329. člen OZ

Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožencu znesek 10 EUR na računu za mesec marec 2023 pravilno zaračunan. Toženec nima prav, da mu tožnica tega zneska ne bi smela zaračunati, ker me je tudi po računu za mesec april 2023 zaračunala 10 EUR pogodbene kazni. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta namreč pravdni stranki sklenili dve različni pogodbi za dogovorjene storitve in k vsaki aneks, ki jih je toženec podpisala in soglašal z njuno vsebino.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali. Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti.

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za

Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari. Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.

Pravnomočne odločitve sodišča o dolžnosti toženca vrniti v zapuščino določen solastninski delež nepremičnine ni mogoče udejaniti. V takem primeru je skladno s sodno prakso treba upoštevati načelo realne subrogacije. Namesto solastniškega deleža nepremičnine mora toženec v zapuščino vrniti denarni znesek, ki ustreza procentualni vrednosti nepremičnine. Uspeh toženca, ki glede podrednega tožbenega zahtevka znaša približno 30 %, ni majhen in stroški postopka bi bili ob nižji vrednosti spora manjši. Poleg tega je toženec v celoti uspel glede primarnega tožbenega zahtevka. Zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Ker je toženka vozilo zaradi uničenja morala odjaviti iz prometa, ni mogla izpolniti pogodbene obveznosti, da vozilo v prometu uporablja najmanj tri leta in ga v tem času ne odtuji.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost vračila stroškov prenehala na podlagi 117. člena OZ, ker je terjatev tožnice prenehala 25. 9. 2018, ko je štabna vodnica v elektronskem sporočilu kadrovnici zapisala, da toženec nima finančnih obveznosti do tožnice. Zgolj zaradi tega dogodka ni ugasnila obveznost toženca na vrnitev stroškov v sorazmernem delu in tudi ni postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere toženec ne odgovarja (329. člen OZ).

Pogodbena obveznost (in s tem tej obveznosti nasprotna pravica pogodbi zveste stranke zahtevati izpolnitev) je lahko kršena na različne načine, pri čemer pa mora vzrok za kršitev vedno izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti (dolžnik). V notranjo sfero tveganj, ki jih mora obvladovati oziroma nositi njegove negativne posledice, če nastopijo, vsake pogodbene stranke (tudi če nima položaja profesionalne osebe) nedvomno spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju. Razlog za to je, da lahko dolžnik ta tveganja obvlada (oziroma odpravi negativne posledice teh tveganj) z uveljavitvijo ustreznih (odškodninskih) zahtevkov v razmerju do tretjega (dolžnikovega sopogodbenika v drugem poslovnem razmerju), iz čigar sfere dejansko izvira vzrok za kršitev dolžnikove izpolnitvene obveznosti v razmerju do upnika. Če je dolžnik prost obveznosti zaradi nemožnosti, mora upniku odstopiti morebitno pravico do tretje osebe, ki jo dobi zaradi nemožnosti, npr. odškodninski zahtevek proti tretji osebi ali zahtevek proti zavarovalnici - t. i. nadomestni commodum. Upnik naj ima možnost zahtevati tisto, kar je v premože

Že sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve pravilno pojasnilo, da niti izpolnitev obveznosti toženke (podaja specificiranega naročila v smislu 519. člena OZ) niti izpolnitev obveznosti tožnice (dobava opreme) v smislu zgoraj citiranih določb OZ ni postala nemogoča. Zaradi naročnikovega zavračanja opreme R.V. je odpadel zgolj interes toženke za nabavo opreme, saj se je, kot to izhaja iz njenih vlog, slednja zavedla, da v okviru Projekta P. opreme ne bo mogla vgraditi, to pa (še) ne pomeni, da je njena izpolnitev postala nemogoča. Sodišče prve stopnje je v okviru točke 23 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da zato ker niti rok za podajo naročila s strani kupca (toženke) niti rok za dobavo opreme s strani prodajalca (tožnice) v Podizvajalski pogodbi ni bil določen, je pa bila določitev roka (da poda ustrezno specifikacijo naročila v smislu prvega odstavka 519. člena OZ) prepuščena kupcu (prvi odstavek 3. člena pogodbe), rok iz tožničinega pisnega poziva z dne 16. 4. 2014 (priloga A6) ni dodatni rok iz drugega odstavka 105. člena OZ, ampak gre za rok za podajo specifikacije iz prvega odstavka 519. člena OZ. Nespoštovanje tega roka pa po pravilnem stališču sodišča p

