38.a člen ZGD-1

Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.

V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj. Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.

Pritožniki ne morejo uspeti niti s sklicevanjem na 164. člen v zvezi s 166. in 167. členom takrat veljavnega ZBan-1, saj so ti členi urejali največjo možno izpostavljenost banke proti posameznim osebam v posebnem razmerju z banko. Ne gre torej za specialno določbo v razmerju do 270. a člena ZGD-1, ki ureja vprašanje obvladovanja konflikta interesov. Drži sicer, da se Uprava mora zanesti na svoje strokovne službe. Vendar bi predlogom služb brez zadržkov lahko sledila kvečjemu v primeru, da iz njihovih poročil ne izhajajo nobena opozorila. V predmetni zadevi je strokovna služba opozarjala na kreditno nesposobnost kreditojemalca pod predpostavko enakega obsega in uspešnosti poslovanja, zato bi Uprava morala pred odločitvijo po potrebi pridobiti dodatne informacije, predvsem pa razpravljati o razlogih za in proti dodelitvi kredita in o tem, kakšno tveganje predstavlja odobritev dodatnega kredita A. d.d. ter kako kredit ustrezno zavarovati.

Določba tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1 določa, kdaj gre za nasprotje interesov in v drugem odstavku istega člena določa tudi dolžnostno ravnanje poslovodja tožene stranke. To je bilo, da zakoniti zastopnik toženke zaradi tega, ker je družbenik družbe, ki je lastnica prostorov, ki jih je tožeča stranka, katere zakoniti zastopnik je bil njegov ožji družinski član iz sedmega odstavka 38.a člena ZGD-1G, to je oče, o nameravani oddaji prostorov v (pod)najem toženi stranki o očitnem nasprotju interesov obvesti edinega družbenika tožene stranke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za konflikt interesov zadostuje ogroženost nepristranskega in objektivnega opravljanja nalog ali odločanja v okviru izvajanja (poslovodske) funkcije iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.

Nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom ne predstavlja odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP, ki bi terjal izločitev sodnika. Poleg tega iz sodnega spisa ni razvidno, da bi sodnica s svojim vedenjem in načinom obravnavanja kakorkoli okrnila videz nepristranskosti sodišča. Stališče večinske sodne prakse je takšno, kot ga je pri oblikovanju določbe 38.a člena ZGD-1 zasledoval zakonodajalec, da osebe, ki so kot korporacijski zastopniki ali kot prokuristi nosilci upravičenja za zastopanje gospodarske družbe, omeji pri sklepanju pravnih poslov z drugimi družbami, v katerih so te osebe same ali v povezavi prek ožje povezanih oseb kapitalsko udeležene s tem, da se veljavnost pravnih poslov, sklenjenih s takimi družbami, pogojuje s soglasjem nadzornega organa ali celo same skupščine, kar naj bi zagotovilo preglednost pri sklepanju pravnih poslov pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim, ter da je, če tega soglasja ni, pravni posel ničen.

Tožeča stranka v tožbenih navedbah ni trdila, da naj bi dogovor o delitvi dobička sklenila A. A. in B. B. v imenu in na račun njunih družb, ampak je po navedbah tožeče stranke šlo za dogovor dveh fizičnih oseb. Ker prva toženka ni bila stranka družbene pogodbe, tožeča stranka ne more imeti nobenega zahtevka do prve toženke, ki bi temeljil na pogodbeni podlagi in to ne glede na to, da je v preteklosti prva toženka taka izplačila izvajala.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma je po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi morala tožeča stranka v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok), oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (objektivni rok).

Toženo stranko bi kot poslovodjo pri sklenitvi pogodbe o poslovodenju lahko zastopala le skupščina družbenikov, vendar je ni. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). Pogodba bi lahko obveljala le, če bi tožena stranka od tožeče oziroma skupščine družbenikov zahtevala, da se v primernem roku izreče, ali pogodbo odobrava ali ne (drugi odstavek 73. člena OZ), česar tožena stranka ni niti zatrjevala. Glede na to, da skupščina družbenikov Pogodbe in Aneksa ni odobrila, je treba skladno s tretjim odstavkom 73. člena OZ šteti, da nista bila sklenjena. Položaj pri pogodbi, za katero OZ določa, da ne nastane (tretji odstavek 73. člena) je enak kot pri pogodbi, za katero izrecno določa, da je nična. Zato se neveljavnost neobstoječih pogodb sodno uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.

