VSM Sklep I Cp 879/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V presežku se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I. izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe z dne 20. 1. 2021, sklenjene med prvotoženo stranko (prvotoženka) in drugotoženo stranko (drugotoženka) za nepremičnine parc. št. 858/1, 863/22, 863/23 in 863/5, nadalje je zahtevala izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice za drugotoženko pri vseh navedenih nepremičninah ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je vnovičnega vpisa lastninske pravice v korist prvotoženke (točka I izreka). Nadalje je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 20. 1. 2021, sklenjena med prvotoženko in drugotoženko nična, nadalje je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist drugotoženke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov na teh nepremičninah v korist prvotoženke (točka II izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške (točka III izreka).

2Tožnica vlaga pritožbo iz vseh razlogov navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede primarnega tožbenega zahtevka graja razloge sodišča prve stopnje, da je tožba prepozna. Meni, da je ključen trenutek, kdaj je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti. Tožnica tudi ob svojem zaslišanju ni potrdila, da je vedela za razlog izpodbojnosti ob vložitvi tožbe, temveč zgolj, da je vedela za prenos nepremičnin. Graja dokazno oceno izpovedbe tožnice. Sodišče je spregledalo, da tožnica del zahtevka na izpodbijanje pogodbe ne utemeljuje zgolj na obstoju skupnega premoženja, temveč tudi obstoju družbeniških upravičenj, ki jih ima kot lastnica 2 % poslovnega deleža v prvotoženki. Prvotoženka je z odtujitvijo premoženja nedvomno zmanjšala vrednost poslovnega deleža tožnice. S tem je nedvomno oškodovana v svojih pravicah, odtujitev nepremičnega premoženja presega redno upravljanje družbe in je bil sklic skupščine zaradi tega nujen. Nepremičnine so res premoženje družbe kot pravne osebe, vendar pa predstavljajo vrednost poslovnega deleža družbenikov. Sodišče je spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da v skupno premoženje spada poslovni delež vključno s korporacijskimi pravicami, ki izhajajo iz njega. V bistvu gre za razpolaganje s premoženjskimi pravicami, ki so del poslovnega deleža. Prodaja nepremičnin je pomenila razpolaganje s poslovnim deležem, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank, zato je posledično potrebno soglasje drugega zakonca. Glede podrednega tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče zgolj pavšalno zaključilo, da prenos nepremičnin iz ene gospodarske družbe na drugo ne bo vplival na premoženjsko stanje, tudi ne na vrednost tožničinega poslovnega deleža, ker v drugem postopku uveljavlja v okviru skupnega premoženja, njen enak delež na obeh družbah. V drugem postopku namreč bivša zakonca nista enotna glede dejstev, ali poslovni delež drugotoženke spada v skupno premoženje. A. A. se zavzema za stališče, da poslovni delež drugotoženke ne spada v skupno premoženje, zato je prenesel vso nepremično premoženje na to družbo, kar utemeljuje njegovo zavajajoče, nemoralno ravnanje v zvezi s prenosom nepremičnega premoženja prvotoženke na drugotoženko. Zato je pravni interes tožnice vsekakor podan, saj ima kot družbenica ter bivša zunajzakonska partnerica v zvezi s skupnim premoženjem z A. A., pravno korist od tega, da se ugotovi ničnost sporne prodajne pogodbe. Izigrana je bila s strani zakonitega zastopnika obeh toženk, njegova ravnanja so v nasprotju s prisilnimi predpisi in so nemoralna. Sporna pogodba je nična: 1. ker je A. A. kot zakoniti zastopnik obeh toženk sklenil prodajno pogodbo sam s sabo in s prenosom vseh nepremičnin v last drugotoženke, katere poslovni delež ne šteje v skupno premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev, želel izigrati tožnico in je zato nagib za sklenitev prodajne pogodbe nedopusten. 2. Sporna pogodba je fiktivna, ker kupnina zanjo ni bila poravnana, A. A. je ravnal z nedopustnim nagibom. Toženki sta predložili le fiktivne račune. 3. Pogodba je nična zato, ker bi A. A. kot zakoniti zastopnik družbe moral tožnico kot družbenico vsaj obvestiti o sklenitvi posla, kar je ena izmed temeljnih določb družbene pogodbe. Zakoniti zastopnik bi moral pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe sklicati skupščino in o tem obvestiti tožnico. 