334. člen ZFPPIPP

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali. Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti.

Če je ocenjena vrednost premoženja, ki je predmet prodaje, enaka ali večja od 100.000 eurov (tudi če je prodajna cena nižja), je za začetek učinkovanja pogodbe potrebno soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek v zvezi s šestim odstavkom 341. člena ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju mora sodišče presoditi, (1) ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji in (2) ali je vsebina prodajne pogodbe v skladu s kogentnimi pravili, določenimi v 337. do 343. členu ZFPPIPP (sedmi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Pri presoji, ali je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), sodišče ne presoja le tega, ali je upravitelj opravil izbiro kupca na način, določen s sklepom o prodaji (torej na podlagi izvedene javne dražbe, zavezujočega zbiranja ponudb oziroma neposrednih pogajanj). Presoditi mora tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe, določenimi v 334. in 335. členu ZFPPIPP). Če sodišče z dodatnim sklepom o prodaji odloči, da se opravi nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi nepo

Pritožbeno sodišče po vpogledu v prodajno pogodbo, sklenjeno 19. 9. 2023, ugotavlja, da je v prvi alineji točke 2.6. navedeno, da se šteje vplačana varščina v znesku 13.605,41 EUR za vplačano aro v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP. Navedena določba ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 338. člena ZFPPPIPP, po kateri mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro, določa le, da plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe. Ker gre za zakonsko določbo, tudi ni mogoče slediti pritožniku, da so bili zato, ker je bilo v razpisu javne dražbe navedeno le, da mora dražitelj, ki bo na dražbi uspel, v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro, ne pa tudi, da se bo vplačana varščina štela za vplačano aro, razpisni ali dražbeni pogoji strožji od določbe šestega odstavka 333. člena ZFPPIPP. Navedena določba namreč velja po zakonu samem. Kupec zato v primerjavi z upnikom, ki je bil prav tako dražitelj in predkupni upravičenec, ni bil v neenakovrednem, izboljšanem položaju. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s 338. členom ZFPPIPP, ter da je zato pravna posledica takšn

V stečajnem postopku pogodbenih predkupnih pravic, ki niso vpisane v javne knjige, ni mogoče uveljavljati. Sodišče mora pri odločanju o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe presoditi tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe. Da bi sodišče lahko opravilo to presojo, mora upravitelj predlogu za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe predložiti zapisnik o poteku javne dražbe oziroma pri neposredni prodaji poročilo o oddanih ponudbah v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb in o poteku pogajanj s ponudniki.

Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se začne s sklepom sodišča o prodaji, v katerem sodišče določi posamezno premoženje, način prodaje, izklicno ceno pri javni dražbi in znesek varščine. Ko je sklep o tem pravnomočen, veže tako sodišče kot stranke postopka. Premoženje je zato dopustno prodajati le v obsegu, na način in za ceno, kot je navedeno v pravnomočnem sklepu. Če stranke postopka obsegu, načinu prodaje in izklicni ceni ne ugovarjajo v fazi izdaje sklepa o prodaji, tega kasneje ne morejo več uveljavljati.

Odlog izvršbe pomeni, da se izvršilna dejanja v času odloga izvršbe ne bodo opravljala. Namen odloga je, da se v času odloga razmere dolžnika spremenijo tako, da se dolg poplača, da ne bi prišlo do prisilne realizacije v izvršilnem postopku. V stečajnem postopku pa se vse premoženje dolžnika unovči za poplačilo njegovih upnikov. Tudi iz tega razloga dolžnica ne more uspeti s sklicevanjem na neenakost z dolžniki v izvršilnem postopku.

Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je predmetni rok zakonski, vendar pa zamuda roka v okoliščinah obravnavanega primera ne utemeljuje zahtevka na vračilo varščine. Že tekom samega tridnevnega roka je namreč postalo jasno, da tožeča stranka ne želi skleniti pogodbe zato, ker zadevna nepremičnina ne ustreza njenim željam oziroma pričakovanjem ter si je v bistvu zato premislila glede nakupa.

