko bi sodišče odločilo, da je potrebno, kljub zakrivitvi okoliščine neobstoja tožene stranke in njeni kasnejši pravni oživitvi, slednji nuditi pravno varstvo na način, da se ugotovi, da njena terjatev obstoji oziroma ni prenehala. V tem primeru je namreč potrebno sanirati stanje v zvezi s stroški, ki so nastali zaradi tega postopka in se poplačujejo iz stečajne mase, s čimer je ta posledično oškodovana. Stečajni upravitelj je v takšnem primeru dolžan stečajno maso zaščiti in postaviti zahtevo, da sodišče povzročitelju oškodovanja stečajne mase naloži povrnitev v stanje pred oškodovanjem. Povedano drugače, te pravde ne bi bilo, če tožena stranka ne bi bila izbrisana iz registra družb in kasneje oživela ter zahtevala priznanje obstoja njene terjatve, torej ne bi bilo niti stroškov, vezanih na to pravdo. Tudi če sodišče odloči, da gre toženi stranki pravica do priznanja obstoja njene terjatve in ločitvene pravice, se mora sodišče po mnenju tožeče stranke opredeliti oziroma celo zavzeti stališče, da je tožena stranka tista, ki je povzročila stroške v zvezi s to pravdo, in ki jih mora, kljub uspehu v pravdi, iz naslova njihove zakrivitve nositi v celoti sama. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbe tožene stranke na seji pritožbenega senata dne 16. 5. 2024 sklenilo, da je za pravilno uporabo materialnega prava ter zaradi odprave postopkovnih kršitev, storjenih pred sodiščem prve stopnje, potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 9. 7. 2024 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

7V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji ali da je prenehala prerekana terjatev tožene stranke v višini 3,067.000,00 EUR, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020 ter da ne obstoji ali da je prenehala ločitvena pravica tožene stranke na nepremičninah, označenih s parc. št. 8117, 8241, 8244, 8245, 8247, 8248, vse k.o. ..., kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020. Temu zahtevku je podredno uveljavljala še ugotovitev, da obstoji prerekana terjatev tožene stranke v višini 3,067.000,00 EUR, kot je navedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020 ter da obstoji tudi ločitvena pravica tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika, kot je navedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev, izločitvenih in ločitvenih pravic z dne 7. 8. 2020, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.863,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila, v roku 15. dni pod izvršbo. V podrednem zahtevku je tudi predlagala, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na stališču, da je tožena stranka zaradi izbrisa iz sodnega registra prenehala obstajati, pravnih naslednikov pa po podatkih, ki so razpoložljivi tožeči stranki, nima, zaradi česar je postala izpolnitev terjatve za tožečo stranko nemogoča, posledično pa je v celoti prenehala. Tožena stranka se je zahtevku upirala z obrazložitvijo, da je bila dne 1. 10. 2017 izbrisana iz registra, ker ni predložila določenih letnih poročil, vendar je Kraljevo sodišče države J. izbris tožene stranke iz registra izreklo za ničnega z učinkom, kot da nikoli ni bila izbrisana. Hkrati je tožena stranka zavzemala stališče, da tožba tožeče stranke temelji na napačni predpostavki, da denarna obveznost, v zavarovanje katere je ustanovljena hipoteka, preneha s prenehanjem pravne osebe. Tožena stranka obstaja in bo imela pravno sposobnost sprejeti izpolnitev obveznosti tožeče stranke.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da na dan začetka stečajnega postopka in vse do dne 15. 2. 2021 tožeča stranka kot stečajni dolžnik svoje obveznosti do upnika ni mogla izpolniti zaradi pravne nemožnosti izpolnitve, ker je upnik (tožena stranka) prenehal obstajati zaradi neoddaje letnega poročila, kar mu je nalagal pravni predpis države J. Navedeno je po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno upošteval stečajni upravitelj, ki je terjatev in ločitveno pravico prerekal, saj je ni mogel pravno izpolniti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zakrivljene okoliščine upnika, ko je slednji povzročil, da stečajni dolžnik svoje obveznosti ni mogel izpolniti, zato poznejša, spet zakrivljena okoliščina upnika, ko je slednji izpolnil svoje zaostale obveznosti po pravu države J. in dosegel oživitev pravne osebe, ki od dne 15. 2. 2021 znova obstaja, po presoji sodišča ne pomeni prestavitve roka zapadlosti na čas, ko je izpolnitev spet mogoče opraviti. Zato se je sodišče postavilo na stališče, da ni mogoče nuditi pravnega varstva upniku, ki se sklicuje na lastne zakrivljene okoliščine. Sodišče je zato odločilo, da kljub pravni oživitvi upnika slednjemu ni nuditi pravnega varstva v obstoju terjatve in posledično ločitvene pravice. Nasprotno, potrebno je upoštevati pravno varnost dolžnika, ki svoje obveznosti ni mogel izpolniti, kljub temu da je v celoti sledil zakonski dolžnosti iz 298.a člena ZFPPIPP.