4. A. A. je kot zakoniti zastopnik zlorabil svoj položaj pri obeh družbah z namenom premostitve premoženja družbe zaradi postopka delitve skupnega premoženja. Nepremično premoženje večje vrednosti je prenesel na enoosebno družbo, to je drugotoženko. Z zlorabo zastopniške moči pri sklenitvi sporne prodajne pogodbe je A. A. razpolagal s premoženjem prvotoženke kot z lastnim, zato je takšno ravnanje pri sklepanju sporne prodajne pogodbe šteti za nemoralno in protipravno. 5. Določba 508. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) narekuje zakonitemu zastopniku sklic skupščine, če je to nujno za interese družbe. Nadalje pritožba graja oceno izpovedbe A. A. glede okoliščin sklenitve sporne pogodbe in graja zaključek glede slabega finančnega stanja prvotoženke. Nadalje graja zaključek sodišča, da je bila določena tržna kupnina, ki jo izkazujejo listinski dokazi. Splošno znano je, da so se cene nepremičnin dvignile, kar pomeni da je izpoved A. A. prirejena za potrebe postopka. Nadalje pritožba graja dokazno oceno iz točk 20 in 21, ker sodišče ni presojalo vsakega dokaza posebej, temveč je le sledilo zaslišanju A. A., ki je izpovedoval v lastno korist. Graja napačno, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožnice v zvezi s kršitvijo predpisov in nemoralnostjo ravnanj zakonitega zastopnika. Povsem neobrazloženi in nepravilni so zaključki, da se položaj tožnice ni poslabšal ter se premoženje prvotoženke ni poslabšalo, ker je dobila kupnino. Tožnica je že pojasnila fiktivnost izdanih računov, saj so bili izdelani naknadno in antidatirani. Dogovorjena kupnina ne predstavlja tržne vrednosti, ampak nabavno vrednost iz leta 2013 in 2014. Tržne razmere v letu 2021 bi vrednost zvišale na vsaj 3,000.000,00 EUR. Računi vsebujejo DDV, kupnina je bila dogovorjena brez DDV, zato manjka vsaj 22 % kupnine in je bilo domnevno plačanih le 412.567,81 EUR, zato znaša primanjkljaj kupnine vsaj 125.360,74 EUR. Preostali del je bil pobotan iz računov, ki zajemajo storitve, ki dejansko niso bile izvršene. Tožnica prilaga sklep okrožnega sodišča, iz katerega je razvidno, da je A. A., tožnico, s preprečevanjem dostopa do informacij, izključeval iz družbe in pri poslovanju družbe ravnal zgolj v lastno korist. Takšna zloraba je bila prisotna tudi ob sklenitvi sporne prodajne pogodbe, kar je razlog ničnosti le-te. Sodišče je brez tehtne presoje trditev in dokazov samovoljno zaključilo, da kršitve niso zadosti hude, da bi utemeljile ničnost sporne pogodbe. A. A. je od zaključka glavne obravnave do izdaje sodbe sprožil postopek izključitve tožnice iz prvotoženke. To predstavlja nov dokaz, ki ga glede na časovno sosledje dogodkov tožnica ni mogla predložiti prej. Opozarja na določbo 38.a člena ZGD-1, kjer zakon kot posledico nespoštovanja te določbe predpisuje ničnost kot najstrožjo sankcijo. Ker skupščina ni bila sklicana in ni bilo pridobljeno soglasje k sklenitvi sporne prodajne pogodbe, je posel ničen. Kadar nastane konflikt interesov, je še posebej pomembna in potrebna restriktivna razlaga namena te zakonske določbe. Opozarja na dve okoliščini, ki sta pomembni: ali so v obravnavanem primeru na strani oseb, ki so sklepale obravnavane posle, obstajale okoliščine zaradi katerih je nastopilo nasprotje interesov in ki je za veljavno sklenitev pravnega posla terjalo soglasje skupščine in ali je bilo takšno soglasje dano. Evidentno je, da sta toženki oziroma zanju isti zakoniti zastopnik, sklenili prodajno pogodbo za prenos premoženja z ene družbe na drugo, v času teka postopka ugotavljanja skupnega premoženja in deleža, z namenom prikrajšanja tožnice za premoženje večje vrednosti. Prvotoženka ni imela nikakršnih finančnih težav, pa je kljub temu odtujila nepremičnine, v katerih je poslovala, nato pa drugotoženki za iste nepremičnine plačevala najemnino in še številne ostale storitve, ki so bile nadalje pobotane s kupnino iz prodaje nepremičnin, ki niti približno ne ustreza tržni vrednosti. Očitno je, da je zakoniti zastopnik obeh toženk pri sklepanju pogodbe sam s sabo ravnal z nepoštenim goljufivim namenom. Sporna pogodba je obremenjena z nepravilnostmi, ki terjajo ugotovitev ničnosti. Sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni, prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov. S tem je sodišče zagrešilo kršitve določb postopka. Dejansko stanje je deloma zmotno ugotovljeno oziroma ga sodišče sploh ni ugotavljalo ter ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke, nanje odgovarja ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena, in sicer zoper točko II izreka, v kateri je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 1. 2021, sklenjene med prvo in drugotoženko (v nadaljevanju Prodajna pogodba), ni pa utemeljena zoper točko I izreka, v kateri je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev Prodajne pogodbe.

