443. člen ZFPPIPP

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Pravila ZFPPIPP operacionalizirajo načelo absolutne prednosti v stečajnem postopku z ureditvijo v tretjem odstavku 373. člena ZFPPIPP, po katerem se družbenikom izplačajo deli razdelitvene mase, ki ostane po poplačilu vseh terjatev upnikov. Terjatev do izplačila deleža ostanka razdelitvene mase nastane, če unovčeno premoženje družbe (v stečajnem ali likvidacijskem postopku) zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov družbe.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali. Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti.

Če se v primeru prenehanja družbe zaradi statusnih sprememb po izbrisu družbe iz registra najde določeno premoženje, gre za situacijo podobno primeru, ki ga ureja 443. člen ZFPPIPP.

Družbenik ima iz naslova imetništva poslovnih deležev v družbi med drugim pravico do dela premoženja družbe, ki v stečajnem postopku ostane po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov. Družbenik ima torej iz tega naslova terjatev do družbe, ki pa mu je v stečajnem postopku ni treba prijaviti (tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat še ni mogoče zaključiti, ali bo do prenosa vrednostnih papirjev izdajatelja B. – u stečaju med delničarje te družbe sploh prišlo, niti ali bo v navedenem stečajnem postopku obstajal presežek stečajne mase po poplačilu vseh upnikov oziroma premoženje, ki ne bo unovčeno in ki se bo v skladu s 147. členom Stečajnega zakona Republike Srbije razdelilo delničarjem. Z vidika potrebe po unovčenju stečajne mase pa je treba upoštevati, da zaradi teka stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe nastajajo stroški, ki jih bo treba poravnati, v kolikor založeni predujem za njihovo poplačilo ne bo zadoščal. Zato je preuranjeno trditi, da je v načrtu poteka stečajnega postopka predvideno unovčenje stečajne mase nepotrebno dejanje. Ali bo unovčenje s

Sklep o prodaji je bil objavljen na spletnih straneh AJPES 18. 5. 2023. Pritožnica se je torej z vsebino sklepa o prodaji lahko seznanila. Zato ni mogoče slediti njeni trditvi, da ji je bila kršena pravica do obveščenosti. Navedeno velja ne glede na njene trditve o neveljavnosti pooblastila Odvetniški družbi A., o. p., d. o. o. Ker pritožbe zoper sklep o prodaji ni vložila, je ta postal pravnomočen. Pritožnica bi svoje trditve, da je bila izklicna cena nepremičnin, ki so se prodajale in prodale, prenizka, lahko uveljavljala s pritožbo zoper sklep o prodaji. Ker tega ni storila in ker je ta postal pravnomočen, njenih navedb v smeri prenizke izklicne in prodajne cene v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Občinske ceste so v lasti občine – 49. člen ZCes-2. Zakonsko določilo nima neposrednih učinkov na lastninsko pravni status zemljišč, po katerih poteka občinska cesta, saj dotedanji (zasebni) lastniki zemljišč, po katerih poteka občinska cesta, niso bili ex lege razlaščeni, „novi“ lastnik (občina) pa se zgolj na podlagi zakona tudi ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik. Zakonsko določilo je zato potrebno razumeti tako, da občinam podeljuje zakonsko pooblastilo za izpeljavo vseh postopkov, ki jim bodo omogočili pridobitev lastninske pravice na zemljiščih, po katerih potekajo občinske ceste. Na podlagi navedenega zakonskega določila ima občina do vsakega zasebnega lastnika zemljišča, na katerem poteka občinska cesta, terjatev na prenos in izročitev tega zemljišča v njeno last in posest, česar pa v posledici izbrisa pravne osebe ne more uresničiti drugače kot s stečajnim postopkom nad premoženjem izbrisane pravne osebe.

Pritožnica ni niti v postopku na prvi stopnji niti sedaj v pritožbi trdila, da bi imela terjatev do izbrisane pravne osebe, ki je v zemljiški knjigi ostala vpisana kot solastnica nepremičnin. Ves čas trdi le, da ima na tem premoženju določene pravice. To naj bi ji smiselno podeljevalo procesno legitimacijo za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Vendar navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča niti smiselno ne more pomeniti, da je pritožnica izkazala aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga v tem postopku. Kot razlastitvena upravičenka ima pritožnica v tem trenutku le pravni interes, ki ga v obliki pravovarstvenega zahtevka uveljavi (uresniči) v razlastitvenem postopku. Takega pravnega interesa ni mogoče enačiti s terjatvijo.

Pritožnik je nekdanji direktor izbrisane pravne osebe. Ne trdi in ne dokazuje, da bi bil upnik ali družbenik stečajnega dolžnika. To pa pomeni, da v tem postopku nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe.