Če se s sklepom o prodaji odloči, da se prodaja premoženja opravi na podlagi javne dražbe, mora upravitelj v osmih dneh po pravnomočnosti tega sklepa sodišču predložiti razpis javne dražbe zaradi javne objave po prvem odstavku 122. člena ZFPPIPP, ki ga mora sodišče objaviti naslednji delovni dan po prejemu (prvi odstavek 334. člena ZFPPIPP). Po pravnomočnosti sklepa o prodaji torej sodišče, razen v izjemnih primerih, mora nadaljevati s postopkom prodaje. Pritožnik ne navaja nobenega takšnega dejstva, ki bi preprečevalo prodajo kljub pravnomočnosti sklepa o prodaji.

Kot izhaja iz citiranih določb ZFPPIPP, torej nikjer ni izrecno določeno, da varščina pomeni utrditev obveznosti draženja na dražbi in sodelovanja na dražbi, pač pa je zgolj utrditev obveznosti za sklenitev prodajne pogodbe. Drži sicer, da tudi teorija v zvezi z varščino opozarja, da potencialni dražitelj samo s tem, ko na podlagi razpisa dražbe plača varščino, ne prevzame obveznosti pristopiti in sodelovati na dražbi. Varščina je namreč plačana za utrditev obveznosti skleniti pogodbo. Obveznost skleniti pogodbo pa za dražitelja nastopi, če na dražbi uspe. Če pa dražitelj ponudbe na dražbi ne da, obveznost skleniti pogodbo ne more nastati. Če torej dražitelj k dražbi sploh ne pristopi, pravnega temelja na podlagi prej razloženih splošnih pravil, določenih v OZ, na podlagi katerega bi razpisnik imel pravico obdržati varščino, ni. Vendar pa razpisnik lahko v razpisu dražbe izrecno določi drugačno konkretno pravno pravilo. Določitev takega pravila tudi ne prepoveduje nobena določba ZFPPIPP, kar se je v tem primeru tudi zgodilo, saj je upraviteljica v dražbenih pogojih pod točko 6. razpisa dražbe izrecno opozorila, da s plačilom varščine dražitelj sprejme obveznost pristopiti k javn

Naziv kupca kot je naveden v izreku sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe se mora ujemati s kupcem iz Prodajne pogodbe oziroma s kupcem, ki je na javni dražbi kupil premoženje stečajnega dolžnika. V obravnavanem primeru ni sporno, da predstavljajo nepremičnine mesno predelovalni obrat. Vse premičnine, ki so bile hkrati predmet prodaje na javni dražbi, se uporabljajo za delo v navedenem obratu, kar izhaja iz opisa premičnin na seznamu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pa tudi že prej Predloga za prodajo, sklepa o prodaji in razpisa druge javne dražbe. Če je temu tako, ustrezajo vse sporne premičnine pojmu pritiklin, kot je opredeljen v 17. členu SPZ. Sodišče prve stopnje je v okviru odločanje z izpodbijanim sklepom materialno pravno napačno presojalo utemeljenost podaje soglasja le v skladu z določbo 322. člena ZFPPIPP, zaradi česar je v celoti odpadla presoja utemeljenosti po 2. točki sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in presojalo, če je vsebina prodajne pogodbe v skladu s 337. do 343. členom ZFPPIPP, pri čemer iz 339. člena ZFPPIPP izhaja, da mora biti v prodajni pogodbi določen rok za plačilo kupnine in izroči