9V obravnavani zadevi je tožena stranka tuja pravna oseba. Sodišče prve stopnje je v tej smeri pravilno presodilo, da se po določilu prvega odstavka 17. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada. Pripadnost pravne osebe se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena. Ker je bila tožena stranka ustanovljena po pravu države J., se po določilu drugega odstavka 17. člena ZMZPP za njen pravni položaj uporablja pravo te države.

10Iz dejanskih podatkov v spisu in iz v dokazne namene predloženih listin izhaja:

- da je tožena stranka pri nepremičninah, parc. št. 8117, 8241, 8244, 8245, 8247, 8248, vse k.o. ..., vpisana kot imetnica terjatve v znesku 3,067.000,00 EUR, zavarovane z zastavno pravico na prej navedenih nepremičninah,

- da se je dne 10. 1. 2020 nad tožečo stranko začel stečajni postopek, v okviru katerega je stečajni upravitelj v osnovni seznam preizkušenih terjatev z dne 15. 6. 2020 vključil terjatev in ločitveno pravico tožene stranke, pri tem pa tako terjatev kot ločitveno pravico iz razloga prenehanja tožene stranke in posledično nemožnosti izpolnitve v celoti prerekal,

- da je bil s sklepom stečajnega sodišča o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 7. 9. 2020 stečajni upravitelj napoten na vložitev tožbe na ugotovitev neobstoja ali prenehanja terjatve in ločitvene pravice tožene stranke,

- da je bila tožena stranka dne 1. 10. 2017 izbrisana iz registra na podlagi 205. člena zakona Companies (J.) Law, 1991, ker ni predložila določenih letnih poročil,

- da je bil s sklepom Kraljevega sodišča države J. z dne 15. 2. 2021 na podlagi 213. člena zakona Companies (J.) Law 1991, izbris tožene stranke iz registra izrečen za ničnega.

11Glede na takšne dejanske ugotovitve, ki med pravdnima strankama niso sporne, je utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, materialnopravno napačna.

12Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na stališču, da sta terjatev tožene stranke in z njo povezana ločitvena pravica zaradi neobstoja upnika (tožene stranke), izbrisa iz registra družb, prenehali zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti s strani tožeče stranke kot stečajnega dolžnika. Tožena stranka namreč ob vložitvi tožbe v tej zadevi, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja ali prenehanja terjatve in ločitvene pravice, na dan izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev ni obstajala in ji izpolnitev takrat ni oziroma ne bi bila mogoča.

13V obravnavanem primeru, ko je tožena stranka tuja pravna oseba, in je glede obstoja in neobstoja pravne osebe in učinkov ponovnega vpisa v register potrebno uporabiti pravo države, ki ji družba pripada, je za presojo utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka pravno odločilno dejstvo, izhajajoče iz akta Kraljevega sodišča na J. z dne 15. 2. 2021, da se prenehanje tožene stranke (ki je prenehala dne 1. 10. 2017) zaradi izbrisa iz registra razglasi za nično (priloga B8 spisa). Tožeča stranka v pritožbi pravilno izpostavlja materialnopravno določbo 213. člena zakona Copanies (J.) Law 1991, na podlagi katerega je bila sprejeta prej navedena odločitev Kraljevega sodišča na J. V skladu z zakonodajo države J. ima sklep učinek za nazaj in tožena stranka je bila s tem postavljena v enak položaj, kot da do izbrisa nikoli ni prišlo.

14Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali.

15Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je obveznost tožeče stranke prenehala na podlagi 329. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zaradi zakrivljene pravne nemožnosti izpolnitve kot posledice prenehanja tožene stranke zaradi neoddaje letnega poročila in zaradi česar stečajni upravitelj, ki je terjatev prerekal, ni mogel pravno izpolniti, pri tem pa je sodišče prve stopnje možnost izpolnitve presojalo glede na čas izdelave seznama.

16Tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja neustrezno, pomanjkljivo oziroma nedosledno obrazložitev sodišča prve stopnje, ko nemožnost izpolnitve veže na čas izdelave seznama, pri tem pa ne pojasni, za kateri seznam gre (osnovni, dopolnjen ali končni seznam preizkušenih terjatev). V tem delu tožena stranka opozarja tudi na nasprotje v razlogih, ko sodišče prve stopnje najprej kot relevanten trenutek glede obstoja terjatve šteje začetek stečajnega postopka (točka 35 obrazložitve), nato pa v 41. točki zapiše, da je relevanten čas izdelave seznama.

17Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da na dan začetka stečajnega postopka stečajni dolžnik ne more še ničesar izpolniti. Prav tako trenutek izdelave seznama, pa naj bo to osnovni, dopolnjeni ali končni, gotovo nima takšnih posledic na pravno usodo terjatve in ločitvene pravice tožene stranke, kot jih je, vezano na čas izdelave seznama, pripisalo sodišče prve stopnje, to je prenehanje terjatve in z njo povezane ločitvene pravice. Bistvo in namen preizkusa prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku je ugotoviti, ali upravitelj prijavljeno terjatev prizna ali jo prereka. Če je terjatev prerekana in tedaj sporna, je treba najprej ugotoviti njen obstoj ali neobstoj, in šele, ko je njen obstoj ugotovljen, je takšno terjatev mogoče izpolniti, in sicer na način in v rokih, kot to določajo stroga pravila ZFPIPP. V tem pogledu zato ne gre slediti stališču tožeče stranke, da je edini možni trenutek ugotavljanja eksistence (ali prenehanja) terjatve (in akcesorno povezane ločitvene pravice), dan izdelave končnega seznama preizkušanih terjatev, ker je takrat moral stečajni upravitelj napovedati in sprejeti odločitev, komu bo razdelil stečajno maso (komu bo izpolnil njegovo obveznost). Dejstvo je, da že tožeča stranka sama navaja, da ob izdelavi končnega seznama preizkušenih terjatev ugotavlja, "komu bo izpolnila njegovo obveznost", kar jasno kaže na to, da bo izpolnitev sledila šele v bodočnosti. Vedno, kadar gre za prerekanje terjatev oziroma ločitvenih ali izločitvenih pravic, in se obstoj oziroma neobstoj terjatev in z njo povezanih pravic ugotavlja v pravdi, je vselej negotovo, ali bo prerekanje uspešno ali ne in ali bo sploh prišlo do izpolnitve dolžnikove obveznosti.

18Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti. Kot pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi, je izbris iz registra po pravu države J. zaradi nepredložitve letnega poročila po vsebini najbližje izbrisu iz registra brez likvidacije v skladu s 7. poglavjem ZFPPIPP. Pravilno je stališče tožene stranke, da terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico, predstavlja premoženje določenega subjekta. V kolikor bi terjatev in ločitvena pravica pripadala slovenski pravni osebi, terjatev zaradi izbrisa te pravne osebe (upnice) seveda ne bi prenehala, ampak bi se začel stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe v skladu s 443. členom ZFPPIPP. V skladu s slovenskim pravom bi se torej nad tako terjatvijo in ločitveno pravico, ki nedvomno predstavlja premoženje, lahko začel stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe v skladu s 334. členom ZFPPIPP, čeprav pravna oseba na dan začetka stečajnega postopka ne bi obstajala in kljub temu, da po slovenskem pravu izbrisane pravne ni več mogoče priklicati k obstoju, niti v primeru začetega stečaja nad izbrisano pravno osebo, saj v tem primeru nosilec pravic in obveznosti postane stečajni upravitelj, ki likvidira premoženje in izkupiček razdeli upnikom in imetnikom kapitala izbrisane pravne osebe.

19Ob tem ni odveč dodati, da je tožeča stranka sama navajala (pripravljalna vloga z dne 13. 5. 2021), da je terjatev in ločitveno pravico prerekala v izogib, po njeni presoji, nesmiselnemu in neekonomičnemu postopku stečaja nad pozneje najdenim premoženjem. Tožeča stranka je torej vedela, kakšno je (bi bilo) potrebno in ustrezno ravnanje ob vedenju, da je tožena stranka prenehala.

20Obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zaključek, da terjatev in ločitvena pravica, ki sta predmet obravnavanega postopka, nista prenehali, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarno postavljeni tožbeni zahtevek na ugotovitev prenehanja terjatve in ločitvene pravice zavrnilo (6. in 7. alineja 358. člena ZPP).

21Tožena stranka v pritožbi opozarja na dejstvo, da je sodišče prve stopnje, ko je z izpodbijano sodbo ugotovilo prenehanje terjatve in ločitvene pravice, iz sodbenega izreka pa izpustilo tekst "ugotovi se, da ne obstoji", prisodilo nekaj drugega, kar je zahtevala tožeča stranka, oziroma ni odločilo o celotnem postavljenem tožbenem zahtevku.

22S sodbenim izrekom, ki je predmet pritožbenega preizkusa, ko je sodišče prve stopnje iz izreka izpustilo tekst "ugotovi se, da ne obstoji", sodišče res ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku.

23Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (325. člen ZPP).

24Tožeča stranka v obravnavanem primeru, čeprav sodišče ni odločilo o njenem zahtevku, da naj sodišče ugotovi, da ne obstoji terjatev in da ne obstoji ločitvena pravica, ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe.

25Kadar stranka ne predlaga izdaje dopolnilne sodbe, se šteje tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek ali na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, za umaknjeno (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, L. Ude, str. 196).

26Ker se torej tožba v delu zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo, tožeča stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje za umaknjeno, je sodišče druge stopnje, ugotovilo, da se postopek glede tega zahtevka ustavi (tretji odstavek 188. člena ZPP).

27Ker je tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila kot primarnega, s to sodbo zavrnjen, je potrebno odločiti o podrednem tožbenem zahtevku, ki glede na izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (še) ni bil predmet presoje in o katerem bo moralo odločiti sodišče prve stopnje. Zato se zadeva zaradi odločitve o podrednem tožbenem zahtevku vrne v sojenje sodišču prve stopnje.

28Sodišče druge stopnje je moralo posledično odločitev o stroških postopka iz izpodbijane sodbe (III. točka izreka) razveljaviti, saj je stroškovna odločitev v zadevi odvisna od uspeha podrednega tožbenega zahtevka.

29Izrek o pridržanju odločitve o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo temelji na določbah 165. člena ZPP.