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

Namen ureditve odgovornosti aktivnih družbenikov kapitalske družbe je bil v uveljavitvi možnosti poplačila, čeprav niso bili izvedeni postopki likvidacije ali insolvenčni postopki, nikakor pa namen take odgovornosti ni bil v neomejenem osebnem jamstvu za obveznosti kapitalske družbe, ko ta preneha. Tovrstna odgovornost je bila uveljavljena kot dodatna pravna možnost zraven instituta spregleda pravne osebnosti, z Zakonom o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), ki je bil sicer v velikem delu razveljavljen, pa je bil vzpostavljen kot edini pravni temelj za uveljavitev terjatev do družbenikov izbrisanih družb le še spregled pravne osebnosti. Cilj je bil ponovno uveljaviti temeljno načelo korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenika. Aktualna ureditev odgovornosti aktivnih družbenikov ne pozna več. Kot izjemo od navedenega temeljnega načela korporacijskega prava pa je preteklo ureditev glede uveljavljanja obveznosti aktivnih družbenikov, ki velja za obravnavano zadevo, pravilno razumeti ozko, v najmanjšem obsegu, ki še omogoča, da se zagotovi njen prete

Pritožnik nima prav, ko navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov predlog zavrnilo, ker je presojalo odškodninske predpostavke terjatve, ki naj bi predstavljala naknadno najdeno premoženje, saj za potrebe začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem tega ni treba in gre za prejudiciranje zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da v predmetnem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti odškodninske terjatve, mora pa sodišča preveriti sklepčnost trditev.

Ko gre za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe, je povsem logično, da ob začetku tega stečajnega postopka izbrisana pravna oseba poslovodje ni imela več. To pa še ne pomeni, da ni več zavezanca za posredovanje poslovne in druge dokumentacije izbrisane pravne osebe upravitelju. Ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 292. člena ZFPPIPP je to poslovodja, ki je to svojo funkcijo opravljal v pravni osebi pred njenim izbrisom iz sodnega registra.

Po določilu 444. člena v času izbrisa družbe veljavnega ZFPPIPP ob izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije družbeniki ne pridobijo aktivne legitimacije za nadaljevanje pravdnega postopka. Upniki likvidirane družbe lahko predlagajo začetek stečajnega postopka, če tega ne storijo, pa sodišče tožbo zavrže (četrti in peti odstavek citiranega člena). To možnost bi na podlagi določila 2. alinee 2. točke tretjega odstavka 443. člena istega zakona imel tudi pritožnik, vendar le, če bi zatrjeval, da vtoževana terjatev pomeni najdeno premoženje v smislu prvega odstavka 443. člena ZFPPIPP. Ker tega pritožnik ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ni navedel, da je vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo.

V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti. Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodil

ZVEtL-1 odstopa od splošnega procesnega pravila, da oseba, ki ne obstaja (več), ne more biti stranka postopka. Za primere smrti ali prenehanja udeleženca med postopkom ali v primeru neznanih pravnih naslednikov osebe, ki bi morala biti udeleženec postopka, a je umrla oziroma prenehala obstajati pred začetkom postopka, mora sodišče naslednikom take osebe po uradni dolžnosti postaviti skrbnika za poseben primer.

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.

Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga. Pred izbrisom iz sodnega registra je tožeča stranka pridobila pravnomočen nalog za izpraznitev poslovnih prostorov. Ne glede na neuspeh tožene stranke v revizijskem postopku, pridobljeni nalog za izpraznitev poslovnih prostorov ne more predstavljati terjatve ali premoženja, nad katerim bi bil možen stečajni postopek po določbah 444. člena ZFPPIPP. Tožena stranka zato za revizijo nima (več) pravnega interesa.

Ker je s citirano sodbo odločeno le o obveznosti tožene stranke vrniti kupnino iz po zakonu razvezane pogodbe, je z njo pravilo sočasnosti izključeno. Čim pa je tako je tožena stranka kot prodajalec tista, ki mora prva izpolniti obveznosti iz sodbe, ali tretji zanjo. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno kot pravno relevantno dejstvo za presojo izkazanosti izterljivosti terjatve izbrisane družbe na vrnitev nepremičnine iz razvezane prodajne pogodbe presojalo dejstvo plačila oziroma vračila kupnine iz citirane sodbe. Tako se pokaže, da s to sodbo, na kateri predlagatelj temelji svoj predlog za začetek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe, ni izkazal, da je izpolnitvena obveznost nasprotne stranke na vračilo nepremičnine doslej že nastala oziroma da predstavlja kasneje najdeno premoženje izterljivo terjatev na vrnitev nepremičnine. Le taka terjatev bi namreč omogočala v primeru začetka stečajnega postopka upravitelju njeno sodno uveljavljanje v korist stečajne mase izbrisane družbe.