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

V postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti pritožbo vsaka stranka postopka, upravitelj in druge osebe pa le, kadar to zakon posebej določa (126. člena ZFPPIPP). Pritožnica nima položaja upnika v stečajnem postopku v smislu 57. člena ZFPPIPP, saj v roku za prijavo terjatev ni prijavila nobene terjatve do stečajnega dolžnika, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka. Zakon pa ne dopušča, da bi pritožbo zoper sklep o prodaji smela vložiti še kakšna druga oseba razen omenjenih upnikov. To pa pomeni, da pritožba ni dovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Potencialni dražitelj ima seveda pravico, da na dražbo sploh ne pristopi ali pa na dražbi ne da ponudbe (ne ponudi niti izklicne cene). Dražba z edinim potencialnim dražiteljem, ki na dražbo ne pristopi ali na dražbi ne da ponudbe, ni uspešna, varščine, ki je namenjena utrditvi obveznosti sklenitve prodajne pogodbe, pa razpisnik dražbe ne more obdržati, saj obveznost sklenitve prodajne pogodbe sploh ni nastala. Toda pritožba zmotno meni, da so nični razpisni pogoji, če potencialnega dražitelja zavezujejo tudi za primer, da ne pristopi na dražbo. ZFPPIPP ureja le situacijo, ko je dražba opravljena in prej potencialni dražitelj pristopi na dražbo, pa je uspešen ali pa ni, ker so bili uspešni drugi dražitelji, ne ureja pa situacije, ko potencialni in edini dražitelj ne pristopi na dražbo. Takšno situacijo pa se sme urediti z razpisnimi pogoji, kot je v konkretni zadevi to bilo v 4. točki dražbenih pogojev.

Upoštevajoč, da najboljši ponudnik (eden od dveh dražiteljev) varščine za udeležbo na javni dražbi ni plačal in je upravitelja glede tega dejstva celo preslepil, je upravitelj sklenitev prodajne pogodbe utemeljeno ponudil drugemu dražitelju, ki je sprejel nakup po izklicni ceni. V konkretni zadevi je treba šteti, da je bila prodajna pogodba pravočasno sklenjena, čeprav je bila sklenjena po izteku roka treh dni. Namen zakonskega roka je v preprečitvi predolgega trajanja postopka prodaje in nepotrebnega zavlačevanja, predvsem pa v izogib podaljševanja roka za plačilo kupnine. Temu je bilo v tej zadevi tudi po presoji višjega sodišča zadoščeno.

Nepremičninsko posredovanje je možno tudi pri nakupu nepremičnine, ki se prodaja v okviru stečajnega postopka. Okoliščino, da v takšnih primerih nepremičninski posrednik zaradi posebnosti postopka prisilne prodaje po ZFPPIPP ne opravi vseh storitev, ki jih določa ZNPosr, in je zato njegov trud, ki ga vloži v nepremičninsko posredovanje, manjši, pa je mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za znižanje provizije. Dejstvo, da pogodba o nepremičninskem posredovanju med pravdnima strankama ni bila sklenjena v obliki listine, ne vpliva na veljavnost pogodbe, čeprav ZNPosr določa, da mora biti pogodba o nepremičninskem posredovanju pisna. Ustaljena sodna praksa namreč priznava veljavnost tudi ustno sklenjenim pogodbam o nepremičninskem posredovanju. Pojma pogajanj kot opredelilnega elementa pogodbe o nepremičninskem posredovanju iz prvega odstavka 13. člena ZNPosr ni mogoče razumeti le kot postopka neformalne izmenjave predlogov glede vsebine pogodbe, ampak ga je treba razumeti v širšem smislu, tj. kot vsak postopek, ki privede do sklenitve pogodbe, pri čemer niso izključeni niti bolj formalni licitacijski načini sklenitve pogodbe, kakršni so značilni za prodajo premože