Glede izpodbojnosti Prodajne pogodbe:

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je tožnica izvedela za sklenitev Prodajne pogodbe najkasneje maja 2021, saj se je v tožbi, ki jo je vložila zoper bivšega izvenzakonskega partnerja, sklicevala na dejstva iz sporne pogodbe. Dejstvo da je vedela, da je prišlo do pogodbenega prenosa nepremičnin iz prvotoženke na drugotoženko, zadošča za presojo pravočasnosti vložitve tožbe, saj je ravno to dejstvo v obravnavani zadevi razlog izpodbojnosti sporne pogodbe. Tožnica zato neutemeljeno navaja, da s tem ko je izpovedala, da je v maju 2021 vedela, da je prišlo do prenosa nepremičnin med družbama, še ne potrjuje da je vedela za razlog izpodbojnosti. Tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče v tem delu napačno ocenilo izpovedbo tožnice, ker je slednja izpovedala, da so pri vložitvi tožbe v maju 2021 že upoštevali, da so sporne nepremičnine v lasti drugotoženke. Tako je v tožbi, ki jo je tožnica vložila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru 14. 5. 2021, zatrjevala, da so bile nepremičnine iz prvotoženke na drugotoženko prenesene 5. 2. 2021, tožbi je priložila tudi zgodovinske izpiske iz zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da je bil prenos nepremičnin opravljen na podlagi prodajne pogodbe z dne 20. 1. 2021. Tožnica se je torej seznanila z dejstvom, da je prišlo do pogodbenega prenosa nepremičnin, zato se je že takrat imela možnost seznaniti tudi z določili sporne Prodajne pogodbe. Zato ni mogoče pritrditi navedbam tožnice, da za začetek teka enoletnega izpodbojnega roka, ne zadošča tožničino vedenje o prenosu spornih nepremičnin iz prvotoženke na drugotoženko, ker bi tožnica morala vedeti tudi za razlog izpodbojnosti. Kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, tožnica zatrjuje kot razlog izpodbojnosti dejstvo, da je prvotoženka sporne nepremičnine prenesla na drugotoženko.

6Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zoper točko I. izreka zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

Glede podrednega zahtevka:

7Sodišče prve stopnje je podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe ter posledično izbrisne tožbe zavrnilo z obrazložitvijo, da prenos nepremičnin iz ene na drugo gospodarsko družbo, na tožničino premoženjsko stanje ni vplival, prav tako ne bo vplival na vrednost njenega poslovnega deleža, saj tožnica v pravdnem postopku, ki teče vzporedno, uveljavlja, da spadata v skupno premoženje nje in bivšega izvenzakonskega partnerja, ki je zakoniti zastopnik obeh toženk, poslovna deleža obeh družb, ter da je njen delež 50%. Nadalje sodišče utemeljuje, da se premoženjsko stanje prvotoženke ni poslabšalo, saj je v zameno za nepremičnine dobila kupnino oziroma je kompenzirala svoje dolgove do drugotoženke, nadalje, da zakoniti zastopnik tožencev, njen bivši izvenzakonski partner, ni ravnal protipravno, ker ima gospodarska družba svojo lastno pravno subjektiviteto ločeno od subjektivitete organov upravljanja in vodenja, ter da zakonitemu zastopniku toženk s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe ni mogoče očitati nemoralnega ravnanja s tem, da ni obvestil tožnice o izpeljanem pravnem poslu.

8Pravno odločilna dejstva je sodišče ugotavljalo pretežno na podlagi ocene izpovedbe zakonitega zastopnika toženk. Sledilo je njegovi izpovedbi, da je poslovna odločitev o prodaji nepremičnin rešila prvotoženko pred stečajem, da so kupnino določili po tržni vrednosti, da je bil v času sklenitve sporne pogodbe prepričan, da je 100 % lastnik prvotoženke on, ker sta imela s tožnico že sestavljen sporazum o delitvi skupnega premoženja ter ta dejstva materialno pravno presodilo na podlagi določb ZGD-1.