Toženec je sam povzročil izgubo zaposlitve in s tem poslabšanje svojih preživninskih zmožnosti, kar ne more vplivati na višino njegove preživninske obveznosti do otrok. Zato je nerelevantna okoliščina, da toženec v času, ko mu je odvzeta prostost, ne more delati in pridobivati zaslužka, saj takšne situacije niso povzročile objektivne, od toženca neodvisne okoliščine, ampak njegovo nedopustno ravnanje na škodo tožnice in njunih otrok. Glede izvrševanja osebnih stikov v ZPKZ je tožnica dolžna pripeljati otroka v zavod, pri čemer sama ni dolžna prisostvovati izvedbi stika. Tožnica je dolžna zgolj obvestiti toženca, kdaj (katero soboto po prejemu sodbe in sklepa o začasni odredbi glede stikov in potem naprej vsako drugo soboto) bo pripeljala otroka. Za vse ostalo (predvsem zagotovitev prisotnosti tretje polnoletne osebe v času stika, da je stik mogoče izvesti glede na pravila ZPKZ) je dolžan poskrbeti toženec. Prvo sodišče ni bilo dolžno določati tretje osebe, ki bo prisotna ob stikih.

Tožba za nedopustnost izvršbe je dopustna le po predhodnem ugovornem postopku, v katerem je izvršilno sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se nanašajo na samo terjatev. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi se lahko v tožbi sklicevala le na opozicijske ali impugnacijske razloge, ne pa na razloge, ki se nanašajo na predpostavke izvršbe. Predvsem pa tožnica v tej pravdi ne more doseči ponovnega materialnopravnega preizkusa terjatve, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Podlaga pogodbe je tisti elementaren interes, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in ki, če izostane, povzroči njeno ničnost. Lokacija skladišča, kjer je tožeča stranka prevzemala blago na prevoz, tako ne more predstavljati podlage (kavze) pogodbe.

Za veljavnost najemne pogodbe ni nujno, da je najemodajalec lastnik stvari (lahko jo poseduje na kakšni drugi pravni podlagi). Važno je, da lahko s stvarjo (nepremičnino) razpolaga in jo izroči v rabo.

Pogodba lahko preneha bodisi zaradi nemožnosti izpolnitve bodisi zaradi odstopa. Oboje se izključuje. Tožena stranka se na spremenjene okoliščine, ki jih je povzročila sama, ne more sklicevati.

Odločilna za zavrnitev ugovora tožene stranke je ugotovitev, da slednja poslovnega dogodka sploh ni organizirala. Iz tega razloga tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ni mogla v celoti izpolniti. Gre za okoliščino v sferi tožene stranke, zaradi česar nezmožnost dogovora o terminu izvedbe poslovnega dogodka, za kar glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka ni odgovorna, ne more iti v škodo tožeče stranke.

Ker sodišče upoštevaje določbo 3. odstavka 180. člena ZPP ni nikoli vezano na pomanjkanje opredelitve pravne kvalifikacije tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je avtonomno pri pravni razlagi uveljavljanih tožbenih zahtevkov, je lahko sodišče samo pravno ovrednotilo dejstveni substrat v tej pravdi uveljavljanega tožbenega zahtevka. Pogodba je razvezana po samem zakonu s trenutkom, ko poteče rok za izpolnitev pogodbe, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe. Za prenehanje pogodbe ni potrebno nobeno posebno dejanje stranke, ki je upravičena do izpolnitve. Namesto nje pogodbo razvezuje sama zakonska določba. Sodna odločba je v sporu dekleratorne narave in zgolj ugotavlja nastop posledice. To velja tudi v konkretnem primeru, ko sta se stranki dogovorili, da mora toženec v primeru neizpolnitve (vseh ali zgolj dela) svojih pogodbenih obveznosti vrniti vsa že prejeta sredstva, kar pomeni, da je njegova obveznost predstavljala celoto. Od omenjenega dne dalje so torej ex tunc nastali tudi učinki razvezane pogodbe. Toženec je bil dolžan upoštevati zanj neugodne davčne obremenitve in se zato upoštevaje določbo 2. odstavka 112. člena OZ ne more sklicevati na spremenjene okolišč