Ali glede na okoliščine konkretnega primera, ki izhajajo iz podatkov spisa, predstavlja prijavljena izločitvena pravica upnika na podlagi zatrjevanega priposestovanja oviro za začetek prodaje, bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, potem ko bo ugotovilo vsa relevantna dejstva v zvezi z lastništvom nepremičnine, ki je predmet upraviteljevega predloga prodaje. Upnik ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da se na poziv ni z ničemer odzval. V kolikor je bil upnik mnenja, da poziv nima vseh podatkov za odločitev, bi moral svoje stališče pravočasno sporočiti sodišču, da le to lahko o njem odloči in svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, česar pa ni storil. Tudi sicer je nejasno njegovo pritožbeno stališče, da bi morala zahteva vsebovati že razloge odločitve, ki jih vsebuje pozneje izdani sklep o prodaji. Zato je neutemeljen tudi pritožnikov predlog, da je treba postopek prodaje ustaviti dokler sodišče nanj ne naslovi nove, popolne zahteve za podajo mnenja in dokler ne izteče 15 dnevni rok, ki ga za mnenje določa zakon.

Trditve pritožnika, da za sklenitev prodajne pogodbe ni pomembno vprašanje, kateri davek bi bil dolžan plačati in da bi to potem on sam reševal z davčnimi organi, ne držijo, saj je bilo plačilo davka del razpisnih pogojev in s tem tudi vsebine pogodbe, in bi v primeru, da bi kupec plačal le kupnino, ki jo je dosegel na dražbi, plačilo davka obremenilo stečajno maso.

Morebitno nestrinjanje z načinom prodaje in izklicno ceno, vse določeno v sklepu o dodatni prodaji z dne 2. 10. 2018, bi torej upnik lahko uveljavljal s pravnim sredstvom zoper ta sklep. Neupoštevno je zato v tej fazi postopka pritožbeno stališče, da pri prodaji nepremičnega premoženja niso bile upoštevane tržne razmere v Sloveniji, ker se je v drugi polovici leta 2018 bistveno povečalo povpraševanje za nakup nepremičnin.

Iz določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP izhaja, da takrat, kadar izločitveni upnik pravočasno prijavi izločitveno pravico, ki je bila prerekana, prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, ni dovoljeno začeti, dokler zahtevek izločitvenega upnika ni pravnomočno zavrnjen ali izločitvena pravica ne preneha po tretjem odstavku 310. člena ali tretjem odstavku 311. člena tega zakona. Torej je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo prodajo premoženja, na katerem zatrjevana solastnica izločuje svoj solastniški del, kršilo določilo 1. točke tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP. Osnovno načelo stečajnega postopka je načelo najvišjega poplačila upnikov. Če bi stečajno sodišče pred pravnomočnim zaključkom pravde dovolilo prodajo le 1/2 sporne nepremičnine, kasneje pa bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek vsaj deloma utemeljen, bi v nadaljnjem postopku moralo prodajati še tisti odstotek spornih nepremičnin, ki predstavlja razliko med vtoževanim in prisojenim solastnim deležem sporne nepremičnine. Tako postopanje pa bi zaradi višjih stroškov prodaje nedvomno rezultiralo v nižji kupnini. Torej bi zanesljivo prišlo do kršitve citiranega načela.

Določba šestega odstavka 334. člena ZFPPIPP je jasna: po koncu dražbe voditelj dražbe razglasi dražitelja, ki je na dražbi uspel, in ga obvesti o času sklenitve pisne pogodbe, ki ne sme biti pozneje kot tri delovne dni po koncu dražbe. Zakon torej voditelju dražbe (v predmetni zadevi je bil to stečajni upravitelj) nalaga zelo konkretno obveznost, da uspelega dražitelja obvesti o času sklenitve pisne pogodbe. Ni pa v zakonu nobenih določb, ki bi veljale za primer, da voditelj svoje obveznosti ni izpolnil, zato sklicevanje na določbe ZFPPIPP v pozivu za sodelovanje na javni dražbi in v obvestilu po končani javni dražbi ne zadošča, da bi uspeli dražitelj vedel, kdaj bo pogodba pripravljena za podpis in kdaj jo mora podpisati.