9Sodišče druge stopnje ob uradnem pritožbenem preizkusu (določba 350. člena ZPP) ter v okviru pritožbenih razlogov ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do vseh bistvenih trditev tožnice ter ni ocenilo vseh izvedenih dokazov. Pritrditi je potrebno pritožbi, da se je opredelilo le do izpovedbe zakonitega zastopnika prvo in drugotoženk, ostali dokazi pa so ostali neocenjeni. Zato je kršitev 8. člena ZPP prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Bistvo tožničinih navedb pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi je, da je bil glavni namen sklenitve sporne pogodbe, skrivanje in odtujevanje nepremičnega premoženja pred tožnico, kot bivšo izvenzakonsko partnerico zakonitega zastopnika obeh toženk in zmanjšanje premoženja prvotoženke, v kateri ima tožnica poslovni delež. Sodišče ni odgovorilo na trditve, da je A. A. kot zakoniti zastopnik obeh toženk, s prenosom vseh nepremičnin na drugotoženko, želel tožnico izigrati, pri čemer ga je vodil nedopustni nagib. Pritrditi je tudi, da ni navedenih konkretnih razlogov za zaključek, da se položaj tožnice s sklenitvijo sporne pogodbe ne bo poslabšal, ker je prvotoženka dobila kupnino. Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje, da je takšen zaključek vsaj preuranjen. Sodišče namreč ni odgovorilo na navedbo tožnice, ki je v več vlogah zatrjevala in dokazovala, da A. A., bivši izvenzakonski partner, v postopku na ugotovitev obsega njunega skupnega premoženja trdi, da poslovni delež drugotoženke predstavlja njegovo posebno premoženje, ker je družbo B. d.o.o. ustanovil po prenehanju zunajzakonske skupnosti s tožnico.¹

11Nadalje je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in dokazovala, da ne držijo trditve toženk o razlogu za sklenitev sporne prodajne pogodbe, ker so v celoti neizkazane finančne oziroma likvidnostne težave, ki jih je zakoniti zastopnik toženk v svoji izpovedbi potrdil kot poslovno odločitev, ki je pogojevala sklenitev sporne pogodbe. Tožnica je navajala in dokazovala, da je znašala čista izguba prvotoženke pred sklenitvijo sporne pogodbe 49.915,00 EUR, ki pa je bila v celoti pokrita iz dobička, ki ga je družba izkazovala za leto 2020.

12Tožničin podredni tožbeni zahtevek predstavlja izbrisno tožbo. Tožnica je vprašanje ničnosti spornega posla posebej oblikovala kot ugotovitveni tožbeni zahtevek (točka II.1. Izreka). V kolikor tega ne bi storila, bi sodišče to vprašanje, glede na trditveno podlago, reševalo kot predhodno, ker gre za vprašanje ničnosti posla, ki je bil podlaga za vknjižbo prenosa lastninske pravice. Ničen pravni posel je absolutno neučinkovit že od sklenitve, pravna posledica ugotovljene ničnosti je pravica izbrisnega upravičenca, da zahteva izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja². Sodišče prve stopnje je v točkah 19. in 24. ugotavljalo tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo ter navedlo, da ga nima, ker se s sklenitvijo prodajne pogodbe njen premoženjski položaj ne bo poslabšal. Ta zaključek pritožba utemeljeno izpodbija³.

13Glede na ustrezno trditveno podlago tožnice je izostala presoja ničnosti sporne pogodbe zaradi nedopustnega nagiba A. A. Slednji je kot bivši izvenzakonski partner, nastopal tudi v vlogi zakonitega zastopnika toženk, torej gospodarskih družb, za kateri tožnica zatrjuje, da spadata v skupno premoženje.⁴ Tožnica je vseskozi zatrjevala in dokazovala dvoje; da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom oškodovanja nje kot bivše izvenzakonske partnerice zakonitega zastopnika toženk ter hkrati nje kot 5 % lastnice poslovnega deleža v prvi toženki. Sodišče prve stopnje je materialno pravni zaključek naredilo le ob upoštevanju tožnice, kot zgolj 5% lastnice poslovnega deleža, kar po določbah ZGD-1 ne zahteva njenega soglasja k prenosu nepremičnin niti sklica skupščine.