Načelo sorazmernosti pri tovrstnih primerih pomaga pri odgovoru na vprašanje, ali je prepoved konkurence za določeno osebo dopustna oziroma so dopustni razlogi zanjo glede na njen položaj in vpliv v družbi in ali je ustrezna (npr. z vidika trajanja omejitve). Rezultat oz. odgovor na to vprašanje pa je nujno v škodo ene in v korist druge stranke. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da je bil pravkar citirani primer sodne prakse kasneje v že navedeni odločbi III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019 dopolnjen v smislu, da revizijsko sodišče ni ohranilo stališča, da mora biti ravnanje kršitelja aktivno. V citirani zadevi je bilo bistveno to, da je kršitelj najprej ustanovil konkurenčno družbo (pri čemer je bil hkrati družbenik obeh družb, torej tudi tožeče stranke - prve družbe), nato pa je ta družba sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. Nedvomno je torej šlo za konkretna aktivna ravnanja oz. posle.

Kršitev dolžne skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja družbe sicer predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost poslovodstva (263. člen ZGD-1). Osnovna pomanjkljivost instituta odškodninske odgovornosti poslovodstva je, da temelji na (v teoriji in praksi) povsem napačni predpostavki, da je škodo, ki jo član uprave družbe (lahko) povzroči družbi, mogoče povrniti iz njegovega osebnega premoženja, oz. natančneje, na predpostavki, da sta družbi povzročena škoda in osebno premoženje člana uprave v relevantni korelaciji (v smislu, da večja, kot je škoda, ki jo je član uprave povzročil družbi, večje je njegovo premoženje-pri tem je seveda relevantno le premoženje, na katerega je v izvršbi mogoče poseči). Dejanske možnosti, da bi oškodovana družba na ta način nadomestila škodo, so tako praviloma v obratnem sorazmerju z višino nastale škode, kar je že samo po sebi paradoks. Druga pomanjkljivost tega instituta je, da ni usmerjen k bistvu, k škodnemu dejanju samemu, in torej omogoča absurdno situacijo, da mora družba še naprej izpolnjevati zanjo škodljivo pogodbo, (če gre za dolgoročno pogodbo ali pogodbo z zaporednimi obveznostmi), zakon pa ji omogoča, da po vsaki izpolnitvi vl

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje tožen

Zakon namreč ne predvideva različnega obravnavanja obvladovanja konfliktov interesov v primeru enoosebnih ali večosebnih družb z omejeno odgovornostjo. Edina izjema, v zvezi s katero je predvideno, da se določbe 38.a člena ZGD-1 ne uporabljajo, je položaj, ki ga ureja enajsti odstavek tega člena in po katerem se določbe tega člena ne upoštevajo za delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo, če je poslovodstvo, prokurist ali izvršilni direktor sam, ali njegov družinski član, imetnik deleža v višini vsaj 3/4 osnovnega kapitala ali upravljalskih pravic te delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo. Enako velja, če so vsi skupaj imetniki takega deleža. Določbe tega člena se tudi ne uporabljajo v primeru, če znesek posameznega pravnega posla ne presega 2.000,00 EUR brez DDV in če skupni znesek vseh pravnih poslov v drugo družbo ali drugo pravno osebo v tekočem poslovnem letu ne presega zneska 24.000,00 EUR brez DDV. Zakonodajalec je izbral najstrožjo sankcijo za pogodbe sklenjene v koliziji interesov, kar je povsem razumljivo, saj gre za osebe, ki lahko sklepajo pomembne pravne posle, pravno zavezujoče za družbo. Zaradi velike količine premoženja, s katerim lahko razpo

Vrhovno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 357.a člena ZPP pritožbo zavrnilo, ker sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, z razveljavitvijo pa tudi ni poseglo v strankino pravico do sojenja v razumnem roku (prvi in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni podala. Sodišče zato o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati. V takšni situaciji pa tudi po tožeči stranki v pritožbi izpostavljeno materialnopravno procesno vodstvo ne pride v poštev. To je namenjeno razčiščevanju in dopolnjevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe (morebiti pomanjkljive) trditvene podlage, ne pa sugeriranju strankam katera dejstva naj zatrjujejo in katere dokaze naj predlagajo. Pritožbeno sodišče je mnenja, da tožeča stranka zaradi ničnosti Krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da I. R. ni pridobil sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je torej ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakonit

ZGD-1 v 38.a členu ureja vprašanje obvladovanja nasprotij interesov z namenom, da se odpravijo in pravno obvladajo, ter da se zagotovi preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Zakonodajalec je zato predvidel ravnanja oseb (članov organov vodenja in nadzora), na strani katerih obstoji nasprotje interesov, določil pogoje za veljavno sklepanje pravnih poslov in sankcije za primer neizpolnitve določenih pogojev. Zakonodajalec je v določbi 38.a člena ZGD-1 normativno uredil vprašanje obvladovanja nasprotja interesov kot izjemno pomembnega področja pri poslovanju gospodarskih subjektov z vidika preprečevanja osebnih ekonomskih interesov posameznikov, ki niso združljivi z interesi družbe. Prav zaradi takšnih gospodarsko in splošno družbeno nesprejemljivih ravnanj posameznikov je zakon kot posledico kršitev oziroma nespoštovanja v tej zakonski določbi določenih pravil za veljavnost pravnih poslov predpisal ničnost kot najstrožjo sankcijo. V obravnavanem primeru je bil namen zakonodajalca povsem očiten: pravni posel, ki je sklenjen v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a členom ZGD-1, ker zahtevano soglasje k njegovi sk

Morebitna poslovno obligacijska vezanost predlaganega kandidata za člana nadzornega sveta z družbo, ki je konkurenčna tožeči stranki in morebitno večje lastništvo navedenega kandidata v tej konkurenčni družbi, so po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki so pomembne za uresničitev delničarjeve pravice do obveščenosti.

ZGD-1 je glede veljavnosti tako sklenjenih pogodb izredno jasen in ne pušča nobenih dvomov. Skladno z 38.a členom ZGD-1 (nasprotje interesov) bi lahko po četrtem odstavku omenjenega člena kot poslovodja toženke takšno pogodbo sklenil le s soglasjem skupščine toženke, pri čemer se, če omenjeno soglasje ni bilo dano, po osmem odstavku 38.a člena ZGD-1 šteje, da je pravni posel ničen oziroma da je pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, kot je toženka, bi moral poslovodja za veljavno sklenitev sporne pogodbe pridobiti sklep edine družbenice, ki bi moral biti ne samo sprejet, ampak skladno z deseto alinejo 505. člena ZGD-1 in v zvezi z 38.a členom ZGD-1 ter predvsem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1 še vpisan v knjigo sklepov (le-to potrjuje notar oziroma jo v elektronski obliki vodi notarska zbornica), saj morebitni sklepi v izpostavljeni smeri, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Namen 38.a člena ZGD-1 je lahko dosežen šele, ko da edini družbenik enoosebne d.o.o.. (formalno) soglasje za sklenitev konkretne pogodbe. In od vsakega poslovodje je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zavoljo veljavnosti tovrstnih pogodb sledil določbam ZGD-1

Iz vseh trditev obeh upnikov izhaja, da zasledujeta interes, da se nepremičnina, ki je bila odtujena na podlagi ničnega pravnega posla, vrne v premoženjsko sfero prvega dolžnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je ustrezno sodno varstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba. Izbrisno tožbo pa je mogoče vložiti tudi brez posebnega ugotovitvenega zahtevka na ničnost pogodbe, saj se o tem vprašanju lahko odloča kot o predhodnem vprašanju ob odločanju o utemeljenosti izbrisne tožbe. Izbrisna tožba je po svoji naravi stvarnopravna tožba, njen tožbeni zahtevek pa je specifičen in je usmerjen ne le na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, temveč tudi na izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe (ki temelji na ničnem pravnem poslu) in posledično na vzpostavitev prejšnjega zemljškoknjižnega stanja. Prav slednje navajata upnika v svojih trditvah. Za take zahtevke pa posebnega utemeljevanja pravnega interesa drugi odstavek 181. člena ZPP ne zahteva. Za izbrisno tožbo tako ne zadošča, da je vpis materialnopravno neveljaven (ker je npr. pogodba, ki je podlaga za vpis, nična), temveč mora imeti oseba, ki vlaga izbrisno tožbo, na nepremičnini

Sodišče prve stopnje o procesnem pobotu tožene stranke ni odločilo z utemeljitvijo, da to ni mogoče, ker bi morala tožena stranka v zvezi s tem podati določen zahtevek. Navedenemu je dodalo, da je tožena stranka ves čas postopka uveljavljala ugovor ugasle pravice, to je dejstvo, da je bila ta terjatev že pobotana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka določno navedla, da v kolikor bo sodišče Asignacijsko pogodbo štelo za nično (torej podrejeno), nasprotno terjatev v višini 11.122,82 EUR uveljavlja v procesni pobot. Njen v pobot uveljavljani ugovor le v obrestnem delu ni bil določno postavljen. Zato bi sodišče prve stopnje toženo stranko moralo pozvati, da pobotni ugovor določno postavi. Ker tega ni storilo in o pobotnem ugovoru ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.