14Pogodba je nična, če je njena podlaga nedopustna, ker nasprotuje moralnim načelom (določba 39. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (prvi odstavek 40. člena OZ). Izjemo predstavljajo primeri, ko je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 40. člena OZ). Sporna pogodba bi tako lahko bila nična, če bi jo A. A., kot bivši izvenzakonski partner tožnice in hkrati zakoniti zastopnik obeh družb, sklenil z izključnim namenom izigrati tožnico in jo prikrajšati za skupno premoženje. Dokazno breme za ta dejstva pa je na tožnici.

15Kot materialnopravna podlaga se v obravnavani zadevi prepletajo določbe ZGD-1 ter premoženjskopravna razmerja, ki jih ureja Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ). Pri tem je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo, da lahko skupno premoženje predstavlja le poslovni delež, da nepremičnine ki so bile predmet spornih pogodb, zato ne predstavljajo skupnega premoženja, ter da zakoniti zastopnik A. A. za samo formalno pravno veljavnost pogodbe ni potreboval tožničinega soglasja za sklenitev sporne pogodbe (505. člen ZGD-1). Vendarle pa zgolj ugotovitev, da A. A. s sklenitvijo sporne pogodbe kot zakoniti zastopnik obeh toženk, po določbah ZGD-1 ni ravnal protipravno, ne zadošča za zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka.

16Na presojo ničnosti zaradi nedopustnega nagiba vplivajo dejanja ob in pred sklenitvijo pogodbe oziroma motivi pogodbenic pred samo sklenitvijo. Vendarle pa tudi zatrjevana ravnanja pogodbenih strank (obeh toženk) po sklenitvi sporne pogodbe, ki jih tožnica navaja in dokazuje, predstavljajo vsaj indice, ki pripomorejo k oblikovanju skupne dokazne ocene. Tožnica je fiktivnost računov, ki jih toženki predlagata v dokaz plačila kupnine po sporni pogodbi, zatrjevala in dokazovala v drugi in tretji pripravljalni vlogi. Nadalje je navedla, da kupnina ne predstavlja tržne vrednosti, da so bile nepremičnine v letu 2021 vredne vsaj 3,000.000,00 EUR, kupnina v sporni pogodbi pa je bila dogovorjena na znesek 647.216,80 EUR, da je bilo v denarju plačano le 109.288,25 EUR, preostanek, to je 537.927,00 EUR pa, da je bil pobotan s storitvami, ki niso bile izvršene. Zato je utemeljen očitek, da so tudi povzete navedbe tožnice pravno relevantne in se mora do njih sodišče opredeliti.

17Glede na obsežne navedbe in predložene dokaze tožnice, da je bil odločilni nagib zakonitega zastopnika toženk prikrajšati tožnico za skupno premoženje, da je torej bila sporna pogodba sklenjena z izključnim namenom izigrati tožnico, bo sodišče v ponovljenem postopku moralo odgovoriti na navedbe tožnice, ki se ob pravilni uporabi materialnega prava pokažejo kot pravno relevantne. Nadalje bo moralo oceniti tudi ostale, že izvedene dokaze, zlasti tudi listinske ter nato na podlagi skupne dokazne ocene o podrednem tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Prosta dokazna ocena v pomenu 8. člena ZPP zahteva vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena mora vključevati tudi presojo o uspehu celotnega postopka, to je oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, nespornost določenih dejstev in način pravdanja. Šele tako obrazložena dokazna ocena omogoča presojo njene prepričljivosti, to je preveritve ali je dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno.

18Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki II ter posledično, glede pravdnih stroškov, v točki III izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (določba 355. člena ZPP). Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti sta potrebna nova ocena izvedenih dokazov, ki bo skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP in vrednotenje ugotovitev v luči pravilno razumljenih določb OZ ter DZ glede nedopustnega nagiba ter pravil o skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje naj oceni, ali je za sprejetje pravilne odločitve potrebna izvedba nove obravnave.

19Ker so bili dokazi pred sodiščem prve stopnje že izvedeni, jih sodišču prve stopnje ni treba izvesti ponovno, medtem, ko bi pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti, moralo zaslišanja opraviti ponovno. S tem, ko bi se večina pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, bi bila strankam tudi odvzeta pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije). Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tudi ne bo povzročena hujša kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Navedbe toženih strank v prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2023 na list. št. 49 v spisu.
² 1. točka prvega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1.
³ Ničnost uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom (92. člen OZ).
⁴ Sodba VSRS II Ips 319/2013.